Naše mesto je majhno. Dovolj majhno, da vsi vedo vse. In dovolj veliko. da se skriješ v nemiru in izgineš. Najprej vedno več molčiš. Potem ne sedaš več za veliko hrastovo mizo, ki jo dvakrat na dan obriše Magdalena. Rdečelična natakarica velikih prsi in bokov, dolgih svetlih las in sivih oči. Čez nekaj časa te začnejo plašiti ptice. Veliko jih je v našem mestu. Potem začneš bledeti. Vedno bolj prosojen si in na koncu te Magdalena začuti le še kot piš vetra, ki nekako zlohotno zaveje od reke navzgor. Včasih se pošali, da jo je poljubila smrt, ali pa te začuti in povpraša po tebi. Magdalena ve vse. Samo njej sem povedal.
Kadar pa ne izginjaš, ampak si samo želiš, da bi izginil, se skriješ. V enem izmed mnogih podhodov, ozkih ulic ali zaprtih dvorišč, kamor je dovoljen vstop samo lastnikom. Svojo skrivnost napišeš na zid hiše v ozki ulici. Vsem na očeh ostane za vedno skrita. Zaradi te skrivnostnosti, ki se plazi med zidovi naših hiš, ljudje radi prihajajo v naše mesto. Pravijo, da jih spominja na pravljice. In mogoče je res. da je nekaj pravljičnega v ljudeh. ki tukaj prebivajo. Tako spokojno živo - mrtvi so. Tako milo zlobni in hrabri, kadar jih pokličeš po telefonu. Pa tudi ptice, tudi te. se zdijo začarane. In pravijo, da jih je res začarala neka starka. Zato ne pojejo. Če bi ptice za vedno odletele iz našega mesta; ali bi ostale neme? Biti ptica. Ptice niso svobodne. Zakaj tega nihče ne razume? Ptice niso svobodne... Tudi pri nas ptice jeseni odletijo. In se vrnejo šele spomladi. Ampak vrnejo se. Vedno znova se vračajo. Hočejo se vrniti. Otroci se jih razveselijo. Tudi starci, ki so jim jeseni nastavljali loj, da ne bi odletele. Da bi ostale in s svojo tišino polnile zrak, da bi z njimi posedale na večernem soncu. Starci in ptice govorijo isti jezik. vsi hrepenijo.
Nekje v tem mestu, blizu reke, stoji tudi moja hiša. Iz rdeče opeke je zgrajena. Z zelenimi vrati. In zelenimi okni. In zeleno travo pred njo. Ograje nimam. Otroci v naši ulici se večkrat ustavijo na zelenici pred mojo hišo, deklice nabirajo cvetje in ga spletajo v kite in dečki zgradijo vesoljsko ladjo ali grad, kjer straši. Kadar pa mi hočejo kaj povedati ali me prositi. da jim povem zgodbo iz svoje preteklosti. se zazrejo skozi najnižje okno in mi pomahajo. Takrat sedem na klop pred hišo in jim izrezljam lesenega konjička ali muco. Izmislim si zgodbo. polno nevarnosti in skrivnosti. Oni pa še enkrat zadovoljno stečejo stran, prepričani, da imam v kleti zaprtega gusarja ali skrit zaklad. Zato nimam ograje.
Moja hiša je mala in urejena. Pospravljam sam in tudi kuham si sam. In samo eno pravilo je, ki velja v moji hiši: V njej sem sam. To je moje svetišče. Moj milni mehurček. Vstopiti ne sme nihče. Samo enkrat sem prekršil to obljubo samemu sebi. In bilo je enkrat preveč. Zaradi tega se je začela luščiti barva z zidov in skozi vse prostore je zavel duh po trohnobi duše. Ne morem se ga znebiti. Ne morern se znebiti sebe. Ljudje smo sužnji, bežimo vstran, bežimo od ljudi. od njihovih besed. ki nam zvenijo v možganih. Od dotikov. Od nečesa, kar lahko mine. V resnici bi radi zbežali pred seboj.
Tako se je začela moja skrivnost, moj poskus s samim seboj, moja brezdanja resnica.
Nisem vedel. da me m prevzel božanski navdih. Da sem vse, kar je božanskega na meni, Jaz sam. Bil sem kot začaran. zaljubljen vase in v svet. ki sem ga ustvaril. Bil sem močnejši od boga. Takrat sem še verjel vanj. Vedno. kadar sem izdeloval lutke. sem imel takšen občutek. Mogočnost. Po poklicu sem namreč izdelovalec lutk. Kadar sem v mislih ustvarjal lutko. sem ustvarjal osebo, ki bo imela človeški glas in misli, kadar bo na odru. Kadar pa bo ležala v ropotarnici, skladišču ali na dnu omare, bo zaživela svoje življenje. Svoje misli. Popisala bo svoj list. Jaz ji ga bom podaril. Lutke ne vedo, da so stvaritev človeške domišljije, da so stvaritev. Nikoli nisem pomislil, da je obratno. da ljudje postanejo lutke... Lutke lutk. Lutke boga. Lutke samih sebe. Vse je moralo biti tehnično dovršeno. Kakšen les bom izbral? Kakšno barvo? Blago? Vse z namenom, da brez svoje vidne prisotnosti začaram deklice. da se zaljubijo vame, spremenim vsakdan starkam in poučujem otroke. ki vse verjamejo in vse vedo na svoj, poseben način. Otroci ne poznajo nerešljivih vprašanj. Otroci čutijo, kaj je prav in kaj ne. Otroci so bolj odrasli kot odrasli. In res mi je uspelo. Začarati. Po eni izmed mojih prvih predstav me je obiskala deklica. Prosila me je. če lahko naredi reportažo o meni. za šolski časopis. Rekla je, da se ji zdi romantično izdelovati lutke. Pripovedovati zgodbo brez konca. Povezovati. Da se je na predstavi zaljubila. In da ji je ime Magdalena. Vprašala me je, če bi naredil lutko posebej zanjo.
Takrat sem se samo nasmehnil in rekel, da bom nekega dne naredil popolno lutko. Zanjo. Nisem slutil. da so te besede sedle vame. da so postale moj zrak. moja kri. Vklesal sem jih v nebo. Velikokrat sem od takrat sanjal o deklici in njeni lutki. Prebujal sem se poten in prestrašen. Omeniti moram, da to ni imelo povezave s sprijenostjo. To je tiste vrste sen, za katerega čutiš, da je usoden. In potem čakaš. Da ga nekega dne zaživiš. Odkar pomnim, sem bil sam. Dekleta in ženske sem opazoval skozi siva očala kot predmete. Kot poskuse. Kot brezbožnice, ki jočejo in njihovo hlipanje zleze pod kožo. In ga ne moreš pregnati. In si brez krivde kriv. Ženske so bitja. ki niso ustvarjena zato, da jih ljubiš. Ženske so preveč polne. Srkajo, preslišijo, zabrišejo. In na koncu se zatečejo v mir. v črnino, v spomine. V svoj mali jaz, ki ostaja neraziskan. In nato pripovedujejo svojim vnukinjam o prvi ljubezni in o čarovniji med dvema človekoma. Tako pogubijo še te. Večni krog ljubezni in laži. Ker se ne morejo sprijazniti z zemeljsko resničnostjo.
Bil sem še mlad. Mladost nima meja. Meje postavljajo obupani. Tistim. ki upajo.
Tako sem živel. Miren. Čudak. Kot so me večkrat, kadar me ni bilo zraven, imenovali sosedje in znanci. Večkrat so tudi ugibali, če me zanimajo moški. Seveda me tega nihče ni vprašal. Takšnih stvari se ne sprašuje. Že misel sama je pregrešna. Ampak ženske . . . z njimi je pretežko.
