Plavali smo pred približno eno uro. Moram še enkrat do druge strani v tej noči, ker mi prav nič ni všeč pogovor, ki sem ga imel. Žejo bo potešil verjetno muškat v lepem dragocenem kozarcu. Ohlajen ob bazenu je prijal. Plaval sem, da ga spijem do konca. Po ramenih sem čutil, kako polzijo kapljice; premikal sem se kot žaba; počasi in previdno, da pljuskanje ni odplavljalo pisanih napihnjenih stolov kričečih barv. Bil sem sam. Ob stekleni pregradi sem imel čez platneni stol vrženo majico in lejviske. Pod njim moje najbolj udobne čevlje. Ja, tako se je mudilo. Prekleto to delo. Ljudje imajo radi... Kaj imajo radi na sploh? Da bi bili na koncertu Elvis Presleya, ki bi trajal neprekinjeno en mesec in to sredi Vegasa. Hočejo to? Najbrž. Potem pa jim je to potrebno za ekskluzivno ugodno, samo njim namenjeno ceno, ki vključuje njegov podpis na retuširani fotki, tudi priskrbeti. Se to da? Da, da. Še zmeraj? Še zmeraj.
Druga pesem pa je doma imeti neumetne rože. Kupiš jih lahko tudi pri kmetu, ki je slab vinogradnik, gospodar. Povsod. To ni problem. Imeti doma tudi ni problem, bi lahko rekli. Od koncerta pa se razlikuje ravno v tem, da je ta organiziran, ima določen čas pričetka in pospravljanje po njem. Pakiranje. Razumeš? In kaj več tudi ne dobiš za vstopnico. Še če ti uničijo obleko, si jo boš moral na lastne stroške sam naslednji dan kupiti, dati prat. Zato obojni hočejo Elvisa v živo. Publika reče: Yes! In organizator tudi.
Roža pa je lepa in živa. Kaj to pomeni, bi rekli in pogledali na kakšno stran. Lepa, nedoločeno lepa je, ker ne govori. Tako si prevzet lahko tudi nad tem, lahko ceniš. V tem je pojasnjena skrivnost, zakaj jih stanovalci tolerirajo in redno zalivajo, čeprav si jih niso izbrali in kupili. Tolerirajo jih enako moški kakor ženske. In tudi čustva zbujajo. Pomisliš na kajvemkatero prigodo in roža ti vzbudi čustva. »Nebogljena,« rečejo ženske in moški: »Dragocena.« Včasih se poda tudi v večjih količinah, da ne govorimo o smrtno resnem razmišljanju njihovega števila. To povzroči z njimi vzbujena nepojasnjena vprašanja, ki bi si jih rad tisti, ki jih je prejel, razvozlal in zapomnil; najbolje kar besede iz ust tistega, ki jih je dal ali podaril. In samo menjava smeri pogovora reši kočljivo situacijo. Modreci (moj oče nima nobene zveze z njimi, pa mi je predlagal isto) na zahodu predlagajo, da jo, ali jih, postaviš na okensko polico v nadstropju stanovanjske zgradbe, kjer živiš. Tudi kreganje je že bilo zaradi neduhovitosti okrog rož. Morda bi bila rešitev ob prvi priliki podariti še enkrat isto, iste. V enciklopedijah so naštete vsi razlogi, da si kupiš rožo, hitreje kot si si mislil, za domov ali za poklon.
So pa tudi napake. Roža, rože so žive. Ne tako kot Elvis v Vegasu, ampak tako kot ga jaz ali ti dojemava. To lahko pomeni bolj, ali ravno nasprotno.
Kupil sem prejšnji teden grmiček rumenih vrtnic v lončku pri prismodasti prodajalki (želel sem si jih sicer podariti, vendar do tega ni prišlo). In sem jo slišal, kako je rekla, da se zalivajo enkrat tedensko, in sem to tudi naredil. Vendar je grmiček ovenel. Sedaj samo upam, da je kakšno stebelce preživelo. Toda počakati bom moral. Sedaj vem, sem si tiho rekel. Skrben bi moral biti, pa mi to ni uspelo. Skrben. In tako bi tudi ta trenutek radi moški podarili prav takšen grmiček rumenih vrtnic v lončku; marsikomu.
