Zdrobljena galaksija, zvezdni prah v zenitu na koncu polžaste promenade. Kakor stresi drobeče se energije v prsih tekača s plamenico v roki. Ob robu rastejo kipi v evolucijskem zaporedju, v zaporedju reinkarnacija – s plamenico v roki – teče proti galaksiji na koncu – na koncu evolucije – na koncu samega sebe. Filipides, maratonski tekač, z erupcijo v prsih, z eksplozijo izven prsi, škrlatno, purpurno, oranžno in modro. Na polžasti promenadi. Z zlato eksplozijo, ko strmijo vanj kipi, ki krotijo v aktivnem polžu, iz katerega se izvija oko. In erupcija leti proti zrklu z duhom, ki zapušča telo, leti v zenico, škrlatno purpurno, oranžno in modro, proti, očesu, ki ga obroblja zlati prah na galaktični veki. Na polžasti promenadi – kipi strmijo v tekača, kipi rotirajo na galaktičnem polžu – s plamenico v roki – zapušča svoje telo, da bi spregledal. Filipides v vlogi začasnega razsvetljenja v prvem dejanju razodetja – vidi polžasto promenado, identično galaksiji, z očesom v zenitu, s katerim gleda in vidi sebe v vlogi začasnega razsvetljena (in ne vidi svojega telesa, ki je ostalo na promenadi). V prvem dejanju – inkarnaciji razodetja.
IGRA – EKSTAZA
Kakor žrtvi sta bila, s poslanstvom na ogledalu ~ oltarju, z rezili v roki, kakor Adam in Eva na odru s poljubom, rezili v srcu. Bila sta edina potomca svoje vrste, edina potomca življenja, s krvjo oškropljena, kakor z ljubeznijo, oškropljena s smrtjo. Skozi ogledalo sta padala, skozi zrcalni hodnik, gibljive freske na stenah so govorile o zgodovini, rojstvo vesolja, o njiju in njuni usodi. Počasi sta padala, počasi sta se zbudila v krznu in v satenu kraljestva umrlih. Na oltarju sta se zbudila astralna na astralnem zrcalu, v ogledalu nad sabo sta se videla, sta se ljubila. Na odru, s poslanstvom, v zrcalih sta se pomnožila, v sebi umrla, iz sebe, svoje naslade, sta rodila nesmrtnost. Smrt je bila živa, umrla je njena preteklost, njena prihodnost, ki je bila včasih življenje. V krznu in satenu igra sedaj mnoge vloge, v astralnih zrcalih, lakirana je in odišavljena, z neštetimi maskami in kostumi – civilizirana je. Nesmrtna igra je, ki se s samo seboj igra, z ogledali, ki ne obstajajo, ekstaza sedanjosti je, ki traja, se ne izprazni. Nesmrtna je, kakor sanje o življenju, ki nikoli ne ugasne.
EKSPERIMENT
Morje sveč sije iz morske globine. Ponoči. Na ekranu. Človek stoji pred njim, igralec s svečo v roki. Veter na obali in megla. Pred ekranom. Zračni vrtinci se poigravajo z njegovo lasuljo, ali obleko, njegovo vlogo, nežni valovi, ko stopa skozi, zaplava v morju plamenov. V škrlatnem morju gori, raztaplja se kakor vosek in se ohlaja v vodi. Kakor abstraktna oblika se spaja s sliko, ki pleče po abstraktnem navdihu, ko se razobliči forma, se sama v sebi razkroji in se izniči. Sedaj je brez obleke, lasulje, telesa (vloge) brezvetrje duše, rentgen duhovnosti. Trajanje navidez večne sedanjosti.
Samo medli plamen v temi, njegovih astralnih očeh, ko se prikaže silhueta svetlobe na ekranu v studiu. Spontano se približuje m oblikuje, veter na obali in megla raztezajoča se skozi ekran. Pričakujejo jo–ga tehniki in avtor – umetnik. Pričakujejo ga znanstveniki, televizija, kinematografi, občinstvo V roki drži svečo, v roki drži pero in deli avtograme. Telo je zraščeno z dušo, obleka in lasulja s tkivom in on s svojo vlogo, s svetom.
