O ameriškem Nobelovem nagrajencu Johnu Steinbecku smo v slovenskem prostoru večinoma pisali kot o družbenem kritiku, ki je v romanih Negotova bitka (In Dubious Battle, 1936), Ljudje in miši (Of Mice and Men, 1937) in še zlasti v Grozdih jeze (The Grapes of Wrath, 1939) brezkompromisno razgalil socialna nasprotja kapitalističnega sistema. Poznamo ga kot tenkočutnega poročevalca o strašljivih razmerah na ameriških plantažah v tridesetih letih prejšnjega stoletja in kot dopisnika s prizorišč druge svetovne in vietnamske vojne. Ni nam ostal prikrit njegov ironični posmeh, ki je bodisi blag in spravljiv, kakršen je ta, s katerim popisuje veseljaške klateže v Polentarski polici (Tortilla Flat, 1935), še večkrat pa oster in zajedljiv, kot je tisti, s katerim se pisatelj pretika skozi premišljevanja o krizi duhovnih vrednot, človekovem konformizmu, njegovi odtujenosti, ranljivosti, razkroju človeških vezi, skratka skozi tematiko, ki prevladuje zlasti v njegovih kasnejših stvaritvah. Pritegnil nas je z ozemljenostjo svojega pisanja, s svojo sposobnostjo, da preprosto logiko srca utiri v preprosto logiko besede, vzljubili pa smo ga predvsem zaradi ljubezni, s katero izrisuje portrete malega človeka, in zaradi izostrenega posluha za vse odtenke njegovih stisk in upov. To pa so tudi tiste prvine Steinbeckovega pisateljevanja, ob katerih se je ustavljala dosedanja kritiška presoja pisateljevega dela na Slovenskem.
Peter Lisca je leta 1958 v predgovoru svoje monografije zapisal, da je njegova knjiga prva obsežnejša kritiška študija o Johnu Steinbecku, čeprav je pisatelj že od sredine tridesetih let zasedal pomembno mesto v ameriški in svetovni književnosti. V slovenskem kulturnem prostoru lahko skoraj pol stoletja kasneje isto trdimo za pričujočo študijo, kar še posebej preseneča ob množici slovenskih prevodov Steinbeckovih del, ob številčnosti njihovih ponatisov ter obsegu odmevov na Steinbeckovo književno delo v slovenskem dnevnem in periodičnem tisku. Tudi zato se le malo ve, da se pod podobo neprizanesljivega kritika skriva še druga, manj znana podoba Steinbecka, kakršna se izrisuje takrat, ko se njegova pripoved prevesi v najosebnejše tkanje. Pri podrobnem pregledu Steinbeckovih del se nam namreč odkrije, da je pisatelja prav toliko ali pa še bolj kot široka socialnozgodovinska ozadja, ki jih je sicer skrbno popisal, zanimala duhovno-psihološka zgodba posameznih romanesknih junakov. Prav zato v njegovih romanih ne prebiramo samo poglavij iz ameriške preteklosti, ampak tudi pričevanja o naši zdajšnjosti.
Čeprav Steinbeck tudi v delih, ki jih je napisal po svojih najbolj znanih romanih iz obdobja gospodarske depresije, kljub spremenjeni socialni umestitvi in s tem povezanimi drugačnimi tematskimi in problemskimi prvinami, vendarle ohranja svoje prepoznavne značilnosti, levo usmerjenim kritiškim krogom ni bilo niti najmanj povšeči, ko je prenehal ustvarjati v maniri družbenokritičnega realizma, kar so mu tudi zelo jasno pokazali. Mnenja književnih ocenjevalcev so se ves čas kresala tudi zaradi pisateljevih nenavadnih filozofskih pogledov na življenje. Kakršna koli že Steinbeckova dela so, pisateljev prozni opus v veliki meri izraža razvojno linijo, ki sledi družbenozgodovinskim spremembam. Medtem ko so bili njegovi zgodnji romani obarvani s pretežno delavsko in kmečko motiviko, ki se ji je v štiridesetih letih pridružila vojna tematika, so dela s kasnejšo letnico nastanka postavljena v sodobne razmere nižjega in srednjega mestnega sloja. Res je, kot meni večina kritikov, da umetniška vrednost Steinbeckovega pisanja močno niha in da pisatelj v kasnejših stvaritvah ni uspel ponoviti ugleda iz tridesetih let, kar pa ne pomeni, da niso vredna skrbne obravnave. Morda bodo ta dela sčasoma, tako kot poskušamo storiti tu, pomaknjena z obrobja in dobila mesto, ki jim pripada.
