Da se vam predstavim — sem gospa Laž. Nikoli ne lažem. Sem prijateljica vseh vas. Moje rojstno mesto je Celje, zdaj pa živim v Mariboru v majhni garsonjeri na Ljubljanski 3a. Na stenah visijo uokvirjene slike. Vedno znova jih pogledam in se potihoma vprašam, kateri genialni umetnik jih je naslikal. Kdo sploh je ta Jože Polajnko mlajši, ki me je začel pisati. A kaj bi si belila glavo s tem, saj kot pisec moje laži ni pomemben.
Moram vam že takoj v uvodu povedati, da je eden najbogatejših ljudi na svetu. A to še ni vse. Maribor ob Dravi je najlepše mesto na svetu. Ljudje tukaj so zelo pošteni, zato na vratih stanovanj ali pa javnih hiš ni ključavnic. Sploh ne lažejo in pravim vam, to mesto je vzor med vzori. Ženske nosijo trimetrske frizure, živozelene, živordeče ali živomodre. Januarja, ko je v Mariboru najhujša zima, hodijo elegantni gospodje v kratkih hlačah in kratkih majicah. Mlade gospe pa imajo na sebi samo spodnje hlačke in so brez modrčkov. Ko hodijo po cesti v čevljih z visokimi petami, se jim bujne prsi nalahno pozibavajo zdaj v levo in zdaj v desno. Pa tudi to še ni vse. Medvedi se po Gosposki cesti sprehajajo. Jedo iz zlatih krožnikov. O brezposelnosti sploh nikoli niso slišali. Imamo čudovitega župana, ki je v nekaj sekundah preplaval Dravo. Bodimo ponosni nanj.
Tako, predstavila sem se vam in vam povedala vse po resnici, zdaj pa mi, prosim, zaploskajte vsi, ki ste me poslušali.
Povedala vam bom resnične zgodbe, ki sem jih doživela v vseh časih z najrazličnejšimi ljudmi.
* * *
V bližini Celja sem zagledala moškega, ki je bil bolj atletske postave, visok približno 180 centimetrov. Glavo je imel plešasto in ker je takrat sijalo sonce, so se črno rumeni žarki odbijali od njegove lesketajoče se kože. Na sredi pleše mu je rasel tri metre dolg rdečezelen las v obliki laksne. Čudila sem, da lahko takšni moški sploh obstajajo. Nekaj časa sem opazovala plešastega gospoda, potem pa je na las pridrvela velika kilogramska dežna kaplja, se desetkrat zaporedoma odbila od njega, enajstič pa je poletela tako visoko, da je na modrem nebu pristala. Nikoli nisem lagala in nikoli ne bom, toda to, kar sem videla, pri moji veri, je prava resnica.
Uglajenega gospoda sem nato vprašala:
— Pa večkrat pade takšna kaplja na vaš gosti las?
— Kajpada, mi je dogovoril. Pred dvema dnevoma si je kosovka spletla gnezdo za eno uro in v njem izvalila pet mladih in malih kosov z živorumenimi kljun ki. Vam povem, da je bil živžav kot še nikoli!
— Naj vas to nič ne preseneti ali pa začudi. Svet je velik in kdor mnogo potuje, marsikaj doživi.
* * *
Bila sem v Srbiji in hodila sem po Beogradu. Naproti mi je prišel postaven visok črnolasi moški, ki je imel oblečene modre kavbojke, živordečo srajco in zlate cokle. Šlic je imel odprt in skozenj je kukala štirimetrska bela srajca.
— Ježeš, sem mu rekla, srajca vam kuka skozi šlic!
— Vem, vendar me to sploh ne moti.
— Pa zakaj si niste srajce potegniti skozi šlic, potem si ga z zadrgo lahko zaprete.
— Ljubica, ali misliš, da imam na razpolago toliko časa kakor ti. Ali sploh veš, kaj vse še moram danes narediti oziroma česa še nisem naredil. Kanarčku še tudi nisem zamenjal vode.
Nato si je iz šlica potegnil svojega vrabca in se pohcal na pločnik, da so se drobne kapljice odbijale od razgretega asfalta.
