Aleksander Grin je psevdonim pisatelja ruskega Aleksandra Grinevskega ki se je rodil 1880. l. v Slobodskem pri Vjatki, v zloglasnem mestu političnih pregnancev. Bil je sin Poljaka Stepana Grinevskega, ki je zaradi nedokazanega sodelovanja s privrženci poljskih revolucionarjev, preživljal v Vjatki svoje dosmrtno izgnanstvo. Pisatelj Grin je s petnajstimi leti pobegnil zdoma in se potepal po vsej Rusiji. Malo pred svojo polnoletnostjo je zašel med revolucionarje – priključil se je stranki eserov in je nekaj let deloval kot poklicni revolucionar–agitator: Živel je v ilegali, bil večkrat v ječah, 1910. leta pa je svojo štiriletno kazen prebil v izgnanstvu v Sibiriji. Ko se je vrnil iz Sibirije, se je naselil v Peterburgu in se ni nikoli več priključil nobeni politični stranki. Po 1926. letu ni mogel več objavljati svojih del. Umrl je za rakom 1932, l. v Starem Krimu.
Takšna je življenjska pot ruskega pisatelja Grina, ki ga danes sovjetska literarna kritika predstavlja javnosti kot romantika. Nasploh se je usoda poigrala z Grinom drugače, kot so mnogi želeli. Njegovih nenavadnih, jezikovno nerodnih in okornih, fantazmagoričnih povesti preprosto ni bilo mogoče prezret, kajti javnost jih je pohlepno prebirala.Zato se je zgodilo to, čemur smo večkrat priča v zaprtih družbenih sistemih: Grina so institucionalizirali, poenostavili in razglasili za pisca fantastičnih pravljic. Zato se mnogo pionirskih odredov imenuje po glavnih junakih Grinovih del, tudi pionirski prazniki spominjajo na pisatelja in njegova dela.
Vendarle mit o romantičnem pravljičarju Grinu kvari dvoje: ne sovjetski ne tuji raziskovalec ne more brati nekaterih Grinovih del, ki jih hranijo v Leninski biblioteki v Moskvi. Nenavadno je tudi to, da je postal Grin pojem pasivnega upora sodobnega človeka, ki se v današnjem svetu nasilja nemočno upira izničenju osebne svobode in izničenju sveta, ki ga obkroža. Kako naj bi, sicer drugače poimenovali nekaj trdnih dejstev, o katerih poročajo od 1974. leta nekateri ugledni kulturni delavci, (kot na primer Lev Gumiljevski) namreč okoli Grinovega groba v Starem Krimu se godijo čudne stvari: vidni sovjetski znanstveniki in kulturniki zahtevajo v svojih oporokah, da jih pokopljejo blizu Grinovega groba na Starem Krimu. Tudi romanja na Grinov grob so se bila razširila preko vseh razumnih meja. Že vrsto let ne more nihče več romati na Grinov grob; baje je tam vojaško področje, ki ga ne sme, razumljivo, nihče od nepoklicanih videti. Gre za nekakšno vojaško cono: podobno kot v filmu Stalker Andreja Tarkovskega.
Ni prostora, da bi se ustavili ob vseh stališčih, ki so jih zavzeli kritiki do Grina. Vsako desetletje je ovrednotilo pisa¬telja drugače, dobronamerni kritiki na niso prišli dalje od tehle izjav: »Grinovo ustvarjanje je zavito v gosto meglo,« piše 1967. l. Levicki; 1972. l. piše Slonimski: »Do danes ni pojasnjeno bistvo Aleksandra Grina«; 1974. piše Sandler, ki je vse svoje življenje posvetil Grinu: »Toliko je zame nerazumljivega v Grinovem novem ustvarjanju.«
Grinovega ustvarjanja ne moremo razdeliti na časovna obdobja, temveč na posamezne vsebinske plasti, to je na tematske kroge. Pod tematskim krono- razumemo literarna dela, ki zadevajo problematiko določenega življenjskega načela ali v celoti inkarnirajo pisateljevo idejo in stališče do določene resnice. Grinove povesti in njegovih pet romanov smo razdelili na devet tematskih krogov; v njih se pisatelj dotika: revolucije, pojma domovine, Rusije, umetnosti, tehnike, ljubezni, psihopatološkega stanja osebnosti, mistike in sveta človekove misli in transcendence.
Grin je začel pisati 1905. leta, toda že 1910. l. govori v pri¬povedi Birkova zgodba o novi umetnosti in jo jasno napoveduje: v njej nedvoumno pove, da bo prodiral v svojo podzavest, zapisoval sanje in halucinacije. Pravi literarni program je že Grinova povest Pik–Mikova dediščina, objavljena 1915. leta, ki razčlenjuje umetnost, to se pravi Grinovo ustvarjanje na tele prvine in razglaša tele manifestacije: duševno bolni ljudje vidijo in doživljajo več kot drugi ljudje; logično misliti pomeni napačno misliti; umetnik mora prodirati v podzavest, to se pravi zapisuje naj sanje, svet absurda, vizualne in slušne halucinacije.
