Čeprav je bilo v petek, a ne trinajstega, se je budil prelep sončen dan. Toplo je zasijalo sonce na našo tovarno, ki je dajala kruh kakšnim 180 delavcem.
Sindikat v našem podjetju se je zdel sila močan, saj nam je organiziral ozimnico, enkrat na leto izlet in občni zbor, pa tudi na proslavo ob dnevu žena sindikalisti nismo pozabili. Ob takih priložnostih smo celo organizirali svoj pevski zbor, se naučili nekaj lepih slovenskih narodnih pesmi in jih iz srca zapeli našim ženskam kar v jedilnici podjetja, saj drugega primernega prostora ni bilo.
Veliko sreče je bilo takrat za naš sindikat, saj je bilo dela dovolj, podjetje pa je poslovalo s tako imenovano pozitivno ničlo. To so nam vodilni govorili zato, da jim ni bilo treba povišati plač, za katere smo se krčevito borili.
Takrat smo bili še namreč tovariši in tovarišice in lahko smo vedeli med sabo, koliko točk ima kateri; tako smo si lahko izračunali naše osebne dohodke in vedeli za vsakogar, koliko je zaslužil.
Razlika višine plače med direktorjem in čistilko je tedaj znašala štiri proti ena. Kljub tej, za danes neverjetni razliki je delo teklo natančno po planu in rezultati so bili zadovoljivi. Mi pa smo kljub temu trdili, da je razlika veliko previsoka.
»Saj imamo vsi enake želodce,« se je slišalo po hali še kakšen dan po petnajstem; nato se je počasi jeza umirila.
Še sanjalo se nam ni, da bi lahko bile razlike v osebnih dohodkih tako velike kot so danes. Moram pa priznati, da je bil takrat dober delavec premalo stimuliran napram drugemu, ki se je izmotaval na vsakem koraku.
Ker je bilo delo v naši novi tovarni čisto in urejeno, je bilo v kadrovski službi vedno dovolj prošenj za delo. A vseeno si moral imeti dobre veze, da si delo dobil.
Tako smo bili v naši novi tovarni zaposleni ljudje z zelo različnimi poklici: od šivilj, gospodinj, do zidarjev, tesarjev, šoferjev, kamnosekov…
Tako se je moral sindikat boriti tudi za prešolanje kadra, kajti v tovarni bi naj prevladovali poklici: strugar, rezkalec, vrtalec in brusilec. Vsi zaposleni, katerim je manjkala izobrazba, so si le - to pridobili; vsak pač ustrezno za svoje delavno mesto.
Tudi takih v našem podjetju ni manjkalo, ki se temu niso hoteli prilagoditi, se ustrezno izpopolniti, izobraziti.
Milo rečeno bilo jim je »švedsko jedno« za delo in kvaliteto. Neverjetno, a bilo je res; včasih sem na lastna ušesa slišal:
»Za par centov gor ali dol se pa res ne bomo sekirali.«
Toda vse je moralo biti izdelano v ustrezni toleranci, kar jim nikakor ni šlo v glavo.
Pa si lahko sami mislite iz katerih poklicev so junaki izhajali; seveda, če so sploh imeli svoj poklic.
Zato je naš tovariš direktor večkrat skakal gor in dol po hali, ko je pomagal reševati reklamacije iz Nemčije in vsakemu posebej razlagal:
»Kvalitete, kvalitete ni! In toliko ton še moramo narediti da bo plača in bodo plačani krediti za našo novo zgrajeno tovarno!«
Marsikdo je ob taki ihti povečal obrate stroju in pozabil na kvaliteto. Ko se je direktor umaknil, je bilo vse pozabljeno in delo je ponovno steklo po tistih že ustaljenih tirnicah…
* * *
»Člani izvršnega odbora sindikata, vsi v jedilnico!« je padla komanda. Da se preveri, če vse teče po planu za današnje ribiško tekmovanje in piknik, ki bo na Spodnji Vižingi.