Sčasoma sem začel zahajati v cerkev. Ne spomnim se, zakaj sem prvič odprl tista lesena. veličastna in zato nekoliko strašljiva vrata kraja, ki je odprt vsem (vernikom in tistim. ki so vredni božje milosti), ob vsakem času (od sedmih zjutraj do osmih zvečer). Občudoval sem poslikana okna in zven zemeljskega glasu, ki se je spremenil v božanskega. Opazoval sem ljudi. Bili so zamaknjeni. Izgubljeni v sebi. Polni upanja, polni vere v to, da se bo njihov grozljiv danes spremenil v vse obetajoči jutri. Slišal sem njihove misli in prošnje, ki so se groteskno zlivale pod stropom. Vsi skupaj so tvorili snop energije; ki je zaradi takšnih, kot sem jaz, ki so samo opazovali in se čudili. padel na tla in se razbil. Razletel se je v duše. Zapolnil vse razpoke. Ustvaril novo celoto. Vsakemu se je povrnila njegova bridkost, njegov kri§ev pot na Zemlji. Ni poletel. Njihove prošnje niso nikoli poletele. Samo lebdele so kratek čas med njimi. Ko bodo umrli in stopili pred nadangela Mihaela, jim bo ta zagotovo odmeril lepo večno življenje. Slišal je namreč njihove prošnje. Ta misel me je vedno znova vodila v mrakoben. hladen, surov hram upanja. In vendar je vse delovalo kot pravljica, kot laž samemu sebi. ko sem tam spet zagledal Magdaleno. Tudi moja prošnja se je v tistem trenutku spojila v snop energije, ki je za hip dalje obvisel pod stropom. In se nato razbil pred njenimi nogami. Na konicah njenih rdečih. elegantnih čevljev z visoko peto. Ni opazila črepinj duš. Zaslutila pa je piš. ki je zavel, ko so padale na tla. Popravila si je lase za uho. Zdelo se mi je, da je odrasla nekako čez noč. Da sem jo prvič srečal šele včeraj. (V resnici je minilo skoraj dvajset let.i Postala je lepa, rodovitna ženska. Tako drugačna od tiste v mojih sanjah. Imela je daljše lase. In v očeh odsev davnine. Bilo je davno pokopano v meni in njej.
Po maši me je počakala na klopci pred cerkvijo in me z nasmehom kot za šalo vprašala, če sem naredil tisto lutko, ki sem ji jo obljubil. Povedala mi je. da se je odšla iskati. In da se ji je stožilo po našem mestu. Da se je končno za vselei spet naselila tukaj. Zdaj dela kot natakarica. Povabila me je, naj pridem, ko se popoldan sprehajam po mestu, na kakšen kozarček.
Tako so se spet pričele nemirne sanje, z zabrisanimi podobami in vonjem po trohnobi duše. Tokrat sem se prebujal še bolj poten in nemiren. Kriv preteklosti. Kriv tiktakanja ure. Kriv zelenega spomina. Kriv neizrečenega.
Mesto se je začelo spreminjati. Čez reko so zgradili nov most. Rad sem govoril, da grem na drugo stran sveta, ko sem stopal čezenj. Bil je lesen. Kmalu so ga prerasle ovijalke. Če si bil pozoren opazovalec. si imel občutek, da niso prerasle samo mosta, temveč celotno mesto. Zlohotno so segale tudi v ljudi, ki so začeli pozabljati. Ki so se nehali smejati. Ki so začeli prebirati napise na zidovih. In nehali verjeti v čarovnice.Takrat so me začeli obiskovati otroci. Slutili so, da se babice kmalu ne bodo več spominjale svoje preteklosti. Otroci rastejo s spomini. Otroci. ki še nimajo preteklosti, rastejo s spomini.
V gostilni, kjer je delala Magdalena; sem kmalu postal član stalnega omizja. Zaradi najboljšega sirovega zavitka v mestu In zaradi domačega vzdušja, ki ga pričarajo rdeče. vedno prašne zavese in cigaretni dim, ki se zaspano vije pod strop.Tja smo možje hodili reševati svet. Magdalena se me je vedno razveselila. Pogladila me je po laseh. mi pomežiknila in v pozdrav položila predme kozarček domačega. Za jasne misli in zdravo srce. Njen smeh me je spominjal na zavijanje vetra pozimi. Njena obleka je frfotala okrog zaobljenih bokov in lasje so nekako igrivo božali lep vrat. Skrivali so materino znamenje. V našem mestu je pomenilo materino znamenje poseben dar. Magdalena je znala ostati. V njenih očeh je izginil pridih davnine. Postala je m!ado dekletce, ki se nesramno skriva za drevesom in zbeži, ko se ji približaš. Pred mojimi očmi je našla to, kar je iskala vsa leta, ko sem nevede čakal nanjo.
Tako je Magdalena spet spremenila mene in spremenila je tudi naše mesto. Drhtela je v njenem vonju.
Ko že tri popoldneve zapored nisem prisedel k stalnemu omizju, me ie na klopi pred hišo čakala Magdalena. Prišel sem s sprehoda in mrmral melodijo. ki ie nisem poznal. a se je nekako zlivala z nenavadnim občutkom pričakovanja v meni. Sedela je in se nemirno ozirala po soseski. Sedela je. Prvič sem jo videl sedeti. Njen obraz je imei ostre, trde poteze. 1n sence so se nabrale v gubicah, ki jih doslei nisem opazil. Bile so težke, žalostne sence. Sence spremenijo človeka v senco samega sebe. Njeno materino znamenje se je temno obarvalo. In prvič, odkar se je Magdalena nemo in gotovo vrnila v moje življenje, sem začutil prvi jesenski dan. Zdelo se je, da nebo pritiska k tlom. Da jo drobi, da jo pred mojimi očmi spreminja v prikazen. V Magdaleno mojih sanj.
Pefjal sem jo v hišo.
Skoraj nesei sem jo v kuhinjo, k velikemu, vedno toplemu štedilniku. Sprva sva si samo nemo sedela nasproti. Tišina, zaradi katere padajo zvezde z neba. Kmalu sva se pričela izgubljati v besedah. Tekla sva, se spotikala, padala, se ustavljala. iskala. počivala, pa spet tekla. zavita v meglico besed. Zavita vase. Zavita v naju. V davnino. V danes. V številke. V sanje, ki so naju tako grozljivo povezovale. Njene so bile strašnejše. Njene so bile nore. Njene so jo postarale. Izklesale vanjo to, kar naju je obsedlo. Nato je odšla. Hodila je vzravnano. Trdo. Omotično se je spotikala med nama. Med tem, kar sva bila in tem, kar ne bova nikoli. Zavila se je v svoj črn plet in sklonila glavo, upirajoč se vetru.
Takrat sem se zadnjič ustavil na pragu vere. Zaspal sem. Sanjal, da me je Magdalena čakala na klopi pred hišo. Da je bila jesen. Da sem prišel s sprehoda in mrmral melodijo, ki je nisem poznal, a se je nekako zlivala z nenavadnim občutkom pričakovanja v meni. Da je sedela in se nemirno ozirala po soseski.
Da sem ji prinesel lutko.
Naslednji dan sem se prebudil pozno popoldan. Ustavil sem se pred ogledalom. Ali je bilo počeno že preden je kdo stopil v mojo hišo? Ali se je ta obupen vonj že prej plazil po stopnicah, pod posteljo, po omari? Ali je barva na zidovih že bila bleda in krhka? Ali se mi vse to dozdeva zaradi težke noči? Ali je res, da moram biti sam? Ali pogubljam? Ali pogubljam druge? Ali pogubljam sebe? Ali Magdalena pogublja mene? Mogoče pa sem si Magdaleno v svoji samoti samo izmislil?
Opazil sem gubice okrog oči. ki jih do takrat še ni bilo. Bile so gubice, ki sem jih prejšnji dan opazil pri Magdaleni. Sence. Imel sem jo. Torej je resnična. Včeraj sva se združila. Prepletla kot fantoma v eno samo bitje. Obsojena sva drug na drugega. Danes so moje roke nekoliko ženske. Ali sva sedaj dvoje v enem? Ali je ona danes jaz?
Moram ji izpolniti obljubo. Narediti lutko. Mogoče bo potem spet lepa. In jaz bom posedal za tisto hrastovo mizo. In bova živela kot doslej. Narazen, v ljubezni. Ustvaril bom bitje. Popolno. Zanjo. Trepetalo bo, čutilo bo mojo voljo, dihalo moje misli. Tiha igra. ki se končuje bolj usodno kot resnično življenje. Že zdaj ga čutim. nekje med mano in zrakom, ki me obdaja. To bo moj najčistejši in mol najbolj umazan jaz. Ne bo navadna lutka. Ta bo imela dušo. Mojo.
Kadar človeka prevzamejo velike misli in kadar še v sanjah pripoveduje o svojem načrtu, se v nekem trenutku zave, da je to tisto. za kar je živel.
