Te pesmi naj bojo zdravilo
za vse, ki ne znate zaspati,
ne v temi ne z lučko prižgano,
ne z rahlo priprtimi vrati.
Vsem budnežem, ki jim gorijo
od igre razžarjena lička,
bo slejkoprej, da zaspijo,
dovolj ena zvrhana žlička.
In ko se pred snom vas prijazno
še ljubljena roka dotakne,
pustite, da se neopazno
utrujen dan sanjam umakne.
NESPANČEK
Janez spet ne more spati,
kovter zbrca in blazino,
vstane, bosonog za vrati
kliče mamo, njo edino.
Da je žejen, da je lačen,
da ga vse boli, vzdihuje,
da je prostor vse premračen,
da več zraka potrebuje,
da mu je prevroče v noge
in da šklepeta roleta,
da so mu pošle zaloge
sanj, si zmišlja in napleta.
Toda vse je le kaprica,
vse si le izmišlja, lump!
Kriv je – to je vsa resnica –
le televizijski gumb.
IZUMITELJ
Ni vešč računanja ne abecede,
pa že izumlja nove besede.
Gluh za pravilne, tiste iz slovarja,
meni nič – tebi nič nove ustvarja.
Lokomotiva je k o l o m o t i v a,
v nogo ga speče ostra k r o p i v a,
kar ga zanima je z a m i n i v o,
vse je u m r t o, kar ni več živo,
kadar sneg naletava – s n e ž u j e,
temu ni konca, vsak dan je huje,
puding je p u d n i g – glasen za dva
v narobe-jeziku ves dan čeblja.
TRGOVINA
Ta čas se igra najraje
trgovino; vešč prodaje,
kakor pravcati trgovec,
da zaslužil bi kak novec,
sredi dnevne sobe si
prodajalno uredi.
Razprodajo vsem najavi,
kar premore razpostavi,
vseh vrst avtkov brez koles,
tri medvedke brez ušes,
pa vozičke brez ojes
in še drugo kramo vmes.
Pridite, tako poceni
ni nikjer, kot je pri meni!
Star pajac iz cunj brez roke
je naprodaj na obroke!
Vsak izbira in kupuje,
pa čeprav ne potrebuje,
v sobi je kot na semnjú,
ves popoldan ni miru.
Komaj štiri leta star
za namišljeni denar
baranta kot star krošnjar.
INVENTURA
Danes dela inventuro
in razmišlja sto na uro
kaj je treba še storiti,
da ne bo, kot mora biti.
Luže so prečofotane,
vse igračke razmetane,
stene v sobi počečkane,
in obleke pomečkane;
čevljem manjkajo vezalke,
brez koleščkov so kotalke,
a vsi zvezki v šolski torbi
taki, kot bili bi v borbi,
tôpi svinčniki in šilčki,
zdrsani avtomobilčki,
polno peska je v copatih,
luknja zeva na podplatih ...
Pol pižame si navleče,
ne umije zob in reče:
Še bo treba postoriti!
Sonce na nebo pribiti,
da nikdar se ne znoči!
Toda kaj, že trdno spi.
SLADOLEDNI GASILEC
Le kaj bo, ko bo velik,
še v spanju ga obseda,
gasilske avtke ljubi
in kupe sladoleda.
Povsem so ga znorile
te kepice ledene,
nič manj gasilskih avtkov
predirni zvok sirene.
Ne da mu spati skrb,
dvom trga ga na dvoje,
pa se, junak kot je,
odloči za oboje.
Za sladoledarja
se bo najprej izúčil
in sladoledno šolo
s peticami zaključil,
na to se za povrh
še med gasilce vpiše:
kar s sladoledom bo
gasil goreče hiše.
FORMULA ENA
Janeza danes ni prepoznati,
čudi se mama, čudi se ati.
Sobo pospravi, si čevlje očisti,
v torbi zloženi vsi zvezki in listi,
po stanovanju brezglavo ne dirja,
mirno prisede, ko je večerja,
vse in še več, kot je treba, uboga,
ne brca pod mizo kot besna stonoga,
zbranim pri mizi oslov ne kaže,
vzame prtiček, da se ne umaže,
pridno zajema, nič se ne zvira,
z žlico ne brodi, ne kupčkov podira,
krožnike z mize za sabo pospravi,
se dolgo umiva, v pižamo se spravi.
Vse teče gladko, kakor po ledu.
Kaj se dogaja, da je vse v redu?
FORMULA ENA bo na sporedu!
ZMRDA
Če ne najde, kadar išče,
če ne sme več na igrišče,
če ni vse tako, kot hoče,
če mu je poleti vroče,
če ga v lica ščipa mraz,
če na kruhu ni klobas,
če je sneg na Habakuku
premehak za hitro smuko,
če kdaj pade, se spotakne,
če mu kdo igračo zmakne,
če se na dvorišču zravsa,
če ga kuža v nogo šavsa,
če ne sme na poti v mesto
zdirjati kar sam čez cesto –
usta, nos nabere v grdo
šobasto-cmeravo zmrdo.
Pesmi so iz pesniške zbirke za otroke NESPANČKI, ki je izšla v Mariborski literarni družbi z ilustracijami Nadje Dodlek.