Steinbeck velja pri književnih ocenjevalcih za naturalista, realista, pisca socialnih romanov, predstavnika levičarske struje tridesetih let, modernista in zagotovo bi se zanj našla še kakšna oznaka. Ker se v njegovih delih prepletajo in združujejo številne lastnosti, ga je dejansko mogoče prištevati bodisi k eni bodisi k drugi struji, med značilnostmi njegovega pripovednega načina pa izstopata avtorjev pretanjeni čut za socialna nasprotja, s kakršnim pristopa k raziskovanju odnosa med posameznikom in družbo, ter njegova neomajna vera v človeka. In ne nazadnje, čeprav Steinbeckova dela skoraj praviloma razkrivajo temne strani človekovega bivanja, zaradi česar v njih skorajda ni srečnih koncev, so vendarle pretkana z neuničljivo voljo do življenja. Ne glede na težave je življenje vredno živeti, se glasi pisateljevo sporočilo, ki ga je v dobi, zaznamovani z obupom in vdanostjo v zlo usodo, postavilo v ospredje. Takšno mesto si je Steinbeck pridobil tudi s svojim sočutjem do žrtev socialnih krivic, ki prežema še zlasti njegove največje literarne umetnine in je bilo še toliko pristnejše, ker se je tudi sam izšolal na življenjskih univerzah. Prav zato in ker je bilo Steinbeckovo književno ustvarjanje še na drugih ravneh tesno povezano z njegovo osebno usodo, bomo ob besedilnih analizah vsaj v najsplošnejših obrisih osvetlili tudi njegovo življenjsko pot in značilnosti obdobja, ki je navdihnilo njegov najodmevnejši romaneskni svet.
Ob soočanju s Steinbeckovo prozo bomo izpostavili tudi dejstvo, da so se mnogi kritiki pri vrednotenju Steinbeckovega književnega dela omejevali samo na ideološko podobo literarne stvaritve in so problematiko nekaterih romanov iz Steinbeckovega ustvarjalnega vrha, zlasti Grozde jeze in Negotovo bitko, največkrat šteli samo za družbenokritično in propagandno informacijo. Dokazali bomo, da kljub enostavni tehniki pripovedovanja, ki vabi k neposrednemu razumevanju, zasidranosti v delavskem okolju, realističnemu opisu oseb in dogodkov ter pisateljevi kritični ostrini, omenjeni deli nista zgledna primerka radikalnih romanov socialističnega realizma, kakršno je bilo prevladujoče mnenje o obeh tudi v slovenskih kulturnih krogih, ampak da že dajeta slutiti, kako se pod pisateljevim kritičnim peresom skriva kasnejši eksperimentalni postmodernist. Deloma to nista zato, ker oba romana, tako kot skoraj vsa Steinbeckova dela iz tridesetih let, preveva svojstven filozofsko-duhovni koncept sveta, t. i. »neteleološko mišljenje« oziroma biološki pogled na človeka: namesto z raziskovanjem vzročno-posledične povezanosti človekovega obstoja, značilnega za realizem, se je pisatelj ukvarjal samo z opazovanjem določenega stanja. Zaradi takšnih pogledov, privzetih pod vplivom biologa Eda Rickettsa, je pisatelj verjel v preživetje najmočnejših in najprilagodljivejših. Sposobnost prilagajanja je eden izmed človekovih najpomembnejših atributov, od katerih je odvisen njegov obstoj, sporoča pisatelj v Grozdih jeze, potem ko je to idejo nekoliko bolj prikrito ubesedil že v delu Ljudje in mišiin v Negotovi bitki, kjer se prav tako pod vplivom te filozofije prvenstveno ukvarja s proučevanjem psihologije množice. Še bolj pa to nista tipična romana socialističnega realizma zato, ker v njima ni čutiti vznesenosti socialnih propagandistov, saj pisatelj ob kritiki splošnih socialnih, gospodarskih in političnih razmer in upodabljanju trpke življenjske stvarnosti ne spodbuja k revolucionarnemu dejanju kot sredstvu za dosego brezrazredne socialistične družbe. In prav tako je pomembno naslednje: v njegovih delih ni ne črno-belega karakteriziranja oseb ne patetičnih govorov in zapisovanja stvari, ki niso v skladu z dejstvi.