Jasne in spontane slušne in vizualne halucinacije so shizofrena doživljanja človeka, ki boleha za paranojo. Zato so Grinove čudovite povesti velika dragocenost s psihiatričnega vidika, kot so tudi neprecenljive vrednosti za svobodnega literarnega raziskovalca. Grinove povesti same pokažejo, da je Grinlandija, to je dežela, kamor naseljuje Grin svoje junake, dežela halucinacij, ki jo je pisatelj iztrgal svoji podzavesti.
Več kot osemdeset procentov Grinovih povesti se dogaja v nenavadni deželi — kritiki so jo poimenovali Grinlandija. Na podlagi zemljepisnih krajev, ki jih v svojih delih prikazuje pisatelj, lahko rečemo, da je Grinlandija vedno močno osvetljena, naseljujejo jo ljudje, ki ponavadi tiče v absurdnih situacijah, pogosto se vrte v krogu in vsako njihovo dejanje je obsojeno na propad. Le Grinlandijo na podlagi Grinovih besedil narišemo, vidimo, da je polotok, na katerem so vsi zemljepisni kraji točno določeni, kar bralcu omogoči, da si deželo kmalu plastično predstavlja.
Sredi polotoka Grinlandije teče iz mrtve puščave Reka brez obrežij. Reko brez obrežij srečujemo kot nadrealistični simbol pri Marcu Chagalu, slavnostno razsvetljene slike pa pri Salvadorju Daliju in drugih nadrealistih.
Evropska literatur pozna veliko izmišljenih fantastičnih dežel. Vendar nikjer na svetu ne najdemo dežele, ki bi bila podobna Grinlandiji; to se pravi ni halucinantne dežele, ki bi bila tako dosledno opisana, tako natančno določena in da bi bila iztrgana halucinacijam. Samo Arnheimska dežela Edgarja Poeja, verjetno nastaja pod vplivom mamil, je podobna Grinlandiji; toda o njej je napisanih nekaj strani.
In če Grinlandijo poimenujemo s pravim imenom: z.deželo halucinacij, ki so iztrgane paranoji, postanejo vsi drugi elementi Grinovega ustvarjanja jasni in dokazljivi; pred nami je nadrealistični pisatelj, ki je hotel zapisati podzavestne tokove človekovega mišljenja. Iz paranoične aktivnosti misli je ustvaril univerzalno uporaben način izražanja mišljenja in življenja ter se je več kot deset let pred drugimi podal na še neraziskana področja.
Grin je pisal v čudnem jeziku. Očitali so mu, da jezika sploh ne zna, da rabi sintakso, ki je ruski jezik ne prenese in da je čuden pisatelj – tujec v svoji deželi. Sam o sebi je Grin napisal tole: »Ko sem se zavedel, da sem umetnik, nisem v svojem življenju nikoli izdal umetnosti. Z moje resnične poti me niso odvrnili ne denar ne kariera ne častihlepnost; bil sem pisatelj in umrl bom kot pisatelj; nikoli nisem pozabil besed, ki jih je Brjusov naslovil umetniku, ko je rekel: Bodi vedno pripravljen stopiti na gorečo grmado." Te besede je zapisal Grin pred smrtjo 1932. leta.
Grin je nenavaden pisatelj. Tudi to je dejstvo, da je prvi v evropskem prostoru prispel na nova področja. Ni požel slave. Kajti niti to ni dovolj mikavno za nesrečno deželo, ki ji pripada, da bi lahko (majalo njene družbene tabu teme, kot so: nadrealizem, halucinacija, podzavest.
Grinlandije nam lahko odgrne besedilo iz romana Beži po valovih, ki je vzorec čiste grinovske proze; v njej se bralec pogreza v srhljive in pisane podobe junakovih halucinacij.
Dejanje romana poteka v dveh velikih mestih Grinlandije: v Lisu in v mestu Gjelj-Gju. Roman piše subjektivni avtor: glavni junak Gavrej, ki ga preganja fiksna ideja o neuresničljivem. Gavreju poskuša iztrgati fiksno idejo iz podzavesti doktor Filatr, zato iz razgovorov med njim in bolnim Gavrejem razberemo, da je neuresničljivo nova umetnost, ki se je hoče bolnik dokopati, pa tudi slutnje, čudeži in vse drugo.
Gavrej se zaljubi v neznano dekle Biče Seniel. Slušna halucinacija mu ponavlja besede: beži po valovih. Kmalu za tem vidi Gavrej v pristanišču ladjo z imenom Beži po valovih. Ko se vkrca vanjo, zagleda v kapitanovi kajuti portret Biče Seniel. Toda prvo noč se Gavrej spre s kapitanom ladje, ki ga sredi noči izkrca v čolniček in prepusti odprtemu morju. Na palubi se znajde ženska, ki je ni še nihče videl in se pridruži Gavreju. Gavrej jo spozna po glasu: njen glas mu je prišepetaval v halucinaciji. Neznanka je Gavreju povedala, da ji je ime Frezi Grant, nato je stopila na morje, mu pokimala in počasi hodila po valovih, dokler ni izginila.
