samotni jezdeci zakletih graščin
se ljubijo
ob žuborečih potokih
na križiščih kjer sanjajo ptice
in bilke trepečejo pod težo jutranje rose
kjer sonce drobi svoje nitke
vpletene v pajkovo mrežo
se ljubijo
samotni jezdeci zakletih graščin
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
v podstrešju posejanem s tisočletnimi mrežami pajkov...
igral je samotni popotnik v noči nedokončanih sanj
v noči neizrečenih hotenj...
igral je
in še dežne kaplje so objokavale smrt nekega dneva
polnega potujočih semen
lokvanjev odprtih dlani
in rumenih sonc resnic...
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
in veter je šepetaje nosil v zasanjane veke spomine
spomine na sanjo pšeničnih polj
rosnih kapljic v mavrici
sanje ptic svobode in neskončnosti globin
kjer se zeleno in modro združuje
in skupaj spoznava življenje posejano s srebrnimi zvezdami...
nekoč je igral samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali...
nekoč ko je veter še nosil spomine
in ko je dež še znal jokati...
omamni krik nedolžnosti
temna noč objokuje
travnate bilke v soncu
dlani se lovijo v neizrečenosti hotenja
so zbežala iz zemljine sence
valovanje morske gladine ubija
življenje v sinjem
hlasta po sokovih
sence
padajo v prepade
ali si mi verjela ljubica
trepetajoče dlani
ko sva potovala skozi vesolje
hladne poti
si mi šepetala o hrzajočih konjih lačnih svobode
ugašajoča sonca
in o majhni beli sanji jesenskih melanholij
ter te preklete tvoje oči pol sonca
pol življenja
neznanost vabečih poti
ko omahujem na pokopališču križišč
kjer v objemu lotosovega cveta
umira moj oče
med nevihto
sredi strelinih zank obešencev
ihtijo
in ujede ki krožijo
kot črna slutnja
pokošene trave željne ljubezni
med globokim grmenjem razbita lobanja
v kanjonih pretaka krvavo se seme
stoletja hotenj so v misli pribita
grad brez izhoda iskalci žele
prisesana v dlani je tvoja usoda
v skodelici kave se sama kroji
udarci zvonov razbijajo času
v rdečem objemu ostrine poljub
ritem koraka prodira v belino
med pogledi naslade se trgajo nitke
v ženskih očeh stebri bogov
krhkost večera sanja v dlaneh
med plesom teles so rojstva spočeta
v objemu ugriz vsesava trepet
žerjavica išče vodne izvire
uničenje časa se s hipi bori
košček tančice sameva na zemlji
življenje plodi se z očeta krvjo
križ na vrhu skale
zre v vzhajajoče sonce
ciklame vejejo svoje vonjave
v zmedenosti letnih časov
pomlad pa pozvanja
kakor da bi pozabila
na življenje svojih začetkov cvetenja
med belimi brezami
v senci noči
jočejo sanje nad tokom življenja
mokre poti
v ogledalu dežja
ugašajo sonca v razprtih očeh
solze
poljubljajo telesa šepet
ustnice
srkajo poslednje sokove
metulji
pa umirajo v soju svetilk
razprte dlani
lovijo snope svetlobe
veter razbijajoč
odnaša spomine
lisaste sanje
senčijo galebova potovanja
k svobodi
misel razsuta
obala skeletov ječi
neznana obdobja
mrtve poti
rjavo in modro
ujeto v hip
makovo polje pleše
v naročju sivomodrih oblakov
pozabljena je misel
že davno izgubljene ljubezni
mesečevih žarkov
mesečeva mena
v vabljivosti moške duše
teče skozi odo večera
ko stopam polna moči
na pot tvojih korakov
danes bodo ljubile mehke dlani
padajte pšenična zrna
v moje naročje trosite
semena nebeških poljan
morda bom potem
močna in hrabra
le prestopila sfere večnosti
sredi pepelnate jeseni čutim
kako pronika vame nežna melodija časa
breze šepečejo v objemu razcvetelih melodij
ko utripajoča misel srebrne sledi vesolja
drsi v naročje materinih sokov
in zavem se najmanjšega atoma
lastne biti
imam pravico
trgati marjeticam glave v uvelem naročju večera
imam pravico
šepetati ko zunaj divja nevihta
imam pravico
krojiti krojenje svojega življenja
AJNA MIRU
samotni jezdeci zakletih graščin
se ljubijo
ob žuborečih potokih
na križiščih kjer sanjajo ptice
in bilke trepečejo pod težo jutranje rose
kjer sonce drobi svoje nitke
vpletene v pajkovo mrežo
se ljubijo
samotni jezdeci zakletih graščin
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
v podstrešju posejanem s tisočletnimi mrežami pajkov...