JASNOVIDNOST
Človek je bil, ki je zrl v piramido samega sebe, iz njene konjiče v svoje ozadje. V globino je bil nagnjen, da bi videl nazaj skozi prostor, naprej, skozi čas. obraz računalnika, s katerim sta kreirala podobe na velikih ekranih. Igra je bila, ženska, programirana na zapeljevanje, smaragdnih oči ,žametnih gibov in njegovi odzivi, ko se je raztelešal – in spet utelesil na filmu. V Opoju ljubezni, mehkega šarma, se je predajal računalniški igri, ki je pronikala v njega, njegove globino, mrežastih nogavic, lakiranih nohtov, zahrbtnih namenov. Bil je stroj lastnih misli, ki se je vmešaval v program genetskega koda, da bi zaživel v liku človeka, po podobi načrta. Žametno in lakirano se je vrtel film v prihodnost, skozi vrh, piramide, iz katere je rastla obrnjena dvojčica proti nebu. V svoje ozadje, globino je zrl človek, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas, ko se je rematerializiral iz filma, ekrana, v svojo sobo je padal v prihodnost. Bila je sedanjost, ko je letel proti nebu, se utelesil v reprogramirani jaz. Smaragdnih oči, žametnih gibov, se sprehaja sedaj po avenijah, nočnih lokalih, lakirano zapeljuje lepe, pametne, ali močne. Mehkega šarma, mrežastih nogavic zre v piramido, prozorno globino, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas.
EVOLUCIJA
Na tleh je ležalo zrcalo z njegovim samovšečnim odsevom in okvirom orumenelega listja, ko je prišla zima in ga prevlekla z belo glazuro. Is zasnežene ploskve se je vzdigovalo drevo, zmrznjeno in otrplo, a hkrati drhteče v zastrtem upanju. Spomladi se je ledena gladina stopila, iz jezera je rastlo drevo življenja, bogato razvejano, s vsemi svojimi razvojnimi stopnjami. Poleti se je razcvetelo v človeka. Stal je pokončno na trdih tleh, odsev njega, ki se je samovšečno gledal v zrcalu.
SPONTANA REVOLUCIJA
Bila je peščena ura, ki to ni bila, bilo je ogledalo v grlu med zankama. Smejoča ženska, Civilizacija je ležala na hladni gladini s šampanjcem v roki s krznom ovita. Bila Je ura revolucije, z atmosfero nad ogledalom in vodo pod njim, a Civilizacija se je zabavala – na pol krznena, na pol gola z orgazmom v narcisoidnem odsevu. Bila je ura usode. Steklo se je topilo v nasladi, stopilo se je v spermo požirajočo žensko z nakitom in odišavljeno. Utapljala se je ljubezen s poljubom slovesa skozi grlo drseče v vodo. Poslavljala se je z mehurji zraka iz ust, ki so se dvigali proti gladini in se dotikali svojih odsevov. A telo je padalo proti dnu, proti nebu v ogledalu. Le mehurji, mehurji zraka in ženske duše so se srečevali s spermo v steklu, v grlu med zankama – toda bilo je dovolj, da se je rodil človek. Bila je ura revolucije, ko se je rodil gol, z atmosfero ovit – obložen v krzno, s šampanjcem v roki. A držal ga je drugače.
ZNANOST
V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odmeve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita je odkrila svoje poreklo.
Iz zlate eksplozije se je rodilo vesolje, življenje pod vodo, iz krakov erupcije so se razvile roke hobotnice. Komaj slišni morski tokovi so nosili razvejeni lovke, ko so se priseski razcveteli v pelod, liste in prašnike, v rožnato polje, ki so ga nosili tokovi vetra. V drobne girlande so se spletli cvetovi v njenem lasišču, ko je ležala v krznu, svilenih blazinah, opazujoč so v ekranu na stropu, skrivnostno s srhom naslade’. V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odseve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita Je odkrila svoje poreklo.
Tekst je bil objavljen v številki Čevljev, ki je izšla leta 1983.