(Nasvet: Ko kupuješ ali dobiš rožo, rože, se pozanimaj glede zalivanja, nege in primernega prostora, ki ga za svoj obstoj rabi, rabijo. In to še ni vse. Rad jih imej in tako kot jaz zvečer za pisalnim strojem ob prižgani namizni lučki, prijetni glasbi, ki sem si jo posebej izbral za ta večer ter pisanje in imam v tej sobi še nekaj lončkov z rožami (tudi še vedno grmiček rumenih vrtnic), uživaj trenutke lepote in lepih, včasih tudi tihih, stvari.)
GLAVO POTISNEM DALEČ NAZAJ
Glavo potisnem daleč nazaj. Vznak. Od zadaj na vratu se porjavela koža zgrbanči. Od nosa navzgor se začenja, na rjavečih kovinskih nogah, privita velika kot najmanj deset zakonskih postelj, oljnato oljčno zelena, z belim pasom uokvirjena tabla; vodič za avtomobiliste in motoriste. Pri njenem dnu je neznanec, mislim da je bil le eden, naredil podpis iz polomljenih, na koncih kot bički oblikovanih in s serijo krogov, črk nedoločljive modro sive barve. Nima smisla. Bolj pomemben je vodič na tabli. Pri vrhu rahla, z mušicami obarvana, osvetljava. Polovično dela. Črpalka osemsto metrov naprej in desno. Še malo hočem raziskovati, kam bi se še dalo stopiti, ko mi začne s škornji drseti v zlovešč in skoraj navpičen jarek. Zajema ga tema; iz njega šumi, kolikor dovolijo še drugih glasov močni motorji vozil. Tam, kjer gleda na svetlo trava, je drobno svetlo kamenje, na katerem so potem v neenakomernih skupinah raztreščeni večji in različno veliki prašni zaobljeni kamni. Pazljivo prenesem težo z ene noge na drugo, da hlačnica spolzi iz škornja; tako se izognem drčanju. Poskusim rahel korak. No, gre. Z levo nogo na široko stopim čez pas vzdolžnega kamenja na črni asfalt. Piskajoča sirena. Nato pa glasba; monotona, razbijajoča. Tišina in zvok. Tišina in zvok. Zvok. Zvok. Tišina. Nelahko in počasi obrnem glavo in vidim, kako je tabla privita na zadnji strani na poševne noge. Ne vidi se več sporočil, jaz sem mimo. Hodim naravnost, kar naprej naravnost; po sledovih svetlobe, pazljivo, da me ne zgnete vozilo. Čez čas zavijem na odcep. Tam ob drobnih drevesih. Tam bi mogle biti tudi lesene klopce na betonskih ploščah. In polivinilast smetnjak. No, kupe belih prikazni je videti. Postojim, iz žepa izvlečem zavojček cigaret in si enega v temi prižgem. Rahel veter odnese rahlo zvrtinčen dim proti samo z zvokom nakazanim gozdovom iz mladih smrek. Po turško sedem in si popravim hlačnici. Šele sedaj vidim, da je nekdo na parkirišču. Družinski bivalnik ima osvetljeno zadnjo tablico in vidita se še parkirni lučki. S tleskom se odprejo sivobela vrata in v črnem puloverju silhueta odide za prednji del vozila, poklekne pred žaromete in z roko z zavihanim rokavom prične nekaj trgati izpod vozila. To počne nekaj minut. Opazujem iz položaja, ko sem se prestavil in sedel na robnik in ob meni na tleh leži že prvi ugasnjen cigaret. Človek se spravi na kolena. Pokleknil je, da ga svetloba obsije še malo čez pas, toda obraza še vedno ne prepoznam. Ženski je, najverjetneje. Zaradi dolgih las.