Zjutraj je Gavreja pobrala druga majhna ladja. Tudi to je izvedel na njej, kdo je Frezi Grant. Tole je govorila legende o njej: pred stoletji je potovala na imenitni ladji dekle Frezi Grant, ki je sredi morja zagledala pust otok s sinjimi gorami in žoltimi skalami. Za hip so ga videli vsi potniki, čeprav otoka ni bilo na nobenem zemljevidu. Frezi je otok tako prevzel, da je skočila v morje in šla po valovih na otok, ki ga ni nikoli več nihče videl in ga ni mogel nihče več najti.
Zvečer je Gavrej na ladji, ki ga je pobrala sredi morja priplul v Gjelj-Gju. Takole piše junak Gavrej v XXII. poglavju romana:
Vedel sem, da bom zagledal zjutraj drugo mesto — takšno kakršno je, drugačno, kot je to, ki ga vidim zdaj, ko je pogreznjeno v mrak in preobloženo s svetlobo, ki ožarja pročelja poslopij z listnato zlatim odtenkom. V glavnem so bile enonadstropne kamnito hiše, obdane z verandami in balkoni. Stale so tesno ena ob drugi in so se lesketale s svojimi odprtimi okni in vrati. Včasih se za vogali streh temnele palmove veje, drugod je njihov živozeleni blišč, ki je bil spodaj izrazitejši, kazal na čudežno , svečano razsvetljavo. izobilje lampijonov vseh barv, oblik in okraskov je rotilo gledalca, da bi zaznal prave obrise mesta. Lampijone so obešali čez ulice, žareli so na balkonskih ograjah sredi preprog; širili so se v daljavo kot volani na svečanih ženskih oblekah. Pogled na ulico je spominjal na balet, pri katerem je bučanje karnevala mešalo ognje, cvetje, konje in pisen° množico ljudi, ki je ob glasni muziki po vsem mestu stopila iz raznih pravljic. Dvakrat sem obkrožil trg na obali in čimbolj sem opazoval vse, kar me je obkrožalo, tembolj jasno sem videl, da karneval ni bil izumetničeno veselje, ni bil veselje iz obveznosti ali po ukazu — meščani so bili zares ujeti v širino zamaha, ki ga je dobila zabava, in zdaj jih je ta širina neskončno zabavala ter je mogoče tešila njiovo potlačeno hrepenenje in potrebo po viharni oglušitvi.
Končno sem zavil po dolgi ulici, ki je ležala pravokotno na trg in sem se spet tako nesrečno ujel v gnečo, da sem moral večkrat stati in spustiti mimo procesijo jezdecev — nekakšnih srednjeveških razbojnikov s ščitniki ali hudičev v rdečih trikojih, ki so sedeli na mulah, okrašenih s kraguljčki in pisanimi trakovi. Ulico sem si izbral zavoljo tega, ker sem upal, da vodi na vrh mesta, ki je ležalo na terasah, saj se je vsaka mestna četrt končala z nekaj stopnicami iz granita; prav zato avtomobili in široke karnevalske kočije niso mogle voziti tod. Toda nisem bil sam.
Množica ljudi je bila tako tesna, da so se ljudje preprosto premikali po široki ulici. Bilo je brezciljno gibanje zaradi gibanja. Prehitevali so me domini, norci, hudiči, Indijanci, črnci, "takšni" in pravi, ki si jih komaj ločil od »takšnih«; ženske ovite v tančice, so bile v trakovih in v peresih; plapolala so kratka in dolga barvasta krila, pošita z bleščečimi kovinastimi našitki ali obrobljena z belim krznom. Blišč oči, zvita skrivnost polmask, odredi mornarjev, ki so si delali pot z mahanjem steklenic in lovili s krohotom in z žvižganjem nekoga v množici; pijani govorniki na govorniških odrih, ki jih nihče ni poslušal ali se jih vsaj nehote dotaknil z laktom; zvenčkljanje kraguljčkov, slovesni sprevodi nemo sedečih princesk in grizetk na atlasnih pokrivalih, ki so segala bistrim vrancem skoraj do tal; gruče ljudi pri vratih, kjer so kot v megli za hip preblisknili besni obrazi in stisnjene pesti; opotekajoči se pijanci na ulici, mačke, ki so se plaho prebijale domov, nežni glasovi in hripavo vpitje, pesmi in strune; zven poljuba in rjovenje nekje od daleč – takšno je bilo ta večer vzdušje v mestu Gjelj-Gju. Pod fantastično zastavo so se razprostirala umazana platna z napisi trgovskih kioskov, kjer so prodajali limonado, peneče napitke, vodo z ledom, sodo in viski, palmovo vino in orehe, čokoladne, in druge bonbone; dolge pisana papirnate trakove, ki jih mečejo na maškeradah in drugo šaro, petarde in maske, bodeče krogljice, podobne šiškam, ki so se prijele obleke in jih je bilo zamudno iztrgati iz las in od tkanine. občasno se je sredi