NE DEŽUJE VEČ

Ne dežuje več. Luna srebreni luže. Srebreni čevlje, odvržene, ponošene, polne deževnice. Iz njih se plazijo kuščarji in skačejo zajci, vzletajo metulji, kakor že iz katerih. Iz škornjev stopi konj, ves žareč, z grivo iz mesečine. Z očmi iz daljave, ki pričajo željo po moči, odločen, pokončne, dokončne in trden stopi konj iz škornjev ter se odpravi po cesti. Kopitlja za koraki, čakajoč, da spregovorijo.

Ne dežuje več. V cesti se ogleduje luna, napolnjuje luže in čevlje. Drevesa nabrana v kotičkih njenih ust. Temno zelene krošnje, ki ne vedo nič o korakih, hitečih k nji, hitečih tja, kjer se ona med sušečo, rumeno travo ob kotanji z vodo steguje za muco, ki je padla notri. Zaradi šuma naglo pograbi mačko, se obrne in zavpije na prišleka: Vidiš, kaj si storil! Čez pokrajino se razlega tišina, vprašujoča in nema, tišina, ki zvrhana nejevere zakliče: Toda saj muca ni mogla vedeti, da prihajam. Ona se nasmehne, izpod kapuce spokorniške halje se zaničljivo nasmehne, češ kako neumno vprašanje. Mačka, skremžena in premočena se bliskoma požene proti njegovi roki in ga opraska do krvi. Av, krikne, ampak strah izražajoči pogled ženske, uprt v nekaj za njim, ga pripravi k temu, da se obrne ter v hipu pozabi na bolečino in rano. Zadaj stoji konj, z nogo bije po tleh, ves sijoč, z očmi iz daljave, ki bliskajo željo po moči. Prizor mu vzame pogum, hoče pobegnit, nato pa se spomni knjige, v kateri je prebral, da je potrebno konju kaj povedat. Zbere se, čeravno še ves trepeta zaradi pritiska, ki terja, da se ne sme zmotiti, ker če se zareče, ju bo konj pomendral. Pesem mu povem, tisto, sej veš, reče nagnjen k nji ter začne: V tvojih noče... Muca se panično iztrga iz njenih rok, zdrsne v kotanjo z vodo ter se potopi, ona se sesede pod rjavo haljo s kapuco in on, on, ki bi moral reči očeh in ne nočeh, on se sunkovito prebudi.

Ne dežuje več. Na mokrem cestišču bleščijo luči. Cesta in luči svetilk, nabrani v kotičkih ust. S težkih halj, v katere so odeta drevesa, kaplja. Skozi odprto okno prihaja zrak in zvenenje korakov, ki nenadoma obmolkne. Namesto njih zasliši njen glas, kako ga kliče. Osupne. Jadrno vstane ter steče odklepat duri. Kakšno presenečenje, jaz sem pa misli, da je ne bom nikoli več srečal. Me ni zavrnila, ni rekla, da se ji moški nasploh upirajo, mu roji po glavi, ko preskakuje stopnice. Zdaj pa sredi noči stoji pred njim, oblečena v skromni plašč s kapuco, a lepa, tako lepa. Še nejeverno, oklevajoče jo prime za roko ter previdno objame. Tudi ona ga objame, toda ne upa se preveč stisniti k njemu. Je kaj narobe, jo vpraša, čuti, kako je zadržana. Ni, ne skrbi, ga pomiri, le nekaj imam s sabo, reče. Našla sem jo vso premrlo v mladi, odpne gumb na plašču in mu pokaže dremajočo muco.

Ne dežuje več. Luna srebreni luže. Srebreni čevlje, odvržene, ponošene, polne deževnice. Iz njih se plazijo kuščarji in skačejo zajci, vzletajo metulji, kakor že iz katerih. Iz škornjev stopi konj, ves žareč, z grivo iz mesečine. Z očmi iz daljave, ki pričajo željo po moči, odločen, pokončne, dokončne in trden stopi konj iz škornjev ter se odpravi po cesti. Kopitlja za koraki, čakajoč, da spregovorijo.

Ne dežuje več. V cesti se ogleduje luna, napolnjuje luže in čevlje. Drevesa nabrana v kotičkih njenih ust. Temno zelene krošnje, ki ne vedo nič o korakih, hitečih k nji, hitečih tja, kjer se ona med sušečo, rumeno travo ob kotanji z vodo steguje za muco, ki je padla notri. Zaradi šuma naglo pograbi mačko, se obrne in zavpije na prišleka: Vidiš, kaj si storil! Čez pokrajino se razlega tišina, vprašujoča in nema, tišina, ki zvrhana nejevere zakliče: Toda saj muca ni mogla vedeti, da prihajam. Ona se nasmehne, izpod kapuce spokorniške halje se zaničljivo nasmehne, češ kako neumno vprašanje. Mačka, skremžena in premočena se bliskoma požene proti njegovi roki in ga opraska do krvi. Av, krikne, ampak strah izražajoči pogled ženske, uprt v nekaj za njim, ga pripravi k temu, da se obrne ter v hipu pozabi na bolečino in rano. Zadaj stoji konj, z nogo bije po tleh, ves sijoč, z očmi iz daljave, ki bliskajo željo po moči. Prizor mu vzame pogum, hoče pobegnit, nato pa se spomni knjige, v kateri je prebral, da je potrebno konju kaj povedat. Zbere se, čeravno še ves trepeta zaradi pritiska, ki terja, da se ne sme zmotiti, ker če se zareče, ju bo konj pomendral. Pesem mu povem, tisto, sej veš, reče nagnjen k nji ter začne: V tvojih noče... Muca se panično iztrga iz njenih rok, zdrsne v kotanjo z vodo ter se potopi, ona se sesede pod rjavo haljo s kapuco in on, on, ki bi moral reči očeh in ne nočeh, on se sunkovito prebudi.

Ne dežuje več. Na mokrem cestišču bleščijo luči. Cesta in luči svetilk, nabrani v kotičkih ust. S težkih halj, v katere so odeta drevesa, kaplja. Skozi odprto okno prihaja zrak in zvenenje korakov, ki nenadoma obmolkne. Namesto njih zasliši njen glas, kako ga kliče. Osupne. Jadrno vstane ter steče odklepat duri. Kakšno presenečenje, jaz sem pa misli, da je ne bom nikoli več srečal. Me ni zavrnila, ni rekla, da se ji moški nasploh upirajo, mu roji po glavi, ko preskakuje stopnice. Zdaj pa sredi noči stoji pred njim, oblečena v skromni plašč s kapuco, a lepa, tako lepa. Še nejeverno, oklevajoče jo prime za roko ter previdno objame. Tudi ona ga objame, toda ne upa se preveč stisniti k njemu. Je kaj narobe, jo vpraša, čuti, kako je zadržana. Ni, ne skrbi, ga pomiri, le nekaj imam s sabo, reče. Našla sem jo vso premrlo v mladi, odpne gumb na plašču in mu pokaže dremajočo muco.