V takšnih mislih sem preživel prvi dan. Prvi dan, ki sem ga posrkal. Samo tisti. ki slutijo smrt, srkajo dneve. In včasih, tisti, ki ljubijo.
Naslednjega dne sem se posebej lepo oblekel. (Zavezal sem si zeleno kravato s sivimi črtami. zeleno srajco in sivo obleko, ki sem jo prejšnje leto naročil za krst mojega malega soseda, ki sem mu botroval.) Na popoldanski sprehod sem odšel nekoliko prej. Zdelo se je, da je že pozna jesen. Posebej pozorno sem opazovad naše mesto. Srkal sem ga vase. Pripravljalo se je na sen. Otroci se mso več iovili en skrivali med drevjem. Zdaj so doma delali domače naloge. Ptice so se že napotile v toplejše kraje in starci so zdaj raje kot na večernem soncu posedali doma, ob pečeh. Bilo je strašljivo prazno. Mesto duhov. Sivo mesto. Koraki so odmevali po tlakovcih. Nekateri so še iz rimskih časov. Po njih so stopali sužnji. ki so otroke premožnih družin spremljali v šolo. Prišel sem do gostilne. Bila je zaprta. Ob nedeljah je vedno zaprta. Danes se mi je to zdelo posebej pomenljivo. Želel sem obiskati Magdaleno. Jo vprašati, kako se počuti, ali je lepo spala. Nisem vedel, kje stanuje Nikoli prej še nisem pomislil, da ne vem, kje stanuje. Dovolj sem vedel o njej. Slišal sem v njenem smehu. Čutil v pišu njenega frfotajočega krila.Tako sem odšel. Skrčen. zavit v volnen plašč, ovit z Magdaleninim vonjem. ki še zmeraj veje po ulicah našega mesta. Zaprl sem zelena vrata svoje hiše, prežete z vonjem po trohnobi duše. Zaprl sem vrata Pred seboj.
Vse lutke. ki sem jih doslej naredil. so nastajale v delavnici. To je bila domovina lutk. To je bil svet lutk. Delavnico sem ime! v kleti.Vedno je bila razmetana. Vanjo sem spravljal vse, kar bi nekoč utegnil uporabiti. Kamne zanimive oblike. Pokvarjene ure. Razbite vaze. Lutke za Magdaleno nisem mogel izdelovati v delavnici. Kot sem že rekel; to sploh ne bo lutka. To bo človek. Vsa hiša je bila prekrita z listi, na katerih so bile skice lutke za Magdaleno. Ne vem več, koliko dni sem samo spal in risal. načrtoval, preizkušal različne materiale, različne barve, različne obraze. Ko sem se prebudil. sem vedno znova zavrgel zamisel prejšnjega dneva. Nič ne bilo dovolj podobno sanjam. Nič ni bilo niti podobno popolnosti. Nič m bilo vredno postati Magdalenina lutka. Včasih sem imel občutek, da stoji za mojim hrbtom in se stegule. da bi videla kaj sem narisal. Nato pa samo žalostno zmaje z glavo m izgine. Kdo bo njo začutil kot piš vetra, ki nekako zlohotno zaveje od reke navzgor?
V našem mestu se vse dogaja ob reki. Nekoč je skočila vanjo in utonila deklica, ki so jo preganjali duhovi. Svoja oblačila je zlo§ila na bregu in nanje položila sporočilo, da spet pride, da naj počakamo. Tam rastejo zdravilna zelišča; ki jih danes poznajo te še redki. Babice znajo povedati, da rastejo samo na krajih, kjer sta se v obstoju združili dve popolnoma nasprotujoči si stvari. Takšni sta bili ta deklica in smrt. Življenje se na koncu vedno vda. Ali ni to smešno? Življenje je marioneta smrti.
V tem trenutku sem slišal. da se je Magdalenina podoba za mojim hrbtom zasmejala. Bil je to smeh, ki ne neha odmevati. Tako se je začelo. Lutka za Magdaleno bo marioneta.
Izrezljal sem jo iz svežega leskinega lesa. Leske so rodovitne. Lešniki dišijo. Drevesa nekako uporno stegujejo veje in vabijo v svoje krošnje. Pobegle. Izmučene. In otroke. Doslej sem les kupoval pri mizarju, ki še danes živi dve ulici vzhodno od moje hiše. V njegovi delavnici diši po življenju. Za Magdalenino marioneto sem moral sam podreti lepo. mlado drevo. Z veličastnim truščem je padlo na tla. komaj meter in poi visoko. Potem sem odrezal veje, shranil debelejše. ostale zažgal. Vse na mestu. kjer je pognalo korenine. Bile so globoko v zemlji. Odnesel sem deblo in veje v svojo hišo. Spominjala me je na čarovniški brlog. Tako zavzeto nisem vanj še nikoli nosil predmetov. materialov, ki sem jih potreboval za izdelavo lutke. Tega lesa nisem oživljal, bil je živ. Vse odrezane veje so še zmeraj dihale v njem.
Najprej sem oblikoval obraz. Bil je obraz vseh čustev. vseh ljudi. vseh skrivnosti našega mesta.
Usta so bila priprta, razpokana. Tik preden sem jih dokončal, si je obliznila ustnice in se pripravljala, da bo nekaj rekla. Poskušala je vedno znova. Pripravljala se je. da končno izgovori tisto besedo. Eno samo besedo. Zato so bife razpokane. Vedno znova si je obliznila ustnice. In brez glasu povedala. Nisem želel slišati njenega glasu. Dovolj je bilo, da sem ga slišal v glavi. Ta hripav glas, izmučen od kričanja in obenem zapeljiv in grenek. me je vsako noč. ko sem izdeloval Magdalemno marioneto; nagovarjal, naj ga izpustim, naj pove. Toda beseda obvisi nekje v zraku Obvisi med tisto. ki smo jo že izgovorili, in med tisto, ki ji sledi. In na koncu jih zmanjka. Tudi besed zmanjka. In ko zmanjka besed, se pričnejo dotiki. Tudi med dotiki tekaš in se spotikaš, padaš, se ustavljaš in iščeš in spet tekaš. In na koncu tudi dotiki obvisijo nekje v zraku. Zato je imela usta razpokana in napol priprta. Podaril sem ji dotik. Že sama misel, da ji bom podaril dotik. me je navdajala z grozo. Hodila bo proti meni. Hodila bo. Proti meni. V sanjah sem zmeraj stal. otrpel. Prazen Pričakujoč njen dotik. Poten. In ona je hodila Proti meni. Nikoli se me ni dotaknila. Podaril sem ji najnežnejši dotik. Slutnjo ljubezni.
Namesto glasu sem ji podaril oči, ki prikupno mežikajo. In, ki vidijo. Ki vse vidijo. Vidijo v dušo. Vidijo tvoje kosti in tvoj strah. Velike. Objamejo te. Potegnejo vase. Sive so. Takšne barve je bilo nebo tistega dne, ko sem podrl lesko. Nos je imela privihan. Otroški. Zdelo se mi je, da ji vonj, ki razjeda mojo hišo, sega v nosnice. Da se zaradi tega pači. Kljub temu je imela lep obraz. Mogoče se je zdel še lepši zato, ker je odseval skrivnost, ki me je povezovala z Magdaleno. Ko sem ga v poltemi opazoval v svojih rokah in ga ljubkoval. sem opazil, da ima temno zeleno polt s pridihom sive. Da deluje bolno. Da so se na njem zarisale sence, ki so spremenile Magdaleno. In mene.
Obraz se je nadaljeval v dolg, lep vrat, ki je imel majhno materino znamenje. To m bilo navadno materino znamenje. Pravzaprav ni bilo materino. Ni se rodila z njim. Dobila ga je kasneje. Dodal sem ga, ko sem še zadnjo noč. preden je bila Magdalenina marioneta končana; sanjal. Bile so to vročične, težke sanje. Od vsega začetka sem vedel, da bodo prišle. Čakal sem jih. Da me osvobodijo. Da bodo ob sončnem vzhodu ljudje spet začeli graditi mesta. Da ptice v našem mestu začnejo peti. Da neham ustvarjati to, kar je že ustvarjeno. Bile so zadnje. Natančno tiste, ki jih je sanjala Magdalena. Tiste, ki so jo pripeljale na klop pred mojo hišo.