množice pojavil kolesar, oblečen kot medved, menih, opica ali Pierote, ki so mu čipkasto nabornico na oprsju v hipu prekrile dobro merjene bodeče kroglice. Prihajali so velikani in piskali na gumijaste lutke, ali pa udarjali na ogromne bobne. Na verandah so plesali; naletel sem na ples sredi ulice in sem se mu komaj izognil. Pisani papirnati trakovi, ki jih mečejo na maškaradi, so bili spuščeni čez balkone in so se motali pod nogami, da le šuštelo v zraku. Medtem ko sem hodil skozi vse to, so mi predlagali razne stvari: popiti kozarec vode, se poljubljati, igrati karte, pospremiti koga, plesati s kom, kupiti kaj in ženske roke so se neprestano motale in zvijale pred menoj ter me mamile z velikopotezno gesto, da se jim pridružim. Ko sem videl, da vse težje napredujem v nameravano smer, sem pohitel v ulico, na kateri je bilo manj ljudi. Ko sem še enkrat zavil na levo, sem se znašel na skoraj prazni ulici. Na desni strani se je dvigala na levo nagnjena strmina, ki je bila utrjena z grobim kamenjem. Nad njo so po poteh, ki jih spodaj ni bilo mogoče videti, neprestano udarjala kolesa, svetile so cestne svetilke in žareli so ognji cigar. Nisem vedel, kje sem in kje je središče mesta; ko sem obstal, premišljeval in si pobiral prilepljene kroglice s flanelaste obleke, sem se vzpenjal po vzpetini sredi sorazmerne teme. Pot me je vodila mimo verande: po njej je pritekla napol osvetljena ženska, ki me je tiho poklicala z ljubeznijo in s tesnobo v trepetajočem glasu. Ko sem storil na svetlo, se je zmedeno zasmejala in izginila.
Ulico je presekala široka aleja; šel sem po njej in spet padel v glasno in razločno hrumenje in nočno razsvetljavo. Zavil sem na levo, kot da bi vedel, de moram priti do vogala, če hočem iti v tisto smer, po kateri sem se ravnal v začetku. Znašel sem se na široki asfaltni ulici. Nedaleč, na koncu ulice sem zagledal trg. Tja se je valile nepregledna množica ljudi. Čez glave, ki so se premeščale in premikale pred menoj, sem zagledal spomenik, ki se je dvigal nad vsem tem gomazenjem. Bil je kip iz marmorja. Z dvignjenim obrazom in z razprtimi rokami, je stal sredi trga na podstavku kip ženske iz marmorja. Že medtem ko sem se prerival in me je množica nosila proti njej, sem doumel in zaznal njeno bistvo po videzu, ki ga je imela in po pozi, v kateri je bila upodobljena. Na koncu sem se ženski iz marmorja tako približal, da sem lahko prebral napis na podstavku pod njenimi nogami. Sestavljen je bil samo iz treh besed:
»BEŽI PO VALOVIH«
Ko sem prebral te besede se mi j zdelo, da je začelo okoli mene temneti, in beseda, samo ena beseda bi lahko pojasnila vse. Nihče me ne bi več mogel odtrgati od tega napisa. Bil je v meni in skupaj z njim se je bilo treba dokopati do skrivnostnega, ki ga je nudil trenutek in treba je bilo poiskati mir, kjer bi to postalo dostopno živahni misli. Pozorno sem si ogledoval spomenik. Bilo je videti, da ga je naredil umetnik z ljubeznijo. To sem zaznal po nezmotljivem čutu, kako se mu je umetnina povsem posrečila. Vsi obrisi dekletovega telesa, ko je dvignila, nogo, medtem ko se je z drugo odrinila, so bili jasni in prepričljivi. Videl sem, da je začelo dekle naglo dihati. Njen obraz ni bil takšen, kakršnega sem poznal, - toda že to, da je bil takšen da sem ga takoj spoznal, je kazalo, kako se je umetnik umetnini približal in kako je sredi obrazov mnogih, ki bi jih lahko prikazal, izbral ta obraz in sam pri sebi rekel: »Samo ta obraz moram izklesati.« Tudi njena obleka je bila nenavadna, podobna je bila obleki, ki se lahko pojavlja samo v domišljiji. Kazalo je, kot da ni bila iz tkanin, vendar je njene prosojne gube zanihal veter, medtem ko, 30. se prosojne gube njene obleke spredaj prilepile na dekletovo telo. Marmor ni mogel prikazati morskih valov, toda izraz vitke noge, ki se je odrinila, je izražal občutek neskončne lahkotnosti. Njene marmornate oči - so bile seveda slepe, kako naj bi kipar sicer naredil kip, toda zdelo se je, da njene oči gledajo skozi senco belega marmorja. Njen obraz se je smehljal. Prelepe nežne roke je iztegnila pod vplivom notranje odločitve, ki je tudi določila njen beg.
