Dvigni, meglica, mrežo, razpeto preko narave
Kaj skrivaš umetnost svojega dela!
Pospravi tenčico.
Pusti žarek sonca,
da osvetli vsak kotiček, grmiček, drevo.
Kakor plesna vila si se ovila
in izginila
in pogled zastane
na barvitem svetu
Dvigni, meglica, razpeto mrežo!
EJ, PRIJATELJ
Tako praviš.
Lepa, težka beseda.
V njej se dobrota
in spoštovanje prepletata.
A tebi sta tuja.
Roke, ki se ponuja,
ne vidiš.
Ne čutiš moči pogleda,
z njo se odpirajo čustva,
telesu daje žar.
Ah, ne poznaš tega,
puhla glava.
Ne daješ ritma duši,
da se premakne.
Sam sebi si tuj
in neznan.
HREPENENJE
Koga zdaj srečuješ?
S kom se sprehajaš?
Komu daješ ljubezen?
Komu se izpoveduješ?
A praviš – to ni tvoja stvar.
Jaz pa sem v mislih
in s svojo ljubeznijo
kar naprej s tabo.
POTOK – ZIBELKA
Potoka šum
od jezera prihaja.
Kar naprej nekaj
govori.
Spim.
V spanec prihaja.
Poslušam.
Igrava se, klepetava.
Zdaj ga razumem.
V sanjah je vse lažje.
Tako resnično
in neboleče.
PLAMEN-ŽELJA
Naj vsak dan bo ponovno rojstvo
lepih spominov, tistih vseh,
ki dušo potolažijo, telo ozdravijo
in vračajo nasmeh.
Naj se iskrica prižge
in ogenj zaneti.
Gasi naj ga misel,
v globinah rojena.
ČAKANJE V BOLNIŠNICI
Ljudje ven, noter, sem tja,
jaz pa čakam z bolečino.
Grenkoba na licih, tožbe,
tako različni, v bolečini enaki.
Podira se svet okrog nas.
In vendar – pamet kar naprej
gradi svet okrog mene – za mene.
NOČNI POPOTNIK
Oblak - krdelo konj
in jezdecev nešteto,
Mesec svetilko igra
in pelje jih nekam naprej
v ljubki dom zvezdnega neba.
A oblak se zanj ne zmeni –
v drugo smer se podaja
dokler se pot ne konča.
Jezdeci konje razsedlajo,
ob vedrih, polnih dežja.
Mesec razigran gre naprej.
Zvezdam krilca privzdiguje,
smeji se in krohota
vse tja do jutra sončnega.
VETER
Veter na vratih zvoni.
Budi me iz sanj.
Žvižga si, se slači,
se oblači, vrti
za špranjastimi durmi,
se preteguje, renči,
kot starka utrujeno
izgine v temo,
za njim pride puhla tišina
in se spet vrne.
Prikrade se spanec pijanec
a veter žvižga še, se slači,
oblači, se vrti in vrti
nad grobovi v sanjah.
V OBJEM TVOJ
V objem tvoj sem hotela
bolno dušo skriti –
kakor mah je in perje.
V njem se lahko spi.
Stegnem roko,
da vidiš te gube globoke,
ki vrezala jih je bolezen –
vklesala kot kipar,
kot slikar, ki s čopičem
nenehno riše –
pred njim so vsak dan
nove slike.
SVETLOBA V KAPLJAH
Svetloba v kapljah
z neba v mračnem dnevu
poljublja ulice moje.
Mesec ponuja roko
nočnemu potniku
v nočni tišini.
Ko potnik pod streho
domačo najde počitek,
mu nočna tišina
prebira strune življenja.
OBUP
Pod sivim listjem
si sklonjena in uboga - siva
šla skozi oljčno deželo.
V prašne vroče roko
si položila svoje prašno
potno čelo.
Pesmi so iz zbirke EN SAM DOLG TRENUTEK, ki je junija 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi.