Roke, noge in trup je imela, v primerjavi z obrazom, premajhne. Zdelo se je, da ne sodijo k starikavemu. senčnatemu pogledu in razpokanim ustnicam. Bilo je to telo baletke. Nedozorele deklice, za katero se zdi, da lebdi, ko hodi. In vendar je bilo to močno in rodovitno telo. Zagledano vase. Ker je čutila svoje gibe, svoje nihanje med resničnostjo in sanjami. Skupaj z obrazom je delovalo še posebej nežno. Mehko. Nato sem obraz obdal z lasmi. Bili so razmršeni. Zdelo se je, da je dolgo tekia. Da je na poti izgubila gumico za lase in da tega ni opazila. Božali so vrat in segali dalje do pasu in ga ovijali.
Oblečena je bila v belo obleko. Nežno ji je ovijala život in roke. Bila je frfotajoča in prosojna. Takšne obleke nosijo vile, ko plešejo na sončnih livadah. Čez obleko je imela ogrnjen črn plet. Nerodno ji je visel čez ramena in grobo ga je prižemala k sebi. Zdela se je, da se je igrala, ko je bila pri babici, in si ga je ogrnila samo za šalo V času njene pravljice je bila pač zima.
Nitke so bile iz silka. Nevidne sem jih razpredal čez dušo, ki sem ji jo podaril. V sanjah sem jo vpihoval v njeno telo. Razpredel sem jih tudi čez njeno telo. Še sama ne bo vedela, da jih ima. Da jo vodim. Da so njeni gibi moji.
Tako sem mislil tistega večera. ko sem jo prvič opazoval pred seboj. Popolnost ima obraz in telo. Popolnost ima dušo. Popolnost je bitje, ki ga srečamo na cesti. Ne prepoznamo je.
Šele sedaj sem začutil utrujenost. Šele sedaj sem začutil svoje turobno in starikavo tefo, ki je potrebovalo hrane in počitka. Najprej sem si skuhal okrepčilno kavo s koruznimi žganci. Nato sem pokadil cigareto. 57 Mild. Odšel sem v kopalnico. Oprhal sem se. Na modrih ploščicah so se nabrale kapljice vode. Kot rosa. Kot upanje. Zazrl sem se v ogledalo. Še malo bolj so se poglobile gube in še malo več senc se mi je raztezalo čez obraz. Kot demoni, sem se v mislih zlohotno nasmehnil. Lasje so mi posiveli. Včasih si star, ker nehaš čutiti. Včasih si star, ker čutiš preveč.
Ko sem se naslednje jutro prebudil in se odpravil obiskati stalno omizje in Magdaleno. sem ugotovil, da je že konec zime in da se začenja pomlad. Kdaj je ta čas minil, ne vem. Sicer pa je bil ves čas izdelovanja Magdalenine marionete zavit v meglo. nekako omotično zabrisan. Neresničen. Brezčasen.
Sedel sem k stalnemu omizju in čakal, da uzrem Magdaleno, da si spočijem na njenem obrazu. da ji povem. Roke so mi trepetale in moj glas; tih in hripav. Čakal sem. Starec. ki je bolj nebogljen od otroka. Klical sem jo in čakal. Klepetal o nepomembnih rečeh. Poslušal, kako so prijatelji preživeli zimo. Sam se rekef, da sem zbolel. Da sem počival. In pritrdili so mi, da sem res še nekoliko bled. Pomlad vse popravi. Spomladi zrastejo cvetice tudi v človeku.
Prišla je lepa; s sencami, a lepa. Pozabil sem, kako lepa je. Pozabil sem, kako frfota njeno krilo. Pozabil sem, da njen smeh spominja na zimski veter. Pozabil sem, da imam v suknjiču zanjo zavito, v masten bel papir, svojo brezdanjo resnico. Nasmehnila se mi je, mi pomežiknila in postavila predme kozarec vina. Vprašala me je, če sem naredil tisto lutko, ki sem ji jo obljubil. Smejala se je. Navihano. Igrivo. Ustnice je imela nekoliko razpokane. Bila je vse, česar sem se spominjal. Bila je vse Magdalene mojega življenja. In mojih sanj. Popolna.
Nisem ji dal marionete. Ves čas sem čakal na to in sedaj ji je nisem mogel dati. Vprašal sem se, če sem jo resnično dela1 zanjo. Ali je nisem zase? Ali je ona samo nekdo, ki mi je poslan, da odpre v meni tisto, česar sam ne bi našel? Ali je ona angel? Ali je satanova konkubina? Ali ona pripada? Ali jaz pripadam njej? Ali marioneta pripada meni? Magdalena. Ni slišala mojih sanj. Ni vedela, da so bile najine sanje iste. Med jesenjo in pomladjo se je izgubilo. V zraku se je pomešalo z listjem. Sedaj vse plava po reki navzdol.
Spil sem vino. Plačal. In odšel. Tih. Taval sem med ulicami. Želel sem izginiti. Ampak ne moremo si izbrati časa. ko bomo izginili. Lahko se samo skrijemo. Čakal sem. Pred hišo na klopi sem čakal. Da pride. Da me še enkrat vpraša. Da ji podarim to, kar je njeno. Da ji podarim to, kar je moje. Segel sem z roko pod plašč. Bel. masten papir mi je zašelestel pod prsti. Odvil sem ga. Še enkrat sem se zazrl v obličje, v telo, v dušo popolnosti. Ali je kaj lepšega in bolj ranljivega na tem svetu? Ali je kaj bolj groznega in večnega na tem svetu? Ali se spreminjam jaz? Ali ona?
Moram ji povedati. Moram ji povedati. Napisal bom pismo. Napisal ji bom pismo. Poslal ji bom paket. Nočem je več videti. Moram jo. Marioneta. Nočem izdelovati lutk.
Namesto v pismo sem napisal v zvezde. Nisem ji poslal paketa. Marioneto je dobila zavito v bel. masten papir. In povedal sem ji brez besed.
Zanjo sem naredil svojo zadnjo predstavo. Prišlo je veliko ljudi. Pomembna je bila samo ona. Vedel sem, da bo prišla. Bilo je nekaj dni nazaj. Ob reki. Ob devetnajsti uri. Za vse starosti. Brez besed. Naredili so mi majhno sceno. kot so jih imela prva ulična lutkovna gledališča. Z rdečo žametno zaveso. In črnim ozadjem. Preden sem začel s predstavo, sem poslušai bitje svojega srca. Hitri in močni udarci. Radostni in nemirni obenem. Dihal sem globoko. In imel sem rosne oči. Stari znanci so me pred predstavo prihajali bodrit. Stiskali so mi roke in govorili smešne fraze. Steklo je mimo mene. Bil sem sam. Zadnjič z marioneto. Bil sem sam. Zadnjič z Magdaleno. Bil sem sam. Zadnjič s seboj.
Ljudje so posedli na kamnite stopnice. Pomenkovali so se o dogodkih preteklega dneva. Čez nekaj časa so začeli šepetati. Nato so utihnili. Pomislil sem, da je tik pred eksplozijo vedno smrtna tišina. Bil je lep večer. Polna luna. Takrat tega nisem opazil. Zavesa se je odgrnila. In z marioneto sva stala nasproti ljudem. Bili so najin vir in najina poguba obenem. Začutil sem, kako je zatrepetala. Trideset sekund je samo stala. Gola. Ranljiva. Razgaljali so naju. Opazoval sem jih. Ona jih je srkala. Nato je odprla oči. Premaknila roko. Stopila je korak naprej. Mirno. Močno. Neskončno. Občudoval sem jo. Pobožala jih je z enim samim gibom. Poljubila. Očistila je zrak, ljudi, ki so ga srkali, mene, Magdaleno. . . Zamaknjenost v drugo bitje. Zaslišal sem ploskanje in vzklike. Tako se je končalo.
Magdalena je stopila k meni in me poljubila. Vprašala me je, ali sem prepričan. Ali je res moj demon in angel hkrati. Obrnila se je. In odšla. Sledil sem ji do doma. Čutil sem solze na njenem licu. Padale so na tla. Kadar sem stopil nanje, me je zbodlo v podplat. Zdelo se mi je, da bi tam morale zrasti rože. Zaprla je vrata. Naslonila se je nanje. Pred vrata sem ji položil marioneto zavito v bel, masten papir.
