ne štejem objemov
v zelenem razkošju
hočem navzgor
ob napeljanih mrežah
iščem oporo
ko spletem svojo pot
pozabim na kresno noč
na vse svetnike
na gospodarje urejenosti
in zapovedane poti
vijem svoj venec slave
oprijemam se vsega
in vem da sem to jaz
ko rastem v nebo
ovijem neizrečeno
glasnost zamolčim
in utonem v tišino
v spirale vesolja
z zavoji navzgor
NAKLONI
Ležem
na pokošeno senožet.
Med nostalgijo
in tem zdaj.
Misel lebdi
med čustvom in razumom.
Vijuga po
izbrisanih poteh,
po mozaiku samote.
Ovija posušene brste
osamelca v rebri.
Usahli sokovi
hranijo le korenine.
Po nežnem naklonu strmine
pa se pretakajo
podarjene radosti,
ode življenju.
Ti več ne več,
da sva prejšnjo pomad
v senožeti ležala oba.
MED(I)ANA
uklonjen žarek v jutru
v rosi mavrica
pirueta konja v diru
obrat ptice v letu
dan zori v lepogleda
BALON
zaprta usta
govorijo vase
molče ječijo
neizgovorjeno
postaja veliko
napolni balon
premaga težnost
dvigne se visoko
v vakuumu kjer poči
odprta usta
kričijo v prazno
UJEMI
vonj časa
nihaj spomina
omamo
vina v čaju
vanj namoči kruh
zmehčaj
trdo skorjo
meri s koraki
stopi pod hruško
naberi šmarnice
in vrzi žogo
v tisto mlako
polno mresta
nikogar ne
bo poškropilo
sama si ob njej
REKVIEM
obišči me
pod kožo mi zlezi
naj te ne moti
uvela skorja
pod njo poišči
igrivost neona
skrite strasti
govori mi
ugani želje
v vejah osamelca
se pretakajo sokovi
zaplavaj z njimi
brez maske
brez diha
najdi me
VINJETA
ležem na valove
brez velikih amplitud
nežen nihaj me dvigne
v zgornjo polovico
peščene ure
potem se tri minute
pretakam navzdol
medtem ko jajce mehko
v usta nosim vprašanje
kdo je bil prej
kokoš ali jajce
vseeno mi je
kdo dviguje valove
kdo obrača peščeno uro
ne morem drugam
ležim na valovih
in čakam na svoje
mehko kuhano jajce
VITICA
ne štejem objemov
v zelenem razkošju
hočem navzgor
ob napeljanih mrežah
iščem oporo
ko spletem svojo pot
pozabim na kresno noč
na vse svetnike
na gospodarje urejenosti
in zapovedane poti
vijem svoj venec slave
oprijemam se vsega
in vem da sem to jaz
ko rastem v nebo
ovijem neizrečeno
glasnost zamolčim
in utonem v tišino
v spirale vesolja
z zavoji navzgor
NAKLONI
Ležem
na pokošeno senožet.
Med nostalgijo
in tem zdaj.
Misel lebdi
med čustvom in razumom.
Vijuga po
izbrisanih poteh,
po mozaiku samote.
Ovija posušene brste
osamelca v rebri.
Usahli sokovi
hranijo le korenine.
Po nežnem naklonu strmine
pa se pretakajo
podarjene radosti,
ode življenju.
Ti več ne več,
da sva prejšnjo pomad
v senožeti ležala oba.
MED(I)ANA
uklonjen žarek v jutru
v rosi mavrica
pirueta konja v diru
obrat ptice v letu
dan zori v lepogleda
BALON
zaprta usta
govorijo vase
molče ječijo
neizgovorjeno
postaja veliko
napolni balon
premaga težnost
dvigne se visoko
v vakuumu kjer poči
odprta usta
kričijo v prazno
UJEMI
vonj časa
nihaj spomina
omamo
vina v čaju
vanj namoči kruh
zmehčaj
trdo skorjo
meri s koraki
stopi pod hruško
naberi šmarnice
in vrzi žogo
v tisto mlako
polno mresta
nikogar ne
bo poškropilo
sama si ob njej
REKVIEM
obišči me
pod kožo mi zlezi
naj te ne moti
uvela skorja
pod njo poišči
igrivost neona
skrite strasti
govori mi
ugani želje
v vejah osamelca
se pretakajo sokovi
zaplavaj z njimi
brez maske
brez diha
najdi me
VINJETA
ležem na valove
brez velikih amplitud
nežen nihaj me dvigne
v zgornjo polovico
peščene ure
potem se tri minute
pretakam navzdol
medtem ko jajce mehko
v usta nosim vprašanje
kdo je bil prej
kokoš ali jajce
vseeno mi je
kdo dviguje valove
kdo obrača peščeno uro
ne morem drugam
ležim na valovih
in čakam na svoje
mehko kuhano jajce
