Potujem tiho skozi čas in spotoma lovim spomine, prešernost iščem, znan obraz, besedo ljubo iz davnine.
A smeha, petja čuti ni, podobe jasnost so zgubile, beseda pisna rumeni in topla dlan se je shladila.
Minljivosti skrivnostni svet nerad v sedanjost se odpira, zato spomin le v mrak cveti, pod svetlim soncem pa umira.
Sonce vsak večer zahaja, poslovi se in zaspi, zjutraj pa ponovno vstaja in spočito zažari.
K miru leže pamet vsaka, da ji moč ne odpove, duh stvarilen naj počaka, da napolni se srce.
Kroženja so tista sila, ki v naravi so doma, za življenje pa pravila, ki jih človek naj prizna.
Utrujen leže na zenit nebeški potnik – poln krvi ... Poslavlja dan se v mrak zavit, počaka luno – in zaspi ...
Med pinijami vlada mir, ko zlijeva se v toplo noč, ljubezni listava brevir in plah objem postaja vroč ...
Nevidni pajek mrežo splel skoz rožni svet je do nebá, Orfej pa v strune je zapel: Srcé je sŕcu reklo da!