Naše mesto je majhno. Dovolj majhno, da vsi vedo vse. In dovolj veliko. da se skriješ v nemiru in izgineš. Najprej vedno več molčiš. Potem ne sedaš več za veliko hrastovo mizo, ki jo dvakrat na dan obriše Magdalena. Rdečelična natakarica velikih prsi in bokov, dolgih svetlih las in sivih oči. Čez nekaj časa te začnejo plašiti ptice. Veliko jih je v našem mestu. Potem začneš bledeti. Vedno bolj prosojen si in na koncu te Magdalena začuti le še kot piš vetra, ki nekako zlohotno zaveje od reke navzgor. Včasih se pošali, da jo je poljubila smrt, ali pa te začuti in povpraša po tebi. Magdalena ve vse. Samo njej sem povedal.
Kadar pa ne izginjaš, ampak si samo želiš, da bi izginil, se skriješ. V enem izmed mnogih podhodov, ozkih ulic ali zaprtih dvorišč, kamor je dovoljen vstop samo lastnikom. Svojo skrivnost napišeš na zid hiše v ozki ulici. Vsem na očeh ostane za vedno skrita. Zaradi te skrivnostnosti, ki se plazi med zidovi naših hiš, ljudje radi prihajajo v naše mesto. Pravijo, da jih spominja na pravljice. In mogoče je res. da je nekaj pravljičnega v ljudeh. ki tukaj prebivajo. Tako spokojno živo - mrtvi so. Tako milo zlobni in hrabri, kadar jih pokličeš po telefonu. Pa tudi ptice, tudi te. se zdijo začarane. In pravijo, da jih je res začarala neka starka. Zato ne pojejo. Če bi ptice za vedno odletele iz našega mesta; ali bi ostale neme? Biti ptica. Ptice niso svobodne. Zakaj tega nihče ne razume? Ptice niso svobodne... Tudi pri nas ptice jeseni odletijo. In se vrnejo šele spomladi. Ampak vrnejo se. Vedno znova se vračajo. Hočejo se vrniti. Otroci se jih razveselijo. Tudi starci, ki so jim jeseni nastavljali loj, da ne bi odletele. Da bi ostale in s svojo tišino polnile zrak, da bi z njimi posedale na večernem soncu. Starci in ptice govorijo isti jezik. vsi hrepenijo.
Nekje v tem mestu, blizu reke, stoji tudi moja hiša. Iz rdeče opeke je zgrajena. Z zelenimi vrati. In zelenimi okni. In zeleno travo pred njo. Ograje nimam. Otroci v naši ulici se večkrat ustavijo na zelenici pred mojo hišo, deklice nabirajo cvetje in ga spletajo v kite in dečki zgradijo vesoljsko ladjo ali grad, kjer straši. Kadar pa mi hočejo kaj povedati ali me prositi. da jim povem zgodbo iz svoje preteklosti. se zazrejo skozi najnižje okno in mi pomahajo. Takrat sedem na klop pred hišo in jim izrezljam lesenega konjička ali muco. Izmislim si zgodbo. polno nevarnosti in skrivnosti. Oni pa še enkrat zadovoljno stečejo stran, prepričani, da imam v kleti zaprtega gusarja ali skrit zaklad. Zato nimam ograje.
Moja hiša je mala in urejena. Pospravljam sam in tudi kuham si sam. In samo eno pravilo je, ki velja v moji hiši: V njej sem sam. To je moje svetišče. Moj milni mehurček. Vstopiti ne sme nihče. Samo enkrat sem prekršil to obljubo samemu sebi. In bilo je enkrat preveč. Zaradi tega se je začela luščiti barva z zidov in skozi vse prostore je zavel duh po trohnobi duše. Ne morem se ga znebiti. Ne morern se znebiti sebe. Ljudje smo sužnji, bežimo vstran, bežimo od ljudi. od njihovih besed. ki nam zvenijo v možganih. Od dotikov. Od nečesa, kar lahko mine. V resnici bi radi zbežali pred seboj.
Tako se je začela moja skrivnost, moj poskus s samim seboj, moja brezdanja resnica.
Nisem vedel. da me m prevzel božanski navdih. Da sem vse, kar je božanskega na meni, Jaz sam. Bil sem kot začaran. zaljubljen vase in v svet. ki sem ga ustvaril. Bil sem močnejši od boga. Takrat sem še verjel vanj. Vedno. kadar sem izdeloval lutke. sem imel takšen občutek. Mogočnost. Po poklicu sem namreč izdelovalec lutk. Kadar sem v mislih ustvarjal lutko. sem ustvarjal osebo, ki bo imela človeški glas in misli, kadar bo na odru. Kadar pa bo ležala v ropotarnici, skladišču ali na dnu omare, bo zaživela svoje življenje. Svoje misli. Popisala bo svoj list. Jaz ji ga bom podaril. Lutke ne vedo, da so stvaritev človeške domišljije, da so stvaritev. Nikoli nisem pomislil, da je obratno. da ljudje postanejo lutke... Lutke lutk. Lutke boga. Lutke samih sebe. Vse je moralo biti tehnično dovršeno. Kakšen les bom izbral? Kakšno barvo? Blago? Vse z namenom, da brez svoje vidne prisotnosti začaram deklice. da se zaljubijo vame, spremenim vsakdan starkam in poučujem otroke. ki vse verjamejo in vse vedo na svoj, poseben način. Otroci ne poznajo nerešljivih vprašanj. Otroci čutijo, kaj je prav in kaj ne. Otroci so bolj odrasli kot odrasli. In res mi je uspelo. Začarati. Po eni izmed mojih prvih predstav me je obiskala deklica. Prosila me je. če lahko naredi reportažo o meni. za šolski časopis. Rekla je, da se ji zdi romantično izdelovati lutke. Pripovedovati zgodbo brez konca. Povezovati. Da se je na predstavi zaljubila. In da ji je ime Magdalena. Vprašala me je, če bi naredil lutko posebej zanjo.
Takrat sem se samo nasmehnil in rekel, da bom nekega dne naredil popolno lutko. Zanjo. Nisem slutil. da so te besede sedle vame. da so postale moj zrak. moja kri. Vklesal sem jih v nebo. Velikokrat sem od takrat sanjal o deklici in njeni lutki. Prebujal sem se poten in prestrašen. Omeniti moram, da to ni imelo povezave s sprijenostjo. To je tiste vrste sen, za katerega čutiš, da je usoden. In potem čakaš. Da ga nekega dne zaživiš. Odkar pomnim, sem bil sam. Dekleta in ženske sem opazoval skozi siva očala kot predmete. Kot poskuse. Kot brezbožnice, ki jočejo in njihovo hlipanje zleze pod kožo. In ga ne moreš pregnati. In si brez krivde kriv. Ženske so bitja. ki niso ustvarjena zato, da jih ljubiš. Ženske so preveč polne. Srkajo, preslišijo, zabrišejo. In na koncu se zatečejo v mir. v črnino, v spomine. V svoj mali jaz, ki ostaja neraziskan. In nato pripovedujejo svojim vnukinjam o prvi ljubezni in o čarovniji med dvema človekoma. Tako pogubijo še te. Večni krog ljubezni in laži. Ker se ne morejo sprijazniti z zemeljsko resničnostjo.
Bil sem še mlad. Mladost nima meja. Meje postavljajo obupani. Tistim. ki upajo.
Tako sem živel. Miren. Čudak. Kot so me večkrat, kadar me ni bilo zraven, imenovali sosedje in znanci. Večkrat so tudi ugibali, če me zanimajo moški. Seveda me tega nihče ni vprašal. Takšnih stvari se ne sprašuje. Že misel sama je pregrešna. Ampak ženske . . . z njimi je pretežko.
