PROSIM, NE GAZITE POGANJKOV MOJIH MISLI, STOPITE ČEZ! HVALA!

Razmišljanje o nekem mojem početju v življenju, ki čez poldrugi mesec bo praznovalo petindvajseto obletnico

* * *

Kdaj in zakaj naj bi človek začel "klepati" DOMISLICE - AFORIZME? Te duhovne iskrice zagotovo prihajajo iz davnin in gredo v prihodnost. V svoji majhnosti nosijo izredno velikost.

KO SE ŽEP PRAZNI, SE GLAVA POLNI.

* * *

Zagotovo so ljudje že od nekdaj pri pogovorih, z namenom poživitve povedanega, rabili domislice.

USTAVITE ZEMLJO, IZSTOPIL BI!

* * *

Brez dvoma je človek vedno stremel po zgoščenosti svojih sporočil, ob tem je bil pripravljen popestriti vsebino z rahlo humornostjo, ki naj ne bi zakrila bistva, ampak mu dodala vabo po razmišljanju.

ČEPRAV NISEM NJIHOV SIN, SO ME PRIPRAVLJENI ŽRTVOVATI.

* * *

Zapisano je, da je že pred 2,4 tisoči leti HIPOKRAT svoji zbirki 400 nasvetov dal naslov AFORIZMI.

NE SKRBITE ZA IZGUBLJENO ŽIVLJENJE, ITAK NI BILO PRIDA, ČE GA NI NIHČE POBRAL.

* * *

Pisali so jih znani ljudje kot: Bacon, Pascal, Goethe, Nietzsche...
Osnovni namen aforizma je provokacija - izziv k oporekanju. Niso znanost, a ona jim ni tuja.

POGOSTO IZ VRTA SANJ PRIDEM Z OBČUTKOM OGOLJUFANEGA VRTNARJA.

* * *

Aforizmi so globoke misli, ki slonijo na izkušnjah, opazovanju in razmišljanju, analizi in sintezi najbolj bistvenih dejstev, ki z duhovito odprtostjo provocirajo. Njihova neizmerljiva dolžina je v kratkosti in velikost v miniaturi.

PRIPRAVLJEN SEM BITI PORAŽENEC, PRIDEM TUDI NA DOM.

* * *

Izkaz aforizma ni besedičenje - to je KRIK Z NASMEŠKOM. Pove prav tisto, kar mora in s toliko besedami, kolikor jih je nujno.

KO NAM ZAČNE BITI POSLEDNJA URA, IMAMO NA VOLJO ŠE ŠESTDESET MONUT.

* * *

Aforizem plemeniti človeka, neglede, ali ga je napisal znanstvenik, ali je nastal kot ljudski pregovor - sad življenjskih dejstev vsakdana.

VEDNO JE VEČ UTOPLJENCEV V KALNI DRUŽBI.

* * *

Komu in zakaj so zanimivi, koristni in pomembni AFORIZMI, ti bliski miselnega dovtipa, dramilo duha, kjer ni razsipnosti besed - izmikanja v besedičenje? Menda vsakemu odprtemu duhu.

KAKO HITRO MINE DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC. +

* * *

V njih ni praznine in ne votlosti. Občasne mične raze in še redkeje razpoke so le navidezni premori v sunku razburkane misli.

KADAR BOSTE RABILI LEPE ŽELJE, SE OGLASITE.

* * *

Z aforizmom smo najbolj zadovoljni, ko se v njem srečamo. Pogosto deluje kot smerokaz - omogoča orientacijo v mišljenju in ga vzpodbuja.

KAJ REČI O ČLOVEKU?
TO JE TREBA DOŽIVETI!

* * *

Ne samo zgoščenost in jedrnatost, ampak pristnost s humorno konotacijo, z rahlo dvosmiselnostjo, so bistvo te solze (smeha - joka), v kateri se zrcali globina oceana in vedri brezmejnost vesolja.

* * *

PRAVIJO, DA MORA ČLOVEK TRPETI, POTEM SEM NA PRAVI POTI.

ZAGOTOVO JE NEKJE IZHOD, ČUTIM PREPIH.

* * *

Aforizem nima namena, da nasmeji, on na navidezno vesel - otroški način postane budilka za zbujene. Deluje kot kaplja, v katero se potopi um, je zrno, ki zadene kot skala, je balon veselja za duh, v njem je skoncentrirana moč duha in je ogledalo njegove velikosti.

PRAVI SATIRIK, TUDI KO NAM VRTA V KOLENO, TO POČNE TAKO, DA SE SMEJEMO.

* * *

Ko aforizem hvali, je ironija, ko graja, pa parodija.