Ena središčnih značilnosti Steinbeckovega književnega opusa je gotovo tudi presenetljiva raznolikost njegovih del. Sam je v enem izmed pisem (ta so bila neprecenljiv vir informacij o pisateljevem osebnem in umetniškem razvoju pri nastajanju pričujoče monografije) zapisal, da si med njegovimi deli niti dve nista podobni. Ker je užival v pisanju, kot je Steinbeck večkrat poudaril, je z zadovoljstvom eksperimentiral s svojim medijem in vedno znova iskal nove tehnike pripovedovanja, spreminjal družbeno in geografsko okolje svojih del, menjaval ritem besed in misli ter neprenehoma preizkušal nove kombinacije, s čimer je begal kritike, ki nikoli niso vedeli, kakšna bo njegova naslednja knjiga. Raznovrstnost Steinbeckovih del se odraža v mnogoternosti tehnik, ki jih je uporabil za predstavitev široke palete oseb: o morskih roparjih, potepuhih, zvodnikih, vlačugah, slaboumnežih, komunistih, veleposestnikih, trgovcih, sezonskih delavcih in drugih piše v sentimentalnih, realističnih, naturalističnih, satiričnih, psiholoških in socialnih romanih, v katerih je pred bralce razgrnil svojevrstno ter problemsko in motivno pestro podobo ameriške stvarnosti. Kljub takšni pisanosti pa se skozi njegove pripovedi kot rdeča nit prepleta pisateljev izostreni občutek za socialne probleme ljudi in njihovo hrepenenje po umirjenem življenju na lastnem koščku zemlje. Steinbeck neusmiljeno ironizira brezsrčen lov za dobičkom, hkrati pa občuduje lepoto preprostih človeških dejanj. Zaradi slednjega in ker so njegovi romani pogosto poseljeni z družbenimi posebneži, ki živijo nevsakdanje in od narave odvisno življenje, je del ameriške kritike ves čas odklanjal Steinbeckovo književnost, češ da je neizpiljena in antiintelektualna. Res je, da je življenje Steinbeckovih potepuških in pretepaških junakov, ki so nenehoma v nasprotju z obstoječimi družbenimi konvencijami in na katere se nanašajo prej omenjeni očitki, v več pogledih upodobljeno kot boljše od življenja njihovih someščanov, vendar pa ni težko ugotoviti, da nam Steinbeck takšnega življenja ne postavlja za vzor.
Naslednja prepoznavna lastnost Steinbeckovega pisanja je realistični, včasih že kar naturalistični slog opisovanja življenja, prežet z iskrivo duhovitostjo in bogato fantazijo. Pripovedni način namreč opazno niha med realistično pripovedjo o stvarnih, vsakdanjih dogodkih in številnimi prvoosebnimi razglabljanji, s katerimi pisatelj zarezuje globoko pod povrhnjico tedanje socialne, politične in duhovne sfere. Medtem ko je za prikazovanje ljudi in zapletljajev njihove individualne usode značilna avtorjeva psihoanalitična prodornost, pa njegovi opisi narave razkrivajo pristen lirizem. Kljub živahnemu humorju, ki veje iz številnih Steinbeckovih del in »vsaj nekoliko blaži okrutnost tematike«, kot je bilo rečeno v govoru stalnega tajnika Švedske akademije ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo leta 1962, je pisatelj predvsem kritični opazovalec svoje dobe in svojega okolja, v katerem ga marsikaj boli in vznemirja; zaradi osebne izpovednosti in vpletanja občečloveške problematike pa to obdobje in okolje dobi razsežnosti nenehno in povsod veljavnih socioloških, moralnih in psihičnih eksistenčnih vprašanj. Steinbeck je namreč mnogo več od natančnega zunanjega opazovalca, ki bi imel pred očmi samo kronikalni učinek svojih del, in od ljubeznivega pripovednika, ki nas zabava s svojim hudomušno ironičnim nasmehom. Čeprav so njegovi romani – tako zaradi vsebine kot zaradi časovnega odmika – pomembno pričevanje o ameriški preteklosti, so hkrati tudi izzivalno sodobno čtivo. Tematiko je namreč obravnaval tako, da jo je odslikaval zvesto realistično, ob tem pa izpostavil zanj pomembne vzporednice in dogodke. V vsakem Steinbeckovem delu je zato čutiti avtorjev osebni vidik, vtkan v zgradbo bodisi skozi miselnost, besede ali razmišljanja ene izmed oseb v romanu bodisi skozi avtorjev komentar. Njegova dela so torej hkrati opis in refleksija; v njih se ob širokih socialnozgodovinskih ozadjih in družbenokritičnih namenih tkejo s psihološko pronicljivostjo izrisane zgodbe posameznih udeležencev. Vse našteto pa nespregledljivo razkriva pisateljeve osnovne, to je literarne ambicije in določa žanrsko naravo njegovega leposlovja.