Sčasoma sem začel zahajati v cerkev. Ne spomnim se, zakaj sem prvič odprl tista lesena. veličastna in zato nekoliko strašljiva vrata kraja, ki je odprt vsem (vernikom in tistim. ki so vredni božje milosti), ob vsakem času (od sedmih zjutraj do osmih zvečer). Občudoval sem poslikana okna in zven zemeljskega glasu, ki se je spremenil v božanskega. Opazoval sem ljudi. Bili so zamaknjeni. Izgubljeni v sebi. Polni upanja, polni vere v to, da se bo njihov grozljiv danes spremenil v vse obetajoči jutri. Slišal sem njihove misli in prošnje, ki so se groteskno zlivale pod stropom. Vsi skupaj so tvorili snop energije; ki je zaradi takšnih, kot sem jaz, ki so samo opazovali in se čudili. padel na tla in se razbil. Razletel se je v duše. Zapolnil vse razpoke. Ustvaril novo celoto. Vsakemu se je povrnila njegova bridkost, njegov kri§ev pot na Zemlji. Ni poletel. Njihove prošnje niso nikoli poletele. Samo lebdele so kratek čas med njimi. Ko bodo umrli in stopili pred nadangela Mihaela, jim bo ta zagotovo odmeril lepo večno življenje. Slišal je namreč njihove prošnje. Ta misel me je vedno znova vodila v mrakoben. hladen, surov hram upanja. In vendar je vse delovalo kot pravljica, kot laž samemu sebi. ko sem tam spet zagledal Magdaleno. Tudi moja prošnja se je v tistem trenutku spojila v snop energije, ki je za hip dalje obvisel pod stropom. In se nato razbil pred njenimi nogami. Na konicah njenih rdečih. elegantnih čevljev z visoko peto. Ni opazila črepinj duš. Zaslutila pa je piš. ki je zavel, ko so padale na tla. Popravila si je lase za uho. Zdelo se mi je, da je odrasla nekako čez noč. Da sem jo prvič srečal šele včeraj. (V resnici je minilo skoraj dvajset let.i Postala je lepa, rodovitna ženska. Tako drugačna od tiste v mojih sanjah. Imela je daljše lase. In v očeh odsev davnine. Bilo je davno pokopano v meni in njej.
Po maši me je počakala na klopci pred cerkvijo in me z nasmehom kot za šalo vprašala, če sem naredil tisto lutko, ki sem ji jo obljubil. Povedala mi je. da se je odšla iskati. In da se ji je stožilo po našem mestu. Da se je končno za vselei spet naselila tukaj. Zdaj dela kot natakarica. Povabila me je, naj pridem, ko se popoldan sprehajam po mestu, na kakšen kozarček.
Tako so se spet pričele nemirne sanje, z zabrisanimi podobami in vonjem po trohnobi duše. Tokrat sem se prebujal še bolj poten in nemiren. Kriv preteklosti. Kriv tiktakanja ure. Kriv zelenega spomina. Kriv neizrečenega.
Mesto se je začelo spreminjati. Čez reko so zgradili nov most. Rad sem govoril, da grem na drugo stran sveta, ko sem stopal čezenj. Bil je lesen. Kmalu so ga prerasle ovijalke. Če si bil pozoren opazovalec. si imel občutek, da niso prerasle samo mosta, temveč celotno mesto. Zlohotno so segale tudi v ljudi, ki so začeli pozabljati. Ki so se nehali smejati. Ki so začeli prebirati napise na zidovih. In nehali verjeti v čarovnice.Takrat so me začeli obiskovati otroci. Slutili so, da se babice kmalu ne bodo več spominjale svoje preteklosti. Otroci rastejo s spomini. Otroci. ki še nimajo preteklosti, rastejo s spomini.
V gostilni, kjer je delala Magdalena; sem kmalu postal član stalnega omizja. Zaradi najboljšega sirovega zavitka v mestu In zaradi domačega vzdušja, ki ga pričarajo rdeče. vedno prašne zavese in cigaretni dim, ki se zaspano vije pod strop.Tja smo možje hodili reševati svet. Magdalena se me je vedno razveselila. Pogladila me je po laseh. mi pomežiknila in v pozdrav položila predme kozarček domačega. Za jasne misli in zdravo srce. Njen smeh me je spominjal na zavijanje vetra pozimi. Njena obleka je frfotala okrog zaobljenih bokov in lasje so nekako igrivo božali lep vrat. Skrivali so materino znamenje. V našem mestu je pomenilo materino znamenje poseben dar. Magdalena je znala ostati. V njenih očeh je izginil pridih davnine. Postala je m!ado dekletce, ki se nesramno skriva za drevesom in zbeži, ko se ji približaš. Pred mojimi očmi je našla to, kar je iskala vsa leta, ko sem nevede čakal nanjo.
Tako je Magdalena spet spremenila mene in spremenila je tudi naše mesto. Drhtela je v njenem vonju.
Ko že tri popoldneve zapored nisem prisedel k stalnemu omizju, me ie na klopi pred hišo čakala Magdalena. Prišel sem s sprehoda in mrmral melodijo. ki ie nisem poznal. a se je nekako zlivala z nenavadnim občutkom pričakovanja v meni. Sedela je in se nemirno ozirala po soseski. Sedela je. Prvič sem jo videl sedeti. Njen obraz je imei ostre, trde poteze. 1n sence so se nabrale v gubicah, ki jih doslei nisem opazil. Bile so težke, žalostne sence. Sence spremenijo človeka v senco samega sebe. Njeno materino znamenje se je temno obarvalo. In prvič, odkar se je Magdalena nemo in gotovo vrnila v moje življenje, sem začutil prvi jesenski dan. Zdelo se je, da nebo pritiska k tlom. Da jo drobi, da jo pred mojimi očmi spreminja v prikazen. V Magdaleno mojih sanj.
Pefjal sem jo v hišo.
Skoraj nesei sem jo v kuhinjo, k velikemu, vedno toplemu štedilniku. Sprva sva si samo nemo sedela nasproti. Tišina, zaradi katere padajo zvezde z neba. Kmalu sva se pričela izgubljati v besedah. Tekla sva, se spotikala, padala, se ustavljala. iskala. počivala, pa spet tekla. zavita v meglico besed. Zavita vase. Zavita v naju. V davnino. V danes. V številke. V sanje, ki so naju tako grozljivo povezovale. Njene so bile strašnejše. Njene so bile nore. Njene so jo postarale. Izklesale vanjo to, kar naju je obsedlo. Nato je odšla. Hodila je vzravnano. Trdo. Omotično se je spotikala med nama. Med tem, kar sva bila in tem, kar ne bova nikoli. Zavila se je v svoj črn plet in sklonila glavo, upirajoč se vetru.
Takrat sem se zadnjič ustavil na pragu vere. Zaspal sem. Sanjal, da me je Magdalena čakala na klopi pred hišo. Da je bila jesen. Da sem prišel s sprehoda in mrmral melodijo, ki je nisem poznal, a se je nekako zlivala z nenavadnim občutkom pričakovanja v meni. Da je sedela in se nemirno ozirala po soseski.
Da sem ji prinesel lutko.
Naslednji dan sem se prebudil pozno popoldan. Ustavil sem se pred ogledalom. Ali je bilo počeno že preden je kdo stopil v mojo hišo? Ali se je ta obupen vonj že prej plazil po stopnicah, pod posteljo, po omari? Ali je barva na zidovih že bila bleda in krhka? Ali se mi vse to dozdeva zaradi težke noči? Ali je res, da moram biti sam? Ali pogubljam? Ali pogubljam druge? Ali pogubljam sebe? Ali Magdalena pogublja mene? Mogoče pa sem si Magdaleno v svoji samoti samo izmislil?
Opazil sem gubice okrog oči. ki jih do takrat še ni bilo. Bile so gubice, ki sem jih prejšnji dan opazil pri Magdaleni. Sence. Imel sem jo. Torej je resnična. Včeraj sva se združila. Prepletla kot fantoma v eno samo bitje. Obsojena sva drug na drugega. Danes so moje roke nekoliko ženske. Ali sva sedaj dvoje v enem? Ali je ona danes jaz?
Moram ji izpolniti obljubo. Narediti lutko. Mogoče bo potem spet lepa. In jaz bom posedal za tisto hrastovo mizo. In bova živela kot doslej. Narazen, v ljubezni. Ustvaril bom bitje. Popolno. Zanjo. Trepetalo bo, čutilo bo mojo voljo, dihalo moje misli. Tiha igra. ki se končuje bolj usodno kot resnično življenje. Že zdaj ga čutim. nekje med mano in zrakom, ki me obdaja. To bo moj najčistejši in mol najbolj umazan jaz. Ne bo navadna lutka. Ta bo imela dušo. Mojo.
Kadar človeka prevzamejo velike misli in kadar še v sanjah pripoveduje o svojem načrtu, se v nekem trenutku zave, da je to tisto. za kar je živel.
