Med jutranjimi sencami na hribu
se moje srce umiva z roso pomladno.
Glej, spet je tu, kjer se je rodilo,
čisto malo in drhteče
tistega dne in tistega leta, ko je rosa
izginjala v dimu, da se šele zdaj vrne.
Me slivami v cvetju, na tistih laseh,
ki jih vsak dan gledam od daleč,
se je moje srce odločilo umiriti,
opito s sončnim jutrom in pticami,
pozabljenimi tu od vekomaj.
Med deškimi sanjami
moje srce svojo pesem ponavlja –
brez besed, brez glasbe, v rosi in svetlobi.
ODMEV IZ DRUGEGA ČASA
Karkoli si dosegel, karkoli postal,
ko se vrneš v otroštvo,
vse enako nate deluje –
samo tisto, kar si bil tukaj, velja,
zberi pogum, odvrzi šminko,
poglej dečka bosih nog,
kako mesi blato s prsti –
hoče nekaj, vedno več
od tega, kar lahko – zato trpi.
Vsakič z drhtečim srcem
v otroštvo se vračaš,
da bi preveril, kako dihaš
in kolikšne roke so ti zrasle –
dotikaš se sence ali svetlobe
s svojo malo nemo dlanjo.
Prinašaš uspehe, medalje in naslove,
jih bodo pogledali na dvorišču,
kjer se je že vse odigralo
preden si prišel na svet?
Deklice in njihovi fantje –
te bodo sprejeli medse
in počastili z drugačno pozornostjo?
Ne hiti s pesmijo o daljavah,
ko se vrneš, to več nima pomena,
na obali svoje reke si ti plavalec,
ki se še mora veliko učiti.
NOVICE O OČETU
Vedno se sredi noči preseka mrak,
odstrani sladka omama, nekogaršnje besede
odprejo vrata dveri, skozi katere stopi ognjišče –
tam lomijo kruh, brezzobi, v mleko
namakajo koščke in dolgo se s tem obhajajo.
»Če imate novice, postrezite nam,
drobovje naše je lačno in misel žejna,
hoteli bi se še enkrat osvežiti
ali zbrati to malenkost kože in kosti
pod kamen Velikega mlina brez mlevščine!«
A oni so nad slanino s svojimi noži,
nad žganjem; mračnih lic v naznanilu
tistega, kar se ne da niti naznaniti.
Tu se že vse ve, odvezujejo se oči,
roke pa se kakor preja zvijajo in lomijo –
oni pa se dvigujejo, zapirajo prehod,
skozi katero si gledal materino nado.
Dani se za vrati, skozi katere ne stopa
tvoj spanec, medtem ko ga mati prebira,
le za gib očesa v njej zastane
iverje hrasta, ki se nad mojim očetom lomi.
Potem topla omama in dolge sanje o očetu.
PESEK
Ko ležim v toplem pesku
poleg Une, na sveto Iljevo,
visoko v sončevem prahu
vidim mala bitja prednikov.
Morda so tudi okoli mene,
v rumenkastih zrncih svetle teme,
ki me zablisne, če nepremično
zrem v sončev prestol.
Voda je hladna, trava spolzka,
pesek topel, nebesa prazna –
takšna je ureditev tega sveta,
bodi spokojen in raduj se ga.
Vsa telesa okrog tebe, še dekliška,
imajo vse, kar potrebujejo,
pesek jih poleti dograjuje –
polegel je po njihovih telesih,
osipa se, izginja pod pogledom,
ki se zabada vse globlje,
tja koder je že neznosno vroče.
PISMO ŠOLSKIM TOVARIŠEM
V polmraku mlina, na Uni,
ko smo čutili pod seboj pristno reko,
gledali smo zrnje, kako se usipa
in ga kamenje melje, enega za drugim,
mehka, brezoblična mleva se počasi usipa
v vrečo, ki tukaj čaka, da bi jo zavezali
in odnesli kdo ve kam in kdo ve komu.
Čutite, razsuti kakor zrnje,
v neke svojem brezsledju, dragi moji,
kako smo spremenjeni v to mlevo,
zavezani in naloženi nekomu na rame,
potem vrženi na voz, odpravljeni v daljavo
po kdo ve katerem dogovoru,
po kdo ve kogaršnjem plačilu, v tistih časih!
Iz moke več ne more biti zrno,
potrebno je bilo prej vzkaliti –
ne sprašujem zdaj, kdo je pri tem zakasnil
in čemu skrb o verigi, ki smo ji dodani.
So oči, srce in zapajčevinjeni deli duše
enako zdrobljeni v počasnem gibanju
žrmlje, ki ga ne giblje niti voda niti veter
ampak čas v svojem teku
iz ene v drugo brezkončnost.
PRIHOD DOMOV
Že leta hodim čez Uno,
ponoči, v pozni noči sveta,
z gredi na gred, iz sna v sen.
Vse miruje, brod, staro mesto,
vedro nebo, pogubljeni čolni –
samo reka in moje srce bijeta
na boben večne gluhote.
Med vlaki in sanjami,
od kod prihajam in kam grem?
Se sploh prebujam
ali padam skozi rešetke
proti poljubu črne vode,
ki je edina stvarnost!
Počasi, kakor veter v maju,
sestopam k reki,
čez katero več ne morem.
Z roko pod roko dečku,
ki ga čaka mati
vso noč na svojem oknu,
prebiram zmečkane plahte
včerajšnjih bivališč,
približujem se odmevu,
ki je izgubil preteklost.