— Tako, moja mala, sedaj, ko sem se popišal, mi je pa prav malo mar za odprti šlic. Pa se mi je nasmejal, si zažvižgal in se počasi odmajal neznanokam.
Moram vam priznati, da mi je možakar zaradi svoje naravnosti ugajal. Za hrbtom sem mu še zaploskala.
* * *
Stopila sem k mlademu gospodu Polajnku in ga vprašala:
— Kaj ste pa danes naslikali?
— Tihožitje v naravi, mi je odgovoril.
— Še vedno te ne razumem.
— Draga laž, takoj ti bom razložil Najprej sem vzel v roko zelo velik čopič. Potem sem rjav ovojni papir pobarval z belo akrilno barvo, ki se je sušila ves dan. Ko sem se prepričal, da je površina suha, sem nanjo naslikal črn krog, tri poševne ploskve - črnomodro, rumeno in rdečo. Pod njimi pa črno nit. Sliko sem nekaj časa opazoval, potem pa sem opazil, da se je nit začela premikati po beli površini. Razmišljal sem, kaj naj naredim, da se bo nit ustavila. Nenadoma mi je padla v glavo genialna misel. Vzel sem lonček z belo barvo, pomočil sem vanjo čopi in črno nit prebarval.
— Tako, ti črna kosmata spaka, zdaj pa se ne boš več zvijala in plazila po papirju.
Moram priznati, da je bil res za nekaj časa mir. Bil je večer in odpravil sem se spat. Zjutraj ko sem sem se še ves krmežljav prebudil, sem se ozrl po sob. Na preprogi je ležala tista nit, le da je bila dvakrat daljša.
In kaj pravite k temu, gospa Laž?
— Da je to čista resnica!
* * *
Lepa gospa Slavica Tovšak je strastna planinarka. Zaposlena je v Mariborskem pokrajinskem arhivu. Nekega dne je gospodu Novaku, direktorju arhiva, in meni predlagala, da bi šli na Mont Everest. Razumljivo je, da smo bili vsi tako za. Šli smo na Slivniško letališče in ponedeljek, dvajsetega. julija 1998, smo ob polštirih zjutraj odpotovali na Himalajo. Vsi smo bili oblečeni lahko. Gospa Slavica je imela še obute čevlje z visokimi petami, kratke hlače in živo zeleno majico s kratkimi rokavi. V laseh je imela velik rdeč cvet. Nohte je imela nalakirane z rdečim lakom. V nahrbtniku je imela zobno ščetko, odejo, šminko, glavnik, čokolado, čaj in pralni prašek, par kratkih nogavic, konzerve in stekleničko žganja. Gospod Novak je imel na sebi dolge kamgarn hlače, svileno vetrovko, obute pa je imel lahke usnjene čevlje. Jaz sem se oblekla po njunem zgledu.
V torek, enaindvajsetega julija smo ob 6. zjutraj srečno pristali z letalom na velikem travniku pod najvišjo goro sveta. Voda odprave je bila izkušena gospa Tovšak.
Izstopili smo in Slavica nama je z ljubeznivim pogledom in rekla:
— Zdaj pa kar pot pod noge. Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor.
Začeli smo se hitro vzpenjati. Pot je postajala vedno bolj strma. Na polovici gore so nebo prekrili težki in temni oblaki. Nastal je mraz. Veter je pihal s tako silo, da je nosil po zraku debelo kamenje. Naenkrat pa — glej čudež vseh čudežev! Iz oblakov je začela padati toča, debla kot buče. Slavico je gorski zrak tako prevzel, da je kar zaklicala:
— Kar pogumno za mano naprej.
Kot nori smo se vzpenjali v strmino in ni nas ovirala ne debela toča in ne močan vihar. Bili smo tako veseli, da smo zavriskali. Jaz sem se ozrla proti jasnemu nebu, na katerem je sijalo deset sonc. Gospe Slavici in gospodu Novaku sem v svoji gorečnosti rekla:
— Eno do teh sonc si bom dala v nahrbtnik, ga odnesla v Maribor in spravili ga bomo v arhiv. Midva pa sva priči, da je bilo vse skupaj res.
