IN POGOVOR TEČE DALJE

Potem, ko spoznaš, da si bil vedno sam.

Nekoč je bila ljubezen. Bila je takrat, ko je verjela vanjo. Ko je njegov obraz lebdel pred njenimi očmi, ko vdaje svojega telesa njegovemu še ni mrzila. Takrat je rekel Ljubim te in vedela je, kaj je hotel reči.
 

Bila je zvezdnata noč. Topla, nežna. Bil je obraz v temi, ki so ga dlani poznale. Nekoliko deško okrogla lica, jamica v bradi, koder, ki je silil izpod platnene čepice. Plašen smehljaj. Malce razprte ustnice, vlažne in mehke. Bila je nežnost. Rekel je Ljubim te. Rekel je Vedno te bom ljubil in ni ju bilo še strah tega vedno.  

Potem je bila druga noč ujeta med štiri stene, neslišno plavajoča nad posteljo, ko so lica izgubila deško okroglost, ko so bile ustnice suhe in vroče, ko je telo ranilo drugo telo, ker je ljubilo. Bolečina in krik.

Nerazumljiv šepet.

Roke so odkrivale telo moškega. Široke, porasle prsi, ki so dajale topel občutek varnosti, napete mišice pod kožo, prepoteni hrbet. Odkrile so falos. Odkritje je bilo mučno, prestrašeno so se umaknile. Šepetajoč Ne boj se. Poskusile so znova.

Bila je sladka bolečina, ki se je pričenjala nekje sredi svojega zavestnega jaza in v vročih dolgih valovih butala ob stene svoje biološke ujetosti.

DA izgovorjen v nekem slovesnem trenutku, v neki slovesni sobi, pred nekim slovesnim možem. DA kakor prisega.

Pričel se je vedno. Postalo ju je strah. Nekega dne sta se skrila v zadimljeni kavarniški zrak, med neznance, da sta lahko ostala skupaj.  

V galeriji je razstavljen Zeleni viharnik.  

Iztegniti moram roko do kozarca. Prsti sledijo letnicam v deski, obkrožijo grčo, ki jim je napoti, krčevito se poženejo naprej, oklenejo se kozarca. Zdaj moram dvigniti roko, kozarec moram dvigniti do ust, za trenutek obdržati grenko pijačo v ustih, potem moram čutiti, kako se polije po grlu, pride v želodec in se toplo razlije po telesu. Velikokrat moram dvigniti kozarec, potem mi je toplo. Potem lahko rečem Bi šli?, kakor vprašanje, pa bi šli, čeprav bi kar rekel Pojdimo! Bel golob je simbol miru. Ujel sem belega goloba in ji ga podaril. Mir? Nikoli ne reče Ne grem, on reče Da pojdimo in Ali bosta jutri spet prišla? Ona ne reče nič. Molči. Želim si, da bi pil iz steklenice. Pa ne morem, potem bi ona vedela. Rekel sem ji Še vedno te ljubim. Strmela je skozi okno. Tam je bil samo dež. In orošeno steklo. Ampak strmela je v dež. V njenih očeh je bil dež. Njen obraz je bil lep, negiben. Res jo še ljubim, nisem lagal. Ona pa molči. Če bi lahko iztegnill roko, zarisal tanko nežno črto čez njeno čelo, ji zaprl oči, zdrsnil čez njeno lice kakor solza in se ustavil na ustnicah, bi spet čutil njen poljub. Kaj je sreča? Strmeti skozi okno v dež? Ne! Morda bi potem obrnila glavo in me pogledala. Mene. Njen pogled se ne bi uprl v nevidni zid pred menoj. Videla bi mene. Rekla bi Vem, da me še ljubiš. Če bi lahko pil iz steklenice, bi morda dvignil roko.  Ampak ona bi vedela. Na njenem obrazu bi bil strah. Nočem. Če popijem veliko, ne vidim njenega strahu, upam se približati njenemu molku. Ne upira se mi, samo odsotna je. Potem zbudim njeno telo, čutim ga. Ugriz na vratu. Zjutraj pa spet najdem njen molk, njen strah.