Povezujoča lastnost Steinbeckovih romanov je še umestitev zgodb v okvire mitov in legend ter bogata simbolika, ki na gosto prepleta nezapletene realistične elemente. Pri ustvarjanju mitskega ozadja za svoje fabule je pisatelj črpal motive iz svetopisemskih zgodb in iz legend o vitezih okrogle mize kralja Arturja. Zaradi navidez enostavne pripovedi so kritiki pogosto prezrli globji, univerzalni pomen Steinbeckove upodobitve človeka, medčloveških odnosov in odnosov v družbi, ki ga je pisatelj dosegel prav s pomočjo svetopisemske in arturjanske simbolike, ter njegova dela vsevprek označili za lahko berljiva. Toda videli bomo, da se pod vsakomur dostopno vrhnjo zgodbo skorajda praviloma skrivajo še druge zgodbe, ki ponujajo dovolj snovi za razmislek. Skratka, obilica mitskih motivov nikakor ni znak piščeve nedomišljenosti ali nepristnosti, kot so mu nekateri kritiki radi očitali, ampak pretanjen način za razširjanje in poglabljanje sporočilnosti njegovih del.
Razumljivo je, da družbenokritična tematika, iz katere so zvečine zgneteni Steinbeckovi teksti – še zlasti tisti, s katerimi je pritegnil mednarodno pozornost in si zagotovil viden prostor med svetovnimi književniki - ni bila po vsakršnem okusu. Izide njegovih del je zato skorajda praviloma spremljal protisloven odmev, kot ga popisujemo v poglavju o ameriški kritiški misli. Ker so socialna protislovja tridesetih let tudi v slovenskem prostoru zaostrila vprašanje književnikovega odnosa do človeka in družbene stvarnosti in narekovala v družbenem smislu bolj zavzeto izpoved, je slovenska javnost z zanimanjem spremljala novosti na področju nazorskih in estetskih načel, ki jih je ubirala takratna ameriška literarna scena. Že bežen vpogled v slovensko revialno publicistiko - tega podajamo v poglavju Steinbeck pri Slovencih - zadošča, da ugotovimo, da se je zaradi prej opisanega značaja Steinbeckovih del iz obdobja njegovega ustvarjalnega vrha in sočasnih stilnih premikov v slovenskem realizmu med Slovenci izoblikovala in ohranila enostranska podoba pisatelja, ki je sicer sprožila živahno prevodno in publicistično dejavnost, vendar nujno kliče k ponovnemu, z ideologijami neobremenjenemu kritiškemu pretresu njegovega ustvarjalnega opusa. Tudi zato, ker se Steinbeckovo pisateljevanje ne omejuje samo na ozko zamejeni motivni in tematski svet, s kakršnim je pritegnil bralce v svojih predvojnih romanih, in ne dotika le ameriškega duhovnega in socialnega okolja. Osvetliti razpon med obdobjem, ko je avtor z največjo osebno prizadetostjo preisoval tematiko delavsko-kmečkega okolja, in tistim, v katerem je oblikoval tematiko mestnega življenja, ter ugotoviti, kakšna je resnična podoba pisatelja, ki je osvojil skoraj vsa možna literarna priznanja, in bistvo tistega duha, ki je napajal njegove tekste, so osrednja vprašanja, ki si jih zastavljamo v pričujoči študiji.
Besedilo je uvod v študijo, ki bo izšla pri Mariborski literarni družbi to jesen.