igral je samotni popotnik v noči nedokončanih sanj
v noči neizrečenih hotenj...
igral je
in še dežne kaplje so objokavale smrt nekega dneva
polnega potujočih semen
lokvanjev odprtih dlani
in rumenih sonc resnic...
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
in veter je šepetaje nosil v zasanjane veke spomine
spomine na sanjo pšeničnih polj
rosnih kapljic v mavrici
sanje ptic svobode in neskončnosti globin
kjer se zeleno in modro združuje
in skupaj spoznava življenje posejano s srebrnimi zvezdami...
nekoč je igral samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali...
nekoč ko je veter še nosil spomine
in ko je dež še znal jokati...
omamni krik nedolžnosti
temna noč objokuje
travnate bilke v soncu
dlani se lovijo v neizrečenosti hotenja
so zbežala iz zemljine sence
valovanje morske gladine ubija
življenje v sinjem
hlasta po sokovih
sence
padajo v prepade
ali si mi verjela ljubica
trepetajoče dlani
ko sva potovala skozi vesolje
hladne poti
si mi šepetala o hrzajočih konjih lačnih svobode
ugašajoča sonca
in o majhni beli sanji jesenskih melanholij
ter te preklete tvoje oči pol sonca
pol življenja
neznanost vabečih poti
ko omahujem na pokopališču križišč
kjer v objemu lotosovega cveta
umira moj oče
med nevihto
sredi strelinih zank obešencev
ihtijo
in ujede ki krožijo
kot črna slutnja
pokošene trave željne ljubezni
med globokim grmenjem razbita lobanja
v kanjonih pretaka krvavo se seme
stoletja hotenj so v misli pribita
grad brez izhoda iskalci žele
prisesana v dlani je tvoja usoda
v skodelici kave se sama kroji
udarci zvonov razbijajo času
v rdečem objemu ostrine poljub
ritem koraka prodira v belino
med pogledi naslade se trgajo nitke
v ženskih očeh stebri bogov
krhkost večera sanja v dlaneh
med plesom teles so rojstva spočeta
v objemu ugriz vsesava trepet
žerjavica išče vodne izvire
uničenje časa se s hipi bori
košček tančice sameva na zemlji
življenje plodi se z očeta krvjo
križ na vrhu skale
zre v vzhajajoče sonce
ciklame vejejo svoje vonjave
v zmedenosti letnih časov
pomlad pa pozvanja
kakor da bi pozabila
na življenje svojih začetkov cvetenja
med belimi brezami
v senci noči
jočejo sanje nad tokom življenja
mokre poti
v ogledalu dežja
ugašajo sonca v razprtih očeh
solze
poljubljajo telesa šepet
ustnice
srkajo poslednje sokove
metulji
pa umirajo v soju svetilk
razprte dlani
lovijo snope svetlobe
veter razbijajoč
odnaša spomine
lisaste sanje
senčijo galebova potovanja
k svobodi
misel razsuta
obala skeletov ječi
neznana obdobja
mrtve poti
rjavo in modro
ujeto v hip
makovo polje pleše
v naročju sivomodrih oblakov
pozabljena je misel
že davno izgubljene ljubezni
mesečevih žarkov
mesečeva mena
v vabljivosti moške duše
teče skozi odo večera
ko stopam polna moči
na pot tvojih korakov
danes bodo ljubile mehke dlani
padajte pšenična zrna
v moje naročje trosite
semena nebeških poljan
morda bom potem
močna in hrabra
le prestopila sfere večnosti
sredi pepelnate jeseni čutim
kako pronika vame nežna melodija časa
breze šepečejo v objemu razcvetelih melodij
ko utripajoča misel srebrne sledi vesolja
drsi v naročje materinih sokov
in zavem se najmanjšega atoma
lastne biti
imam pravico
trgati marjeticam glave v uvelem naročju večera