"Razumeš fant? JAZ, jaz sem ga naučil slikati!"

"Ja, razumem. Seveda."

"Čepel je v kotu tiho kot miška in požiral z očmi vsako mojo potezo s čopičem. Dal sem mu čopič in paleto in ga pričel učiti. Bil je tih in vase zaprt fant, njegove slike pa so bile živajhne, polne barv. Vse njegove slike so tam. Samo slike. In postelja. Nikoli ne slika tam. Samo gleda, premišljuje. Nikomur ne pokaže svojih slik. Rekel sem mu, da bi razstavil nekaj svojih slik, pa je samo smeje odkimal. Potem je razstavil Zelenega viharnika.

Si že videla viharnika?  

Reči hočem Videla sem ga. Videla ga je pravi on. Vedno odgovarja namesto mene. Ne vidi, da hočem odgovoriti, da se trudim. Ampak on si ne želi, da bi sodelovala, samo tu sem in molčim. Ta ženska vedno grdo gleda. Vedno si želi, da bi nas mogla vreči ven, v temo. Sovražim temo. Tudi to mračno svetlobo sovražim. Ampak bolj sovražim temo. Rada imam ogenj. Velik svetal ogenj. Da videla sem viharnika. Osamljeno, razbičano postavo. Zeleno. Zeleni viharnik. Meni se ni zdela tragična. Zelena je barva trav. Nekaj mora biti tu narobe. Samota sploh ne bi smela biti drama, v samoti je moč. Morda smo ji vse drugo pripesnili, ker nas je strah te moči. On išče toploto v pelinkovcu. Ure in ure lahko prikimava stricu Andreju, da premaga svoj strah. Ne ve, da vem, da ga opazujem. Ne poznava se. Ne poznava se več. Gledam, ko dvigne kozarec z mize, ko ga z utrujeno kretnjo prinese k ustom. Zamiži. pričakuje. Poteze na obrazu se sprostijo, po vsakem požirku bolj. Vem, kdaj bo rekel, Ali bi šli? Bojim se, kdaj bo rekel. Ampak on je videti skoraj srečen, zato nikoli ne morem reči Ne grem. Včasih si me vzame. Sovražim svoje telo, ki ga še vedno ljubi, čeprav je strahopetec. In jaz? In zjutraj?

"Ne bi smel tega storiti, ne bi smel!"

V njegovih očeh je lakotno vprašanje. Visijo na mojem obrazu, na ustnicah. Čakajo potrditve, ker vedno rečem Ne bi smel. Vse je samo še igra. Oba to veva. Zakaj ne? Veva. Vsi trije vemo, ampak ona naju ne posluša. Ne bi smel povedati, da je sam. da lahko živi s svojo samoto. Da, poznam ga; temne globoke oči, široko marmornato čelo, vse, kakor stric Andrej, le njegove roke so mirne, ne polivajo pijače, ko nesejo kozarec k ustom. Zakaj ona ne reče nič? Zakaj nikoli ne reče nič? Saj ve. Lahko bi mi pomagala, lahko bi rekla Seveda je moral to storiti, saj vesta, da je moral. Upal si je to storiti, le mi vtikamo glavo v pesek in se slepimo. Pa nič.

