Ne, jaz nisem jaz,
ne, nisem človek.
Kaj sem?
Tih glas, pod zemljo, mi govori,
da sem Tulipan,
ki spomladi cveti.
Sem res Tulipan?
Živim v času, ko je pomlad.
Ko se izteče čas, odidem spat.
Prespim poletje, jesen, zimo.
Tulipan sem in dež je zame vino,
živim, da odprem svoj cvet,
Tulipan sem in poet.
BELA DAMA
Ko se bo jutro srečalo z nočjo,
bom odšel v kraj rojstva,
dolina večne rose in zvezdnatega neba,
pot do tja, omogočila bo bela dama,
v kraj, kjer sanje postanejo telo,
smrt vodi v novo rojstvi,
tja odpeljala me bo sama,
tiha, krasna bela dama.
POGLEJ, POSLUŠAJ
Poglej, tam je luč,
ki sveti rdeče,
poglej, tam otrok je feferon,
ki močno peče,
poglej v reko,
ki rdeča je kot kri,
neumorno teče,
poslušaj krik,
ki na vso moč kriči,
poglej, v reki se nekdo duši,
poslušaj mrtvega človeka,
ne ve, zakaj je umrl,
kdo je vrata za njim odprl.
TULIPAN SEM
Ne, jaz nisem jaz,
ne, nisem človek.
Kaj sem?
Tih glas, pod zemljo, mi govori,
da sem Tulipan,
ki spomladi cveti.
Sem res Tulipan?
Živim v času, ko je pomlad.
Ko se izteče čas, odidem spat.
Prespim poletje, jesen, zimo.
Tulipan sem in dež je zame vino,
živim, da odprem svoj cvet,
Tulipan sem in poet.
BELA DAMA
Ko se bo jutro srečalo z nočjo,
bom odšel v kraj rojstva,
dolina večne rose in zvezdnatega neba,
pot do tja, omogočila bo bela dama,
v kraj, kjer sanje postanejo telo,
smrt vodi v novo rojstvi,
tja odpeljala me bo sama,
tiha, krasna bela dama.
POGLEJ, POSLUŠAJ
Poglej, tam je luč,
ki sveti rdeče,
poglej, tam otrok je feferon,
ki močno peče,
poglej v reko,
ki rdeča je kot kri,
neumorno teče,
poslušaj krik,
ki na vso moč kriči,
poglej, v reki se nekdo duši,
poslušaj mrtvega človeka,
ne ve, zakaj je umrl,
kdo je vrata za njim odprl.
