Branko Rajšter (*11. julija 1930, Šoštanj - †2. december 1989, Maribor), dirigent, glasbeni pedagog, skladatelj. Rodil se je kot edini otrok v družini kovača Antona in gospodinje Matilde, rojene Kolenc. Njegova glasbena žilica se je prebudila že zelo zgodaj. Pri šestih letih začne igrati harmoniko, za katero ga navduši stric Jože Matjašič, znana osebnost ljubiteljske kulture, in mu dá prve osnove. V osnovni šoli se kot član tamburaškega orkestra nauči igrati še prvi brač in kitaro. Do konca vojne zaključi nižjo gimnazijo v Mariboru in se vpiše na učiteljišče. Kot mladenič igra v zabavnem orkestru svojega strica, vendar kmalu ustanovi svoj revijski ansambel. Zanj piše priredbe in nastopa na družabnih prireditvah mladih po Mariboru in okoliških krajih. Želja po dodatnem glasbenem šolanju postane močnejša od vsega, tako si znanje igranja na violino in klavir pridobiva ob učiteljišču tudi izredno na srednji glasbeni šoli v Mariboru. Vedno bolj ga privlači zborovsko petje, zato kot maturant učiteljišča v času mladinske delovne akcije v Tomaju poleti 1949 iz soudeležencev sestavi priložnostni, »svoj prvi« pevski zbor, nekaj let zatem pa postane pevec in korepetitor okrajnega Pevskega zbora prosvetnih delavcev Slavko Osterc.
Zaposli se takoj po končanem učiteljišču. Začne kot učitelj pripravnik na OŠ Lovrenc na Dravskem polju (1949), po odsluženju vojaškega roka 1951 pa postane za osem let upravitelj OŠ v Strnišču (današnjem Kidričevem), kjer poučuje do leta 1963. Aktivno sodeluje s takratno Zvezo kulturnih organizacij Ptuj, izdatno prispeva tudi organizacijsko k razvoju glasbene kulture na Ptujskem, je med ustanovitelji otroških in mladinskih pevskih revij, festivala pionirjev Dravskega polja … ter nauči igranja na harmoniko veliko tamkajšnjih otrok. Odtlej ves čas tudi zasebno poučuje in odkriva glasbene talente. 1962 diplomira na glasbenem oddelku Pedagoške akademije v Mariboru, tri leta kasneje pa konča študij kompozicije pri Blažu Arniču na ljubljanski Akademiji za glasbo. Pot umetniškega izpopolnjevanja ga vodi v Beograd, kjer si 1983 pridobi magistrski naziv pod mentorstvom Darinke Matić - Marović na oddelku za dirigiranje Fakultete glasbene umetnosti v Beogradu.
Kot zavzetega in strokovno podkovanega glasbenega pedagoga z organizacijskimi sposobnostmi ga leta 1963 povabijo za svetovalca na Zavod za prosvetno pedagoško službo Ptuj. V tej vlogi deluje petindvajset let, od 1967 pod okriljem tovrstnega mariborskega zavoda, od 1969 pa v okviru Zavoda za šolstvo RS za področje. Vsa leta aktivno sodeluje v preobrazbi glasbene vzgoje na osnovnih, srednjih in glasbenih šolah. Redno organizira permanentno izobraževanje s strokovnimi predavanji in vzornimi hospitacijami na številnih aktivih učiteljev glasbe in več kot dvajset let oblikuje vsebinsko plat republiških seminarjev za zborovodje šolskih mladinskih zborov. O metodiki glasbene vzgoje in zborovodstva predava tudi v tujini. Kot svetovalec za glasbeno vzgojo si pridobi med učitelji velik ugled, postane njihov mentor in vzornik. Septembra 1988 začne predavati vokalno tehniko na oddelku za glasbeno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru, jeseni 1989 pa postane njegov predstojnik. Potrdilo o priznanju umetniških del, ki bi mu omogočilo docentski naziv, prispe v njegov poštni nabiralnik nekaj dni po smrti.