Vstanem in s koraki, s katerimi sem se hotel osebi pokazati, da sem v bližini, odpešačim proti avtomobilu. Zaslišim vzklik hura. Ženska začne motoviliti z rokami in kazati v vozilo skozi prednjo steklo. Zakličem proti njej in zaslišim nasmeh. Dolg, iskren smeh. Nato se premakne in obraz ji prepoznam šele na kratki razdalji med nama. Toda ona zamahne s plosko dlanjo in hiti odpirat tista, s tleskom odprta vhodna vrata. Pred njimi sem videl dva zložljiva stola in sedem na enega ter šele tukaj zaslišim rahlo glasbo iz notranjosti.
Ropot hladilnika je to noč pogost. Zjutraj se zvijem iz spalke, kar ob vozilu. Zavila sva iz parkirišča na široko cesto in kolona že utrujenih vozil, na poti v city, naju požre. Megla je, pomešana z izpušnimi plini in onesnaženjem. To leto nisem bil več doma.
NARCISE
Med dvema črnima vejama, ki se razhajata zmeraj bolj na široko, se je zaustavilo in sije oslepljujoče sonce. Ni veliko. In toplo ravno tako, kot je topla limonino rumena barva. Nebo je skoraj belo. Nebesna modrina daje občutek hladu. Ni še spomladanskih popkov in listkov. Le dve sloki, štorkljasti črni veji obdajata sonce. Nižje, kjer se dokaj elegantno združujeta, začenja teči deblo. Nekoliko bolj temno rjavo je. In bolj grčasto. Poteka hitro navzdol in po metru in pol izgine v šopih zelene trave. Naokoli je kopica posušenih tankih vej vsega mogočega rastja, ki jih je morda nekdo malomarno odvrgel. Tudi tam so šopi trave. Ta del zemljišča je zapuščen. Pred deblom drevesa pa, kakor da bi si jih nastavil slikar za spomladanski motiv in vse naokoli, v nebo gleda na desetine lepo različno rumenih odtenkov pobarvanih cvetov narcis. Lepo so pognale iz slabe zemlje za katero nihče ne skrbi. Kakor da se jih prostor, kjer so pognale cvetove, čisto nič ne tiče. Verjetno so se okolici nesebično opravičile in takoj nato predstavile ter dejale, da bodo tudi one tukaj nastavile liste soncu. Verjetno je za ves okoliš govorilo drevo. Saj je najvišje. Verjetno se je malce tudi opravičilo. Vsaj glede okolice. Je pa najbrž znalo povedati lepe stvari in kdo vse prebiva v hiši levo in desno takoj za ograjo, ki je delala eno izmed mej te zemlje.
»Da. Desna hiša je tudi stara. Bolj stara kot jaz. Dosti bolj stara kakor jaz. Takrat so me prinesli in posadili še delavci. Sedaj so vsi lastniki hiše že stari. Tam, takoj za in malce nad ograjo, na preperelih vrveh včasih gospod obesi perilo, da se posuši na soncu. Mlajši gospod. On živi s svojim očetom, ki ga skoraj nikoli ni iz hiše. Podobna sta si. Takoj prepoznaš očeta in sina. Mlajši večino dni v letu pred sončnim vzhodom odide s kolesom. Na cesti se usede na kolo in se odpelje. Vrne se okrog poldneva. Ampak takrat ga ne vidim. Ker globoko dremam. Samo vem, da pride, ker me je že nekajkrat njegov hrup zbudil. Nadstropje više živi gospa. Kot svet stara gospa. Včasih priklicuje vse vrste ptic, da jih potem hrani. Včasih jo je slišati skozi odprto okno, kako se jezi. Tudi ona gre redko iz hiše. Spominjam se samo njenih belih spetih las in suhega obraza z modrimi očmi in globokimi podočnjaki. Večkrat se nagiba skozi okno. Na tem in edinem oknu tudi suši perilo. In tukaj hrani golobe. Večino časa je iz njenega okna slišati radio. Prijetno tiho glasbo in napovedovalce. Nima rada