Vznemirjeno pričakujem njegove stopinje na stopnicah. Telo se napne kakor vzmet. Pričakuje. Vstopil bo in planiti mu hoče v objem. Potem pa vztopi, brezbrižen Zdravo. Napetost popusti, telo postane mlahavo, poteze, ki so bile nekoč znane, bolijo. Strah je v njih, ki ga nisva spoznala skupaj. Morala bi ga premagati, pa sva ga skrila. Čakam, da ne more več, da mi mora reči Pojdiva, stric Andrej naju čaka. Še  vedno pravi naju, kakor, da sva on in jaz še vedno tisti midva, ki ga že dolgo ni več. Ali je kdaj bil? Ženska je pričela zehati. Zelo opazno. Rada bi šla spat, HOČE, da mi vidimo, da bi šla rad spat. Želi si, da bi odšli v temo. Kaj ji mar? Njena dolžnost je, da nam do pol enajstih prinaša pijačo, če jo naročimo in lahko plačamo. To je njena služba. Ni ji treba vedeti, da se nočem vrniti, da mi je tu bolje. Morda ima otroke? Ne vem, nikoli nisem govorila z njo. Včasih si želim vedeti, kaj si misli o meni. In o njem. In o stricu Andreju. In o Zelenem viharniku. Dobro vesta, da je edino viharnik njegova dodelana slika. Ure in ure je strmel v svoje slike obešene na pookroglo steno svoje sobe, da je našel svojo samoto, se sprijaznil z njo, jo izpovedal.

Strmi vame, pa mu ne morem reči Ne bi smel. Zdi se mi, da me je za trenutek vprašujoče pogledala. Zdaj spet strmi vame in me ne vidi, vidi neviden zid pred mojim obrazom. Prej pa, kakor da ga je predrla, kakor da me je videla. Morda se mi je samo zdelo, pa ne morem reči Ne bi smel.

Moral bom popiti več, kakor ponavadi, ne morem se tako nemočen spoprijeti z oklepom njenega molka. Včasih. ko ponoči razvnamem njeno telo, jo slišim krikniti. Takrat bi moral reči Verjemi, ljubim te, na boj se, nikar se me ne boj. Pa sem vedno tako brez moči, nikoli nič ne rečem. Strah me je.

Kako si mogel!? Ona je cipa, slači se za denar!

Ni, ni, ne govori tako o njej! Ljubim jo! Ljubim jo bolj kakor sebe. Ni cipa. Saj je še nisi videl plesati! Videl sem jo!, je zagrmel oče, videl sem, kako darežljivo ponuja svoje meso pohotnim moškim očem. Ne dovolim, da umažeš naše ime!

Poročeni ste, kajne? Ja, gospod. Vaše ocene so padle. Ampak ona ni kriva gospod. Ni? Ali ni barska plesalka? Ja gospod. Ta zveza za vas ni dobra. Razstreseni ste. Kaj ko bi nehala plesati? Za vas bi bilo to gotovo bolje, saj veste, red v hiši in tako dalje. Pa tudi prijetno vam ne more biti, da se vaša žena slači pred tujci.

Kako si mogel? Sin kako si mogel storiti kaj takega?!

Hej prijatelj, včeraj sem gledal tvojo ženkico. Ha pob, ti si pa dobil tičko, to pa to, nevoščljiv sem ti.

Ne, ne, ne morem več! Ne smem je zgubiti zaradi njih!

"Bi šli?"

"Ja, pojdimo. Bosta jutri spet prišla?"

Zaprl sem jo med štiri stene. Imela je samo še mene. Pričela se me je bati. Molčala je, molčala, da ne bi povedala preveč. Da mi ne bi povedala, kako jo boli moja izdaja. Nič več mi ni verjela, samo ubogala je še. Jutri? Kaj je jutri? Ta nikoli dokončan pogovor, njena nedosegljiva prisotnost, grenkoba v ustih, naveličanost roke, ki dviga in spušča kozarec? Koliko Jutri še? Rekel sem Bi šli? in ona je vstala brez ugovarjanja. Vsakega Jutri pričakujem, da bo rekla, Ne, jaz ne grem. Nikoli ne reče.
 

"Rada bi imela ogenj! Velik ogenj!"