Ljubezen so zborovske glasbe in zborovodstva ga zaznamujeta za vse življenje. Razdaja se jima v vsej polnosti tudi v ljubiteljski kulturi. Vse od leta 1949 naprej se v neprekinjeni verigi zvrsti množica zasedb pod njegovim vodstvom. Včasih le za kratek čas, nemalokrat sočasno. Od pionirskih in mladinskih zborčkov na osnovnih šolah, kjer deluje, do Mešanega mladinskega zbora ptujske gimnazije, Dekliškega pevskega zbora Srednje glasbene in baletne šole Maribor, mešanega, ženskega in moškega pevskega zbora DPD Svoboda Kidričevo (današnji Moški pevski zbor Talum, vodi ga v letih 1952–1963), do Mešanega pevskega zbora KUD Angel Besednjak (1962–1972), Komornega moškega zbora Ptuj (1963–1978), Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič (1968–1982), Moškega pevskega zbora Slava Klavora (1977–1980), Mariborskega okteta (1982–1986) do Mladinskega pevskega zbora Maribor, pri katerega ustanovitvi 1964 sodeluje in ga vodi celih 25 let. Čeprav občutno prispeva k umetniški rasti vsakega naštetih ansamblov, kar dokazujejo tudi nagrade, postane MPZ »njegov« zbor, s katerim nenehno osvaja najvišja odličja pri nas in v tujini. Več let zapovrstjo z njim zmaga na Mladinskem pevskem festivalu v Celju, nekajkrat tudi v mednarodnem merilu. Zbor prejme nagrado Radia BBC v Londonu, 1. nagrado v Varni (1975), 1. nagrado in posebno nagrado žirije v Neerpeltu (1976), 2. nagrado v Pratu (1982), 1. nagrado in posebno prvič podeljeno nagrado BUFA, fonda za najboljše izvedeno obligatno skladbo v Haagu (1983), 2. nagrado in posebno priznanje Radia Zürich (Grosse Kanne) v Montreauxu (1984), 1. nagrado v Arnhemu (1987), 1. nagrado v kategoriji koralnega petja in 2. nagrado v kategoriji renesančnega petja v Karditsi (1988), … Z njim redno nastopa na Festivalu Kurirček, na revijah mladinskih pevskih zborov v Zagorju, sodeluje v večjih vokalno-instrumentalnih in scenskih delih s Slovensko filharmonijo, filharmoničnim orkestrom iz Zagreba, orkestrom SNG Maribor, snema za radijske hiše v Mariboru, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Gradcu, Celovcu, Zürichu, Trstu, Budimpešti, Bukarešti, Skopju, Stuttgartu, Londonu … Zbor posname dve veliki gramofonski plošči (Naše geslo, 1975, Vsi otroci sveta, 1982), eno majhno (Nagrajeni zbori MPF Celje, 1969) ter zvočni kaseti Pesmi partizana Cirila (1980) in Dober glas seže v deveto vas (1989). Postane domala sinonim za njegovo ime in instruktorsko telo, s katerim učiteljem glasbe prezentira umetnost zborovskega petja.
Dolga leta je bil Rajšter tudi reden član ocenjevalnih komisij revij otroških in mladinskih zborov široko po Sloveniji, član bodisi na čelu žirij tekmovanja Naša pesem v Mariboru in mednarodne žirije Mladinskega pevskega festivala v Celju. Množično zbirko njegovih priznanj in nagrad, ki jih je prejel v bogatem in dolgoletnem večstranskem delovanju, katerega neizbrisne sledi so še danes vidne med generacijami učiteljev, pevcev in drugih glasbenikov, bogatijo poleg odličij s pevskih tekmovanj tudi Gallusova plaketa (1971), Žagarjeva nagrada z UPZ Emil Adamič (1976), Zlati grb mesta Maribor (1985) in nagrada Prešernovega sklada z MPZ Maribor (1976).