Aleksander Grin je psevdonim pisatelja ruskega Aleksandra Grinevskega ki se je rodil 1880. l. v Slobodskem pri Vjatki, v zloglasnem mestu političnih pregnancev. Bil je sin Poljaka Stepana Grinevskega, ki je zaradi nedokazanega sodelovanja s privrženci poljskih revolucionarjev, preživljal v Vjatki svoje dosmrtno izgnanstvo. Pisatelj Grin je s petnajstimi leti pobegnil zdoma in se potepal po vsej Rusiji. Malo pred svojo polnoletnostjo je zašel med revolucionarje – priključil se je stranki eserov in je nekaj let deloval kot poklicni revolucionar–agitator: Živel je v ilegali, bil večkrat v ječah, 1910. leta pa je svojo štiriletno kazen prebil v izgnanstvu v Sibiriji. Ko se je vrnil iz Sibirije, se je naselil v Peterburgu in se ni nikoli več priključil nobeni politični stranki. Po 1926. letu ni mogel več objavljati svojih del. Umrl je za rakom 1932, l. v Starem Krimu.
Takšna je življenjska pot ruskega pisatelja Grina, ki ga danes sovjetska literarna kritika predstavlja javnosti kot romantika. Nasploh se je usoda poigrala z Grinom drugače, kot so mnogi želeli. Njegovih nenavadnih, jezikovno nerodnih in okornih, fantazmagoričnih povesti preprosto ni bilo mogoče prezret, kajti javnost jih je pohlepno prebirala.Zato se je zgodilo to, čemur smo večkrat priča v zaprtih družbenih sistemih: Grina so institucionalizirali, poenostavili in razglasili za pisca fantastičnih pravljic. Zato se mnogo pionirskih odredov imenuje po glavnih junakih Grinovih del, tudi pionirski prazniki spominjajo na pisatelja in njegova dela.
Vendarle mit o romantičnem pravljičarju Grinu kvari dvoje: ne sovjetski ne tuji raziskovalec ne more brati nekaterih Grinovih del, ki jih hranijo v Leninski biblioteki v Moskvi. Nenavadno je tudi to, da je postal Grin pojem pasivnega upora sodobnega človeka, ki se v današnjem svetu nasilja nemočno upira izničenju osebne svobode in izničenju sveta, ki ga obkroža. Kako naj bi, sicer drugače poimenovali nekaj trdnih dejstev, o katerih poročajo od 1974. leta nekateri ugledni kulturni delavci, (kot na primer Lev Gumiljevski) namreč okoli Grinovega groba v Starem Krimu se godijo čudne stvari: vidni sovjetski znanstveniki in kulturniki zahtevajo v svojih oporokah, da jih pokopljejo blizu Grinovega groba na Starem Krimu. Tudi romanja na Grinov grob so se bila razširila preko vseh razumnih meja. Že vrsto let ne more nihče več romati na Grinov grob; baje je tam vojaško področje, ki ga ne sme, razumljivo, nihče od nepoklicanih videti. Gre za nekakšno vojaško cono: podobno kot v filmu Stalker Andreja Tarkovskega.
Ni prostora, da bi se ustavili ob vseh stališčih, ki so jih zavzeli kritiki do Grina. Vsako desetletje je ovrednotilo pisa¬telja drugače, dobronamerni kritiki na niso prišli dalje od tehle izjav: »Grinovo ustvarjanje je zavito v gosto meglo,« piše 1967. l. Levicki; 1972. l. piše Slonimski: »Do danes ni pojasnjeno bistvo Aleksandra Grina«; 1974. piše Sandler, ki je vse svoje življenje posvetil Grinu: »Toliko je zame nerazumljivega v Grinovem novem ustvarjanju.«
Grinovega ustvarjanja ne moremo razdeliti na časovna obdobja, temveč na posamezne vsebinske plasti, to je na tematske kroge. Pod tematskim krono- razumemo literarna dela, ki zadevajo problematiko določenega življenjskega načela ali v celoti inkarnirajo pisateljevo idejo in stališče do določene resnice. Grinove povesti in njegovih pet romanov smo razdelili na devet tematskih krogov; v njih se pisatelj dotika: revolucije, pojma domovine, Rusije, umetnosti, tehnike, ljubezni, psihopatološkega stanja osebnosti, mistike in sveta človekove misli in transcendence.
Grin je začel pisati 1905. leta, toda že 1910. l. govori v pri¬povedi Birkova zgodba o novi umetnosti in jo jasno napoveduje: v njej nedvoumno pove, da bo prodiral v svojo podzavest, zapisoval sanje in halucinacije. Pravi literarni program je že Grinova povest Pik–Mikova dediščina, objavljena 1915. leta, ki razčlenjuje umetnost, to se pravi Grinovo ustvarjanje na tele prvine in razglaša tele manifestacije: duševno bolni ljudje vidijo in doživljajo več kot drugi ljudje; logično misliti pomeni napačno misliti; umetnik mora prodirati v podzavest, to se pravi zapisuje naj sanje, svet absurda, vizualne in slušne halucinacije.
