Či bi vi vedli
kak mam jes rada toto deželo
častin svojega oče
pa fse pred jin
kiri to svojo spodobo obrazili v nač jezik,
fsakega pefca zosebno hvalin
za jegove pesni ino viže.
Čast ino slava jezicnin znamalan
moj papir pa je osta prazen.
Či bi vi vedli
kak rada bi popevala lubavno pesen
ali nemren pisati o plavih meglah
drubčkenih ftičekih.
Kak knedl v guti
mi papir osta prazen
gda vidin toto človečjo sramačtvo.
EVROPSKA DRAMA
Junak si bog Dioniz!
V kozlovske kože
oblečeni Slovenci
sledijo ti v tropu.
Bolero ti plešejo.
Amfiteater uboga država,
ki te slavijo pesmi
gasilskih veselic
in ti nazdravljajo
z žvenketom plastičnih kozarcev
male marionete pod taktirko
neslavnih glagoljašev.
Ni ti sovrag mejak,
Slovenec sam sebi si vrag!
NOETOVA BARKA
Dobrodošli v smetišču 20. stoletja!
Nam gre prav lepo.
Jedi serviramo s priborom
in še loščimo servise,
čeravno pljuvamo v lastno skledo
v hrbte nože si tiščimo.
Radi trgamo drobovje pikapolonic.
Vsako leto malo več črvov je
otroke lačne in tiste, ki smo jih sami umorili.
Ribice pa papajo zgrešene zarodke.
Nič nas ne stane nov kons intimizmu,
idila za slepe, drevesce božičnega večera,
zato ker je v modi.
Ubogi zogleneli domovi in kamini osameli.
Spakujmo se, saj nismo primitivni!
Mi tehnološka zloženka.
Navzdol in navzdol po stopnicah,
vedno niže, v kleti. Temno je in vlažno.
Pokazali nam bodo še temelje,
mi pa še zmeraj iščemo pot v raj, na ladjah,
ki tonejo nekje v škrbastem vesolju brez budilk.
NE ČAKAJ POMLADI
Regratove lučke davijo.
Mondenega satja v izobilju.
Čmrlji občujejo s komarji.
Metulji plešejo z veščami.
Slika travnika je poskočila.
Udarila je piramida v steklo.
Na peščeni plazi plešejo kvadrati.
Večni iskalec eksotičnih stanj,
čutiš hladno roko in prazen pogled?
Kakšna je tvoja pot, zdaj ko...
Potovanje v Ios te čaka.
Opazovanje svojega sončnega zahoda
pod kotom devedesetih stopinj.
Ne čakaj me. Mene zate ni in me ne bo.
Sem namreč Četrti letni čas.
Plešem Piazzolov tango
in pišem akvarele.
ČE HOČEŠ PISATI, POSTANI PESEM IN NE PESNIK
Pesem, dober dan!
Prejmi dim iz mize,
v dar potrpežljivosti papirju.
Vem, nekoliko pozno je že
za tkanje strtih rim v hosti.
Naj zaliva rosa venec
v kitah spleten.
Z vsakim verzom manj,
zadavljena ptica več.
Beži ptica!
Obrača se Prešeren.
Je z mano kaj narobe, pesem,
če zelim si srčne poezije?
Pesem ni odgovorila,
pesem se je v pesem zlila.
RAST
Že uro in pol, kakega četrt stoletja
krepko stopam, a nog ne čutim.
Gospa usoda odloča v labirintu,
po katerem se sprehajam.
Opotekam se v kolobarju.
»Brž naprej! Odpiraj vrata pred sabo.
Nič ne razmišljaj! [e dolga je pot.
Treba je priti do čarobnega gozda,
da pomendraš se z razmočenim listjem
in da slap ti spere balast.«
In noge potem ne bodo več trudne.
Prijazna luč bo šumela,
kot bleščeč himalajski sneg
v mojo belo samoto,
vse do belega sonca.
MODRINA
Morda sem predana preblisku niča
v atmosferi studenca.
Tisočera kaplja vesolja
in brezmadežna kurtizana soncu.