POSVETILO
Te pesmi naj bojo zdravilo
za vse, ki ne znate zaspati,
ne v temi ne z lučko prižgano,
ne z rahlo priprtimi vrati.
Vsem budnežem, ki jim gorijo
od igre razžarjena lička,
bo slejkoprej, da zaspijo,
dovolj ena zvrhana žlička.
In ko se pred snom vas prijazno
še ljubljena roka dotakne,
pustite, da se neopazno
utrujen dan sanjam umakne.
NESPANČEK
Janez spet ne more spati,
kovter zbrca in blazino,
vstane, bosonog za vrati
kliče mamo, njo edino.
Da je žejen, da je lačen,
da ga vse boli, vzdihuje,
da je prostor vse premračen,
da več zraka potrebuje,
da mu je prevroče v noge
in da šklepeta roleta,
da so mu pošle zaloge
sanj, si zmišlja in napleta.
Toda vse je le kaprica,
vse si le izmišlja, lump!
Kriv je – to je vsa resnica –
le televizijski gumb.
IZUMITELJ
Ni vešč računanja ne abecede,
pa že izumlja nove besede.
Gluh za pravilne, tiste iz slovarja,
meni nič – tebi nič nove ustvarja.
Lokomotiva je k o l o m o t i v a,
v nogo ga speče ostra k r o p i v a,
kar ga zanima je z a m i n i v o,
vse je u m r t o, kar ni več živo,
kadar sneg naletava – s n e ž u j e,
temu ni konca, vsak dan je huje,
puding je p u d n i g – glasen za dva
v narobe-jeziku ves dan čeblja.
TRGOVINA
Ta čas se igra najraje
trgovino; vešč prodaje,
kakor pravcati trgovec,
da zaslužil bi kak novec,
sredi dnevne sobe si
prodajalno uredi.
Razprodajo vsem najavi,
kar premore razpostavi,
vseh vrst avtkov brez koles,
tri medvedke brez ušes,
pa vozičke brez ojes
in še drugo kramo vmes.
Pridite, tako poceni
ni nikjer, kot je pri meni!
Star pajac iz cunj brez roke
je naprodaj na obroke!
Vsak izbira in kupuje,
pa čeprav ne potrebuje,
v sobi je kot na semnjú,
ves popoldan ni miru.
Komaj štiri leta star
za namišljeni denar
baranta kot star krošnjar.
INVENTURA
Danes dela inventuro
in razmišlja sto na uro
kaj je treba še storiti,
da ne bo, kot mora biti.
Luže so prečofotane,
vse igračke razmetane,
stene v sobi počečkane,
in obleke pomečkane;
čevljem manjkajo vezalke,
brez koleščkov so kotalke,
a vsi zvezki v šolski torbi
taki, kot bili bi v borbi,
tôpi svinčniki in šilčki,
zdrsani avtomobilčki,
polno peska je v copatih,
luknja zeva na podplatih ...
Pol pižame si navleče,
ne umije zob in reče:
Še bo treba postoriti!
Sonce na nebo pribiti,
da nikdar se ne znoči!
Toda kaj, že trdno spi.
SLADOLEDNI GASILEC
Le kaj bo, ko bo velik,
še v spanju ga obseda,
gasilske avtke ljubi
in kupe sladoleda.
Povsem so ga znorile
te kepice ledene,
nič manj gasilskih avtkov
predirni zvok sirene.
Ne da mu spati skrb,
dvom trga ga na dvoje,
pa se, junak kot je,
odloči za oboje.
Za sladoledarja
se bo najprej izúčil
in sladoledno šolo
s peticami zaključil,
na to se za povrh
še med gasilce vpiše:
kar s sladoledom bo
gasil goreče hiše.
FORMULA ENA
Janeza danes ni prepoznati,
čudi se mama, čudi se ati.
Sobo pospravi, si čevlje očisti,
v torbi zloženi vsi zvezki in listi,
po stanovanju brezglavo ne dirja,
mirno prisede, ko je večerja,
vse in še več, kot je treba, uboga,
ne brca pod mizo kot besna stonoga,
zbranim pri mizi oslov ne kaže,
vzame prtiček, da se ne umaže,
pridno zajema, nič se ne zvira,
z žlico ne brodi, ne kupčkov podira,
krožnike z mize za sabo pospravi,
se dolgo umiva, v pižamo se spravi.
Vse teče gladko, kakor po ledu.
Kaj se dogaja, da je vse v redu?
FORMULA ENA bo na sporedu!
ZMRDA
Če ne najde, kadar išče,
če ne sme več na igrišče,
če ni vse tako, kot hoče,
če mu je poleti vroče,
če ga v lica ščipa mraz,
če na kruhu ni klobas,
če je sneg na Habakuku
premehak za hitro smuko,
če kdaj pade, se spotakne,
če mu kdo igračo zmakne,
če se na dvorišču zravsa,
če ga kuža v nogo šavsa,
če ne sme na poti v mesto
zdirjati kar sam čez cesto –
usta, nos nabere v grdo
šobasto-cmeravo zmrdo.
Pesmi so iz pesniške zbirke za otroke NESPANČKI, ki je izšla v Mariborski literarni družbi z ilustracijami Nadje Dodlek.