bučne glasbe. Ona je najbolj zgodnja v hiši. To vidim, ko odpre svoje okno. Težko, ker je že staro, odpre okno. Vedno ga najprej odpre na stežaj. Od tukaj si lahko kar predstavljam stare omare in drugo staro pohištvo v njenem stanovanju, ki ga krasijo stari prti in prtički. Drugih prostorov ne vidim. Oče in sin imata vedno zagrnjeno okno z zaveso in z večerom spustita žaluzije, da niti svetloba ne prodre skozi njih. Svojega okna, ki ga vidim, ne odpirata. Morda zato, ker je na senčni strani. Na njuno okno nikoli ne posije sonce. Odpirata drugo okno. Tisto, ki gleda na ulico. Toda tistega jaz ne vidim. Samo slišim včasih mladega gospoda in sklepam, da je tam še eno okno, ki ga občasno odpirata. Zato, ker delata hrup. Njuno okno, ki pa gleda na ta vrt, pa je vedno zaprto. In zatemnjeno. Nekajkrat na leto slišim, kako oba sekata drva. Delata počasi. Pozimi tudi mladega slišim in malce vidim, kadar okrog hiše odmetava sneg. Takrat odmeče sneg okrog cele hiše in naredi ozko potko. Skrben je. S svojim očetom se zunaj hiše ne pogovarja. Samo v stanovanju ju je slišati. No, drugih ljudi tukaj ne poznam.«
Tako je klepeta drevo z narcisami, da bi jim opisalo svoje življenjsko izkustvo. In tudi narcise se večkrat priklonijo, če zagledajo ljudi iz okolice. Toda one se ob tem še druga drugi hihitajo. Od veselja. Od veselja, da so to pomlad zagledale sonce, in od veselja, da živijo.
PRED HIŠO
Na vratih pozvoni in odpre jih. Korak naprej stoji kot vkopan star zravnan moški, ki na bledem pravokotnem obrazu ne spremeni izraza, kakor je pogostokrat, ampak desno spuščeno veliko lopatasto roko, ki ji je videti le dolge prste, iztegne pred sebe v višini pasu in šele sedaj postane vidna cenena, na pol polna vrečka. Moški je prinesel vrečke. On se zahvali in obstoji. Pogledata se in stari moški mu nameni pogled izpod obrvi, ki bi morale biti bujne, a so pristrižene, kot ima perje piščanec. Vpraša: »Ali boš jutri naredil kosilo?« In on odgovori: »Ja, bom.« Kljub temu da je star, se moškemu telo prebudi in preide v hitre, lahkotne gibe, ki bi lahko spominjali na smešnega zabavljača. Prikloni se, dvigne večjo polno vrečko in hip nato pokaže hrbet; za hip se mu zazdi, da je zastal, nato pa moški s sprehajalno hitrostjo hoje odide. Kmalu ga je videti le do kolen, nato pasu ter nato izgine za vogal. On zagleda nejasne obrise pritlehnega rumenega spomladanskega cvetja med redko travo iz velikih širokih listov. Malo naprej vidi odvrženo plastično steklenico in raztrgano plastično vrečko z deževnico. Nejasno se razloči deblo drevesa. Ve, da je breza.
Ozka a dolga slika. Pomarančno pastelno oranžno sonce se je že več, kakor dotaknilo doline med dvema gričema. Griči so črni, prav tako tudi, na desni, dve ženici, ki na glavah nosita vrče in sta naslikani v razkoraku s krili čez koleni. Na levi suhi drevesi z dvema, tremi vejami, črni, z temno modro vrženo senco. Med drevesoma in silhuetama pa je slikarka naslikala majhne bohotne črne grmiče. Vse ostalo so še prijetna roza in peskasto rjava barva.
Ne morem, da ne bi dodal nekaj tej sliki. In sicer: rjovenje dveh kraljevskih levov po obilni zgodnji večerji, ki pa jih slikarka ni slikala. Toda leva je slišati. In, dodajam, da si ju predstavljam, kako sta zleknjena na stran.
