V pramene
sivih las
je sonce
vtkalo
zlate votke,
a sence
so umaknile
se v obraz,
v katerem
sem uzrl danes
plah nasmeh
nekakšen strah,
da večna senca
bi prekmalu
legla
na moj mali svet.
Je to res strah?
Ni to spokoj?
Saj vendar
sem otrok
prisoj!
VEZILO BRATU
Počasi plazi se
jesen
v naše brajde,
in tudi tvojih,
bratec,
se ne bo ognila;
kot vedno,
tudi v zgodbi naši,
iz brajde
zlata kaplja
bo kanila.
Takole kápajo
nam leta,
sivina odeva
nam glavó,
nam brazde
utrdijo lice,
na kraju se skali
še oko.
Že res,
da hrbet
včasih nam
otrpne,
da nam
v kosti
zazre se mraz,
da tudi roka
ni več trdna,
da včasih vprašam se
sem to še jaz?
Kljub temu
je lepó živeti,
lepó je biti
tudi star;
a ker za té
je praznik danes,
ti kličemo:
Na zdravje, Janez!
O ŽALOSTNIH PRAVLJICAH
Krivelo vrbóvje,
ki noči prelebdi
v svetličastih plivkih
gladina,
v večerih že večkrat
mi pravilo je
pravljice žalostne,
ki res se godé,
o srcih človeških
in njih nezvestobi,
o ugaslih ljubeznih
in večnih prisegah,
o zgaženi bedi
in tožnih vzdihljajih.
Poslušal sem pravljice te,
ki res se godé,
v nedri razbičane
vdel sem si kamen,
in hvalil sem srečo,
da nisem krivélo drevo,
ki noči prelebdi
v srebrnih odsvitih
gladine
JAPONSKA. IDILA
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
tiho veter je šumel
veter, star popotnik,
ki prišel
je vsako leto
na obisk
z vrha snežne Fujiyame .
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
vsako leto veter joče
isti čas
v prazniku cvetočih češenj,
ki obraz
si ogledujejo
v gladini reke Ishikari.
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
z vetrom jočem
tudi jaz
jočem za pomladnim dnevom,
jočem,
ker cvetočim cešnjam
mine čas.
MINULI DVOSPEV
Pred leti
prisluhnil sem
pesmi voda iz slapú
in starega bora,
ki sredi gora,
med macesni in makléni,
pela je hvalo življenju.
A letos,
ko znano
sem pesem iskal,
se več ni glasila.
Pod mäklenom
je bor ležal;
je voda
z drugim borom
svojo pesem zlila.
OPRAVLJIVEC
Da breze
včasih šepetajo
v spanju,
mi davi
veter je izdal
in še dodal,
da hrast
baje ni vedno
»pri tapravi«
in javor
da opravljivec
je postal,
ki cele dni
razgalja tajnosti noči
trem radovednim šojam.
Tako mi davi
je potočil veter,
da gozd
ne meni se več zanj
in da zaman
zdaj v ločju
ubira pesmi.
Sicer da z njim
je v redu
in da ve, da vest
ne bo zdivjala preko cest.
Le komu bil doslej
je opravljivec zvest?
PRAMENI SIVIH LAS
V pramene
sivih las
je sonce
vtkalo
zlate votke,
a sence
so umaknile
se v obraz,
v katerem
sem uzrl danes
plah nasmeh
nekakšen strah,
da večna senca
bi prekmalu
legla
na moj mali svet.
Je to res strah?
Ni to spokoj?
Saj vendar
sem otrok
prisoj!
VEZILO BRATU
Počasi plazi se
jesen
v naše brajde,
in tudi tvojih,
bratec,
se ne bo ognila;
kot vedno,
tudi v zgodbi naši,
iz brajde
zlata kaplja
bo kanila.
Takole kápajo
nam leta,
sivina odeva
nam glavó,
nam brazde
utrdijo lice,
na kraju se skali
še oko.
Že res,
da hrbet
včasih nam
otrpne,
da nam
v kosti
zazre se mraz,
da tudi roka
ni več trdna,
da včasih vprašam se
sem to še jaz?
Kljub temu
je lepó živeti,
lepó je biti
tudi star;
a ker za té
je praznik danes,
ti kličemo:
Na zdravje, Janez!
O ŽALOSTNIH PRAVLJICAH
Krivelo vrbóvje,
ki noči prelebdi
v svetličastih plivkih
gladina,
v večerih že večkrat
mi pravilo je
pravljice žalostne,
ki res se godé,
o srcih človeških
in njih nezvestobi,
o ugaslih ljubeznih
in večnih prisegah,
o zgaženi bedi
in tožnih vzdihljajih.
Poslušal sem pravljice te,
ki res se godé,
v nedri razbičane
vdel sem si kamen,
in hvalil sem srečo,
da nisem krivélo drevo,
ki noči prelebdi
v srebrnih odsvitih
gladine
JAPONSKA. IDILA
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
tiho veter je šumel
veter, star popotnik,
ki prišel
je vsako leto
na obisk
z vrha snežne Fujiyame .
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
vsako leto veter joče
isti čas
v prazniku cvetočih češenj,
ki obraz
si ogledujejo
v gladini reke Ishikari.
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
z vetrom jočem
tudi jaz
jočem za pomladnim dnevom,
jočem,
ker cvetočim cešnjam
mine čas.
MINULI DVOSPEV
Pred leti
prisluhnil sem
pesmi voda iz slapú
in starega bora,
ki sredi gora,
med macesni in makléni,
pela je hvalo življenju.
A letos,
ko znano
sem pesem iskal,
se več ni glasila.
Pod mäklenom
je bor ležal;
je voda
z drugim borom
svojo pesem zlila.
OPRAVLJIVEC
Da breze
včasih šepetajo
v spanju,
mi davi
veter je izdal
in še dodal,
da hrast
baje ni vedno
»pri tapravi«
in javor
da opravljivec
je postal,
ki cele dni
razgalja tajnosti noči
trem radovednim šojam.
Tako mi davi
je potočil veter,
da gozd
ne meni se več zanj
in da zaman
zdaj v ločju
ubira pesmi.
Sicer da z njim
je v redu
in da ve, da vest
ne bo zdivjala preko cest.
Le komu bil doslej
je opravljivec zvest?
