Velika sreča, opoteča,
igrača mala, se je dala,
otroku mojem’, ki kriči,
ker igrač preveč dobi.
Hoče mama, hoče ata
da imela bi junaka,
ki z veseljem jedel bi,
kar na mizo se dobi.
Pa ‘to’ noče, ‘tisto’ hoče,
ata streljal bi tak rad,
vendar to ni več junak,
ki imel bi rad ga vsak.
Hoče mene, hoče tebe
a še manj razumljen sebe,
se igra in se podi, kot
‘zbezlan frjozelj ti’.
Kaj naj zdaj, ko ni več tak
ki hotel bi ga vsak,
imeti zase le,
šik in oh in sploh - se ve.
Pa krvav pod kožo ta
je kot vsak hlač-nogi ‘ga’;
le dete noče vedet to,
kar mora, sme, kaj je lepo.
Je lažje pisat kot učit
junaka iz trme pre-levit,
v tisto srečo, tisto lepo,
vse v mejo že odeto;
»… ko dobro hočem, ne slabo,
ne sebi - drugim« – to je to.
Velika sreča, opoteča,
igrača mala, se je dala,
otroku mojem’, ki kriči,
ker igrač preveč dobi.
Hoče mama, hoče ata
da imela bi junaka,
ki z veseljem jedel bi,
kar na mizo se dobi.
Pa ‘to’ noče, ‘tisto’ hoče,
ata streljal bi tak rad,
vendar to ni več junak,
ki imel bi rad ga vsak.
Hoče mene, hoče tebe
a še manj razumljen sebe,
se igra in se podi, kot
‘zbezlan frjozelj ti’.
Kaj naj zdaj, ko ni več tak
ki hotel bi ga vsak,
imeti zase le,
šik in oh in sploh - se ve.
Pa krvav pod kožo ta
je kot vsak hlač-nogi ‘ga’;
le dete noče vedet to,
kar mora, sme, kaj je lepo.
Je lažje pisat kot učit
junaka iz trme pre-levit,
v tisto srečo, tisto lepo,
vse v mejo že odeto;
»… ko dobro hočem, ne slabo,
ne sebi - drugim« – to je to.
