Po cesti hodimo v molku
z zaklenjenimi srci,
omrtvelimi očmi,
s stisnjenimi usti.
Na cesti v molku grozijo črni prepadi.
Ob cesti v molku so bajonetni plotovi.
Če kdo na tej cesti v trenutni pozabi
svojemu drugu roko poda,
bajonetna ost hudo rani oba.
In nihče med nami na cesti ne ve
minute, kdaj lahko prepad ga požre.
Jastrebi krožijo vedno nad nami.
1941
ZBEŽALA BI V TIŠINO GOZDA
Zbežala bi v tišino gozda,
na mah bi glavo položila,
v vrhove smrek bi mirno zrla,
da bi tako vse pozabila.
V roké bi žarkov nalovila
in vse očem jih mrtvim dala.
A dolga je še pot do gozda,
se noga v blato mi pogreza,
svinčeni čas na prsi lega.
Ruše, zima 1941
ODPUSTI MI, SINEK
Odpusti mi, sinek,
da sem te zapustila.
Saj mi je trgalo srce,
ko sem se tiho
od té poslovila.
Bila je zima, bilo je mraz,
ko nemška me zver
je od tebe in doma
spodila.
V begu pred njo sem se v gozdove napotila.
In zdaj je pomlad.
Rada hodila s tabo
po sončnih, cvetočih bi tratah,
razkazovala ti vse to bogato kipenje.
Sinek,
s tabo hodila bi rada v življenje.
A čas je močnejši od želje,
zato
odpusti mi, sinek.
Jelovica, maj 1944
GOZD JE POGREZNJEN V TEMÓ
Tišina.
Vsak je s svojimi mislimi.
Dežuje.
Padajo kaplje na smrekove skorje.
V mislih sem pri otroku, možu, materi.
V tišino zareglja mitraljez,
v daljavi topovsko streljánje.
Dež, dež.
Na streho padajo kaplje.
Kak čas.
Padajo kaplje kot svinec na moje srcé.
Gozd je pogreznjen v temó.
Jelovica nad Dražgošami, maj 1944
V TA MAJ
V ta maj
so od dolgih poti
okrvavljene nogé
in trudne oči.
V ta maj
hodimo vse dni
skozi duhteče gozdove,
čez reke, polja in ceste,
mimo belogardističnih hiš,
postojank, zased in izdaj,
hodimo v ta 1944. maj.
P(oložaj), maj 1944
KOT PLAZOVI...
Kot plazovi z belih planin,
z jasnine višin
partizani
se bodo spustili v dolino.
S sabo prinesli bodo trdoto planin
in neba jasnino.
Kot plazovi s snežnih planin
partizani
preplavili bodo dolino.
In orali, orali, orali, preorali
starega svetá ledino.
Jelovica, maj 1944
Kočevski rog, TV 15, karavla, november 1944
BREZZVEZDNE CESTE
Včasih kot morje globoka
praznina v tebi leži.
Mrtvo je sivo nad tabo nebó,
še petje in cvetje pada v temó...
Ves ta neizmerni, pestri svet
potaplja se v vrste brezzvezdnih cest...
Na cestah teh ni ne radosti, trpljenja...
Srce otrplo v brezzvezdje pada...
Kot morje globoka je včasih praznina...
A za nočjo pride spet dan in žarki z njim...
Glej polje in rože, čuj pesem,
pesem, ki veje iz srca v srce...
Vse to je življenje, ki mimo gre...
Tiskarna Kamnik, začetek junija 1944
NA OKNU OGLAŠA LE DROBNA SE PTIČKA
Na oknu oglaša le drobna se ptička.
Srcé mi je stisnilo, sinek.
Kaj delaš? Kje si sedaj?
Ali še paseš ovco in zajce
in skačeš po vrtu še, sinek,
kakor nekdaj?
To me skrbi, sinek moj mali,
da bi te nemška zver ne dobila
in zadnji te čas še ugonobila,
zdaj, ko pred vrati je naša svoboda.
Veter jesenski liste odnaša
in zrele orehe pred bajto otresa.
Jesensko se sonce po trati sprehaja,
a tvoja je mama bolna zdaj, bolna.
Partizanka je,
v hribih v bajti leži
in ji je težkó,
ker bi delala rada,
in jo skrbi.
Sinek moj mali,
kaj delaš? Kje si? Kje si?
Na oknu oglaša le drobna se ptička.
Golezen, 26. september 1944
USPAVANKA
Čez poljane, čez goré
se razliva mesečina.
Sinek, spavaš že?
Zvezdice so vse prižgane,
spremljajo povsod
partizanko, tvojo mamo,
svetijo ji pot.
Čez poljane, čez goré
misel moja k tebi plava.
Sinek, spavaj le.
Vidim tvoj obrazek drobni,
v mesečini se smehlja.
Sanjaj le o mami svoji,
ki spet vrne se z gorá.
Čez poljane, čez goré
te pozdravlja trudna mama.
Sinek, spavaj le.
Golezen, julij 1944
Golezen, 18. oktober 1944
Pesmi so iz pesniške zbirke LJUBINE PESMI, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi v zbirki »Iz preteklosti«.