V takšnih mislih sem preživel prvi dan. Prvi dan, ki sem ga posrkal. Samo tisti. ki slutijo smrt, srkajo dneve. In včasih, tisti, ki ljubijo.
Naslednjega dne sem se posebej lepo oblekel. (Zavezal sem si zeleno kravato s sivimi črtami. zeleno srajco in sivo obleko, ki sem jo prejšnje leto naročil za krst mojega malega soseda, ki sem mu botroval.) Na popoldanski sprehod sem odšel nekoliko prej. Zdelo se je, da je že pozna jesen. Posebej pozorno sem opazovad naše mesto. Srkal sem ga vase. Pripravljalo se je na sen. Otroci se mso več iovili en skrivali med drevjem. Zdaj so doma delali domače naloge. Ptice so se že napotile v toplejše kraje in starci so zdaj raje kot na večernem soncu posedali doma, ob pečeh. Bilo je strašljivo prazno. Mesto duhov. Sivo mesto. Koraki so odmevali po tlakovcih. Nekateri so še iz rimskih časov. Po njih so stopali sužnji. ki so otroke premožnih družin spremljali v šolo. Prišel sem do gostilne. Bila je zaprta. Ob nedeljah je vedno zaprta. Danes se mi je to zdelo posebej pomenljivo. Želel sem obiskati Magdaleno. Jo vprašati, kako se počuti, ali je lepo spala. Nisem vedel, kje stanuje Nikoli prej še nisem pomislil, da ne vem, kje stanuje. Dovolj sem vedel o njej. Slišal sem v njenem smehu. Čutil v pišu njenega frfotajočega krila.Tako sem odšel. Skrčen. zavit v volnen plašč, ovit z Magdaleninim vonjem. ki še zmeraj veje po ulicah našega mesta. Zaprl sem zelena vrata svoje hiše, prežete z vonjem po trohnobi duše. Zaprl sem vrata Pred seboj.
Vse lutke. ki sem jih doslej naredil. so nastajale v delavnici. To je bila domovina lutk. To je bil svet lutk. Delavnico sem ime! v kleti.Vedno je bila razmetana. Vanjo sem spravljal vse, kar bi nekoč utegnil uporabiti. Kamne zanimive oblike. Pokvarjene ure. Razbite vaze. Lutke za Magdaleno nisem mogel izdelovati v delavnici. Kot sem že rekel; to sploh ne bo lutka. To bo človek. Vsa hiša je bila prekrita z listi, na katerih so bile skice lutke za Magdaleno. Ne vem več, koliko dni sem samo spal in risal. načrtoval, preizkušal različne materiale, različne barve, različne obraze. Ko sem se prebudil. sem vedno znova zavrgel zamisel prejšnjega dneva. Nič ne bilo dovolj podobno sanjam. Nič ni bilo niti podobno popolnosti. Nič m bilo vredno postati Magdalenina lutka. Včasih sem imel občutek, da stoji za mojim hrbtom in se stegule. da bi videla kaj sem narisal. Nato pa samo žalostno zmaje z glavo m izgine. Kdo bo njo začutil kot piš vetra, ki nekako zlohotno zaveje od reke navzgor?
V našem mestu se vse dogaja ob reki. Nekoč je skočila vanjo in utonila deklica, ki so jo preganjali duhovi. Svoja oblačila je zlo§ila na bregu in nanje položila sporočilo, da spet pride, da naj počakamo. Tam rastejo zdravilna zelišča; ki jih danes poznajo te še redki. Babice znajo povedati, da rastejo samo na krajih, kjer sta se v obstoju združili dve popolnoma nasprotujoči si stvari. Takšni sta bili ta deklica in smrt. Življenje se na koncu vedno vda. Ali ni to smešno? Življenje je marioneta smrti.
V tem trenutku sem slišal. da se je Magdalenina podoba za mojim hrbtom zasmejala. Bil je to smeh, ki ne neha odmevati. Tako se je začelo. Lutka za Magdaleno bo marioneta.
Izrezljal sem jo iz svežega leskinega lesa. Leske so rodovitne. Lešniki dišijo. Drevesa nekako uporno stegujejo veje in vabijo v svoje krošnje. Pobegle. Izmučene. In otroke. Doslej sem les kupoval pri mizarju, ki še danes živi dve ulici vzhodno od moje hiše. V njegovi delavnici diši po življenju. Za Magdalenino marioneto sem moral sam podreti lepo. mlado drevo. Z veličastnim truščem je padlo na tla. komaj meter in poi visoko. Potem sem odrezal veje, shranil debelejše. ostale zažgal. Vse na mestu. kjer je pognalo korenine. Bile so globoko v zemlji. Odnesel sem deblo in veje v svojo hišo. Spominjala me je na čarovniški brlog. Tako zavzeto nisem vanj še nikoli nosil predmetov. materialov, ki sem jih potreboval za izdelavo lutke. Tega lesa nisem oživljal, bil je živ. Vse odrezane veje so še zmeraj dihale v njem.
Najprej sem oblikoval obraz. Bil je obraz vseh čustev. vseh ljudi. vseh skrivnosti našega mesta.
Usta so bila priprta, razpokana. Tik preden sem jih dokončal, si je obliznila ustnice in se pripravljala, da bo nekaj rekla. Poskušala je vedno znova. Pripravljala se je. da končno izgovori tisto besedo. Eno samo besedo. Zato so bife razpokane. Vedno znova si je obliznila ustnice. In brez glasu povedala. Nisem želel slišati njenega glasu. Dovolj je bilo, da sem ga slišal v glavi. Ta hripav glas, izmučen od kričanja in obenem zapeljiv in grenek. me je vsako noč. ko sem izdeloval Magdalemno marioneto; nagovarjal, naj ga izpustim, naj pove. Toda beseda obvisi nekje v zraku Obvisi med tisto. ki smo jo že izgovorili, in med tisto, ki ji sledi. In na koncu jih zmanjka. Tudi besed zmanjka. In ko zmanjka besed, se pričnejo dotiki. Tudi med dotiki tekaš in se spotikaš, padaš, se ustavljaš in iščeš in spet tekaš. In na koncu tudi dotiki obvisijo nekje v zraku. Zato je imela usta razpokana in napol priprta. Podaril sem ji dotik. Že sama misel, da ji bom podaril dotik. me je navdajala z grozo. Hodila bo proti meni. Hodila bo. Proti meni. V sanjah sem zmeraj stal. otrpel. Prazen Pričakujoč njen dotik. Poten. In ona je hodila Proti meni. Nikoli se me ni dotaknila. Podaril sem ji najnežnejši dotik. Slutnjo ljubezni.
Namesto glasu sem ji podaril oči, ki prikupno mežikajo. In, ki vidijo. Ki vse vidijo. Vidijo v dušo. Vidijo tvoje kosti in tvoj strah. Velike. Objamejo te. Potegnejo vase. Sive so. Takšne barve je bilo nebo tistega dne, ko sem podrl lesko. Nos je imela privihan. Otroški. Zdelo se mi je, da ji vonj, ki razjeda mojo hišo, sega v nosnice. Da se zaradi tega pači. Kljub temu je imela lep obraz. Mogoče se je zdel še lepši zato, ker je odseval skrivnost, ki me je povezovala z Magdaleno. Ko sem ga v poltemi opazoval v svojih rokah in ga ljubkoval. sem opazil, da ima temno zeleno polt s pridihom sive. Da deluje bolno. Da so se na njem zarisale sence, ki so spremenile Magdaleno. In mene.
Obraz se je nadaljeval v dolg, lep vrat, ki je imel majhno materino znamenje. To m bilo navadno materino znamenje. Pravzaprav ni bilo materino. Ni se rodila z njim. Dobila ga je kasneje. Dodal sem ga, ko sem še zadnjo noč. preden je bila Magdalenina marioneta končana; sanjal. Bile so to vročične, težke sanje. Od vsega začetka sem vedel, da bodo prišle. Čakal sem jih. Da me osvobodijo. Da bodo ob sončnem vzhodu ljudje spet začeli graditi mesta. Da ptice v našem mestu začnejo peti. Da neham ustvarjati to, kar je že ustvarjeno. Bile so zadnje. Natančno tiste, ki jih je sanjala Magdalena. Tiste, ki so jo pripeljale na klop pred mojo hišo.