DVIGNI, MEGLICA, MREŽO
Dvigni, meglica, mrežo, razpeto preko narave
Kaj skrivaš umetnost svojega dela!
Pospravi tenčico.
Pusti žarek sonca,
da osvetli vsak kotiček, grmiček, drevo.
Kakor plesna vila si se ovila
in izginila
in pogled zastane
na barvitem svetu
Dvigni, meglica, razpeto mrežo!
EJ, PRIJATELJ
Tako praviš.
Lepa, težka beseda.
V njej se dobrota
in spoštovanje prepletata.
A tebi sta tuja.
Roke, ki se ponuja,
ne vidiš.
Ne čutiš moči pogleda,
z njo se odpirajo čustva,
telesu daje žar.
Ah, ne poznaš tega,
puhla glava.
Ne daješ ritma duši,
da se premakne.
Sam sebi si tuj
in neznan.
HREPENENJE
Koga zdaj srečuješ?
S kom se sprehajaš?
Komu daješ ljubezen?
Komu se izpoveduješ?
A praviš – to ni tvoja stvar.
Jaz pa sem v mislih
in s svojo ljubeznijo
kar naprej s tabo.
POTOK – ZIBELKA
Potoka šum
od jezera prihaja.
Kar naprej nekaj
govori.
Spim.
V spanec prihaja.
Poslušam.
Igrava se, klepetava.
Zdaj ga razumem.
V sanjah je vse lažje.
Tako resnično
in neboleče.
PLAMEN-ŽELJA
Naj vsak dan bo ponovno rojstvo
lepih spominov, tistih vseh,
ki dušo potolažijo, telo ozdravijo
in vračajo nasmeh.
Naj se iskrica prižge
in ogenj zaneti.
Gasi naj ga misel,
v globinah rojena.
ČAKANJE V BOLNIŠNICI
Ljudje ven, noter, sem tja,
jaz pa čakam z bolečino.
Grenkoba na licih, tožbe,
tako različni, v bolečini enaki.
Podira se svet okrog nas.
In vendar – pamet kar naprej
gradi svet okrog mene – za mene.
NOČNI POPOTNIK
Oblak - krdelo konj
in jezdecev nešteto,
Mesec svetilko igra
in pelje jih nekam naprej
v ljubki dom zvezdnega neba.
A oblak se zanj ne zmeni –
v drugo smer se podaja
dokler se pot ne konča.
Jezdeci konje razsedlajo,
ob vedrih, polnih dežja.
Mesec razigran gre naprej.
Zvezdam krilca privzdiguje,
smeji se in krohota
vse tja do jutra sončnega.
VETER
Veter na vratih zvoni.
Budi me iz sanj.
Žvižga si, se slači,
se oblači, vrti
za špranjastimi durmi,
se preteguje, renči,
kot starka utrujeno
izgine v temo,
za njim pride puhla tišina
in se spet vrne.
Prikrade se spanec pijanec
a veter žvižga še, se slači,
oblači, se vrti in vrti
nad grobovi v sanjah.
V OBJEM TVOJ
V objem tvoj sem hotela
bolno dušo skriti –
kakor mah je in perje.
V njem se lahko spi.
Stegnem roko,
da vidiš te gube globoke,
ki vrezala jih je bolezen –
vklesala kot kipar,
kot slikar, ki s čopičem
nenehno riše –
pred njim so vsak dan
nove slike.
SVETLOBA V KAPLJAH
Svetloba v kapljah
z neba v mračnem dnevu
poljublja ulice moje.
Mesec ponuja roko
nočnemu potniku
v nočni tišini.
Ko potnik pod streho
domačo najde počitek,
mu nočna tišina
prebira strune življenja.
OBUP
Pod sivim listjem
si sklonjena in uboga - siva
šla skozi oljčno deželo.
V prašne vroče roko
si položila svoje prašno
potno čelo.
Pesmi so iz zbirke EN SAM DOLG TRENUTEK, ki je junija 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi.