»Sem jaz na vrsti?« prijazno, z nekoliko povišanim glasom, ker hoče biti vljuden, reče star moški in je pripravljen, da na potrditev še enkrat pod seboj na stolu pregnete brokatno zeleno blazino, medtem ko bo vstal. Toda odgovora ne sliši. Še zmeraj se sliši samo glasba iz radia. Črna plastificirana zavesa se le od časa do časa premakne. Ko pa se ponovno premakne, se pokaže nasmejan obraz moškega s privzdignjenimi brki in reče:
»Sedaj ste pa na vrsti vi.«
GRM RUMENIH VRTNIC
Plavali smo pred približno eno uro. Moram še enkrat do druge strani v tej noči, ker mi prav nič ni všeč pogovor, ki sem ga imel. Žejo bo potešil verjetno muškat v lepem dragocenem kozarcu. Ohlajen ob bazenu je prijal. Plaval sem, da ga spijem do konca. Po ramenih sem čutil, kako polzijo kapljice; premikal sem se kot žaba; počasi in previdno, da pljuskanje ni odplavljalo pisanih napihnjenih stolov kričečih barv. Bil sem sam. Ob stekleni pregradi sem imel čez platneni stol vrženo majico in lejviske. Pod njim moje najbolj udobne čevlje. Ja, tako se je mudilo. Prekleto to delo. Ljudje imajo radi... Kaj imajo radi na sploh? Da bi bili na koncertu Elvis Presleya, ki bi trajal neprekinjeno en mesec in to sredi Vegasa. Hočejo to? Najbrž. Potem pa jim je to potrebno za ekskluzivno ugodno, samo njim namenjeno ceno, ki vključuje njegov podpis na retuširani fotki, tudi priskrbeti. Se to da? Da, da. Še zmeraj? Še zmeraj.
Druga pesem pa je doma imeti neumetne rože. Kupiš jih lahko tudi pri kmetu, ki je slab vinogradnik, gospodar. Povsod. To ni problem. Imeti doma tudi ni problem, bi lahko rekli. Od koncerta pa se razlikuje ravno v tem, da je ta organiziran, ima določen čas pričetka in pospravljanje po njem. Pakiranje. Razumeš? In kaj več tudi ne dobiš za vstopnico. Še če ti uničijo obleko, si jo boš moral na lastne stroške sam naslednji dan kupiti, dati prat. Zato obojni hočejo Elvisa v živo. Publika reče: Yes! In organizator tudi.
Roža pa je lepa in živa. Kaj to pomeni, bi rekli in pogledali na kakšno stran. Lepa, nedoločeno lepa je, ker ne govori. Tako si prevzet lahko tudi nad tem, lahko ceniš. V tem je pojasnjena skrivnost, zakaj jih stanovalci tolerirajo in redno zalivajo, čeprav si jih niso izbrali in kupili. Tolerirajo jih enako moški kakor ženske. In tudi čustva zbujajo. Pomisliš na kajvemkatero prigodo in roža ti vzbudi čustva. »Nebogljena,« rečejo ženske in moški: »Dragocena.« Včasih se poda tudi v večjih količinah, da ne govorimo o smrtno resnem razmišljanju njihovega števila. To povzroči z njimi vzbujena nepojasnjena vprašanja, ki bi si jih rad tisti, ki jih je prejel, razvozlal in zapomnil; najbolje kar besede iz ust tistega, ki jih je dal ali podaril. In samo menjava smeri pogovora reši kočljivo situacijo. Modreci (moj oče nima nobene zveze z njimi, pa mi je predlagal isto) na zahodu predlagajo, da jo, ali jih, postaviš na okensko polico v nadstropju stanovanjske zgradbe, kjer živiš. Tudi kreganje je že bilo zaradi neduhovitosti okrog rož. Morda bi bila rešitev ob prvi priliki podariti še enkrat isto, iste. V enciklopedijah so naštete vsi razlogi, da si kupiš rožo, hitreje kot si si mislil, za domov ali za poklon.
So pa tudi napake. Roža, rože so žive. Ne tako kot Elvis v Vegasu, ampak tako kot ga jaz ali ti dojemava. To lahko pomeni bolj, ali ravno nasprotno.
Kupil sem prejšnji teden grmiček rumenih vrtnic v lončku pri prismodasti prodajalki (želel sem si jih sicer podariti, vendar do tega ni prišlo). In sem jo slišal, kako je rekla, da se zalivajo enkrat tedensko, in sem to tudi naredil. Vendar je grmiček ovenel. Sedaj samo upam, da je kakšno stebelce preživelo. Toda počakati bom moral. Sedaj vem, sem si tiho rekel. Skrben bi moral biti, pa mi to ni uspelo. Skrben. In tako bi tudi ta trenutek radi moški podarili prav takšen grmiček rumenih vrtnic v lončku; marsikomu.