Najprej je predsednik Pisnik Zdravko zaslišal nabavnega, kako je s pijačo in jedačo, kar je bilo seveda najvažnejše. Ugotovljeno je bilo, da je vsak svojo nalogo dobro opravil in sledila je komanda naprej.
»Štefan dvigni potni nalog za poltovorni avto TAMIČ. Naložite vse nanj in po malici krenite na Spodnjo Vižingo. Glejte, da bo kosilo pripravljeno do druge ure, ko se vsi dobimo na stadionu ob Dravi.«
»Tam se bomo najprej najedli in nekaj popili. Pa ne preveč,« se je zasmejal predsednik, da ne bi kdo padel v Dravo in nam vse ribe spodil še prej, preden se bo sindikalno ribiško tekmovanje sploh začelo.
* * *
Še preden je zvonilo poldan in je bilo sonce visoko nad nami, sem pričel v veliki skledi peči meso za vse udeležence ribiškega tekmovanja. Daleč naokoli je zadišalo po čevapčičih, ražnjičih in kotletih. Sline so kar same silile iz ust sodelavcem, ki so ob drugi uri prihajali za Dravo. Ogledovali so si višino vode, modrovali, kje je največ rib in kdo bo dobil največjo, celo nagrade so si že razdelili prav po ribiško.
Svoja štartna mesta so si že kar brez žrebanja izbirali in v mislih vlačili velike ribe na suho.
Hojti je celo pokazal, kako veliko oko bo imela njegova riba, ki jo bo potegnil iz Drave. Ni pozabil poudariti, da bo to le tri minute pred koncem tekme in da bo z njo prinesel v tekmo pravo zmedo; njemu pa bo šlo seveda prvo mesto, o katerem niti za trenutek ni podvomil.
Tekmovalci so s sabo prinesli velike količine hrane za ribe. Od specialne, do kruha, prge in celo žgancev ni manjkalo; tako, da ribe še par dni po tekmi ne bodo lačne in ne bodo pojedle nobenega črva.
Seveda so bile pobožne želje vsakega tekmovalca, da bodo vse ribe le okrog njegovega štanta in jih bo prav on dobil največ, kljub nizkemu vodostaju.
Možje na HE Vuhred se niso držali dogovora o višjem vodostaju. Tekmovanje bi v tem primeru bolj uspelo in uspeh ulova bi bil po mnenju večine kar nekajkrat večji. Ob višjem nivoju vode menda ribe bolj prijemljejo, kar je neuradno potrjeno tudi v ribiških krogih.
Štartne številke so bile postavljene na vsake tri metre ob Dravi. Za hrbtom je bil lep zelen pašnik, kot nalašč za gledalce in navijače, katerih ni bilo malo, saj vsi sindikalisti niso bili vešči ribolova.
Morda se je katera izmed žensk celo bala, da bi velika riba prijela prav njej in bi jo potegnila v globino reke, ki je prav na tem mestu zelo široka in ji skoraj ni videti konca. Bile bi velike muke z reševanjem, zato so se dekleta raje mirno sprijaznila z navijanjem.
* * *
Niso še prispeli vsi prijavljeni, da bi pričeli z zasluženim kosilom, saj smo imeli vsi za sabo že osem ur dela. Zato so mladi, kot je že v navadi, pričeli igrati žogo.
Razdelili so se na dve skupini, a golman jim je manjkal. »V gol stopim jaz!« sem jim zaklical veselo, ko sem jemal iz vročega olja zadnje kose mesa.
Le kot golman se lahko kosam z mladimi v nogometu, sem na hitro ocenil sam pri sebi svojo kondicijo in sposobnost.
Res sem nekaj časa vztrajal in dobro branil, čeprav so brez veze streljali mimo gola in sem moral daleč, daleč po žogo.