* * *
Gospod Mlinari je zelo učen mož, dober poznavalec srednjeveške zgodovine in odlični pisec knjig o samostanih na Slovenskem. Nekega dne mu je šinila v glavo misel, da bi lahko napisal knjigo o maremberškem dominikanskem samostanu. Bilo je vroče poletje 1966, julij mesec. Svoji zvesti ženi je rekel:
— Začel bom pisati svojo novo knjigo o MDS.
Soproga ga je samo pogledala, pripravila mu je obilno malico, nato pa mu je rekla:
— Pa le pojdi na vikend in knjigo piši v miru!
Ko je prišel na svoj ranč, je sedel na stol in iz aktovke vzel nekaj tisoč belih listov A4. Dal jih je na mizo, pokrito s prtom. Začel je pisati in pisal je s strastjo. V ozračju je bila sopara, v prostoru pa prijeten hlad, zato je bilo razumljivo, da je bilo tam večje število nadležnih muh. Cel roj jih je bilo. Gospoda Mlinariča so pri pisanju začele motiti.
— Ne bodo me vrgle na finto!
Naglo je vstal in šel v vinograd nabirat grozdje. Do poznih večernih ur ga je nabiral, potem pa je prišla noč in so muhe zaspale. On pa je prijel za pero in pisal in pisal. Z vztrajnostjo je napisal knjigo o MDS, nato pa je odpotoval v Ljubljano na ministrstvo za kulturo. Bil dober govornik in je prepričal ministra Školjča, da mu je odobril finance za knjigo. Ko je prišel domov, je soprogi seveda vso zgodbo povedal po resnici. Nekaj dni zatem je bila predstavitev knjige v Mariborskem pokrajinskem arhivu. Tu je bilo zbrano vse, vsa mariborska smetana Povedal jim je, da je tisk knjige bil tako drag kot nekaj avtomobilov. To je bil za mene najvažnejši stavek. Drugo, kar pa je sledilo, je bilo v zvezi s pecivom, ki ga je spekla gospa Mlinarič. Bilo je tako dobro, da so ga vsi začeli hvaliti in ga tudi z drobtinami vred pojedli. O gospe Mlinar so rekli, naj njen soprog čimveč napiše, ona pa da bi vsaki spekla kakšne dobrote. Jaz pa, ki nisem bila prisotna pri vsem, kar se je dogajalo, vam povem, da je bilo tako, in če tega ne bi rekla, bi se zlagala.
* * *
Srečala sem se z mojstrom Rembrandtom.
— Kaj slikate, maestro? sem ga vprašala.
— Nočno stražo, mi je prijazno dogovoril gospod Rembrandt.
— Kakšen pa je format te slike, če vas smem vprašati?
— 50 krat 70 centimetrov, mi je odgovoril
— In koliko kilogramov barve boste porabili za tako veliko platenno površino?
— Ni več in nič manj kot dvajset kilogramov.
— To je pa zelo veliko, sem se začudila.
Ker pa me je radovednost gnala, sem ga še vprašala:
— A tako? sem se čudila. Kaj pa je na tej sliki naslikanega?
Zasmejal se je in mi rekel:
— Voz s posušenim senom in zelena krava z rdečimi nogami.
— Za božjo voljo, to je pa nenavadna slika, vi ste pa genialni umetnik.
— In zdaj poglejte, gospa laž, če ste sliko videli, ste lahko tudi videli, da se voz premika in se bo zdaj zdaj prevrnil. To je samo vprašanje časa. Krava pa stoji na mestu. Da, treba je znati slikati!
— Eh, saj tega ne morem verjeti, sem rekla. Koliko pa boste dobili za to sliko?
— Sto milijonov za predujem in 500 milijonov pozneje, mi je odgovoril genius Rembrand van Rijn.
Prijazno sem se mu nasmehnila, nekajkrat narahlo zamajala z glavo, mu stisnila možato roko in mu zaželela še mnogo srečnih let, zdravja in še mnogo takšnih nenavadno naslikanih slik.
* * *
Dedek, ki so mu rekli po domače Zanut, je bil doma iz Vipavske doline. Bil je suh, svetlolas in plešast Na eno nogo je šepal. Domači so mu večkrat rekli, naj si sladka kavo. Toda vedno znova jim je rekel, da mu sladkor škoduje. Nekega dne pa, ko v kuhinji ni bilo nikogar, je naskrivaj ukradel sladkor iz lončka in si ga hitro del v usta. Mislil je, da ga pri tem dejanju ne bo nihče zalotil . Pa se je zmotil. Ravno takrat je stopila v prostor Frančka in mu je rekla:
— Od kdaj pa ima naš dedek rad sladkor?