FILIPIDAS – TEKAČ V SPIRALI
Zdrobljena galaksija, zvezdni prah v zenitu na koncu polžaste promenade. Kakor stresi drobeče se energije v prsih tekača s plamenico v roki. Ob robu rastejo kipi v evolucijskem zaporedju, v zaporedju reinkarnacija – s plamenico v roki – teče proti galaksiji na koncu – na koncu evolucije – na koncu samega sebe. Filipides, maratonski tekač, z erupcijo v prsih, z eksplozijo izven prsi, škrlatno, purpurno, oranžno in modro. Na polžasti promenadi. Z zlato eksplozijo, ko strmijo vanj kipi, ki krotijo v aktivnem polžu, iz katerega se izvija oko. In erupcija leti proti zrklu z duhom, ki zapušča telo, leti v zenico, škrlatno purpurno, oranžno in modro, proti, očesu, ki ga obroblja zlati prah na galaktični veki. Na polžasti promenadi – kipi strmijo v tekača, kipi rotirajo na galaktičnem polžu – s plamenico v roki – zapušča svoje telo, da bi spregledal. Filipides v vlogi začasnega razsvetljenja v prvem dejanju razodetja – vidi polžasto promenado, identično galaksiji, z očesom v zenitu, s katerim gleda in vidi sebe v vlogi začasnega razsvetljena (in ne vidi svojega telesa, ki je ostalo na promenadi). V prvem dejanju – inkarnaciji razodetja.
IGRA – EKSTAZA
Kakor žrtvi sta bila, s poslanstvom na ogledalu ~ oltarju, z rezili v roki, kakor Adam in Eva na odru s poljubom, rezili v srcu. Bila sta edina potomca svoje vrste, edina potomca življenja, s krvjo oškropljena, kakor z ljubeznijo, oškropljena s smrtjo. Skozi ogledalo sta padala, skozi zrcalni hodnik, gibljive freske na stenah so govorile o zgodovini, rojstvo vesolja, o njiju in njuni usodi. Počasi sta padala, počasi sta se zbudila v krznu in v satenu kraljestva umrlih. Na oltarju sta se zbudila astralna na astralnem zrcalu, v ogledalu nad sabo sta se videla, sta se ljubila. Na odru, s poslanstvom, v zrcalih sta se pomnožila, v sebi umrla, iz sebe, svoje naslade, sta rodila nesmrtnost. Smrt je bila živa, umrla je njena preteklost, njena prihodnost, ki je bila včasih življenje. V krznu in satenu igra sedaj mnoge vloge, v astralnih zrcalih, lakirana je in odišavljena, z neštetimi maskami in kostumi – civilizirana je. Nesmrtna igra je, ki se s samo seboj igra, z ogledali, ki ne obstajajo, ekstaza sedanjosti je, ki traja, se ne izprazni. Nesmrtna je, kakor sanje o življenju, ki nikoli ne ugasne.
EKSPERIMENT
Morje sveč sije iz morske globine. Ponoči. Na ekranu. Človek stoji pred njim, igralec s svečo v roki. Veter na obali in megla. Pred ekranom. Zračni vrtinci se poigravajo z njegovo lasuljo, ali obleko, njegovo vlogo, nežni valovi, ko stopa skozi, zaplava v morju plamenov. V škrlatnem morju gori, raztaplja se kakor vosek in se ohlaja v vodi. Kakor abstraktna oblika se spaja s sliko, ki pleče po abstraktnem navdihu, ko se razobliči forma, se sama v sebi razkroji in se izniči. Sedaj je brez obleke, lasulje, telesa (vloge) brezvetrje duše, rentgen duhovnosti. Trajanje navidez večne sedanjosti.
Samo medli plamen v temi, njegovih astralnih očeh, ko se prikaže silhueta svetlobe na ekranu v studiu. Spontano se približuje m oblikuje, veter na obali in megla raztezajoča se skozi ekran. Pričakujejo jo–ga tehniki in avtor – umetnik. Pričakujejo ga znanstveniki, televizija, kinematografi, občinstvo V roki drži svečo, v roki drži pero in deli avtograme. Telo je zraščeno z dušo, obleka in lasulja s tkivom in on s svojo vlogo, s svetom.