Me sploh prepoznaš
sredi plevela, ko zmeraj molčim.
Jaz bila sem tista,
ki je v preobsežnem prostoru
molila bogu za brezčasni čas
in kresala ognje, da se ustaviš.
Plešem v vrsticah,
da orjem modrino.
Vsakič novi jaz.
Razigrana, vesoljna in svoja.
Prebujena kot reka,
ki je zrasla čez mostove.
Zavest popolnosti neba,
ki poje mi Visoko pesem,
ko postajam ljubezen.
»UMETNIK ZAŽGAL SLIKE«
Sem slišala primorske pokrajine ihteti
in vpijala vonj zažagnih starih resnic,
med prasketanjem barve.
Bobni grmeli mrtvaško so pesem,
platna so cvilila, ko so se pepelila.
Ostali so v spomin odrti okvirji
in črne luknje v prostoru.
Oni z votlimi pogledi,
ki so za besedo umetnost
že nekje slišali, so divje spodbujali
artista, ki je med bruhanjem ognja
v slike, še malo požongliral.
Nihče pa ni doumel smrti slikarja
za odmeven uvodnik.
Bučen aplavz spektaklu. Nazdravje.
Jaz pa kot sedmi potnik bolščim
v še eno razvpito sranje.
KO SPREGOVORIJO OČI
Nikoli ne sprašujem in nikoli ne iščem
nepopisnega prostornega navdušenja,
ne množice s plapolajočimi živio klici.
Ne pričakujem pozdrava z robcem
ne orošenega očesa.
Komaj radovoljno koprnenje raste
v vse večje silnejše iskanje.
Še slutim ne, da goljufam vas
za kratkočasne napitnice dolgih jezikov,
ki glodajo navdušenost z navado
z besedo nadeti si svetnijški sij,
spomenike graditi vsakdanjim dejanjem.
Pa zagledam okrogel obraz,
suhoparne spretnosti jezičnega sloga.
Okrogel obraz, ki v svetišču tišine
postal je moj začetek, vrhunec
in moje središče.
VEŠ TI, PEVEC, ZA SVOJ DUG
Či bi vi vedli
kak mam jes rada toto deželo
častin svojega oče
pa fse pred jin
kiri to svojo spodobo obrazili v nač jezik,
fsakega pefca zosebno hvalin
za jegove pesni ino viže.
Čast ino slava jezicnin znamalan
moj papir pa je osta prazen.
Či bi vi vedli
kak rada bi popevala lubavno pesen
ali nemren pisati o plavih meglah
drubčkenih ftičekih.
Kak knedl v guti
mi papir osta prazen
gda vidin toto človečjo sramačtvo.
EVROPSKA DRAMA
Junak si bog Dioniz!
V kozlovske kože
oblečeni Slovenci
sledijo ti v tropu.
Bolero ti plešejo.
Amfiteater uboga država,
ki te slavijo pesmi
gasilskih veselic
in ti nazdravljajo
z žvenketom plastičnih kozarcev
male marionete pod taktirko
neslavnih glagoljašev.
Ni ti sovrag mejak,
Slovenec sam sebi si vrag!
NOETOVA BARKA
Dobrodošli v smetišču 20. stoletja!
Nam gre prav lepo.
Jedi serviramo s priborom
in še loščimo servise,
čeravno pljuvamo v lastno skledo
v hrbte nože si tiščimo.
Radi trgamo drobovje pikapolonic.
Vsako leto malo več črvov je
otroke lačne in tiste, ki smo jih sami umorili.
Ribice pa papajo zgrešene zarodke.
Nič nas ne stane nov kons intimizmu,
idila za slepe, drevesce božičnega večera,
zato ker je v modi.
Ubogi zogleneli domovi in kamini osameli.
Spakujmo se, saj nismo primitivni!
Mi tehnološka zloženka.
Navzdol in navzdol po stopnicah,
vedno niže, v kleti. Temno je in vlažno.
Pokazali nam bodo še temelje,
mi pa še zmeraj iščemo pot v raj, na ladjah,
ki tonejo nekje v škrbastem vesolju brez budilk.