ČIM BOLJ GLOBOKO VRTAMO V ČLOVEKA, BOLJ SMRDI.

* * *

Kakšno je bilo moje življenje, boste lahko spoznali iz teh misli, mogoče še iz številnih haikujev, cinquainov, sonetov in drugih pesmi, ki sem jih napisal in še česa javno zabeleženega, kar meče luč na sled mojih korakov, da rahlo ostajajo zaznavni.

NE SRAMUJEM SE SVOJIH OSLOVSKIH LET, BILA SO NUJNA ZA KONJSKO ŽIVLJENJE.

* * *

Vsemu sem dal peruti - naj leti, naj išče odmev, vzbuja naj dvom, oporekanje in ugovore, v tem čutim bistvo in namen pisanja.

IŠČEM DVOJNIKA ZA ŽIVLJENJE V PEKLU.

NE UDARJAJTE PO TRAPARIJAH, BOLI ME GLAVA.

* * *

K zapisovanju MISLI so me vzpodbudili učenci, ko so mi svetovali, naj dovtipe, ki so uhajali med poukom, zapisujem in se je zgodilo natanko 15. X. 1981.

PRIZNAL SEM SI, NE DA BI SI GLEDAL V OČI.

PONUJENO MI JE ŽIVLJENJE IN SLOGAN ZNAJDI SE.

NISO VSI VOZLI GORDIJEVI, TUDI MEČA NIMA VSAKDO.

* * *

Na poti z vlakom na razstavo v nekdanje Svetozarevo – sedaj Jagodina (Srbija) sem začel z »uradnim« zapisovanjem aforizmov.

TAKO SLADKI SO, KO MI SOLIJO PAMET.

* * *

Pleve in zrnja se je nabralo okrog 20. 000, kar sem ob odhodu v upokojitev (1990) natipkal v 60 zgibankah, v vsaki deset listov A3 formata in na vsakem šest kolon. V vsaki zgibanki je bilo 310 misli in 10 ilustracij Zlate Volarič.

HOTEL SEM IMETI SVETOVNE NAZORE, PA SEM ZAČEL GLEDATI ČEZ PLOT.

* * *

NI PROBLEM KONDOM, AMPAK NA KAJ GA NAVLEČI.

* * *

Iz tega sem 1995/96 leta grobo izbral in objavil v 20 knjižicah (A6 – 80 str.) okrog trinajst tisoč aforizmov. Iz vsega je potem nastal izbor (B5 – 204 str.), ki vsebuje 6459 misli.

VSAKDO IMA V SEBI LUČ, TODA MNOGIM PRIMANJKUJE PETROLEJA.

VSI DELAJO ZA MOJE DOBRO, JAZ LENARIM.

* * *

In za zaključek še tisti tako mikavni P. S.

Lahko ste prebrali kdaj sem »uradno« začel pisati domislice in kdo me je k temu početju vzpodbudil.
Zakaj sem to počenjal, pa še sedaj ne vem! To je tista lastnost, ki jo imaš ali jo nimaš… sama sebe poraja.
Danes, ko oblikujem to razmišljanje izpred polducata let, se mi je v trgovini zgodilo nekaj, kar je zanimivo za vprašanje: ZAKAJ TUDI NA JAVNIH MESTIH »STRESAM« DOMISLICE in od omenjenega datuma ZAPISUJEM - PIŠEM AFORIZME.

Danes, 16. januarja 2006. sem v naši vaški trgovini – NAJBOLJŠEM MAXI SOSEDU - na Kokrici - stal v vrsti pred blagajno. Nedaleč je druga trgovka, s seznamom v roki, nekaj na policah kontrolirala in naenkrat blagajničarki zelo glasno zaklicala: “To pa mi ne gre v glavo!”
Braz premisleka se mi je na glas “utrgal” stavek: “Gospa, odprite usta, mogoče bo šlo!” Čakajoči so se (gromo)glasno nasmejali. Trgovka si je s tistim seznamom zakrila usta in skozi smeh povedala, da so odprta.

Podobno temu primeru so nastajali mnogi moji aforizmi na ulici, v banki, pred TV zaslonom, ob radiu… med izdelavo skulptur, drugim delom, bedenjem v postelji…

Pred zahvalo za potrpežljivost, še dve domislici, ki tudi meni zvabita ironičen nasmešek:

ŽIVEL SEM V ČASIH, KO JE MAMA PO JEDI ZAKLENILA KRUH V SHRAMBO.

ČE ŽE BOG VE, KAJ DELAM, ZAKAJ NE BI ŠE LJUDJE.

Hvala za potrpežljivost in razmišljanje.