JASNOVIDNOST
Človek je bil, ki je zrl v piramido samega sebe, iz njene konjiče v svoje ozadje. V globino je bil nagnjen, da bi videl nazaj skozi prostor, naprej, skozi čas. obraz računalnika, s katerim sta kreirala podobe na velikih ekranih. Igra je bila, ženska, programirana na zapeljevanje, smaragdnih oči ,žametnih gibov in njegovi odzivi, ko se je raztelešal – in spet utelesil na filmu. V Opoju ljubezni, mehkega šarma, se je predajal računalniški igri, ki je pronikala v njega, njegove globino, mrežastih nogavic, lakiranih nohtov, zahrbtnih namenov. Bil je stroj lastnih misli, ki se je vmešaval v program genetskega koda, da bi zaživel v liku človeka, po podobi načrta. Žametno in lakirano se je vrtel film v prihodnost, skozi vrh, piramide, iz katere je rastla obrnjena dvojčica proti nebu. V svoje ozadje, globino je zrl človek, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas, ko se je rematerializiral iz filma, ekrana, v svojo sobo je padal v prihodnost. Bila je sedanjost, ko je letel proti nebu, se utelesil v reprogramirani jaz. Smaragdnih oči, žametnih gibov, se sprehaja sedaj po avenijah, nočnih lokalih, lakirano zapeljuje lepe, pametne, ali močne. Mehkega šarma, mrežastih nogavic zre v piramido, prozorno globino, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas.
EVOLUCIJA
Na tleh je ležalo zrcalo z njegovim samovšečnim odsevom in okvirom orumenelega listja, ko je prišla zima in ga prevlekla z belo glazuro. Is zasnežene ploskve se je vzdigovalo drevo, zmrznjeno in otrplo, a hkrati drhteče v zastrtem upanju. Spomladi se je ledena gladina stopila, iz jezera je rastlo drevo življenja, bogato razvejano, s vsemi svojimi razvojnimi stopnjami. Poleti se je razcvetelo v človeka. Stal je pokončno na trdih tleh, odsev njega, ki se je samovšečno gledal v zrcalu.
SPONTANA REVOLUCIJA
Bila je peščena ura, ki to ni bila, bilo je ogledalo v grlu med zankama. Smejoča ženska, Civilizacija je ležala na hladni gladini s šampanjcem v roki s krznom ovita. Bila Je ura revolucije, z atmosfero nad ogledalom in vodo pod njim, a Civilizacija se je zabavala – na pol krznena, na pol gola z orgazmom v narcisoidnem odsevu. Bila je ura usode. Steklo se je topilo v nasladi, stopilo se je v spermo požirajočo žensko z nakitom in odišavljeno. Utapljala se je ljubezen s poljubom slovesa skozi grlo drseče v vodo. Poslavljala se je z mehurji zraka iz ust, ki so se dvigali proti gladini in se dotikali svojih odsevov. A telo je padalo proti dnu, proti nebu v ogledalu. Le mehurji, mehurji zraka in ženske duše so se srečevali s spermo v steklu, v grlu med zankama – toda bilo je dovolj, da se je rodil človek. Bila je ura revolucije, ko se je rodil gol, z atmosfero ovit – obložen v krzno, s šampanjcem v roki. A držal ga je drugače.
ZNANOST
V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odmeve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita je odkrila svoje poreklo.
Iz zlate eksplozije se je rodilo vesolje, življenje pod vodo, iz krakov erupcije so se razvile roke hobotnice. Komaj slišni morski tokovi so nosili razvejeni lovke, ko so se priseski razcveteli v pelod, liste in prašnike, v rožnato polje, ki so ga nosili tokovi vetra. V drobne girlande so se spletli cvetovi v njenem lasišču, ko je ležala v krznu, svilenih blazinah, opazujoč so v ekranu na stropu, skrivnostno s srhom naslade’. V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odseve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita Je odkrila svoje poreklo.
Tekst je bil objavljen v številki Čevljev, ki je izšla leta 1983.