Jasne in spontane slušne in vizualne halucinacije so shizofrena doživljanja človeka, ki boleha za paranojo. Zato so Grinove čudovite povesti velika dragocenost s psihiatričnega vidika, kot so tudi neprecenljive vrednosti za svobodnega literarnega raziskovalca. Grinove povesti same pokažejo, da je Grinlandija, to je dežela, kamor naseljuje Grin svoje junake, dežela halucinacij, ki jo je pisatelj iztrgal svoji podzavesti.
Več kot osemdeset procentov Grinovih povesti se dogaja v nenavadni deželi — kritiki so jo poimenovali Grinlandija. Na podlagi zemljepisnih krajev, ki jih v svojih delih prikazuje pisatelj, lahko rečemo, da je Grinlandija vedno močno osvetljena, naseljujejo jo ljudje, ki ponavadi tiče v absurdnih situacijah, pogosto se vrte v krogu in vsako njihovo dejanje je obsojeno na propad. Le Grinlandijo na podlagi Grinovih besedil narišemo, vidimo, da je polotok, na katerem so vsi zemljepisni kraji točno določeni, kar bralcu omogoči, da si deželo kmalu plastično predstavlja.
Sredi polotoka Grinlandije teče iz mrtve puščave Reka brez obrežij. Reko brez obrežij srečujemo kot nadrealistični simbol pri Marcu Chagalu, slavnostno razsvetljene slike pa pri Salvadorju Daliju in drugih nadrealistih.
Evropska literatur pozna veliko izmišljenih fantastičnih dežel. Vendar nikjer na svetu ne najdemo dežele, ki bi bila podobna Grinlandiji; to se pravi ni halucinantne dežele, ki bi bila tako dosledno opisana, tako natančno določena in da bi bila iztrgana halucinacijam. Samo Arnheimska dežela Edgarja Poeja, verjetno nastaja pod vplivom mamil, je podobna Grinlandiji; toda o njej je napisanih nekaj strani.
In če Grinlandijo poimenujemo s pravim imenom: z.deželo halucinacij, ki so iztrgane paranoji, postanejo vsi drugi elementi Grinovega ustvarjanja jasni in dokazljivi; pred nami je nadrealistični pisatelj, ki je hotel zapisati podzavestne tokove človekovega mišljenja. Iz paranoične aktivnosti misli je ustvaril univerzalno uporaben način izražanja mišljenja in življenja ter se je več kot deset let pred drugimi podal na še neraziskana področja.
Grin je pisal v čudnem jeziku. Očitali so mu, da jezika sploh ne zna, da rabi sintakso, ki je ruski jezik ne prenese in da je čuden pisatelj – tujec v svoji deželi. Sam o sebi je Grin napisal tole: »Ko sem se zavedel, da sem umetnik, nisem v svojem življenju nikoli izdal umetnosti. Z moje resnične poti me niso odvrnili ne denar ne kariera ne častihlepnost; bil sem pisatelj in umrl bom kot pisatelj; nikoli nisem pozabil besed, ki jih je Brjusov naslovil umetniku, ko je rekel: Bodi vedno pripravljen stopiti na gorečo grmado." Te besede je zapisal Grin pred smrtjo 1932. leta.
Grin je nenavaden pisatelj. Tudi to je dejstvo, da je prvi v evropskem prostoru prispel na nova področja. Ni požel slave. Kajti niti to ni dovolj mikavno za nesrečno deželo, ki ji pripada, da bi lahko (majalo njene družbene tabu teme, kot so: nadrealizem, halucinacija, podzavest.
Grinlandije nam lahko odgrne besedilo iz romana Beži po valovih, ki je vzorec čiste grinovske proze; v njej se bralec pogreza v srhljive in pisane podobe junakovih halucinacij.
Dejanje romana poteka v dveh velikih mestih Grinlandije: v Lisu in v mestu Gjelj-Gju. Roman piše subjektivni avtor: glavni junak Gavrej, ki ga preganja fiksna ideja o neuresničljivem. Gavreju poskuša iztrgati fiksno idejo iz podzavesti doktor Filatr, zato iz razgovorov med njim in bolnim Gavrejem razberemo, da je neuresničljivo nova umetnost, ki se je hoče bolnik dokopati, pa tudi slutnje, čudeži in vse drugo.
Gavrej se zaljubi v neznano dekle Biče Seniel. Slušna halucinacija mu ponavlja besede: beži po valovih. Kmalu za tem vidi Gavrej v pristanišču ladjo z imenom Beži po valovih. Ko se vkrca vanjo, zagleda v kapitanovi kajuti portret Biče Seniel. Toda prvo noč se Gavrej spre s kapitanom ladje, ki ga sredi noči izkrca v čolniček in prepusti odprtemu morju. Na palubi se znajde ženska, ki je ni še nihče videl in se pridruži Gavreju. Gavrej jo spozna po glasu: njen glas mu je prišepetaval v halucinaciji. Neznanka je Gavreju povedala, da ji je ime Frezi Grant, nato je stopila na morje, mu pokimala in počasi hodila po valovih, dokler ni izginila.