(Nasvet: Ko kupuješ ali dobiš rožo, rože, se pozanimaj glede zalivanja, nege in primernega prostora, ki ga za svoj obstoj rabi, rabijo. In to še ni vse. Rad jih imej in tako kot jaz zvečer za pisalnim strojem ob prižgani namizni lučki, prijetni glasbi, ki sem si jo posebej izbral za ta večer ter pisanje in imam v tej sobi še nekaj lončkov z rožami (tudi še vedno grmiček rumenih vrtnic), uživaj trenutke lepote in lepih, včasih tudi tihih, stvari.)
GLAVO POTISNEM DALEČ NAZAJ
Glavo potisnem daleč nazaj. Vznak. Od zadaj na vratu se porjavela koža zgrbanči. Od nosa navzgor se začenja, na rjavečih kovinskih nogah, privita velika kot najmanj deset zakonskih postelj, oljnato oljčno zelena, z belim pasom uokvirjena tabla; vodič za avtomobiliste in motoriste. Pri njenem dnu je neznanec, mislim da je bil le eden, naredil podpis iz polomljenih, na koncih kot bički oblikovanih in s serijo krogov, črk nedoločljive modro sive barve. Nima smisla. Bolj pomemben je vodič na tabli. Pri vrhu rahla, z mušicami obarvana, osvetljava. Polovično dela. Črpalka osemsto metrov naprej in desno. Še malo hočem raziskovati, kam bi se še dalo stopiti, ko mi začne s škornji drseti v zlovešč in skoraj navpičen jarek. Zajema ga tema; iz njega šumi, kolikor dovolijo še drugih glasov močni motorji vozil. Tam, kjer gleda na svetlo trava, je drobno svetlo kamenje, na katerem so potem v neenakomernih skupinah raztreščeni večji in različno veliki prašni zaobljeni kamni. Pazljivo prenesem težo z ene noge na drugo, da hlačnica spolzi iz škornja; tako se izognem drčanju. Poskusim rahel korak. No, gre. Z levo nogo na široko stopim čez pas vzdolžnega kamenja na črni asfalt. Piskajoča sirena. Nato pa glasba; monotona, razbijajoča. Tišina in zvok. Tišina in zvok. Zvok. Zvok. Tišina. Nelahko in počasi obrnem glavo in vidim, kako je tabla privita na zadnji strani na poševne noge. Ne vidi se več sporočil, jaz sem mimo. Hodim naravnost, kar naprej naravnost; po sledovih svetlobe, pazljivo, da me ne zgnete vozilo. Čez čas zavijem na odcep. Tam ob drobnih drevesih. Tam bi mogle biti tudi lesene klopce na betonskih ploščah. In polivinilast smetnjak. No, kupe belih prikazni je videti. Postojim, iz žepa izvlečem zavojček cigaret in si enega v temi prižgem. Rahel veter odnese rahlo zvrtinčen dim proti samo z zvokom nakazanim gozdovom iz mladih smrek. Po turško sedem in si popravim hlačnici. Šele sedaj vidim, da je nekdo na parkirišču. Družinski bivalnik ima osvetljeno zadnjo tablico in vidita se še parkirni lučki. S tleskom se odprejo sivobela vrata in v črnem puloverju silhueta odide za prednji del vozila, poklekne pred žaromete in z roko z zavihanim rokavom prične nekaj trgati izpod vozila. To počne nekaj minut. Opazujem iz položaja, ko sem se prestavil in sedel na robnik in ob meni na tleh leži že prvi ugasnjen cigaret. Človek se spravi na kolena. Pokleknil je, da ga svetloba obsije še malo čez pas, toda obraza še vedno ne prepoznam. Ženski je, najverjetneje. Zaradi dolgih las.
