Sovražim, da so moje stene bele,
prazne, neprijazne
in moja soba hladna
kadar vanjo sije bela svetloba.
Potem ko šipe mojih oken
postanejo zrcala
in se na temnih stenah
pojavijo sence,
mi je bolje.
Tesnoba postane prijetna
in sveča sonce, ki stene
obarva rumenkasto.
Takrat sem osamljeno zadovoljna.
DESTO LIEBER HABE ICH DICH
Nič več ni pomembno.
Oprani lasje, dišanje po čistoči kopeli,
parfum na telesu.
Žalostna pesem je na radiu,
in v meni,
ena sama žalost.
Za koga naj dišim? Za debele branjevke na
vlaku, ki na dan privlečejo sendviče s posebno?
Zjutraj na poti proti postaji
mi po licih tečejo solze
kar tako, od mraza.
Ker jaz ne jočem več.
Geografija je na sporedu.
Slabo mi je. Že dolgo.
Lepo bi bilo izbruhati tisto, kar mi nažira drobovje.
Poln kurac imam vsega.
»Je mehr ich mit dir bin, desto lieber habe ich dich.«
Nič več, nič več.
TAJA
Zraven mene leži zleknjena na kavču
in me gleda z vdanim pogledom.
2 črni piki
črni luknji v vesolju
in prelivajoča siva barva.
Zvok se plazi v hišo od zunaj
zaznava ga obe.
Brnenje vzbuja krivdo lenobe.
Sončni žarki na parketu
kažejo mejo kjer ni bil obrisan prah.
Praznina v meni pa kar raste, kajti
telefon molči.
Lahko si odvisen od take majhne bele
stvari, ki ti prinese glas nekoga.
Ljubljenega glasu že dolgo ni bilo.
Navadili sva se brnenja.
Nese naju nekam daleč in
veke se nama hočejo zapreti.
Mehka postajam.
Zleknila se bom v klobčič kot ona
in zaspala.
SOBA
Sovražim, da so moje stene bele,
prazne, neprijazne
in moja soba hladna
kadar vanjo sije bela svetloba.
Potem ko šipe mojih oken
postanejo zrcala
in se na temnih stenah
pojavijo sence,
mi je bolje.
Tesnoba postane prijetna
in sveča sonce, ki stene
obarva rumenkasto.
Takrat sem osamljeno zadovoljna.
DESTO LIEBER HABE ICH DICH
Nič več ni pomembno.
Oprani lasje, dišanje po čistoči kopeli,
parfum na telesu.
Žalostna pesem je na radiu,
in v meni,
ena sama žalost.
Za koga naj dišim? Za debele branjevke na
vlaku, ki na dan privlečejo sendviče s posebno?
Zjutraj na poti proti postaji
mi po licih tečejo solze
kar tako, od mraza.
Ker jaz ne jočem več.
Geografija je na sporedu.
Slabo mi je. Že dolgo.
Lepo bi bilo izbruhati tisto, kar mi nažira drobovje.
Poln kurac imam vsega.
»Je mehr ich mit dir bin, desto lieber habe ich dich.«
Nič več, nič več.
TAJA
Zraven mene leži zleknjena na kavču
in me gleda z vdanim pogledom.
2 črni piki
črni luknji v vesolju
in prelivajoča siva barva.
Zvok se plazi v hišo od zunaj
zaznava ga obe.
Brnenje vzbuja krivdo lenobe.
Sončni žarki na parketu
kažejo mejo kjer ni bil obrisan prah.
Praznina v meni pa kar raste, kajti
telefon molči.
Lahko si odvisen od take majhne bele
stvari, ki ti prinese glas nekoga.
Ljubljenega glasu že dolgo ni bilo.
Navadili sva se brnenja.
Nese naju nekam daleč in
veke se nama hočejo zapreti.
Mehka postajam.
Zleknila se bom v klobčič kot ona
in zaspala.