Zjutraj je Gavreja pobrala druga majhna ladja. Tudi to je izvedel na njej, kdo je Frezi Grant. Tole je govorila legende o njej: pred stoletji je potovala na imenitni ladji dekle Frezi Grant, ki je sredi morja zagledala pust otok s sinjimi gorami in žoltimi skalami. Za hip so ga videli vsi potniki, čeprav otoka ni bilo na nobenem zemljevidu. Frezi je otok tako prevzel, da je skočila v morje in šla po valovih na otok, ki ga ni nikoli več nihče videl in ga ni mogel nihče več najti.
Zvečer je Gavrej na ladji, ki ga je pobrala sredi morja priplul v Gjelj-Gju. Takole piše junak Gavrej v XXII. poglavju romana:
Vedel sem, da bom zagledal zjutraj drugo mesto — takšno kakršno je, drugačno, kot je to, ki ga vidim zdaj, ko je pogreznjeno v mrak in preobloženo s svetlobo, ki ožarja pročelja poslopij z listnato zlatim odtenkom. V glavnem so bile enonadstropne kamnito hiše, obdane z verandami in balkoni. Stale so tesno ena ob drugi in so se lesketale s svojimi odprtimi okni in vrati. Včasih se za vogali streh temnele palmove veje, drugod je njihov živozeleni blišč, ki je bil spodaj izrazitejši, kazal na čudežno , svečano razsvetljavo. izobilje lampijonov vseh barv, oblik in okraskov je rotilo gledalca, da bi zaznal prave obrise mesta. Lampijone so obešali čez ulice, žareli so na balkonskih ograjah sredi preprog; širili so se v daljavo kot volani na svečanih ženskih oblekah. Pogled na ulico je spominjal na balet, pri katerem je bučanje karnevala mešalo ognje, cvetje, konje in pisen° množico ljudi, ki je ob glasni muziki po vsem mestu stopila iz raznih pravljic. Dvakrat sem obkrožil trg na obali in čimbolj sem opazoval vse, kar me je obkrožalo, tembolj jasno sem videl, da karneval ni bil izumetničeno veselje, ni bil veselje iz obveznosti ali po ukazu — meščani so bili zares ujeti v širino zamaha, ki ga je dobila zabava, in zdaj jih je ta širina neskončno zabavala ter je mogoče tešila njiovo potlačeno hrepenenje in potrebo po viharni oglušitvi.
Končno sem zavil po dolgi ulici, ki je ležala pravokotno na trg in sem se spet tako nesrečno ujel v gnečo, da sem moral večkrat stati in spustiti mimo procesijo jezdecev — nekakšnih srednjeveških razbojnikov s ščitniki ali hudičev v rdečih trikojih, ki so sedeli na mulah, okrašenih s kraguljčki in pisanimi trakovi. Ulico sem si izbral zavoljo tega, ker sem upal, da vodi na vrh mesta, ki je ležalo na terasah, saj se je vsaka mestna četrt končala z nekaj stopnicami iz granita; prav zato avtomobili in široke karnevalske kočije niso mogle voziti tod. Toda nisem bil sam.
Množica ljudi je bila tako tesna, da so se ljudje preprosto premikali po široki ulici. Bilo je brezciljno gibanje zaradi gibanja. Prehitevali so me domini, norci, hudiči, Indijanci, črnci, "takšni" in pravi, ki si jih komaj ločil od »takšnih«; ženske ovite v tančice, so bile v trakovih in v peresih; plapolala so kratka in dolga barvasta krila, pošita z bleščečimi kovinastimi našitki ali obrobljena z belim krznom. Blišč oči, zvita skrivnost polmask, odredi mornarjev, ki so si delali pot z mahanjem steklenic in lovili s krohotom in z žvižganjem nekoga v množici; pijani govorniki na govorniških odrih, ki jih nihče ni poslušal ali se jih vsaj nehote dotaknil z laktom; zvenčkljanje kraguljčkov, slovesni sprevodi nemo sedečih princesk in grizetk na atlasnih pokrivalih, ki so segala bistrim vrancem skoraj do tal; gruče ljudi pri vratih, kjer so kot v megli za hip preblisknili besni obrazi in stisnjene pesti; opotekajoči se pijanci na ulici, mačke, ki so se plaho prebijale domov, nežni glasovi in hripavo vpitje, pesmi in strune; zven poljuba in rjovenje nekje od daleč – takšno je bilo ta večer vzdušje v mestu Gjelj-Gju. Pod fantastično zastavo so se razprostirala umazana platna z napisi trgovskih kioskov, kjer so prodajali limonado, peneče napitke, vodo z ledom, sodo in viski, palmovo vino in orehe, čokoladne, in druge bonbone; dolge pisana papirnate trakove, ki jih mečejo na maškeradah in drugo šaro, petarde in maske, bodeče krogljice, podobne šiškam, ki so se prijele obleke in jih je bilo zamudno iztrgati iz las in od tkanine. občasno se je sredi