Prestrašeno dvigne roko k ustom. Gleda strica Andreja, ki gre s drsajočimi koraki proti temi. Tam doli, na koncu ulice se bo prevrnil v temo. Kam ? Od kod bo jutri spet prišel? Zdaj se bo pričel smejati. Saj je poletje, bo rekel. Ampak on molče strmi za stricem Andrejem. Potem se zastrmi vanjo. Bilo je kakor sanje. Sij ognja v kaminu je risal tople podobe po njeni goli koži. Nezavedno je prisluškoval prasketanju ognja, moškim vzdihom. Ime mi je Maja, je rekel nežen dekliški glas. Maja? kakor pomlad. Lepo, preprosto ime. Ime ji je Maja. Zdaj pleše Maja v soju gorečih polen. Maja je njegova, ker jo ljubi. Maja ga ljubi. Vedno bo ljubil golo Majo v siju gorečih polen. Boji se. Strah jo je. Njega. Maja se boji njega, ki jo ljubi. Maja ne boj se, nikar se me ne boj. Zakuril ti bom ogenj, velik, svetal. Potem te bom gledal. Iztegne roko. Maja prestrašeno odskoči.

"Ne boj se Maja, ne bom te udaril."

Zdaj se Maja ne umakne več. Lahko jo poboža. Njegova roka na njenih očeh. V njih so solze. Maja joče. Njegova roka čuti Majine solze. Nikoli je ni udaril. Izdal jo je. Maja, tega ne bom več storil, obljubim, nikoli več.

"Zakuril bom ogenj."

Nič tragičnega ne more biti v zelenem. Zelena je barva trav. Trava ne ve za tragedije, ne žaluje. Tisti viharnik...Ampak tega mu še ne more povedati.

Nekega Jutri morda...

Vzdolž ulice, tik ob hišnih zidovih neslišno drsi sključena človeška senca. Proti temi. Ustavi se. Strmi nazaj v plehko svetlobo pred vhodom. Pravzaprav čudno, kako topla je videti od tam ta svetloba. Za hip omahuje, kakor bi se hotela vrniti. Potem zdrsne dalje, počasi, utrujeno, zdaj je na robu teme... prevrnila se je v noč.

Potem, ko spoznaš, da si bil vedno sam.

Nekoč je bila ljubezen. Bila je takrat, ko je verjela vanjo. Ko je njegov obraz lebdel pred njenimi očmi, ko vdaje svojega telesa njegovemu še ni mrzila. Takrat je rekel Ljubim te in vedela je, kaj je hotel reči.
 

Bila je zvezdnata noč. Topla, nežna. Bil je obraz v temi, ki so ga dlani poznale. Nekoliko deško okrogla lica, jamica v bradi, koder, ki je silil izpod platnene čepice. Plašen smehljaj. Malce razprte ustnice, vlažne in mehke. Bila je nežnost. Rekel je Ljubim te. Rekel je Vedno te bom ljubil in ni ju bilo še strah tega vedno.  

Potem je bila druga noč ujeta med štiri stene, neslišno plavajoča nad posteljo, ko so lica izgubila deško okroglost, ko so bile ustnice suhe in vroče, ko je telo ranilo drugo telo, ker je ljubilo. Bolečina in krik.

Nerazumljiv šepet.

Roke so odkrivale telo moškega. Široke, porasle prsi, ki so dajale topel občutek varnosti, napete mišice pod kožo, prepoteni hrbet. Odkrile so falos. Odkritje je bilo mučno, prestrašeno so se umaknile. Šepetajoč Ne boj se. Poskusile so znova.

Bila je sladka bolečina, ki se je pričenjala nekje sredi svojega zavestnega jaza in v vročih dolgih valovih butala ob stene svoje biološke ujetosti.

DA izgovorjen v nekem slovesnem trenutku, v neki slovesni sobi, pred nekim slovesnim možem. DA kakor prisega.

Pričel se je vedno. Postalo ju je strah. Nekega dne sta se skrila v zadimljeni kavarniški zrak, med neznance, da sta lahko ostala skupaj.  

V galeriji je razstavljen Zeleni viharnik.  

