Iskal sem čudeže, a nisem jim verjel, saj le preizkušajo srce.
Povsod tema, tišina, ki se ne odmakne, luč le v sanjah se me dotakne.
Verjel sem, da lahko gorim, ostanek zate v plamen spremenil, da grel te bo, saj verjel sem vate.
O letih mladostnih sem pel, o kruhku, ki sem si ga želel. O časih sedanjih zdaj pojem in o ljubezni, ki življenja je pojem.
Po tujih odrih in shodih te pesmi so brali, skrivali solze ali smeh. Na odru domačem so se le spogledovali: »Kdo neki poje?« so se le spraševali.