Moje drevo ima korenine, globoko v zemljo vrasle. Vetru in mrazu kljubuje, se za svoj obstanek bori.
Vedno prijetno senco mi ponudi, ohladi mi srce ranjeno. Tiho, prijazno mi šepeče: »Veseli se življenja ti.«
Čarodej je k nam prišel s čarovnijami neštetimi.
Pričaral je zajčke, tri golobe, pisane rute, balone. Z njimi se je spretno igral in napravil iz njih pravo žival.
Zvedavo smo zrli vanj in pod prste mu ves čas. A s praškom čarobnim je začaral še nas.
Muca mala, muca mila, zakaj si se v naš vrtec skrila?
A tu prostora zate, mehka muca, ni.
Poišči dom si kje drugod, morda te k sebi vzame kak gospod.
Na našem polju je čriček doma, na gosli svoje noč in dan igra.
Šele ob dežju za hip obmiruje in si svoje zlate čeveljčke sezuje.
»Reg-reg, reg-kvak,« slišim od bližnjih mlak.
Stopim in pogledam kaj v vodi se godi, a vsi so se poskrili, nikjer nikogar ni.
Od mlake oddaljuje se korak. V posmeh za sabo slišim: »Reg-reg, reg-reg, reg-kvak!«