Roke, noge in trup je imela, v primerjavi z obrazom, premajhne. Zdelo se je, da ne sodijo k starikavemu. senčnatemu pogledu in razpokanim ustnicam. Bilo je to telo baletke. Nedozorele deklice, za katero se zdi, da lebdi, ko hodi. In vendar je bilo to močno in rodovitno telo. Zagledano vase. Ker je čutila svoje gibe, svoje nihanje med resničnostjo in sanjami. Skupaj z obrazom je delovalo še posebej nežno. Mehko. Nato sem obraz obdal z lasmi. Bili so razmršeni. Zdelo se je, da je dolgo tekia. Da je na poti izgubila gumico za lase in da tega ni opazila. Božali so vrat in segali dalje do pasu in ga ovijali.
Oblečena je bila v belo obleko. Nežno ji je ovijala život in roke. Bila je frfotajoča in prosojna. Takšne obleke nosijo vile, ko plešejo na sončnih livadah. Čez obleko je imela ogrnjen črn plet. Nerodno ji je visel čez ramena in grobo ga je prižemala k sebi. Zdela se je, da se je igrala, ko je bila pri babici, in si ga je ogrnila samo za šalo V času njene pravljice je bila pač zima.
Nitke so bile iz silka. Nevidne sem jih razpredal čez dušo, ki sem ji jo podaril. V sanjah sem jo vpihoval v njeno telo. Razpredel sem jih tudi čez njeno telo. Še sama ne bo vedela, da jih ima. Da jo vodim. Da so njeni gibi moji.
Tako sem mislil tistega večera. ko sem jo prvič opazoval pred seboj. Popolnost ima obraz in telo. Popolnost ima dušo. Popolnost je bitje, ki ga srečamo na cesti. Ne prepoznamo je.
Šele sedaj sem začutil utrujenost. Šele sedaj sem začutil svoje turobno in starikavo tefo, ki je potrebovalo hrane in počitka. Najprej sem si skuhal okrepčilno kavo s koruznimi žganci. Nato sem pokadil cigareto. 57 Mild. Odšel sem v kopalnico. Oprhal sem se. Na modrih ploščicah so se nabrale kapljice vode. Kot rosa. Kot upanje. Zazrl sem se v ogledalo. Še malo bolj so se poglobile gube in še malo več senc se mi je raztezalo čez obraz. Kot demoni, sem se v mislih zlohotno nasmehnil. Lasje so mi posiveli. Včasih si star, ker nehaš čutiti. Včasih si star, ker čutiš preveč.
Ko sem se naslednje jutro prebudil in se odpravil obiskati stalno omizje in Magdaleno. sem ugotovil, da je že konec zime in da se začenja pomlad. Kdaj je ta čas minil, ne vem. Sicer pa je bil ves čas izdelovanja Magdalenine marionete zavit v meglo. nekako omotično zabrisan. Neresničen. Brezčasen.
Sedel sem k stalnemu omizju in čakal, da uzrem Magdaleno, da si spočijem na njenem obrazu. da ji povem. Roke so mi trepetale in moj glas; tih in hripav. Čakal sem. Starec. ki je bolj nebogljen od otroka. Klical sem jo in čakal. Klepetal o nepomembnih rečeh. Poslušal, kako so prijatelji preživeli zimo. Sam se rekef, da sem zbolel. Da sem počival. In pritrdili so mi, da sem res še nekoliko bled. Pomlad vse popravi. Spomladi zrastejo cvetice tudi v človeku.
Prišla je lepa; s sencami, a lepa. Pozabil sem, kako lepa je. Pozabil sem, kako frfota njeno krilo. Pozabil sem, da njen smeh spominja na zimski veter. Pozabil sem, da imam v suknjiču zanjo zavito, v masten bel papir, svojo brezdanjo resnico. Nasmehnila se mi je, mi pomežiknila in postavila predme kozarec vina. Vprašala me je, če sem naredil tisto lutko, ki sem ji jo obljubil. Smejala se je. Navihano. Igrivo. Ustnice je imela nekoliko razpokane. Bila je vse, česar sem se spominjal. Bila je vse Magdalene mojega življenja. In mojih sanj. Popolna.
Nisem ji dal marionete. Ves čas sem čakal na to in sedaj ji je nisem mogel dati. Vprašal sem se, če sem jo resnično dela1 zanjo. Ali je nisem zase? Ali je ona samo nekdo, ki mi je poslan, da odpre v meni tisto, česar sam ne bi našel? Ali je ona angel? Ali je satanova konkubina? Ali ona pripada? Ali jaz pripadam njej? Ali marioneta pripada meni? Magdalena. Ni slišala mojih sanj. Ni vedela, da so bile najine sanje iste. Med jesenjo in pomladjo se je izgubilo. V zraku se je pomešalo z listjem. Sedaj vse plava po reki navzdol.
Spil sem vino. Plačal. In odšel. Tih. Taval sem med ulicami. Želel sem izginiti. Ampak ne moremo si izbrati časa. ko bomo izginili. Lahko se samo skrijemo. Čakal sem. Pred hišo na klopi sem čakal. Da pride. Da me še enkrat vpraša. Da ji podarim to, kar je njeno. Da ji podarim to, kar je moje. Segel sem z roko pod plašč. Bel. masten papir mi je zašelestel pod prsti. Odvil sem ga. Še enkrat sem se zazrl v obličje, v telo, v dušo popolnosti. Ali je kaj lepšega in bolj ranljivega na tem svetu? Ali je kaj bolj groznega in večnega na tem svetu? Ali se spreminjam jaz? Ali ona?
Moram ji povedati. Moram ji povedati. Napisal bom pismo. Napisal ji bom pismo. Poslal ji bom paket. Nočem je več videti. Moram jo. Marioneta. Nočem izdelovati lutk.
Namesto v pismo sem napisal v zvezde. Nisem ji poslal paketa. Marioneto je dobila zavito v bel. masten papir. In povedal sem ji brez besed.
Zanjo sem naredil svojo zadnjo predstavo. Prišlo je veliko ljudi. Pomembna je bila samo ona. Vedel sem, da bo prišla. Bilo je nekaj dni nazaj. Ob reki. Ob devetnajsti uri. Za vse starosti. Brez besed. Naredili so mi majhno sceno. kot so jih imela prva ulična lutkovna gledališča. Z rdečo žametno zaveso. In črnim ozadjem. Preden sem začel s predstavo, sem poslušai bitje svojega srca. Hitri in močni udarci. Radostni in nemirni obenem. Dihal sem globoko. In imel sem rosne oči. Stari znanci so me pred predstavo prihajali bodrit. Stiskali so mi roke in govorili smešne fraze. Steklo je mimo mene. Bil sem sam. Zadnjič z marioneto. Bil sem sam. Zadnjič z Magdaleno. Bil sem sam. Zadnjič s seboj.
Ljudje so posedli na kamnite stopnice. Pomenkovali so se o dogodkih preteklega dneva. Čez nekaj časa so začeli šepetati. Nato so utihnili. Pomislil sem, da je tik pred eksplozijo vedno smrtna tišina. Bil je lep večer. Polna luna. Takrat tega nisem opazil. Zavesa se je odgrnila. In z marioneto sva stala nasproti ljudem. Bili so najin vir in najina poguba obenem. Začutil sem, kako je zatrepetala. Trideset sekund je samo stala. Gola. Ranljiva. Razgaljali so naju. Opazoval sem jih. Ona jih je srkala. Nato je odprla oči. Premaknila roko. Stopila je korak naprej. Mirno. Močno. Neskončno. Občudoval sem jo. Pobožala jih je z enim samim gibom. Poljubila. Očistila je zrak, ljudi, ki so ga srkali, mene, Magdaleno. . . Zamaknjenost v drugo bitje. Zaslišal sem ploskanje in vzklike. Tako se je končalo.
Magdalena je stopila k meni in me poljubila. Vprašala me je, ali sem prepričan. Ali je res moj demon in angel hkrati. Obrnila se je. In odšla. Sledil sem ji do doma. Čutil sem solze na njenem licu. Padale so na tla. Kadar sem stopil nanje, me je zbodlo v podplat. Zdelo se mi je, da bi tam morale zrasti rože. Zaprla je vrata. Naslonila se je nanje. Pred vrata sem ji položil marioneto zavito v bel, masten papir.