Zato sem jim zabičal: »Kdor bo streljal tako brez veze, bo moral sam po žogo!« In res je padel močan strel daleč mimo gola, tako, da je moral strelec sam po žogo.
Imel sem nekaj časa na voljo; zavihtel sem se in se oprijel gornje stranice gola, na kateri sem se hotel nekajkrat dvigniti in spustiti. Tako smo večkrat tekmovali, kdo zmore več dvigov.
A glej ga zlomka! Gol ni bil pritrjen, zato se je nagnil in pričel z mano vred padati. Nisem si mogel pomagati, kajti noge sem imel zapletene v mreži, z rokami pa sem se držal za debelo prečko.
Bile so to stotinke sekunde, v katerih se nisem spomnil rešitve iz zagate, v kateri sem se znašel.
Tako sem telebnil z golom vred na travnato igrišče.
Z vso močjo sem z rokama zadrževal v zraku težo gola; toda železne cevi so bile veliko pretežke, da bi jih obdržal, zato me je kot strela treščilo po glavi.
V trenutku je nastala tema in globoka tišina.
* * *
V prav tej globoki tišini sem zagledal prekrasno svetlobo nekje daleč tam zgoraj in vse do tja je vodil prelep hodnik, blago in lepo osvetljen.
Na vrhu pa so se kot mavrica zlivale barve v nepopisno lepoto.
Po tem lepem hodniku se je pričela dvigati moja duša kot puh lahna proti prekrasni svetlobi.
V božanskem in prekrasnem občutku sem čutil vso lahkoto svoje duše v lepoti hodnika.
Kot bi mi nekdo šepnil: »Poglej si na zemlji svoje truplo, kako je nemočno brez duše in kako izgleda?«
Res se mi je ob pogledu navzdol nudil strašen prizor. Jasno sem spoznal svoje truplo, ki je z okrvavljeno glavo ležalo na tleh v travi. Iz glave je curkoma lila kri.
Moja duša je iz višine v tem hodniku onostranskem vse to gledala in pri tem nezmerno uživala.
Niti malo ji ni bilo mar, da na tleh leži prav njeno truplo, kjer je bil njen dom toliko let.
Duša je tudi videla, kako so njenemu telesu na zemlji pomagali sodelavci in prijatelji in mu nudili prvo pomoč.
Prav vseeno ji je bilo; kot da sploh ni imela upanja, da se še na kakršen koli način vrne v to pohabljeno telo.
Dvigovanje duše po hodniku onostranskem se je nekako ustavilo, morda zato, ker se je duša preveč osredotočila na dogajanje na zemlji in na prijatelje, ki so telesu pomagali. Ni čutila prav nobenih bolečin, bilo ji je prelepo.
Po nudenju prve pomoči sem tudi jasno videl, seveda z očmi svoje duše, kako so me nesli po Štoknarjevem travniku navzgor proti cesti na kateri me je čakal rešilni avto, ki me je z vključeno zavijajočo sireno odpeljal proti bolnici v Slovenj Gradcu.
Ponovno zaznavanje je duša zaslišala ob zavijajočem zvoku sirene rešilnega avtomobila, ko je ustavil v radeljskem klancu ob neki prometni nesreči, pri kateri se je prav tedaj mudil naš dežurni zdravnik dr. Petar.
Nekje od daleč sem zaslišal svoj priimek: »Smolar, Smolar, Smolar…« - in prav s temi klici je doktor priklical iz te lepote nazaj v telo mojo že odhajajočo dušo. Čeprav duši še maloprej ni bilo niti malo mar za svoje telo, ki je močno poškodovano ležalo na nogometnem igrišču. S tistim posebej lepim nasmeškom na obrazu, ki je vselej prisoten prav ob takih slovesih.
Za telo pa jim je malo mar, saj je duši brez telesa občutek prekrasen in čuti se povsem svobodna, z ničimer obremenjena in pripravljena za dolgo potovanje v neskončno krasoto, ki kar žari prav na vrhu tega hodnika lepote.