Uvod
O ameriškem Nobelovem nagrajencu Johnu Steinbecku smo v slovenskem prostoru večinoma pisali kot o družbenem kritiku, ki je v romanih Negotova bitka (In Dubious Battle, 1936), Ljudje in miši (Of Mice and Men, 1937) in še zlasti v Grozdih jeze (The Grapes of Wrath, 1939) brezkompromisno razgalil socialna nasprotja kapitalističnega sistema. Poznamo ga kot tenkočutnega poročevalca o strašljivih razmerah na ameriških plantažah v tridesetih letih prejšnjega stoletja in kot dopisnika s prizorišč druge svetovne in vietnamske vojne. Ni nam ostal prikrit njegov ironični posmeh, ki je bodisi blag in spravljiv, kakršen je ta, s katerim popisuje veseljaške klateže v Polentarski polici (Tortilla Flat, 1935), še večkrat pa oster in zajedljiv, kot je tisti, s katerim se pisatelj pretika skozi premišljevanja o krizi duhovnih vrednot, človekovem konformizmu, njegovi odtujenosti, ranljivosti, razkroju človeških vezi, skratka skozi tematiko, ki prevladuje zlasti v njegovih kasnejših stvaritvah. Pritegnil nas je z ozemljenostjo svojega pisanja, s svojo sposobnostjo, da preprosto logiko srca utiri v preprosto logiko besede, vzljubili pa smo ga predvsem zaradi ljubezni, s katero izrisuje portrete malega človeka, in zaradi izostrenega posluha za vse odtenke njegovih stisk in upov. To pa so tudi tiste prvine Steinbeckovega pisateljevanja, ob katerih se je ustavljala dosedanja kritiška presoja pisateljevega dela na Slovenskem.
Peter Lisca je leta 1958 v predgovoru svoje monografije zapisal, da je njegova knjiga prva obsežnejša kritiška študija o Johnu Steinbecku, čeprav je pisatelj že od sredine tridesetih let zasedal pomembno mesto v ameriški in svetovni književnosti. V slovenskem kulturnem prostoru lahko skoraj pol stoletja kasneje isto trdimo za pričujočo študijo, kar še posebej preseneča ob množici slovenskih prevodov Steinbeckovih del, ob številčnosti njihovih ponatisov ter obsegu odmevov na Steinbeckovo književno delo v slovenskem dnevnem in periodičnem tisku. Tudi zato se le malo ve, da se pod podobo neprizanesljivega kritika skriva še druga, manj znana podoba Steinbecka, kakršna se izrisuje takrat, ko se njegova pripoved prevesi v najosebnejše tkanje. Pri podrobnem pregledu Steinbeckovih del se nam namreč odkrije, da je pisatelja prav toliko ali pa še bolj kot široka socialnozgodovinska ozadja, ki jih je sicer skrbno popisal, zanimala duhovno-psihološka zgodba posameznih romanesknih junakov. Prav zato v njegovih romanih ne prebiramo samo poglavij iz ameriške preteklosti, ampak tudi pričevanja o naši zdajšnjosti.
Čeprav Steinbeck tudi v delih, ki jih je napisal po svojih najbolj znanih romanih iz obdobja gospodarske depresije, kljub spremenjeni socialni umestitvi in s tem povezanimi drugačnimi tematskimi in problemskimi prvinami, vendarle ohranja svoje prepoznavne značilnosti, levo usmerjenim kritiškim krogom ni bilo niti najmanj povšeči, ko je prenehal ustvarjati v maniri družbenokritičnega realizma, kar so mu tudi zelo jasno pokazali. Mnenja književnih ocenjevalcev so se ves čas kresala tudi zaradi pisateljevih nenavadnih filozofskih pogledov na življenje. Kakršna koli že Steinbeckova dela so, pisateljev prozni opus v veliki meri izraža razvojno linijo, ki sledi družbenozgodovinskim spremembam. Medtem ko so bili njegovi zgodnji romani obarvani s pretežno delavsko in kmečko motiviko, ki se ji je v štiridesetih letih pridružila vojna tematika, so dela s kasnejšo letnico nastanka postavljena v sodobne razmere nižjega in srednjega mestnega sloja. Res je, kot meni večina kritikov, da umetniška vrednost Steinbeckovega pisanja močno niha in da pisatelj v kasnejših stvaritvah ni uspel ponoviti ugleda iz tridesetih let, kar pa ne pomeni, da niso vredna skrbne obravnave. Morda bodo ta dela sčasoma, tako kot poskušamo storiti tu, pomaknjena z obrobja in dobila mesto, ki jim pripada.
