Zebe me. V kotu sedim, zvita v klobčič.
Drgetam. Roke se prepletajo v venec okrog telesa.
Prebija me mraz. Izba je kot hladilnik in hladilnik je srce.
Naj bi mo lepo. Ne sodi.
Je zame, ta reka grenkobe? Me čaka še več?
Opita sem od požirka sreče, srknila sem — šilček ljubezni, se opraskala ob grmu trnja.
Me preizkušaš?