Iztegniti moram roko do kozarca. Prsti sledijo letnicam v deski, obkrožijo grčo, ki jim je napoti, krčevito se poženejo naprej, oklenejo se kozarca. Zdaj moram dvigniti roko, kozarec moram dvigniti do ust, za trenutek obdržati grenko pijačo v ustih, potem moram čutiti, kako se polije po grlu, pride v želodec in se toplo razlije po telesu. Velikokrat moram dvigniti kozarec, potem mi je toplo. Potem lahko rečem Bi šli?, kakor vprašanje, pa bi šli, čeprav bi kar rekel Pojdimo! Bel golob je simbol miru. Ujel sem belega goloba in ji ga podaril. Mir? Nikoli ne reče Ne grem, on reče Da pojdimo in Ali bosta jutri spet prišla? Ona ne reče nič. Molči. Želim si, da bi pil iz steklenice. Pa ne morem, potem bi ona vedela. Rekel sem ji Še vedno te ljubim. Strmela je skozi okno. Tam je bil samo dež. In orošeno steklo. Ampak strmela je v dež. V njenih očeh je bil dež. Njen obraz je bil lep, negiben. Res jo še ljubim, nisem lagal. Ona pa molči. Če bi lahko iztegnill roko, zarisal tanko nežno črto čez njeno čelo, ji zaprl oči, zdrsnil čez njeno lice kakor solza in se ustavil na ustnicah, bi spet čutil njen poljub. Kaj je sreča? Strmeti skozi okno v dež? Ne! Morda bi potem obrnila glavo in me pogledala. Mene. Njen pogled se ne bi uprl v nevidni zid pred menoj. Videla bi mene. Rekla bi Vem, da me še ljubiš. Če bi lahko pil iz steklenice, bi morda dvignil roko.  Ampak ona bi vedela. Na njenem obrazu bi bil strah. Nočem. Če popijem veliko, ne vidim njenega strahu, upam se približati njenemu molku. Ne upira se mi, samo odsotna je. Potem zbudim njeno telo, čutim ga. Ugriz na vratu. Zjutraj pa spet najdem njen molk, njen strah.

"Razumeš fant? JAZ, jaz sem ga naučil slikati!"

"Ja, razumem. Seveda."

"Čepel je v kotu tiho kot miška in požiral z očmi vsako mojo potezo s čopičem. Dal sem mu čopič in paleto in ga pričel učiti. Bil je tih in vase zaprt fant, njegove slike pa so bile živajhne, polne barv. Vse njegove slike so tam. Samo slike. In postelja. Nikoli ne slika tam. Samo gleda, premišljuje. Nikomur ne pokaže svojih slik. Rekel sem mu, da bi razstavil nekaj svojih slik, pa je samo smeje odkimal. Potem je razstavil Zelenega viharnika.

Si že videla viharnika?  

Reči hočem Videla sem ga. Videla ga je pravi on. Vedno odgovarja namesto mene. Ne vidi, da hočem odgovoriti, da se trudim. Ampak on si ne želi, da bi sodelovala, samo tu sem in molčim. Ta ženska vedno grdo gleda. Vedno si želi, da bi nas mogla vreči ven, v temo. Sovražim temo. Tudi to mračno svetlobo sovražim. Ampak bolj sovražim temo. Rada imam ogenj. Velik svetal ogenj. Da videla sem viharnika. Osamljeno, razbičano postavo. Zeleno. Zeleni viharnik. Meni se ni zdela tragična. Zelena je barva trav. Nekaj mora biti tu narobe. Samota sploh ne bi smela biti drama, v samoti je moč. Morda smo ji vse drugo pripesnili, ker nas je strah te moči. On išče toploto v pelinkovcu. Ure in ure lahko prikimava stricu Andreju, da premaga svoj strah. Ne ve, da vem, da ga opazujem. Ne poznava se. Ne poznava se več. Gledam, ko dvigne kozarec z mize, ko ga z utrujeno kretnjo prinese k ustom. Zamiži. pričakuje. Poteze na obrazu se sprostijo, po vsakem požirku bolj. Vem, kdaj bo rekel, Ali bi šli? Bojim se, kdaj bo rekel. Ampak on je videti skoraj srečen, zato nikoli ne morem reči Ne grem. Včasih si me vzame. Sovražim svoje telo, ki ga še vedno ljubi, čeprav je strahopetec. In jaz? In zjutraj?

