Vzemite me s seboj,
na zeleni, senčni
grob njegov,
kjer kamniti spomenik
njegov je krov.
Pod njim uživa
dedek svoj pokoj,
saj življenje je sovraštvo,
večen boj…
Lepi so bili trenutki,
ko ob tebi
majhna punčka sem bila.
A razumeti ni lahko,
zakaj bilo je najino slovo
tako tiho in hitro.
Morda je kje kdo,
ki razloži mi vse to, zakaj
bilo je najino slovo brez stiska rok!
ŽELIM SI ZAVRTETI ČAS NAZAJ
Želim si zavrteti čas nazaj,
a ne bi spremenila ničesar.
Izdala si prijateljstvo,
edino, kar lahko izbiraš.
Deset let zaupanja
zate ne pomeni nič.
Čustva globoko skrivaš v sebi.
Zakaj?
Zakaj si tako sebična in samovšečna?
Klavdija, gledaš me s prezirom v očeh.
Hodiš mimo mene, kot da sem zrak.
Zate sem kot sapica, ki jo izdihneš
in ki je več ne pogrešaš.
TIHO TROHNIM
Tiho trohnim.
Leta teko in mi celijo rano.
Včasih mislim, da je vse dobro,
pa me sredi samote spet zaboli.
Tukaj na belem križišču
Samevam z lepimi spomini nate, očka.
Vem, da rad bil bi ob meni,
pa ne moreš.
Grob, čisto majhen grob je med nama.
Neizprosen kot smrt.
Prav nič na svetu se ni spremenilo,
ko si nenadoma zadprl oči,
le nekaj desk te je medse skrilo.
in mi vzelo vse,
kar sem si kdaj želel.
Glej, danes tu sem,
kjer se mirno spi
in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.
Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na lica ovenela,
a je med nama smrt in kup prsti
PRIDEJO ČASI
Pridejo časi,
ko se mi zdi,
da ni v meni nobene moči,
da bi se zahvaljeval,
pritoževal,
se uprl, jokal
in v obup vil roke.
Takrat mirno sedem
v najtemnejši kot
in počakam.
Vedno mine,
tudi obup,
Vedno zatem posije sonce
in se nebo zjasni.
Takrat moj pravi prijatelj
ne pričakuje,
da se bom nežno smehljal,
kadar moraš stiskati zobe,
ne pričakuje,
da boš vriskal,
kadar imaš joka do grla…
Lahko počaka.
Kajti on ve,
da to čas trpljenja.
Čas molka.
Ko bodo solze
rodile sadove vdanosti,
boš spet lahko stopil
k množici, ki poje.
Do tedaj pa mirno položim svoje dneve
v prijateljevo dlan, kar take kot so.
Razumel bo tudi mol in upor,
saj je vendar razumen prijatelj.
In, če hočem, da sedel bo ob meni
v najtemnejšem kotu molka in čakal z menoj.
On ve, da ne čaka zaman.
OČE, TVOJ SIN SEM
Oče, tvoj sin sem.
Kam odhajaš,
kam bežiš?
Ne veš kako boli,
ko sin očeta izgubi?
Oče,
zakaj me zapuščaš,
zdaj ko te najbolj potrebujem,
zakaj odhajaš,
saj veš,
da ostal bom sam.
Ko odšel boš
izgubil bom vse.
Saj ti si upanje moje,
ki izumrlo bo,
in se vnovič rodilo ne bo.
Ostani z menoj,
saj si oče moj,
ostani z menoj,
saj sin sem tvoj.
VZEMITE ME S SEBOJ
Vzemite me s seboj,
na zeleni, senčni
grob njegov,
kjer kamniti spomenik
njegov je krov.
Pod njim uživa
dedek svoj pokoj,
saj življenje je sovraštvo,
večen boj…
Lepi so bili trenutki,
ko ob tebi
majhna punčka sem bila.
A razumeti ni lahko,
zakaj bilo je najino slovo
tako tiho in hitro.
Morda je kje kdo,
ki razloži mi vse to, zakaj
bilo je najino slovo brez stiska rok!
ŽELIM SI ZAVRTETI ČAS NAZAJ
Želim si zavrteti čas nazaj,
a ne bi spremenila ničesar.
Izdala si prijateljstvo,
edino, kar lahko izbiraš.
Deset let zaupanja
zate ne pomeni nič.
Čustva globoko skrivaš v sebi.
Zakaj?
Zakaj si tako sebična in samovšečna?
Klavdija, gledaš me s prezirom v očeh.
Hodiš mimo mene, kot da sem zrak.
Zate sem kot sapica, ki jo izdihneš
in ki je več ne pogrešaš.
TIHO TROHNIM
Tiho trohnim.
Leta teko in mi celijo rano.
Včasih mislim, da je vse dobro,
pa me sredi samote spet zaboli.
Tukaj na belem križišču
Samevam z lepimi spomini nate, očka.
Vem, da rad bil bi ob meni,
pa ne moreš.
Grob, čisto majhen grob je med nama.
Neizprosen kot smrt.
Prav nič na svetu se ni spremenilo,
ko si nenadoma zadprl oči,
le nekaj desk te je medse skrilo.
in mi vzelo vse,
kar sem si kdaj želel.
Glej, danes tu sem,
kjer se mirno spi
in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.
Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na lica ovenela,
a je med nama smrt in kup prsti
PRIDEJO ČASI
Pridejo časi,
ko se mi zdi,
da ni v meni nobene moči,
da bi se zahvaljeval,
pritoževal,
se uprl, jokal
in v obup vil roke.
Takrat mirno sedem
v najtemnejši kot
in počakam.
Vedno mine,
tudi obup,
Vedno zatem posije sonce
in se nebo zjasni.
Takrat moj pravi prijatelj
ne pričakuje,
da se bom nežno smehljal,
kadar moraš stiskati zobe,
ne pričakuje,
da boš vriskal,
kadar imaš joka do grla…
Lahko počaka.
Kajti on ve,
da to čas trpljenja.
Čas molka.
Ko bodo solze
rodile sadove vdanosti,
boš spet lahko stopil
k množici, ki poje.
Do tedaj pa mirno položim svoje dneve
v prijateljevo dlan, kar take kot so.
Razumel bo tudi mol in upor,
saj je vendar razumen prijatelj.
In, če hočem, da sedel bo ob meni
v najtemnejšem kotu molka in čakal z menoj.
On ve, da ne čaka zaman.
OČE, TVOJ SIN SEM
Oče, tvoj sin sem.
Kam odhajaš,
kam bežiš?
Ne veš kako boli,
ko sin očeta izgubi?
Oče,
zakaj me zapuščaš,
zdaj ko te najbolj potrebujem,
zakaj odhajaš,
saj veš,
da ostal bom sam.
Ko odšel boš
izgubil bom vse.
Saj ti si upanje moje,
ki izumrlo bo,
in se vnovič rodilo ne bo.
Ostani z menoj,
saj si oče moj,
ostani z menoj,
saj sin sem tvoj.