Vstanem in s koraki, s katerimi sem se hotel osebi pokazati, da sem v bližini, odpešačim proti avtomobilu. Zaslišim vzklik hura. Ženska začne motoviliti z rokami in kazati v vozilo skozi prednjo steklo. Zakličem proti njej in zaslišim nasmeh. Dolg, iskren smeh. Nato se premakne in obraz ji prepoznam šele na kratki razdalji med nama. Toda ona zamahne s plosko dlanjo in hiti odpirat tista, s tleskom odprta vhodna vrata. Pred njimi sem videl dva zložljiva stola in sedem na enega ter šele tukaj zaslišim rahlo glasbo iz notranjosti.
Ropot hladilnika je to noč pogost. Zjutraj se zvijem iz spalke, kar ob vozilu. Zavila sva iz parkirišča na široko cesto in kolona že utrujenih vozil, na poti v city, naju požre. Megla je, pomešana z izpušnimi plini in onesnaženjem. To leto nisem bil več doma.
NARCISE
Med dvema črnima vejama, ki se razhajata zmeraj bolj na široko, se je zaustavilo in sije oslepljujoče sonce. Ni veliko. In toplo ravno tako, kot je topla limonino rumena barva. Nebo je skoraj belo. Nebesna modrina daje občutek hladu. Ni še spomladanskih popkov in listkov. Le dve sloki, štorkljasti črni veji obdajata sonce. Nižje, kjer se dokaj elegantno združujeta, začenja teči deblo. Nekoliko bolj temno rjavo je. In bolj grčasto. Poteka hitro navzdol in po metru in pol izgine v šopih zelene trave. Naokoli je kopica posušenih tankih vej vsega mogočega rastja, ki jih je morda nekdo malomarno odvrgel. Tudi tam so šopi trave. Ta del zemljišča je zapuščen. Pred deblom drevesa pa, kakor da bi si jih nastavil slikar za spomladanski motiv in vse naokoli, v nebo gleda na desetine lepo različno rumenih odtenkov pobarvanih cvetov narcis. Lepo so pognale iz slabe zemlje za katero nihče ne skrbi. Kakor da se jih prostor, kjer so pognale cvetove, čisto nič ne tiče. Verjetno so se okolici nesebično opravičile in takoj nato predstavile ter dejale, da bodo tudi one tukaj nastavile liste soncu. Verjetno je za ves okoliš govorilo drevo. Saj je najvišje. Verjetno se je malce tudi opravičilo. Vsaj glede okolice. Je pa najbrž znalo povedati lepe stvari in kdo vse prebiva v hiši levo in desno takoj za ograjo, ki je delala eno izmed mej te zemlje.
»Da. Desna hiša je tudi stara. Bolj stara kot jaz. Dosti bolj stara kakor jaz. Takrat so me prinesli in posadili še delavci. Sedaj so vsi lastniki hiše že stari. Tam, takoj za in malce nad ograjo, na preperelih vrveh včasih gospod obesi perilo, da se posuši na soncu. Mlajši gospod. On živi s svojim očetom, ki ga skoraj nikoli ni iz hiše. Podobna sta si. Takoj prepoznaš očeta in sina. Mlajši večino dni v letu pred sončnim vzhodom odide s kolesom. Na cesti se usede na kolo in se odpelje. Vrne se okrog poldneva. Ampak takrat ga ne vidim. Ker globoko dremam. Samo vem, da pride, ker me je že nekajkrat njegov hrup zbudil. Nadstropje više živi gospa. Kot svet stara gospa. Včasih priklicuje vse vrste ptic, da jih potem hrani. Včasih jo je slišati skozi odprto okno, kako se jezi. Tudi ona gre redko iz hiše. Spominjam se samo njenih belih spetih las in suhega obraza z modrimi očmi in globokimi podočnjaki. Večkrat se nagiba skozi okno. Na tem in edinem oknu tudi suši perilo. In tukaj hrani golobe. Večino časa je iz njenega okna slišati radio. Prijetno tiho glasbo in napovedovalce. Nima rada bučne glasbe. Ona je najbolj zgodnja v hiši. To vidim, ko odpre svoje okno. Težko, ker je že staro, odpre okno. Vedno ga najprej odpre na stežaj. Od tukaj si lahko kar predstavljam stare omare in drugo staro pohištvo