Kokrica, 10. avgusta 2000 – dopolnitev 30. avgusta 2006

Razmišljanje o nekem mojem početju v življenju, ki čez poldrugi mesec bo praznovalo petindvajseto obletnico

* * *

Kdaj in zakaj naj bi človek začel "klepati" DOMISLICE - AFORIZME? Te duhovne iskrice zagotovo prihajajo iz davnin in gredo v prihodnost. V svoji majhnosti nosijo izredno velikost.

KO SE ŽEP PRAZNI, SE GLAVA POLNI.

* * *

Zagotovo so ljudje že od nekdaj pri pogovorih, z namenom poživitve povedanega, rabili domislice.

USTAVITE ZEMLJO, IZSTOPIL BI!

* * *

Brez dvoma je človek vedno stremel po zgoščenosti svojih sporočil, ob tem je bil pripravljen popestriti vsebino z rahlo humornostjo, ki naj ne bi zakrila bistva, ampak mu dodala vabo po razmišljanju.

ČEPRAV NISEM NJIHOV SIN, SO ME PRIPRAVLJENI ŽRTVOVATI.

* * *

Zapisano je, da je že pred 2,4 tisoči leti HIPOKRAT svoji zbirki 400 nasvetov dal naslov AFORIZMI.

NE SKRBITE ZA IZGUBLJENO ŽIVLJENJE, ITAK NI BILO PRIDA, ČE GA NI NIHČE POBRAL.

* * *

Pisali so jih znani ljudje kot: Bacon, Pascal, Goethe, Nietzsche...
Osnovni namen aforizma je provokacija - izziv k oporekanju. Niso znanost, a ona jim ni tuja.

POGOSTO IZ VRTA SANJ PRIDEM Z OBČUTKOM OGOLJUFANEGA VRTNARJA.

* * *

Aforizmi so globoke misli, ki slonijo na izkušnjah, opazovanju in razmišljanju, analizi in sintezi najbolj bistvenih dejstev, ki z duhovito odprtostjo provocirajo. Njihova neizmerljiva dolžina je v kratkosti in velikost v miniaturi.

PRIPRAVLJEN SEM BITI PORAŽENEC, PRIDEM TUDI NA DOM.

* * *

Izkaz aforizma ni besedičenje - to je KRIK Z NASMEŠKOM. Pove prav tisto, kar mora in s toliko besedami, kolikor jih je nujno.

KO NAM ZAČNE BITI POSLEDNJA URA, IMAMO NA VOLJO ŠE ŠESTDESET MONUT.

* * *

Aforizem plemeniti človeka, neglede, ali ga je napisal znanstvenik, ali je nastal kot ljudski pregovor - sad življenjskih dejstev vsakdana.

VEDNO JE VEČ UTOPLJENCEV V KALNI DRUŽBI.

* * *

Komu in zakaj so zanimivi, koristni in pomembni AFORIZMI, ti bliski miselnega dovtipa, dramilo duha, kjer ni razsipnosti besed - izmikanja v besedičenje? Menda vsakemu odprtemu duhu.

KAKO HITRO MINE DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC. +

* * *

V njih ni praznine in ne votlosti. Občasne mične raze in še redkeje razpoke so le navidezni premori v sunku razburkane misli.

KADAR BOSTE RABILI LEPE ŽELJE, SE OGLASITE.

* * *

Z aforizmom smo najbolj zadovoljni, ko se v njem srečamo. Pogosto deluje kot smerokaz - omogoča orientacijo v mišljenju in ga vzpodbuja.

KAJ REČI O ČLOVEKU?
TO JE TREBA DOŽIVETI!

* * *

Ne samo zgoščenost in jedrnatost, ampak pristnost s humorno konotacijo, z rahlo dvosmiselnostjo, so bistvo te solze (smeha - joka), v kateri se zrcali globina oceana in vedri brezmejnost vesolja.

* * *

PRAVIJO, DA MORA ČLOVEK TRPETI, POTEM SEM NA PRAVI POTI.

ZAGOTOVO JE NEKJE IZHOD, ČUTIM PREPIH.

* * *

Aforizem nima namena, da nasmeji, on na navidezno vesel - otroški način postane budilka za zbujene. Deluje kot kaplja, v katero se potopi um, je zrno, ki zadene kot skala, je balon veselja za duh, v njem je skoncentrirana moč duha in je ogledalo njegove velikosti.

PRAVI SATIRIK, TUDI KO NAM VRTA V KOLENO, TO POČNE TAKO, DA SE SMEJEMO.

* * *

Ko aforizem hvali, je ironija, ko graja, pa parodija.

ČIM BOLJ GLOBOKO VRTAMO V ČLOVEKA, BOLJ SMRDI.