Zanut jo je jezno pogledal, potem pa ji je rekel:
— Baba neumna, od kod pa si se vzela?
Potem je še nekajkrat zaklel naglas:
— Oštja malora maledeta ma kej pej oni iščeš?
Ali mislite, da se je Zanut zlagal, ko je trdil, da nima rad sladkorja?
* * *
Marjan Matjašič je predsednik Zgodovinskega društva v Mariboru. Pije turško kavo na zraku in vedno je dobre volje. Nekega soparnega dne sem bila v njegovi družbi. Naročila sva si kavo in natakar name je prinesel dve skodelici, gospod Matjašič pa je plačal. Natakarju je dal še nekaj napitnine. Ko sva sedela za mizo in prijetno kramljala, je zapihal rahel vetrič. Velik zelen list na katalpi se je zamajal in ker ni bil dovolj močno pričvrščen na vejo, je odpadel in se s konico zapičil v temno kavo. Izpulila sem ga, takrat pa se je začela pozibavati miza. Matjašiču sem rekla:
— Hitro jo zgrabite, da se bo umirila in bo kava ostala v skodelicah.
Tako je tudi storil.
A zgodilo se je nekaj, česar človek še v sanjah ne bi mogel pričakovati. Skodelici sta začeli skakati po prtu. Vedno bolj sta se odbijali od mize, začuli so se glasni udarci, gostje okoli naju pa so se začeli ozirati. Naenkrat pa je začel iz skodelice bruhati rdeč gejzir, visok deset metrov. Takšno stanje je trajalo približno dvajset minut, potem pa se je skodelica razletela z glasnim pokom. Porcelanaste črepinje so se dvignile visoko v nebo, tako visoko, da jih ni bilo več mogoče videti s prosim očesom. Da, tako je bilo s to zgodbo, pa če mi verjamete ali ne.
Da se vam predstavim — sem gospa Laž. Nikoli ne lažem. Sem prijateljica vseh vas. Moje rojstno mesto je Celje, zdaj pa živim v Mariboru v majhni garsonjeri na Ljubljanski 3a. Na stenah visijo uokvirjene slike. Vedno znova jih pogledam in se potihoma vprašam, kateri genialni umetnik jih je naslikal. Kdo sploh je ta Jože Polajnko mlajši, ki me je začel pisati. A kaj bi si belila glavo s tem, saj kot pisec moje laži ni pomemben.
Moram vam že takoj v uvodu povedati, da je eden najbogatejših ljudi na svetu. A to še ni vse. Maribor ob Dravi je najlepše mesto na svetu. Ljudje tukaj so zelo pošteni, zato na vratih stanovanj ali pa javnih hiš ni ključavnic. Sploh ne lažejo in pravim vam, to mesto je vzor med vzori. Ženske nosijo trimetrske frizure, živozelene, živordeče ali živomodre. Januarja, ko je v Mariboru najhujša zima, hodijo elegantni gospodje v kratkih hlačah in kratkih majicah. Mlade gospe pa imajo na sebi samo spodnje hlačke in so brez modrčkov. Ko hodijo po cesti v čevljih z visokimi petami, se jim bujne prsi nalahno pozibavajo zdaj v levo in zdaj v desno. Pa tudi to še ni vse. Medvedi se po Gosposki cesti sprehajajo. Jedo iz zlatih krožnikov. O brezposelnosti sploh nikoli niso slišali. Imamo čudovitega župana, ki je v nekaj sekundah preplaval Dravo. Bodimo ponosni nanj.
Tako, predstavila sem se vam in vam povedala vse po resnici, zdaj pa mi, prosim, zaploskajte vsi, ki ste me poslušali.
Povedala vam bom resnične zgodbe, ki sem jih doživela v vseh časih z najrazličnejšimi ljudmi.