"Ne bi smel tega storiti, ne bi smel!"

V njegovih očeh je lakotno vprašanje. Visijo na mojem obrazu, na ustnicah. Čakajo potrditve, ker vedno rečem Ne bi smel. Vse je samo še igra. Oba to veva. Zakaj ne? Veva. Vsi trije vemo, ampak ona naju ne posluša. Ne bi smel povedati, da je sam. da lahko živi s svojo samoto. Da, poznam ga; temne globoke oči, široko marmornato čelo, vse, kakor stric Andrej, le njegove roke so mirne, ne polivajo pijače, ko nesejo kozarec k ustom. Zakaj ona ne reče nič? Zakaj nikoli ne reče nič? Saj ve. Lahko bi mi pomagala, lahko bi rekla Seveda je moral to storiti, saj vesta, da je moral. Upal si je to storiti, le mi vtikamo glavo v pesek in se slepimo. Pa nič.

Vznemirjeno pričakujem njegove stopinje na stopnicah. Telo se napne kakor vzmet. Pričakuje. Vstopil bo in planiti mu hoče v objem. Potem pa vztopi, brezbrižen Zdravo. Napetost popusti, telo postane mlahavo, poteze, ki so bile nekoč znane, bolijo. Strah je v njih, ki ga nisva spoznala skupaj. Morala bi ga premagati, pa sva ga skrila. Čakam, da ne more več, da mi mora reči Pojdiva, stric Andrej naju čaka. Še  vedno pravi naju, kakor, da sva on in jaz še vedno tisti midva, ki ga že dolgo ni več. Ali je kdaj bil? Ženska je pričela zehati. Zelo opazno. Rada bi šla spat, HOČE, da mi vidimo, da bi šla rad spat. Želi si, da bi odšli v temo. Kaj ji mar? Njena dolžnost je, da nam do pol enajstih prinaša pijačo, če jo naročimo in lahko plačamo. To je njena služba. Ni ji treba vedeti, da se nočem vrniti, da mi je tu bolje. Morda ima otroke? Ne vem, nikoli nisem govorila z njo. Včasih si želim vedeti, kaj si misli o meni. In o njem. In o stricu Andreju. In o Zelenem viharniku. Dobro vesta, da je edino viharnik njegova dodelana slika. Ure in ure je strmel v svoje slike obešene na pookroglo steno svoje sobe, da je našel svojo samoto, se sprijaznil z njo, jo izpovedal.

Strmi vame, pa mu ne morem reči Ne bi smel. Zdi se mi, da me je za trenutek vprašujoče pogledala. Zdaj spet strmi vame in me ne vidi, vidi neviden zid pred mojim obrazom. Prej pa, kakor da ga je predrla, kakor da me je videla. Morda se mi je samo zdelo, pa ne morem reči Ne bi smel.

Moral bom popiti več, kakor ponavadi, ne morem se tako nemočen spoprijeti z oklepom njenega molka. Včasih. ko ponoči razvnamem njeno telo, jo slišim krikniti. Takrat bi moral reči Verjemi, ljubim te, na boj se, nikar se me ne boj. Pa sem vedno tako brez moči, nikoli nič ne rečem. Strah me je.

Kako si mogel!? Ona je cipa, slači se za denar!

Ni, ni, ne govori tako o njej! Ljubim jo! Ljubim jo bolj kakor sebe. Ni cipa. Saj je še nisi videl plesati! Videl sem jo!, je zagrmel oče, videl sem, kako darežljivo ponuja svoje meso pohotnim moškim očem. Ne dovolim, da umažeš naše ime!