Steinbeck velja pri književnih ocenjevalcih za naturalista, realista, pisca socialnih romanov, predstavnika levičarske struje tridesetih let, modernista in zagotovo bi se zanj našla še kakšna oznaka. Ker se v njegovih delih prepletajo in združujejo številne lastnosti, ga je dejansko mogoče prištevati bodisi k eni bodisi k drugi struji, med značilnostmi njegovega pripovednega načina pa izstopata avtorjev pretanjeni čut za socialna nasprotja, s kakršnim pristopa k raziskovanju odnosa med posameznikom in družbo, ter njegova neomajna vera v človeka. In ne nazadnje, čeprav Steinbeckova dela skoraj praviloma razkrivajo temne strani človekovega bivanja, zaradi česar v njih skorajda ni srečnih koncev, so vendarle pretkana z neuničljivo voljo do življenja. Ne glede na težave je življenje vredno živeti, se glasi pisateljevo sporočilo, ki ga je v dobi, zaznamovani z obupom in vdanostjo v zlo usodo, postavilo v ospredje. Takšno mesto si je Steinbeck pridobil tudi s svojim sočutjem do žrtev socialnih krivic, ki prežema še zlasti njegove največje literarne umetnine in je bilo še toliko pristnejše, ker se je tudi sam izšolal na življenjskih univerzah. Prav zato in ker je bilo Steinbeckovo književno ustvarjanje še na drugih ravneh tesno povezano z njegovo osebno usodo, bomo ob besedilnih analizah vsaj v najsplošnejših obrisih osvetlili tudi njegovo življenjsko pot in značilnosti obdobja, ki je navdihnilo njegov najodmevnejši romaneskni svet.
Ob soočanju s Steinbeckovo prozo bomo izpostavili tudi dejstvo, da so se mnogi kritiki pri vrednotenju Steinbeckovega književnega dela omejevali samo na ideološko podobo literarne stvaritve in so problematiko nekaterih romanov iz Steinbeckovega ustvarjalnega vrha, zlasti Grozde jeze in Negotovo bitko, največkrat šteli samo za družbenokritično in propagandno informacijo. Dokazali bomo, da kljub enostavni tehniki pripovedovanja, ki vabi k neposrednemu razumevanju, zasidranosti v delavskem okolju, realističnemu opisu oseb in dogodkov ter pisateljevi kritični ostrini, omenjeni deli nista zgledna primerka radikalnih romanov socialističnega realizma, kakršno je bilo prevladujoče mnenje o obeh tudi v slovenskih kulturnih krogih, ampak da že dajeta slutiti, kako se pod pisateljevim kritičnim peresom skriva kasnejši eksperimentalni postmodernist. Deloma to nista zato, ker oba romana, tako kot skoraj vsa Steinbeckova dela iz tridesetih let, preveva svojstven filozofsko-duhovni koncept sveta, t. i. »neteleološko mišljenje« oziroma biološki pogled na človeka: namesto z raziskovanjem vzročno-posledične povezanosti človekovega obstoja, značilnega za realizem, se je pisatelj ukvarjal samo z opazovanjem določenega stanja. Zaradi takšnih pogledov, privzetih pod vplivom biologa Eda Rickettsa, je pisatelj verjel v preživetje najmočnejših in najprilagodljivejših. Sposobnost prilagajanja je eden izmed človekovih najpomembnejših atributov, od katerih je odvisen njegov obstoj, sporoča pisatelj v Grozdih jeze, potem ko je to idejo nekoliko bolj prikrito ubesedil že v delu Ljudje in mišiin v Negotovi bitki, kjer se prav tako pod vplivom te filozofije prvenstveno ukvarja s proučevanjem psihologije množice. Še bolj pa to nista tipična romana socialističnega realizma zato, ker v njima ni čutiti vznesenosti socialnih propagandistov, saj pisatelj ob kritiki splošnih socialnih, gospodarskih in političnih razmer in upodabljanju trpke življenjske stvarnosti ne spodbuja k revolucionarnemu dejanju kot sredstvu za dosego brezrazredne socialistične družbe. In prav tako je pomembno naslednje: v njegovih delih ni ne črno-belega karakteriziranja oseb ne patetičnih govorov in zapisovanja stvari, ki niso v skladu z dejstvi.