Prevod: Marjan Pungartnik
MOJE SRCE JE MED DREVJEM
Med jutranjimi sencami na hribu
se moje srce umiva z roso pomladno.
Glej, spet je tu, kjer se je rodilo,
čisto malo in drhteče
tistega dne in tistega leta, ko je rosa
izginjala v dimu, da se šele zdaj vrne.
Me slivami v cvetju, na tistih laseh,
ki jih vsak dan gledam od daleč,
se je moje srce odločilo umiriti,
opito s sončnim jutrom in pticami,
pozabljenimi tu od vekomaj.
Med deškimi sanjami
moje srce svojo pesem ponavlja –
brez besed, brez glasbe, v rosi in svetlobi.
ODMEV IZ DRUGEGA ČASA
Karkoli si dosegel, karkoli postal,
ko se vrneš v otroštvo,
vse enako nate deluje –
samo tisto, kar si bil tukaj, velja,
zberi pogum, odvrzi šminko,
poglej dečka bosih nog,
kako mesi blato s prsti –
hoče nekaj, vedno več
od tega, kar lahko – zato trpi.
Vsakič z drhtečim srcem
v otroštvo se vračaš,
da bi preveril, kako dihaš
in kolikšne roke so ti zrasle –
dotikaš se sence ali svetlobe
s svojo malo nemo dlanjo.
Prinašaš uspehe, medalje in naslove,
jih bodo pogledali na dvorišču,
kjer se je že vse odigralo
preden si prišel na svet?
Deklice in njihovi fantje –
te bodo sprejeli medse
in počastili z drugačno pozornostjo?
Ne hiti s pesmijo o daljavah,
ko se vrneš, to več nima pomena,
na obali svoje reke si ti plavalec,
ki se še mora veliko učiti.
NOVICE O OČETU
Vedno se sredi noči preseka mrak,
odstrani sladka omama, nekogaršnje besede
odprejo vrata dveri, skozi katere stopi ognjišče –
tam lomijo kruh, brezzobi, v mleko
namakajo koščke in dolgo se s tem obhajajo.
»Če imate novice, postrezite nam,
drobovje naše je lačno in misel žejna,
hoteli bi se še enkrat osvežiti
ali zbrati to malenkost kože in kosti
pod kamen Velikega mlina brez mlevščine!«
A oni so nad slanino s svojimi noži,
nad žganjem; mračnih lic v naznanilu
tistega, kar se ne da niti naznaniti.
Tu se že vse ve, odvezujejo se oči,
roke pa se kakor preja zvijajo in lomijo –
oni pa se dvigujejo, zapirajo prehod,
skozi katero si gledal materino nado.
Dani se za vrati, skozi katere ne stopa
tvoj spanec, medtem ko ga mati prebira,
le za gib očesa v njej zastane
iverje hrasta, ki se nad mojim očetom lomi.
Potem topla omama in dolge sanje o očetu.
PESEK
Ko ležim v toplem pesku
poleg Une, na sveto Iljevo,
visoko v sončevem prahu
vidim mala bitja prednikov.
Morda so tudi okoli mene,
v rumenkastih zrncih svetle teme,
ki me zablisne, če nepremično
zrem v sončev prestol.
Voda je hladna, trava spolzka,
pesek topel, nebesa prazna –
takšna je ureditev tega sveta,
bodi spokojen in raduj se ga.
Vsa telesa okrog tebe, še dekliška,
imajo vse, kar potrebujejo,
pesek jih poleti dograjuje –
polegel je po njihovih telesih,
osipa se, izginja pod pogledom,
ki se zabada vse globlje,
tja koder je že neznosno vroče.
PISMO ŠOLSKIM TOVARIŠEM
V polmraku mlina, na Uni,
ko smo čutili pod seboj pristno reko,
gledali smo zrnje, kako se usipa
in ga kamenje melje, enega za drugim,
mehka, brezoblična mleva se počasi usipa
v vrečo, ki tukaj čaka, da bi jo zavezali
in odnesli kdo ve kam in kdo ve komu.
Čutite, razsuti kakor zrnje,
v neke svojem brezsledju, dragi moji,
kako smo spremenjeni v to mlevo,
zavezani in naloženi nekomu na rame,
potem vrženi na voz, odpravljeni v daljavo
po kdo ve katerem dogovoru,
po kdo ve kogaršnjem plačilu, v tistih časih!
Iz moke več ne more biti zrno,
potrebno je bilo prej vzkaliti –
ne sprašujem zdaj, kdo je pri tem zakasnil
in čemu skrb o verigi, ki smo ji dodani.
So oči, srce in zapajčevinjeni deli duše
enako zdrobljeni v počasnem gibanju
žrmlje, ki ga ne giblje niti voda niti veter
ampak čas v svojem teku
iz ene v drugo brezkončnost.
PRIHOD DOMOV
Že leta hodim čez Uno,
ponoči, v pozni noči sveta,
z gredi na gred, iz sna v sen.
Vse miruje, brod, staro mesto,
vedro nebo, pogubljeni čolni –
samo reka in moje srce bijeta
na boben večne gluhote.
Med vlaki in sanjami,
od kod prihajam in kam grem?
Se sploh prebujam
ali padam skozi rešetke
proti poljubu črne vode,
ki je edina stvarnost!
Počasi, kakor veter v maju,
sestopam k reki,
čez katero več ne morem.
Z roko pod roko dečku,
ki ga čaka mati
vso noč na svojem oknu,
prebiram zmečkane plahte
včerajšnjih bivališč,
približujem se odmevu,
ki je izgubil preteklost.