Poročeni ste, kajne? Ja, gospod. Vaše ocene so padle. Ampak ona ni kriva gospod. Ni? Ali ni barska plesalka? Ja gospod. Ta zveza za vas ni dobra. Razstreseni ste. Kaj ko bi nehala plesati? Za vas bi bilo to gotovo bolje, saj veste, red v hiši in tako dalje. Pa tudi prijetno vam ne more biti, da se vaša žena slači pred tujci.

Kako si mogel? Sin kako si mogel storiti kaj takega?!

Hej prijatelj, včeraj sem gledal tvojo ženkico. Ha pob, ti si pa dobil tičko, to pa to, nevoščljiv sem ti.

Ne, ne, ne morem več! Ne smem je zgubiti zaradi njih!

"Bi šli?"

"Ja, pojdimo. Bosta jutri spet prišla?"

Zaprl sem jo med štiri stene. Imela je samo še mene. Pričela se me je bati. Molčala je, molčala, da ne bi povedala preveč. Da mi ne bi povedala, kako jo boli moja izdaja. Nič več mi ni verjela, samo ubogala je še. Jutri? Kaj je jutri? Ta nikoli dokončan pogovor, njena nedosegljiva prisotnost, grenkoba v ustih, naveličanost roke, ki dviga in spušča kozarec? Koliko Jutri še? Rekel sem Bi šli? in ona je vstala brez ugovarjanja. Vsakega Jutri pričakujem, da bo rekla, Ne, jaz ne grem. Nikoli ne reče.
 

"Rada bi imela ogenj! Velik ogenj!"

Prestrašeno dvigne roko k ustom. Gleda strica Andreja, ki gre s drsajočimi koraki proti temi. Tam doli, na koncu ulice se bo prevrnil v temo. Kam ? Od kod bo jutri spet prišel? Zdaj se bo pričel smejati. Saj je poletje, bo rekel. Ampak on molče strmi za stricem Andrejem. Potem se zastrmi vanjo. Bilo je kakor sanje. Sij ognja v kaminu je risal tople podobe po njeni goli koži. Nezavedno je prisluškoval prasketanju ognja, moškim vzdihom. Ime mi je Maja, je rekel nežen dekliški glas. Maja? kakor pomlad. Lepo, preprosto ime. Ime ji je Maja. Zdaj pleše Maja v soju gorečih polen. Maja je njegova, ker jo ljubi. Maja ga ljubi. Vedno bo ljubil golo Majo v siju gorečih polen. Boji se. Strah jo je. Njega. Maja se boji njega, ki jo ljubi. Maja ne boj se, nikar se me ne boj. Zakuril ti bom ogenj, velik, svetal. Potem te bom gledal. Iztegne roko. Maja prestrašeno odskoči.

"Ne boj se Maja, ne bom te udaril."

Zdaj se Maja ne umakne več. Lahko jo poboža. Njegova roka na njenih očeh. V njih so solze. Maja joče. Njegova roka čuti Majine solze. Nikoli je ni udaril. Izdal jo je. Maja, tega ne bom več storil, obljubim, nikoli več.

"Zakuril bom ogenj."

Nič tragičnega ne more biti v zelenem. Zelena je barva trav. Trava ne ve za tragedije, ne žaluje. Tisti viharnik...Ampak tega mu še ne more povedati.

Nekega Jutri morda...

Vzdolž ulice, tik ob hišnih zidovih neslišno drsi sključena človeška senca. Proti temi. Ustavi se. Strmi nazaj v plehko svetlobo pred vhodom. Pravzaprav čudno, kako topla je videti od tam ta svetloba. Za hip omahuje, kakor bi se hotela vrniti. Potem zdrsne dalje, počasi, utrujeno, zdaj je na robu teme... prevrnila se je v noč.