množice pojavil kolesar, oblečen kot medved, menih, opica ali Pierote, ki so mu čipkasto nabornico na oprsju v hipu prekrile dobro merjene bodeče kroglice. Prihajali so velikani in piskali na gumijaste lutke, ali pa udarjali na ogromne bobne. Na verandah so plesali; naletel sem na ples sredi ulice in sem se mu komaj izognil. Pisani papirnati trakovi, ki jih mečejo na maškaradi, so bili spuščeni čez balkone in so se motali pod nogami, da le šuštelo v zraku. Medtem ko sem hodil skozi vse to, so mi predlagali razne stvari: popiti kozarec vode, se poljubljati, igrati karte, pospremiti koga, plesati s kom, kupiti kaj in ženske roke so se neprestano motale in zvijale pred menoj ter me mamile z velikopotezno gesto, da se jim pridružim. Ko sem videl, da vse težje napredujem v nameravano smer, sem pohitel v ulico, na kateri je bilo manj ljudi. Ko sem še enkrat zavil na levo, sem se znašel na skoraj prazni ulici. Na desni strani se je dvigala na levo nagnjena strmina, ki je bila utrjena z grobim kamenjem. Nad njo so po poteh, ki jih spodaj ni bilo mogoče videti, neprestano udarjala kolesa, svetile so cestne svetilke in žareli so ognji cigar. Nisem vedel, kje sem in kje je središče mesta; ko sem obstal, premišljeval in si pobiral prilepljene kroglice s flanelaste obleke, sem se vzpenjal po vzpetini sredi sorazmerne teme. Pot me je vodila mimo verande: po njej je pritekla napol osvetljena ženska, ki me je tiho poklicala z ljubeznijo in s tesnobo v trepetajočem glasu. Ko sem storil na svetlo, se je zmedeno zasmejala in izginila.
Ulico je presekala široka aleja; šel sem po njej in spet padel v glasno in razločno hrumenje in nočno razsvetljavo. Zavil sem na levo, kot da bi vedel, de moram priti do vogala, če hočem iti v tisto smer, po kateri sem se ravnal v začetku. Znašel sem se na široki asfaltni ulici. Nedaleč, na koncu ulice sem zagledal trg. Tja se je valile nepregledna množica ljudi. Čez glave, ki so se premeščale in premikale pred menoj, sem zagledal spomenik, ki se je dvigal nad vsem tem gomazenjem. Bil je kip iz marmorja. Z dvignjenim obrazom in z razprtimi rokami, je stal sredi trga na podstavku kip ženske iz marmorja. Že medtem ko sem se prerival in me je množica nosila proti njej, sem doumel in zaznal njeno bistvo po videzu, ki ga je imela in po pozi, v kateri je bila upodobljena. Na koncu sem se ženski iz marmorja tako približal, da sem lahko prebral napis na podstavku pod njenimi nogami. Sestavljen je bil samo iz treh besed:
»BEŽI PO VALOVIH«
Ko sem prebral te besede se mi j zdelo, da je začelo okoli mene temneti, in beseda, samo ena beseda bi lahko pojasnila vse. Nihče me ne bi več mogel odtrgati od tega napisa. Bil je v meni in skupaj z njim se je bilo treba dokopati do skrivnostnega, ki ga je nudil trenutek in treba je bilo poiskati mir, kjer bi to postalo dostopno živahni misli. Pozorno sem si ogledoval spomenik. Bilo je videti, da ga je naredil umetnik z ljubeznijo. To sem zaznal po nezmotljivem čutu, kako se mu je umetnina povsem posrečila. Vsi obrisi dekletovega telesa, ko je dvignila, nogo, medtem ko se je z drugo odrinila, so bili jasni in prepričljivi. Videl sem, da je začelo dekle naglo dihati. Njen obraz ni bil takšen, kakršnega sem poznal, - toda že to, da je bil takšen da sem ga takoj spoznal, je kazalo, kako se je umetnik umetnini približal in kako je sredi obrazov mnogih, ki bi jih lahko prikazal, izbral ta obraz in sam pri sebi rekel: »Samo ta obraz moram izklesati.« Tudi njena obleka je bila nenavadna, podobna je bila obleki, ki se lahko pojavlja samo v domišljiji. Kazalo je, kot da ni bila iz tkanin, vendar je njene prosojne gube zanihal veter, medtem ko, 30. se prosojne gube njene obleke spredaj prilepile na dekletovo telo. Marmor ni mogel prikazati morskih valov, toda izraz vitke noge, ki se je odrinila, je izražal občutek neskončne lahkotnosti. Njene marmornate oči - so bile seveda slepe, kako naj bi kipar sicer naredil kip, toda zdelo se je, da njene oči gledajo skozi senco belega marmorja. Njen obraz se je smehljal. Prelepe nežne roke je iztegnila pod vplivom notranje odločitve, ki je tudi določila njen beg.