* * *
V bližini Celja sem zagledala moškega, ki je bil bolj atletske postave, visok približno 180 centimetrov. Glavo je imel plešasto in ker je takrat sijalo sonce, so se črno rumeni žarki odbijali od njegove lesketajoče se kože. Na sredi pleše mu je rasel tri metre dolg rdečezelen las v obliki laksne. Čudila sem, da lahko takšni moški sploh obstajajo. Nekaj časa sem opazovala plešastega gospoda, potem pa je na las pridrvela velika kilogramska dežna kaplja, se desetkrat zaporedoma odbila od njega, enajstič pa je poletela tako visoko, da je na modrem nebu pristala. Nikoli nisem lagala in nikoli ne bom, toda to, kar sem videla, pri moji veri, je prava resnica.
Uglajenega gospoda sem nato vprašala:
— Pa večkrat pade takšna kaplja na vaš gosti las?
— Kajpada, mi je dogovoril. Pred dvema dnevoma si je kosovka spletla gnezdo za eno uro in v njem izvalila pet mladih in malih kosov z živorumenimi kljun ki. Vam povem, da je bil živžav kot še nikoli!
— Naj vas to nič ne preseneti ali pa začudi. Svet je velik in kdor mnogo potuje, marsikaj doživi.
* * *
Bila sem v Srbiji in hodila sem po Beogradu. Naproti mi je prišel postaven visok črnolasi moški, ki je imel oblečene modre kavbojke, živordečo srajco in zlate cokle. Šlic je imel odprt in skozenj je kukala štirimetrska bela srajca.
— Ježeš, sem mu rekla, srajca vam kuka skozi šlic!
— Vem, vendar me to sploh ne moti.
— Pa zakaj si niste srajce potegniti skozi šlic, potem si ga z zadrgo lahko zaprete.
— Ljubica, ali misliš, da imam na razpolago toliko časa kakor ti. Ali sploh veš, kaj vse še moram danes narediti oziroma česa še nisem naredil. Kanarčku še tudi nisem zamenjal vode.
Nato si je iz šlica potegnil svojega vrabca in se pohcal na pločnik, da so se drobne kapljice odbijale od razgretega asfalta.
— Tako, moja mala, sedaj, ko sem se popišal, mi je pa prav malo mar za odprti šlic. Pa se mi je nasmejal, si zažvižgal in se počasi odmajal neznanokam.
Moram vam priznati, da mi je možakar zaradi svoje naravnosti ugajal. Za hrbtom sem mu še zaploskala.
* * *
Stopila sem k mlademu gospodu Polajnku in ga vprašala:
— Kaj ste pa danes naslikali?
— Tihožitje v naravi, mi je odgovoril.
— Še vedno te ne razumem.
— Draga laž, takoj ti bom razložil Najprej sem vzel v roko zelo velik čopič. Potem sem rjav ovojni papir pobarval z belo akrilno barvo, ki se je sušila ves dan. Ko sem se prepričal, da je površina suha, sem nanjo naslikal črn krog, tri poševne ploskve - črnomodro, rumeno in rdečo. Pod njimi pa črno nit. Sliko sem nekaj časa opazoval, potem pa sem opazil, da se je nit začela premikati po beli površini. Razmišljal sem, kaj naj naredim, da se bo nit ustavila. Nenadoma mi je padla v glavo genialna misel. Vzel sem lonček z belo barvo, pomočil sem vanjo čopi in črno nit prebarval.
— Tako, ti črna kosmata spaka, zdaj pa se ne boš več zvijala in plazila po papirju.
Moram priznati, da je bil res za nekaj časa mir. Bil je večer in odpravil sem se spat. Zjutraj ko sem sem se še ves krmežljav prebudil, sem se ozrl po sob. Na preprogi je ležala tista nit, le da je bila dvakrat daljša.
In kaj pravite k temu, gospa Laž?
— Da je to čista resnica!