NE ČAKAJ POMLADI
Regratove lučke davijo.
Mondenega satja v izobilju.
Čmrlji občujejo s komarji.
Metulji plešejo z veščami.
Slika travnika je poskočila.
Udarila je piramida v steklo.
Na peščeni plazi plešejo kvadrati.
Večni iskalec eksotičnih stanj,
čutiš hladno roko in prazen pogled?
Kakšna je tvoja pot, zdaj ko...
Potovanje v Ios te čaka.
Opazovanje svojega sončnega zahoda
pod kotom devedesetih stopinj.
Ne čakaj me. Mene zate ni in me ne bo.
Sem namreč Četrti letni čas.
Plešem Piazzolov tango
in pišem akvarele.
ČE HOČEŠ PISATI, POSTANI PESEM IN NE PESNIK
Pesem, dober dan!
Prejmi dim iz mize,
v dar potrpežljivosti papirju.
Vem, nekoliko pozno je že
za tkanje strtih rim v hosti.
Naj zaliva rosa venec
v kitah spleten.
Z vsakim verzom manj,
zadavljena ptica več.
Beži ptica!
Obrača se Prešeren.
Je z mano kaj narobe, pesem,
če zelim si srčne poezije?
Pesem ni odgovorila,
pesem se je v pesem zlila.
RAST
Že uro in pol, kakega četrt stoletja
krepko stopam, a nog ne čutim.
Gospa usoda odloča v labirintu,
po katerem se sprehajam.
Opotekam se v kolobarju.
»Brž naprej! Odpiraj vrata pred sabo.
Nič ne razmišljaj! [e dolga je pot.
Treba je priti do čarobnega gozda,
da pomendraš se z razmočenim listjem
in da slap ti spere balast.«
In noge potem ne bodo več trudne.
Prijazna luč bo šumela,
kot bleščeč himalajski sneg
v mojo belo samoto,
vse do belega sonca.
MODRINA
Morda sem predana preblisku niča
v atmosferi studenca.
Tisočera kaplja vesolja
in brezmadežna kurtizana soncu.
Me sploh prepoznaš
sredi plevela, ko zmeraj molčim.
Jaz bila sem tista,
ki je v preobsežnem prostoru
molila bogu za brezčasni čas
in kresala ognje, da se ustaviš.
Plešem v vrsticah,
da orjem modrino.
Vsakič novi jaz.
Razigrana, vesoljna in svoja.
Prebujena kot reka,
ki je zrasla čez mostove.
Zavest popolnosti neba,
ki poje mi Visoko pesem,
ko postajam ljubezen.
»UMETNIK ZAŽGAL SLIKE«
Sem slišala primorske pokrajine ihteti
in vpijala vonj zažagnih starih resnic,
med prasketanjem barve.
Bobni grmeli mrtvaško so pesem,
platna so cvilila, ko so se pepelila.
Ostali so v spomin odrti okvirji
in črne luknje v prostoru.
Oni z votlimi pogledi,
ki so za besedo umetnost
že nekje slišali, so divje spodbujali
artista, ki je med bruhanjem ognja
v slike, še malo požongliral.
Nihče pa ni doumel smrti slikarja
za odmeven uvodnik.
Bučen aplavz spektaklu. Nazdravje.
Jaz pa kot sedmi potnik bolščim
v še eno razvpito sranje.
KO SPREGOVORIJO OČI
Nikoli ne sprašujem in nikoli ne iščem
nepopisnega prostornega navdušenja,
ne množice s plapolajočimi živio klici.
Ne pričakujem pozdrava z robcem
ne orošenega očesa.
Komaj radovoljno koprnenje raste
v vse večje silnejše iskanje.
Še slutim ne, da goljufam vas
za kratkočasne napitnice dolgih jezikov,
ki glodajo navdušenost z navado
z besedo nadeti si svetnijški sij,
spomenike graditi vsakdanjim dejanjem.
Pa zagledam okrogel obraz,
suhoparne spretnosti jezičnega sloga.
Okrogel obraz, ki v svetišču tišine
postal je moj začetek, vrhunec
in moje središče.