Čeprav je bilo v petek, a ne trinajstega, se je budil prelep sončen dan. Toplo je zasijalo sonce na našo tovarno, ki je dajala kruh kakšnim 180 delavcem.
Sindikat v našem podjetju se je zdel sila močan, saj nam je organiziral ozimnico, enkrat na leto izlet in občni zbor, pa tudi na proslavo ob dnevu žena sindikalisti nismo pozabili. Ob takih priložnostih smo celo organizirali svoj pevski zbor, se naučili nekaj lepih slovenskih narodnih pesmi in jih iz srca zapeli našim ženskam kar v jedilnici podjetja, saj drugega primernega prostora ni bilo.
Veliko sreče je bilo takrat za naš sindikat, saj je bilo dela dovolj, podjetje pa je poslovalo s tako imenovano pozitivno ničlo. To so nam vodilni govorili zato, da jim ni bilo treba povišati plač, za katere smo se krčevito borili.
Takrat smo bili še namreč tovariši in tovarišice in lahko smo vedeli med sabo, koliko točk ima kateri; tako smo si lahko izračunali naše osebne dohodke in vedeli za vsakogar, koliko je zaslužil.
Razlika višine plače med direktorjem in čistilko je tedaj znašala štiri proti ena. Kljub tej, za danes neverjetni razliki je delo teklo natančno po planu in rezultati so bili zadovoljivi. Mi pa smo kljub temu trdili, da je razlika veliko previsoka.
»Saj imamo vsi enake želodce,« se je slišalo po hali še kakšen dan po petnajstem; nato se je počasi jeza umirila.
Še sanjalo se nam ni, da bi lahko bile razlike v osebnih dohodkih tako velike kot so danes. Moram pa priznati, da je bil takrat dober delavec premalo stimuliran napram drugemu, ki se je izmotaval na vsakem koraku.
Ker je bilo delo v naši novi tovarni čisto in urejeno, je bilo v kadrovski službi vedno dovolj prošenj za delo. A vseeno si moral imeti dobre veze, da si delo dobil.
Tako smo bili v naši novi tovarni zaposleni ljudje z zelo različnimi poklici: od šivilj, gospodinj, do zidarjev, tesarjev, šoferjev, kamnosekov…
Tako se je moral sindikat boriti tudi za prešolanje kadra, kajti v tovarni bi naj prevladovali poklici: strugar, rezkalec, vrtalec in brusilec. Vsi zaposleni, katerim je manjkala izobrazba, so si le - to pridobili; vsak pač ustrezno za svoje delavno mesto.
Tudi takih v našem podjetju ni manjkalo, ki se temu niso hoteli prilagoditi, se ustrezno izpopolniti, izobraziti.
Milo rečeno bilo jim je »švedsko jedno« za delo in kvaliteto. Neverjetno, a bilo je res; včasih sem na lastna ušesa slišal:
»Za par centov gor ali dol se pa res ne bomo sekirali.«
Toda vse je moralo biti izdelano v ustrezni toleranci, kar jim nikakor ni šlo v glavo.
Pa si lahko sami mislite iz katerih poklicev so junaki izhajali; seveda, če so sploh imeli svoj poklic.
Zato je naš tovariš direktor večkrat skakal gor in dol po hali, ko je pomagal reševati reklamacije iz Nemčije in vsakemu posebej razlagal:
»Kvalitete, kvalitete ni! In toliko ton še moramo narediti da bo plača in bodo plačani krediti za našo novo zgrajeno tovarno!«
Marsikdo je ob taki ihti povečal obrate stroju in pozabil na kvaliteto. Ko se je direktor umaknil, je bilo vse pozabljeno in delo je ponovno steklo po tistih že ustaljenih tirnicah…
* * *
»Člani izvršnega odbora sindikata, vsi v jedilnico!« je padla komanda. Da se preveri, če vse teče po planu za današnje ribiško tekmovanje in piknik, ki bo na Spodnji Vižingi.