* * *
Lepa gospa Slavica Tovšak je strastna planinarka. Zaposlena je v Mariborskem pokrajinskem arhivu. Nekega dne je gospodu Novaku, direktorju arhiva, in meni predlagala, da bi šli na Mont Everest. Razumljivo je, da smo bili vsi tako za. Šli smo na Slivniško letališče in ponedeljek, dvajsetega. julija 1998, smo ob polštirih zjutraj odpotovali na Himalajo. Vsi smo bili oblečeni lahko. Gospa Slavica je imela še obute čevlje z visokimi petami, kratke hlače in živo zeleno majico s kratkimi rokavi. V laseh je imela velik rdeč cvet. Nohte je imela nalakirane z rdečim lakom. V nahrbtniku je imela zobno ščetko, odejo, šminko, glavnik, čokolado, čaj in pralni prašek, par kratkih nogavic, konzerve in stekleničko žganja. Gospod Novak je imel na sebi dolge kamgarn hlače, svileno vetrovko, obute pa je imel lahke usnjene čevlje. Jaz sem se oblekla po njunem zgledu.
V torek, enaindvajsetega julija smo ob 6. zjutraj srečno pristali z letalom na velikem travniku pod najvišjo goro sveta. Voda odprave je bila izkušena gospa Tovšak.
Izstopili smo in Slavica nama je z ljubeznivim pogledom in rekla:
— Zdaj pa kar pot pod noge. Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor.
Začeli smo se hitro vzpenjati. Pot je postajala vedno bolj strma. Na polovici gore so nebo prekrili težki in temni oblaki. Nastal je mraz. Veter je pihal s tako silo, da je nosil po zraku debelo kamenje. Naenkrat pa — glej čudež vseh čudežev! Iz oblakov je začela padati toča, debla kot buče. Slavico je gorski zrak tako prevzel, da je kar zaklicala:
— Kar pogumno za mano naprej.
Kot nori smo se vzpenjali v strmino in ni nas ovirala ne debela toča in ne močan vihar. Bili smo tako veseli, da smo zavriskali. Jaz sem se ozrla proti jasnemu nebu, na katerem je sijalo deset sonc. Gospe Slavici in gospodu Novaku sem v svoji gorečnosti rekla:
— Eno do teh sonc si bom dala v nahrbtnik, ga odnesla v Maribor in spravili ga bomo v arhiv. Midva pa sva priči, da je bilo vse skupaj res.
* * *
Gospod Mlinari je zelo učen mož, dober poznavalec srednjeveške zgodovine in odlični pisec knjig o samostanih na Slovenskem. Nekega dne mu je šinila v glavo misel, da bi lahko napisal knjigo o maremberškem dominikanskem samostanu. Bilo je vroče poletje 1966, julij mesec. Svoji zvesti ženi je rekel:
— Začel bom pisati svojo novo knjigo o MDS.
Soproga ga je samo pogledala, pripravila mu je obilno malico, nato pa mu je rekla:
— Pa le pojdi na vikend in knjigo piši v miru!
Ko je prišel na svoj ranč, je sedel na stol in iz aktovke vzel nekaj tisoč belih listov A4. Dal jih je na mizo, pokrito s prtom. Začel je pisati in pisal je s strastjo. V ozračju je bila sopara, v prostoru pa prijeten hlad, zato je bilo razumljivo, da je bilo tam večje število nadležnih muh. Cel roj jih je bilo. Gospoda Mlinariča so pri pisanju začele motiti.
— Ne bodo me vrgle na finto!
Naglo je vstal in šel v vinograd nabirat grozdje. Do poznih večernih ur ga je nabiral, potem pa je prišla noč in so muhe zaspale. On pa je prijel za pero in pisal in pisal. Z vztrajnostjo je napisal knjigo o MDS, nato pa je odpotoval v Ljubljano na ministrstvo za kulturo. Bil dober govornik in je prepričal ministra Školjča, da mu je odobril finance za knjigo. Ko je prišel domov, je soprogi seveda vso zgodbo povedal po resnici. Nekaj dni zatem je bila predstavitev knjige v Mariborskem pokrajinskem arhivu. Tu je bilo zbrano vse, vsa mariborska smetana Povedal jim je, da je tisk knjige bil tako drag kot nekaj avtomobilov. To je bil za mene najvažnejši stavek. Drugo, kar pa je sledilo, je bilo v zvezi s pecivom, ki ga je spekla gospa Mlinarič. Bilo je tako dobro, da so ga vsi začeli hvaliti in ga tudi z drobtinami vred pojedli. O gospe Mlinar so rekli, naj njen soprog čimveč napiše, ona pa da bi vsaki spekla kakšne dobrote. Jaz pa, ki nisem bila prisotna pri vsem, kar se je dogajalo, vam povem, da je bilo tako, in če tega ne bi rekla, bi se zlagala.