Ena središčnih značilnosti Steinbeckovega književnega opusa je gotovo tudi presenetljiva raznolikost njegovih del. Sam je v enem izmed pisem (ta so bila neprecenljiv vir informacij o pisateljevem osebnem in umetniškem razvoju pri nastajanju pričujoče monografije) zapisal, da si med njegovimi deli niti dve nista podobni. Ker je užival v pisanju, kot je Steinbeck večkrat poudaril, je z zadovoljstvom eksperimentiral s svojim medijem in vedno znova iskal nove tehnike pripovedovanja, spreminjal družbeno in geografsko okolje svojih del, menjaval ritem besed in misli ter neprenehoma preizkušal nove kombinacije, s čimer je begal kritike, ki nikoli niso vedeli, kakšna bo njegova naslednja knjiga. Raznovrstnost Steinbeckovih del se odraža v mnogoternosti tehnik, ki jih je uporabil za predstavitev široke palete oseb: o morskih roparjih, potepuhih, zvodnikih, vlačugah, slaboumnežih, komunistih, veleposestnikih, trgovcih, sezonskih delavcih in drugih piše v sentimentalnih, realističnih, naturalističnih, satiričnih, psiholoških in socialnih romanih, v katerih je pred bralce razgrnil svojevrstno ter problemsko in motivno pestro podobo ameriške stvarnosti. Kljub takšni pisanosti pa se skozi njegove pripovedi kot rdeča nit prepleta pisateljev izostreni občutek za socialne probleme ljudi in njihovo hrepenenje po umirjenem življenju na lastnem koščku zemlje. Steinbeck neusmiljeno ironizira brezsrčen lov za dobičkom, hkrati pa občuduje lepoto preprostih človeških dejanj. Zaradi slednjega in ker so njegovi romani pogosto poseljeni z družbenimi posebneži, ki živijo nevsakdanje in od narave odvisno življenje, je del ameriške kritike ves čas odklanjal Steinbeckovo književnost, češ da je neizpiljena in antiintelektualna. Res je, da je življenje Steinbeckovih potepuških in pretepaških junakov, ki so nenehoma v nasprotju z obstoječimi družbenimi konvencijami in na katere se nanašajo prej omenjeni očitki, v več pogledih upodobljeno kot boljše od življenja njihovih someščanov, vendar pa ni težko ugotoviti, da nam Steinbeck takšnega življenja ne postavlja za vzor.
Naslednja prepoznavna lastnost Steinbeckovega pisanja je realistični, včasih že kar naturalistični slog opisovanja življenja, prežet z iskrivo duhovitostjo in bogato fantazijo. Pripovedni način namreč opazno niha med realistično pripovedjo o stvarnih, vsakdanjih dogodkih in številnimi prvoosebnimi razglabljanji, s katerimi pisatelj zarezuje globoko pod povrhnjico tedanje socialne, politične in duhovne sfere. Medtem ko je za prikazovanje ljudi in zapletljajev njihove individualne usode značilna avtorjeva psihoanalitična prodornost, pa njegovi opisi narave razkrivajo pristen lirizem. Kljub živahnemu humorju, ki veje iz številnih Steinbeckovih del in »vsaj nekoliko blaži okrutnost tematike«, kot je bilo rečeno v govoru stalnega tajnika Švedske akademije ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo leta 1962, je pisatelj predvsem kritični opazovalec svoje dobe in svojega okolja, v katerem ga marsikaj boli in vznemirja; zaradi osebne izpovednosti in vpletanja občečloveške problematike pa to obdobje in okolje dobi razsežnosti nenehno in povsod veljavnih socioloških, moralnih in psihičnih eksistenčnih vprašanj. Steinbeck je namreč mnogo več od natančnega zunanjega opazovalca, ki bi imel pred očmi samo kronikalni učinek svojih del, in od ljubeznivega pripovednika, ki nas zabava s svojim hudomušno ironičnim nasmehom. Čeprav so njegovi romani – tako zaradi vsebine kot zaradi časovnega odmika – pomembno pričevanje o ameriški preteklosti, so hkrati tudi izzivalno sodobno čtivo. Tematiko je namreč obravnaval tako, da jo je odslikaval zvesto realistično, ob tem pa izpostavil zanj pomembne vzporednice in dogodke. V vsakem Steinbeckovem delu je zato čutiti avtorjev osebni vidik, vtkan v zgradbo bodisi skozi miselnost, besede ali razmišljanja ene izmed oseb v romanu bodisi skozi avtorjev komentar. Njegova dela so torej hkrati opis in refleksija; v njih se ob širokih socialnozgodovinskih ozadjih in družbenokritičnih namenih tkejo s psihološko pronicljivostjo izrisane zgodbe posameznih udeležencev. Vse našteto pa nespregledljivo razkriva pisateljeve osnovne, to je literarne ambicije in določa žanrsko naravo njegovega leposlovja.