* * *

Kakšno je bilo moje življenje, boste lahko spoznali iz teh misli, mogoče še iz številnih haikujev, cinquainov, sonetov in drugih pesmi, ki sem jih napisal in še česa javno zabeleženega, kar meče luč na sled mojih korakov, da rahlo ostajajo zaznavni.

NE SRAMUJEM SE SVOJIH OSLOVSKIH LET, BILA SO NUJNA ZA KONJSKO ŽIVLJENJE.

* * *

Vsemu sem dal peruti - naj leti, naj išče odmev, vzbuja naj dvom, oporekanje in ugovore, v tem čutim bistvo in namen pisanja.

IŠČEM DVOJNIKA ZA ŽIVLJENJE V PEKLU.

NE UDARJAJTE PO TRAPARIJAH, BOLI ME GLAVA.

* * *

K zapisovanju MISLI so me vzpodbudili učenci, ko so mi svetovali, naj dovtipe, ki so uhajali med poukom, zapisujem in se je zgodilo natanko 15. X. 1981.

PRIZNAL SEM SI, NE DA BI SI GLEDAL V OČI.

PONUJENO MI JE ŽIVLJENJE IN SLOGAN ZNAJDI SE.

NISO VSI VOZLI GORDIJEVI, TUDI MEČA NIMA VSAKDO.

* * *

Na poti z vlakom na razstavo v nekdanje Svetozarevo – sedaj Jagodina (Srbija) sem začel z »uradnim« zapisovanjem aforizmov.

TAKO SLADKI SO, KO MI SOLIJO PAMET.

* * *

Pleve in zrnja se je nabralo okrog 20. 000, kar sem ob odhodu v upokojitev (1990) natipkal v 60 zgibankah, v vsaki deset listov A3 formata in na vsakem šest kolon. V vsaki zgibanki je bilo 310 misli in 10 ilustracij Zlate Volarič.

HOTEL SEM IMETI SVETOVNE NAZORE, PA SEM ZAČEL GLEDATI ČEZ PLOT.

* * *

NI PROBLEM KONDOM, AMPAK NA KAJ GA NAVLEČI.

* * *

Iz tega sem 1995/96 leta grobo izbral in objavil v 20 knjižicah (A6 – 80 str.) okrog trinajst tisoč aforizmov. Iz vsega je potem nastal izbor (B5 – 204 str.), ki vsebuje 6459 misli.

VSAKDO IMA V SEBI LUČ, TODA MNOGIM PRIMANJKUJE PETROLEJA.

VSI DELAJO ZA MOJE DOBRO, JAZ LENARIM.

* * *

In za zaključek še tisti tako mikavni P. S.

Lahko ste prebrali kdaj sem »uradno« začel pisati domislice in kdo me je k temu početju vzpodbudil.
Zakaj sem to počenjal, pa še sedaj ne vem! To je tista lastnost, ki jo imaš ali jo nimaš… sama sebe poraja.
Danes, ko oblikujem to razmišljanje izpred polducata let, se mi je v trgovini zgodilo nekaj, kar je zanimivo za vprašanje: ZAKAJ TUDI NA JAVNIH MESTIH »STRESAM« DOMISLICE in od omenjenega datuma ZAPISUJEM - PIŠEM AFORIZME.

Danes, 16. januarja 2006. sem v naši vaški trgovini – NAJBOLJŠEM MAXI SOSEDU - na Kokrici - stal v vrsti pred blagajno. Nedaleč je druga trgovka, s seznamom v roki, nekaj na policah kontrolirala in naenkrat blagajničarki zelo glasno zaklicala: “To pa mi ne gre v glavo!”
Braz premisleka se mi je na glas “utrgal” stavek: “Gospa, odprite usta, mogoče bo šlo!” Čakajoči so se (gromo)glasno nasmejali. Trgovka si je s tistim seznamom zakrila usta in skozi smeh povedala, da so odprta.

Podobno temu primeru so nastajali mnogi moji aforizmi na ulici, v banki, pred TV zaslonom, ob radiu… med izdelavo skulptur, drugim delom, bedenjem v postelji…

Pred zahvalo za potrpežljivost, še dve domislici, ki tudi meni zvabita ironičen nasmešek:

ŽIVEL SEM V ČASIH, KO JE MAMA PO JEDI ZAKLENILA KRUH V SHRAMBO.

ČE ŽE BOG VE, KAJ DELAM, ZAKAJ NE BI ŠE LJUDJE.

Hvala za potrpežljivost in razmišljanje.

Kokrica, 10. avgusta 2000 – dopolnitev 30. avgusta 2006