* * *
Srečala sem se z mojstrom Rembrandtom.
— Kaj slikate, maestro? sem ga vprašala.
— Nočno stražo, mi je prijazno dogovoril gospod Rembrandt.
— Kakšen pa je format te slike, če vas smem vprašati?
— 50 krat 70 centimetrov, mi je odgovoril
— In koliko kilogramov barve boste porabili za tako veliko platenno površino?
— Ni več in nič manj kot dvajset kilogramov.
— To je pa zelo veliko, sem se začudila.
Ker pa me je radovednost gnala, sem ga še vprašala:
— A tako? sem se čudila. Kaj pa je na tej sliki naslikanega?
Zasmejal se je in mi rekel:
— Voz s posušenim senom in zelena krava z rdečimi nogami.
— Za božjo voljo, to je pa nenavadna slika, vi ste pa genialni umetnik.
— In zdaj poglejte, gospa laž, če ste sliko videli, ste lahko tudi videli, da se voz premika in se bo zdaj zdaj prevrnil. To je samo vprašanje časa. Krava pa stoji na mestu. Da, treba je znati slikati!
— Eh, saj tega ne morem verjeti, sem rekla. Koliko pa boste dobili za to sliko?
— Sto milijonov za predujem in 500 milijonov pozneje, mi je odgovoril genius Rembrand van Rijn.
Prijazno sem se mu nasmehnila, nekajkrat narahlo zamajala z glavo, mu stisnila možato roko in mu zaželela še mnogo srečnih let, zdravja in še mnogo takšnih nenavadno naslikanih slik.
* * *
Dedek, ki so mu rekli po domače Zanut, je bil doma iz Vipavske doline. Bil je suh, svetlolas in plešast Na eno nogo je šepal. Domači so mu večkrat rekli, naj si sladka kavo. Toda vedno znova jim je rekel, da mu sladkor škoduje. Nekega dne pa, ko v kuhinji ni bilo nikogar, je naskrivaj ukradel sladkor iz lončka in si ga hitro del v usta. Mislil je, da ga pri tem dejanju ne bo nihče zalotil . Pa se je zmotil. Ravno takrat je stopila v prostor Frančka in mu je rekla:
— Od kdaj pa ima naš dedek rad sladkor?
Zanut jo je jezno pogledal, potem pa ji je rekel:
— Baba neumna, od kod pa si se vzela?
Potem je še nekajkrat zaklel naglas:
— Oštja malora maledeta ma kej pej oni iščeš?
Ali mislite, da se je Zanut zlagal, ko je trdil, da nima rad sladkorja?
* * *
Marjan Matjašič je predsednik Zgodovinskega društva v Mariboru. Pije turško kavo na zraku in vedno je dobre volje. Nekega soparnega dne sem bila v njegovi družbi. Naročila sva si kavo in natakar name je prinesel dve skodelici, gospod Matjašič pa je plačal. Natakarju je dal še nekaj napitnine. Ko sva sedela za mizo in prijetno kramljala, je zapihal rahel vetrič. Velik zelen list na katalpi se je zamajal in ker ni bil dovolj močno pričvrščen na vejo, je odpadel in se s konico zapičil v temno kavo. Izpulila sem ga, takrat pa se je začela pozibavati miza. Matjašiču sem rekla:
— Hitro jo zgrabite, da se bo umirila in bo kava ostala v skodelicah.
Tako je tudi storil.
A zgodilo se je nekaj, česar človek še v sanjah ne bi mogel pričakovati. Skodelici sta začeli skakati po prtu. Vedno bolj sta se odbijali od mize, začuli so se glasni udarci, gostje okoli naju pa so se začeli ozirati. Naenkrat pa je začel iz skodelice bruhati rdeč gejzir, visok deset metrov. Takšno stanje je trajalo približno dvajset minut, potem pa se je skodelica razletela z glasnim pokom. Porcelanaste črepinje so se dvignile visoko v nebo, tako visoko, da jih ni bilo več mogoče videti s prosim očesom. Da, tako je bilo s to zgodbo, pa če mi verjamete ali ne.