Povezujoča lastnost Steinbeckovih romanov je še umestitev zgodb v okvire mitov in legend ter bogata simbolika, ki na gosto prepleta nezapletene realistične elemente. Pri ustvarjanju mitskega ozadja za svoje fabule je pisatelj črpal motive iz svetopisemskih zgodb in iz legend o vitezih okrogle mize kralja Arturja. Zaradi navidez enostavne pripovedi so kritiki pogosto prezrli globji, univerzalni pomen Steinbeckove upodobitve človeka, medčloveških odnosov in odnosov v družbi, ki ga je pisatelj dosegel prav s pomočjo svetopisemske in arturjanske simbolike, ter njegova dela vsevprek označili za lahko berljiva. Toda videli bomo, da se pod vsakomur dostopno vrhnjo zgodbo skorajda praviloma skrivajo še druge zgodbe, ki ponujajo dovolj snovi za razmislek. Skratka, obilica mitskih motivov nikakor ni znak piščeve nedomišljenosti ali nepristnosti, kot so mu nekateri kritiki radi očitali, ampak pretanjen način za razširjanje in poglabljanje sporočilnosti njegovih del.
Razumljivo je, da družbenokritična tematika, iz katere so zvečine zgneteni Steinbeckovi teksti – še zlasti tisti, s katerimi je pritegnil mednarodno pozornost in si zagotovil viden prostor med svetovnimi književniki - ni bila po vsakršnem okusu. Izide njegovih del je zato skorajda praviloma spremljal protisloven odmev, kot ga popisujemo v poglavju o ameriški kritiški misli. Ker so socialna protislovja tridesetih let tudi v slovenskem prostoru zaostrila vprašanje književnikovega odnosa do človeka in družbene stvarnosti in narekovala v družbenem smislu bolj zavzeto izpoved, je slovenska javnost z zanimanjem spremljala novosti na področju nazorskih in estetskih načel, ki jih je ubirala takratna ameriška literarna scena. Že bežen vpogled v slovensko revialno publicistiko - tega podajamo v poglavju Steinbeck pri Slovencih - zadošča, da ugotovimo, da se je zaradi prej opisanega značaja Steinbeckovih del iz obdobja njegovega ustvarjalnega vrha in sočasnih stilnih premikov v slovenskem realizmu med Slovenci izoblikovala in ohranila enostranska podoba pisatelja, ki je sicer sprožila živahno prevodno in publicistično dejavnost, vendar nujno kliče k ponovnemu, z ideologijami neobremenjenemu kritiškemu pretresu njegovega ustvarjalnega opusa. Tudi zato, ker se Steinbeckovo pisateljevanje ne omejuje samo na ozko zamejeni motivni in tematski svet, s kakršnim je pritegnil bralce v svojih predvojnih romanih, in ne dotika le ameriškega duhovnega in socialnega okolja. Osvetliti razpon med obdobjem, ko je avtor z največjo osebno prizadetostjo preisoval tematiko delavsko-kmečkega okolja, in tistim, v katerem je oblikoval tematiko mestnega življenja, ter ugotoviti, kakšna je resnična podoba pisatelja, ki je osvojil skoraj vsa možna literarna priznanja, in bistvo tistega duha, ki je napajal njegove tekste, so osrednja vprašanja, ki si jih zastavljamo v pričujoči študiji.
Besedilo je uvod v študijo, ki bo izšla pri Mariborski literarni družbi to jesen.