Najprej je predsednik Pisnik Zdravko zaslišal nabavnega, kako je s pijačo in jedačo, kar je bilo seveda najvažnejše. Ugotovljeno je bilo, da je vsak svojo nalogo dobro opravil in sledila je komanda naprej.
»Štefan dvigni potni nalog za poltovorni avto TAMIČ. Naložite vse nanj in po malici krenite na Spodnjo Vižingo. Glejte, da bo kosilo pripravljeno do druge ure, ko se vsi dobimo na stadionu ob Dravi.«
»Tam se bomo najprej najedli in nekaj popili. Pa ne preveč,« se je zasmejal predsednik, da ne bi kdo padel v Dravo in nam vse ribe spodil še prej, preden se bo sindikalno ribiško tekmovanje sploh začelo.
* * *
Še preden je zvonilo poldan in je bilo sonce visoko nad nami, sem pričel v veliki skledi peči meso za vse udeležence ribiškega tekmovanja. Daleč naokoli je zadišalo po čevapčičih, ražnjičih in kotletih. Sline so kar same silile iz ust sodelavcem, ki so ob drugi uri prihajali za Dravo. Ogledovali so si višino vode, modrovali, kje je največ rib in kdo bo dobil največjo, celo nagrade so si že razdelili prav po ribiško.
Svoja štartna mesta so si že kar brez žrebanja izbirali in v mislih vlačili velike ribe na suho.
Hojti je celo pokazal, kako veliko oko bo imela njegova riba, ki jo bo potegnil iz Drave. Ni pozabil poudariti, da bo to le tri minute pred koncem tekme in da bo z njo prinesel v tekmo pravo zmedo; njemu pa bo šlo seveda prvo mesto, o katerem niti za trenutek ni podvomil.
Tekmovalci so s sabo prinesli velike količine hrane za ribe. Od specialne, do kruha, prge in celo žgancev ni manjkalo; tako, da ribe še par dni po tekmi ne bodo lačne in ne bodo pojedle nobenega črva.
Seveda so bile pobožne želje vsakega tekmovalca, da bodo vse ribe le okrog njegovega štanta in jih bo prav on dobil največ, kljub nizkemu vodostaju.
Možje na HE Vuhred se niso držali dogovora o višjem vodostaju. Tekmovanje bi v tem primeru bolj uspelo in uspeh ulova bi bil po mnenju večine kar nekajkrat večji. Ob višjem nivoju vode menda ribe bolj prijemljejo, kar je neuradno potrjeno tudi v ribiških krogih.
Štartne številke so bile postavljene na vsake tri metre ob Dravi. Za hrbtom je bil lep zelen pašnik, kot nalašč za gledalce in navijače, katerih ni bilo malo, saj vsi sindikalisti niso bili vešči ribolova.
Morda se je katera izmed žensk celo bala, da bi velika riba prijela prav njej in bi jo potegnila v globino reke, ki je prav na tem mestu zelo široka in ji skoraj ni videti konca. Bile bi velike muke z reševanjem, zato so se dekleta raje mirno sprijaznila z navijanjem.
* * *
Niso še prispeli vsi prijavljeni, da bi pričeli z zasluženim kosilom, saj smo imeli vsi za sabo že osem ur dela. Zato so mladi, kot je že v navadi, pričeli igrati žogo.
Razdelili so se na dve skupini, a golman jim je manjkal. »V gol stopim jaz!« sem jim zaklical veselo, ko sem jemal iz vročega olja zadnje kose mesa.
Le kot golman se lahko kosam z mladimi v nogometu, sem na hitro ocenil sam pri sebi svojo kondicijo in sposobnost.
Res sem nekaj časa vztrajal in dobro branil, čeprav so brez veze streljali mimo gola in sem moral daleč, daleč po žogo.
Zato sem jim zabičal: »Kdor bo streljal tako brez veze, bo moral sam po žogo!« In res je padel močan strel daleč mimo gola, tako, da je moral strelec sam po žogo.
Imel sem nekaj časa na voljo; zavihtel sem se in se oprijel gornje stranice gola, na kateri sem se hotel nekajkrat dvigniti in spustiti. Tako smo večkrat tekmovali, kdo zmore več dvigov.
A glej ga zlomka! Gol ni bil pritrjen, zato se je nagnil in pričel z mano vred padati. Nisem si mogel pomagati, kajti noge sem imel zapletene v mreži, z rokami pa sem se držal za debelo prečko.
Bile so to stotinke sekunde, v katerih se nisem spomnil rešitve iz zagate, v kateri sem se znašel.
Tako sem telebnil z golom vred na travnato igrišče.
Z vso močjo sem z rokama zadrževal v zraku težo gola; toda železne cevi so bile veliko pretežke, da bi jih obdržal, zato me je kot strela treščilo po glavi.
V trenutku je nastala tema in globoka tišina.
* * *
V prav tej globoki tišini sem zagledal prekrasno svetlobo nekje daleč tam zgoraj in vse do tja je vodil prelep hodnik, blago in lepo osvetljen.
Na vrhu pa so se kot mavrica zlivale barve v nepopisno lepoto.
Po tem lepem hodniku se je pričela dvigati moja duša kot puh lahna proti prekrasni svetlobi.
V božanskem in prekrasnem občutku sem čutil vso lahkoto svoje duše v lepoti hodnika.
Kot bi mi nekdo šepnil: »Poglej si na zemlji svoje truplo, kako je nemočno brez duše in kako izgleda?«
Res se mi je ob pogledu navzdol nudil strašen prizor. Jasno sem spoznal svoje truplo, ki je z okrvavljeno glavo ležalo na tleh v travi. Iz glave je curkoma lila kri.
Moja duša je iz višine v tem hodniku onostranskem vse to gledala in pri tem nezmerno uživala.
Niti malo ji ni bilo mar, da na tleh leži prav njeno truplo, kjer je bil njen dom toliko let.
Duša je tudi videla, kako so njenemu telesu na zemlji pomagali sodelavci in prijatelji in mu nudili prvo pomoč.
Prav vseeno ji je bilo; kot da sploh ni imela upanja, da se še na kakršen koli način vrne v to pohabljeno telo.
Dvigovanje duše po hodniku onostranskem se je nekako ustavilo, morda zato, ker se je duša preveč osredotočila na dogajanje na zemlji in na prijatelje, ki so telesu pomagali. Ni čutila prav nobenih bolečin, bilo ji je prelepo.
Po nudenju prve pomoči sem tudi jasno videl, seveda z očmi svoje duše, kako so me nesli po Štoknarjevem travniku navzgor proti cesti na kateri me je čakal rešilni avto, ki me je z vključeno zavijajočo sireno odpeljal proti bolnici v Slovenj Gradcu.
Ponovno zaznavanje je duša zaslišala ob zavijajočem zvoku sirene rešilnega avtomobila, ko je ustavil v radeljskem klancu ob neki prometni nesreči, pri kateri se je prav tedaj mudil naš dežurni zdravnik dr. Petar.
Nekje od daleč sem zaslišal svoj priimek: »Smolar, Smolar, Smolar…« - in prav s temi klici je doktor priklical iz te lepote nazaj v telo mojo že odhajajočo dušo. Čeprav duši še maloprej ni bilo niti malo mar za svoje telo, ki je močno poškodovano ležalo na nogometnem igrišču. S tistim posebej lepim nasmeškom na obrazu, ki je vselej prisoten prav ob takih slovesih.
Za telo pa jim je malo mar, saj je duši brez telesa občutek prekrasen in čuti se povsem svobodna, z ničimer obremenjena in pripravljena za dolgo potovanje v neskončno krasoto, ki kar žari prav na vrhu tega hodnika lepote.