CESTA V MOLKU
Po cesti hodimo v molku
z zaklenjenimi srci,
omrtvelimi očmi,
s stisnjenimi usti.
Na cesti v molku grozijo črni prepadi.
Ob cesti v molku so bajonetni plotovi.
Če kdo na tej cesti v trenutni pozabi
svojemu drugu roko poda,
bajonetna ost hudo rani oba.
In nihče med nami na cesti ne ve
minute, kdaj lahko prepad ga požre.
Jastrebi krožijo vedno nad nami.
1941
ZBEŽALA BI V TIŠINO GOZDA
Zbežala bi v tišino gozda,
na mah bi glavo položila,
v vrhove smrek bi mirno zrla,
da bi tako vse pozabila.
V roké bi žarkov nalovila
in vse očem jih mrtvim dala.
A dolga je še pot do gozda,
se noga v blato mi pogreza,
svinčeni čas na prsi lega.
Ruše, zima 1941
ODPUSTI MI, SINEK
Odpusti mi, sinek,
da sem te zapustila.
Saj mi je trgalo srce,
ko sem se tiho
od té poslovila.
Bila je zima, bilo je mraz,
ko nemška me zver
je od tebe in doma
spodila.
V begu pred njo sem se v gozdove napotila.
In zdaj je pomlad.
Rada hodila s tabo
po sončnih, cvetočih bi tratah,
razkazovala ti vse to bogato kipenje.
Sinek,
s tabo hodila bi rada v življenje.
A čas je močnejši od želje,
zato
odpusti mi, sinek.
Jelovica, maj 1944
GOZD JE POGREZNJEN V TEMÓ
Tišina.
Vsak je s svojimi mislimi.
Dežuje.
Padajo kaplje na smrekove skorje.
V mislih sem pri otroku, možu, materi.
V tišino zareglja mitraljez,
v daljavi topovsko streljánje.
Dež, dež.
Na streho padajo kaplje.
Kak čas.
Padajo kaplje kot svinec na moje srcé.
Gozd je pogreznjen v temó.
Jelovica nad Dražgošami, maj 1944
V TA MAJ
V ta maj
so od dolgih poti
okrvavljene nogé
in trudne oči.
V ta maj
hodimo vse dni
skozi duhteče gozdove,
čez reke, polja in ceste,
mimo belogardističnih hiš,
postojank, zased in izdaj,
hodimo v ta 1944. maj.
P(oložaj), maj 1944
KOT PLAZOVI...
Kot plazovi z belih planin,
z jasnine višin
partizani
se bodo spustili v dolino.
S sabo prinesli bodo trdoto planin
in neba jasnino.
Kot plazovi s snežnih planin
partizani
preplavili bodo dolino.
In orali, orali, orali, preorali
starega svetá ledino.
Jelovica, maj 1944
Kočevski rog, TV 15, karavla, november 1944
BREZZVEZDNE CESTE
Včasih kot morje globoka
praznina v tebi leži.
Mrtvo je sivo nad tabo nebó,
še petje in cvetje pada v temó...
Ves ta neizmerni, pestri svet
potaplja se v vrste brezzvezdnih cest...
Na cestah teh ni ne radosti, trpljenja...
Srce otrplo v brezzvezdje pada...
Kot morje globoka je včasih praznina...
A za nočjo pride spet dan in žarki z njim...
Glej polje in rože, čuj pesem,
pesem, ki veje iz srca v srce...
Vse to je življenje, ki mimo gre...
Tiskarna Kamnik, začetek junija 1944
NA OKNU OGLAŠA LE DROBNA SE PTIČKA
Na oknu oglaša le drobna se ptička.
Srcé mi je stisnilo, sinek.
Kaj delaš? Kje si sedaj?
Ali še paseš ovco in zajce
in skačeš po vrtu še, sinek,
kakor nekdaj?
To me skrbi, sinek moj mali,
da bi te nemška zver ne dobila
in zadnji te čas še ugonobila,
zdaj, ko pred vrati je naša svoboda.
Veter jesenski liste odnaša
in zrele orehe pred bajto otresa.
Jesensko se sonce po trati sprehaja,
a tvoja je mama bolna zdaj, bolna.
Partizanka je,
v hribih v bajti leži
in ji je težkó,
ker bi delala rada,
in jo skrbi.
Sinek moj mali,
kaj delaš? Kje si? Kje si?
Na oknu oglaša le drobna se ptička.
Golezen, 26. september 1944
USPAVANKA
Čez poljane, čez goré
se razliva mesečina.
Sinek, spavaš že?
Zvezdice so vse prižgane,
spremljajo povsod
partizanko, tvojo mamo,
svetijo ji pot.
Čez poljane, čez goré
misel moja k tebi plava.
Sinek, spavaj le.
Vidim tvoj obrazek drobni,
v mesečini se smehlja.
Sanjaj le o mami svoji,
ki spet vrne se z gorá.
Čez poljane, čez goré
te pozdravlja trudna mama.
Sinek, spavaj le.
Golezen, julij 1944
Golezen, 18. oktober 1944
Pesmi so iz pesniške zbirke LJUBINE PESMI, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi v zbirki »Iz preteklosti«.