v njenem stanovanju, ki ga krasijo stari prti in prtički. Drugih prostorov ne vidim. Oče in sin imata vedno zagrnjeno okno z zaveso in z večerom spustita žaluzije, da niti svetloba ne prodre skozi njih. Svojega okna, ki ga vidim, ne odpirata. Morda zato, ker je na senčni strani. Na njuno okno nikoli ne posije sonce. Odpirata drugo okno. Tisto, ki gleda na ulico. Toda tistega jaz ne vidim. Samo slišim včasih mladega gospoda in sklepam, da je tam še eno okno, ki ga občasno odpirata. Zato, ker delata hrup. Njuno okno, ki pa gleda na ta vrt, pa je vedno zaprto. In zatemnjeno. Nekajkrat na leto slišim, kako oba sekata drva. Delata počasi. Pozimi tudi mladega slišim in malce vidim, kadar okrog hiše odmetava sneg. Takrat odmeče sneg okrog cele hiše in naredi ozko potko. Skrben je. S svojim očetom se zunaj hiše ne pogovarja. Samo v stanovanju ju je slišati. No, drugih ljudi tukaj ne poznam.«
Tako je klepeta drevo z narcisami, da bi jim opisalo svoje življenjsko izkustvo. In tudi narcise se večkrat priklonijo, če zagledajo ljudi iz okolice. Toda one se ob tem še druga drugi hihitajo. Od veselja. Od veselja, da so to pomlad zagledale sonce, in od veselja, da živijo.
PRED HIŠO
Na vratih pozvoni in odpre jih. Korak naprej stoji kot vkopan star zravnan moški, ki na bledem pravokotnem obrazu ne spremeni izraza, kakor je pogostokrat, ampak desno spuščeno veliko lopatasto roko, ki ji je videti le dolge prste, iztegne pred sebe v višini pasu in šele sedaj postane vidna cenena, na pol polna vrečka. Moški je prinesel vrečke. On se zahvali in obstoji. Pogledata se in stari moški mu nameni pogled izpod obrvi, ki bi morale biti bujne, a so pristrižene, kot ima perje piščanec. Vpraša: »Ali boš jutri naredil kosilo?« In on odgovori: »Ja, bom.« Kljub temu da je star, se moškemu telo prebudi in preide v hitre, lahkotne gibe, ki bi lahko spominjali na smešnega zabavljača. Prikloni se, dvigne večjo polno vrečko in hip nato pokaže hrbet; za hip se mu zazdi, da je zastal, nato pa moški s sprehajalno hitrostjo hoje odide. Kmalu ga je videti le do kolen, nato pasu ter nato izgine za vogal. On zagleda nejasne obrise pritlehnega rumenega spomladanskega cvetja med redko travo iz velikih širokih listov. Malo naprej vidi odvrženo plastično steklenico in raztrgano plastično vrečko z deževnico. Nejasno se razloči deblo drevesa. Ve, da je breza.
Ozka a dolga slika. Pomarančno pastelno oranžno sonce se je že več, kakor dotaknilo doline med dvema gričema. Griči so črni, prav tako tudi, na desni, dve ženici, ki na glavah nosita vrče in sta naslikani v razkoraku s krili čez koleni. Na levi suhi drevesi z dvema, tremi vejami, črni, z temno modro vrženo senco. Med drevesoma in silhuetama pa je slikarka naslikala majhne bohotne črne grmiče. Vse ostalo so še prijetna roza in peskasto rjava barva.
Ne morem, da ne bi dodal nekaj tej sliki. In sicer: rjovenje dveh kraljevskih levov po obilni zgodnji večerji, ki pa jih slikarka ni slikala. Toda leva je slišati. In, dodajam, da si ju predstavljam, kako sta zleknjena na stran.
»Sem jaz na vrsti?« prijazno, z nekoliko povišanim glasom, ker hoče biti vljuden, reče star moški in je pripravljen, da na potrditev še enkrat pod seboj na stolu pregnete brokatno zeleno blazino, medtem ko bo vstal. Toda odgovora ne sliši. Še zmeraj se sliši samo glasba iz radia. Črna plastificirana zavesa se le od časa do časa premakne. Ko pa se ponovno premakne, se pokaže nasmejan obraz moškega s privzdignjenimi brki in reče:
