Zgodba, ki jo še danes lahko slišite v kakšni izmed gostilnic na zahodni obali Jutlanda je preprosta. Če ima popotnik, ki ga strast po samoti zvabi v tiste že rahlo pozabljene vasi stisnjene med blede peščine in rjasta močvirja, srečo in bo pustil gostilničarju, da se razgovori ob naročenem vrčku piva, ne bo obžaloval časa prebitega v nizkem gostilniškem prostoru, z odbijajočim kiselkastim vonjem po postanem pivu in mrzlem tobačnem dimu zažrtem v porumenelih prtih in zavesah, z grobo tesanimi brunastimi mizami in počrnelim stropom; zazdelo se mu bo (to bo tudi zatrdil njegov sogovornik!), da so drevesa iz katerih so iztesane mize in klopi, bile priče starodavni zgodbi ter - da je preko njih, na nek skrivnosten način, le z dotikom roke na robatem in grčastem lesu - tudi sam njen očividec. Stara saga si zasluži, da se jo še enkrat pove!
Nekoč je v eni izmed obrežnih vasic živel mladi mož z imenom Jonas. Bil je ribič, kot je bil ribič njegov ded, oče in kot naj bi postali ribiči tudi njegovi otroci, ki jih je že zdaj, ob mirnem morju jemal v svoj čoln. Kar so bile za kmete na vzhodu dežele bogate ravnice s črno prstjo, po katerih je valovilo zlatorumeno žito, je zanj bilo morje; iz njega je pobiral svoj vsakodnevni ulov rib in s tem preživljal družino. Kadar so zahodni vetrovi preveč razpenili valove in je moral ostajati po več dni doma, je krpal stare iztrošene mreže, in zaskrbljeno oprezal, kdaj se veter unese. Brez rib ni bilo kruha na mizi, novih čevljev za otroke, še manj pisane rute za ženo - katero ji je že dolgo obljubljal, niti tobaka za njegovo pipo. A slabo vreme je poredkoma trajalo le dlje od dobrega tedna; še preden so se valovi dodobra umirili, že je vanje zaoral s svojo barkačo, pravzaprav malo večjim čolničem na vesla, na katerega pa je ob ugodnem vetru lahko namestil še majhno jadro, kot pomoč njegovim utrujenim rokam, ko se je z ribjim tovorom vračal proti domačemu nabrežju.
Neko pomlad se je ulov zmanjšal. Kazalo je, kot da so se smeri morskih tokov, ki so prinašali stalne ribje jate v bližino obale, spremenile; za njimi pa je ostalo le zeleno halogasto vodovje.Četudi je ostajal na morju vso noč, tja do poznega popoldneva, in si ob dvigovanju mreže ožulil dlani do krvi, rib v njih ni bilo, le kdaj pa kdaj se je v njej zableščala kakšna belica, a še to bolj poredkoma; z njimi ni iztržil niti da nakupi moke in soli za kruh v hiši, da se vedno lačna otroška usta nasitijo, kaj šele, da bi si privoščil kaj več - zvitek tobaka ali vrček piva v točilnici na mestnem trgu, kjer je prodajal ribe.
Z drugimi ribiči je zato odhajal na odprto morje, tudi za ves dan veslanja v eno smer, da jim je domača obala postala le drobna črta na obzorju. A ulov zunaj je bil le za malenkost boljši in ni odtehtal nevarnosti, ki so na ribiče prežale v obliki visokih valov, temnih meglic, ki so se nenadoma spustile na morsko gladino in dan spremenile v noč, v kateri se je za nesrečniki in čolnom izgubila vsakršna sled. Bili pa so tudi primeri, ko so ribiške čolne raztreščile težke tovornjače, ki so naponjene z blagom hitele v norveška pristanišča.
Poletje se ježe zdavnaj prevesilo v jesen, ko bi se za severnimi vetrovi morale prikazati prve ribje jate, znanilke bogatih ulovov, a jih ni bilo. Jonas je vedel je, da brez njih njegova družina zime ne bo preživela in da so bo v kratkem moral odločiti in poiskati delo v kakšni tovarni, v mestih na jugu. Počakam še nekaj tednov, enega ali dva, je takrat govoril ženi.
Bili so dnevi, ko je na morje odhajal iz navade in z barko taval v obrežnem morju, ne da bi sploh enkrat vrgel mrežo. Na enem izmed teh voženj ga je veter, ki se je zaganjal v majhno jadro, pripeljal do Pečin. Seveda Pečine niso bile pravi skalnati klifi, ki bi z višine petdeset ali sto metrov strmoglavo padali v morje, ob njihovem vznožju pa bi se penili valovi; ne, nekaj skalnatih blokov je dobilo ime po rumenih peščenih skladih, ki so se zlagoma spuščali v mlakužast zaliv. Skalovje je bilo pač redkost na tistih peščinah in najbrž jim je neznani šaljivec dal takšno ime v posmeh. Na njih bi se še lahko igrali otroci, le ko bi bil zaliv bližje vasi in na njegovem dnu ne bi gnila morska trava, zaradi česar je v zraku nad njim večinoma visel zoprn vonj po razkrajanju. Zato so se ga izogibali še morski ptiči, ki so sicer v jesenskih dneh, vse tja do pomladi zasedali peščine v neštevilnih in glasnih jatah.
Tokrat skalne plošč niso bile osamljene; na najvišji, dvigajoči nad gladino za postavo moža, je ležalo bitje, ki ga še nikoli prej ni uzrl. Po ribjih luskinah, ki so prekrivale spodnji del trupa, bi lahko bila riba; po rožnati barvi trebuha, rok in bledem obrazu, pa bi lahko bilo človeško bitje. Bila je ženska - to je takoj videl. Spala je na hrbtu, z glavo nagnjeno na stran. Njeno osramje med krepkimi stegni - bila je brez vsakršnega pokrivala - je bilo nabreklo, kot da se bodo temnorjave reže ustnic nožnice vsak trenutek razprle in izbruhale dolgo zadrževani plod. Bila je živa; prsi z velikimi bradavicami, prepletenimi z medlimi utripajočimi žilami, so plale leno, v počasnem ritmu. Njen obraz, pokrit z nemarno razmršenimi lasmi, med katerimi se je prepletala morska trava, ni bil lep - vsaj v tistem pomenu, kot si to predstavljalo ljudje. A bilo je nekaj na njem, kar je zadržalo Jonasov pogled; morda spokojnost na njem, top in nenavaden nos s široko razprtimi nosnicami, ali pa v nekakšnem smehljaju režeča se usta.
Morsko bitje, je spreletelo Jonasa, čimprej moram stran! A je ostal na mestu, tog in skoraj okamenel, ter pustil, da so zelenkasti valovi zibali čoln. Ni poprijel za veslo niti, da bi ga odrinil od skalovja; ob udarcu je njegov leseni kljun trdo zaškrtal in rebraste deske so se ječaje stresle.
Zvok ob udarcu je prebudil spečo ženo. Planila je pokonci in se prvi trenutek, v grozi pred razkritjem bitju s kopnega, hotela pognati v temno vodovje pod skalo; potem je opazila osamljenega ribiča v čolnu.
"Nesrečnež, kaj ne veš, da boš zaradi tega, ker si me videl, moral umreti?" je v grozi zakričala nanj. Saj, tisti trenutek bi ga z lahkoto pokončala z udarcem svojega krepkega repa in mu razklala lobanjo ali pa uročila s pogledom, da bi nesrečnik do konca svojega življenja le topoumno blebetal kot majhno otroče.
A nič takšnega ni storila, njeno močno telo je zastalo. Morda se ji je zazdelo, da so moževa pleča široka in krepka, podobna skali, na kateri je še maloprej udobno ležala; da je njegov obraz oglat in trd, kot bi ga iz kamna izklesala morje in veter, stara prijatelja morskih bitij, njegovi lasje pa so jo spominjali na rumene peščine, na katerih je tako rada poležavala.
In takrat je storila nekaj, kar dotlej še ni storilo nobeno morsko bitje njenega rodu: podala je ribiču svojo roko in ga potegnila k sebi na skalo.
Jonas se je vrnil v domačo vas šele četrtega dne, kar je odšel zdoma, proti večeru. Njegova žena je medtem že obupala; v pokoj moževi duši, katero je v snu že videla nesrečno blodečo po morju, je prižgala blagoslovljeno svečo pod razpelom.
"Kaj se je zgodilo?" ga je vprašala.
Jonas je pokazal proti morju. Njegova usta so ostala nema. Ko se je ločil od morske žene na Pečinah, mu je ta vzela dar govora; da o njej ljudem nikdar ne spregovori, pa tudi, da ga vsaj malo približa ostalim bitjem v morju, ki se ljudem zdijo nema...
S seboj je prinesel tri polne košare rib, črnih slanikov, debelih jegulj in mastnih lososov, ki so še zdaj otepali z repi. Bil je to njegov najboljši ulov od zadnje zime, pa tudi drugi ribiči v vasi so se začudili nad njegovo srečo. Saj še ni čas za takšne jate, te pridejo šele s snežnimi burjami, so modrovali. A kaj,čas teče in kot se spreminja človek, se najbrž spreminja tudi morje, so zamrmrali v opravičilo in rade volje sprejeli v dar ribe, da jih pripravijo svojim družinam.
Tisti večer je žena pogrela kad vroče vode in Jonas zdrgnila s pepelom in brezovo metlico, a zoprnega vonja po ribah ni mogla pregnati iz njegovega telesa; kot da se je za vedno zažrl v kožo in drobovje. Ponoči, ko se ji je mož skušal približati, se je z gnusom obrnila stran od njegovih ust...
Tudi naslednji dnevi so Jonasu prinašali bogat ulov; na morje se je odpravljal že pred jutrom in vračal proti poldnevu s polnimi košarami rib. In tako je bilo tudi vnaprej. Sicer se je tudi drugim ribičem posrečil kakšen boljši ulov, a svojega plena niso mogli primerjati z Jonasovim; njegove ribe so bile vedno sveže in krepko odebeljene, kot da jih je pravkar odtegnil ribji materi z njenih prsi... Bilo je pa še nekaj, kar je vleklo kupce k njegovi stojnici na mestni trž`nici; mlečnat okus rož`natega ribjega mesa rib iz njegovih košar je bil nenavadno sladkoben in prijeten, zato je s prodajo dosegal vedno lepo ceno...
Od prvega srečanja z morsko ženo, pa je ostal nem. To je zaradi trpljenja na morju tam zunaj, so menili ljudje, nekaj hudega se mu je moralo zgoditi, so prikimavali njegovi ženi. Z njim se je napotila tudi v mesto, k zdravniku. Ta ga je pregledal in zmajal z glavo. Z Jonasom je vse v redu, razen - pomenljivo in na skrivaj je pokazal je s prstom na njegovo glavo. Za to pa ni zdravila, morda le čas...
Tekli so dnevi, leta, desetletja. Jonas je še vedno odhajal na morje, z ulovom, s katerim se je vračal, pa so v hišo prihajali novci. Obnovil je hišo, poročil vse tri sinove in z ženo sta še prihranila dovolj denarja za tiste čase, ko ju bi lahko bolezen ali starost iztrgala od dela. Že zdavnaj bi lahko opustil ribičijo, kot mu je prigovarjala žena, a je le stresel z glavo. Moral je na morje. K Pečinam, k svoji morski ženi. Nekajkrat se je za njim odpravil najstarejši sin, ki ga je nasledil kot ribiča. Zaman ga je skušal slediti; naenkrat se je na morje spustila mlečna meglica in komaj je še našel pot do obale. Proti poldnevu je k pomolu priveslal Jonas; skozi šibje košar, ki so počivale na krmi, so na prosto silile ribje glave in trepetavi repi.
Nekega dne mu je morska žena rekla: "Jonas, kmalu bo prišel dan, ko bo tvoje veslo pretežko, da bi ga premaknil, moj rep pa ne bo več gospodar valov; takrat bodo skale na Pečinah za oba predaleč."
Jonas ji je prikimal. V svojem telesu je že čutil ta čas.
"Ti in tvoj rod so do danes živeli od rodu v morju, ki sva ga oba zaplodila in sem ga dojila na svojih prsih; bil je čas, ko so mladiči preživljali starše s svojim mesom, prišel je čas, ko jim morava ponuditi svoje telo, da se nahranijo na njem. Takšen je zakon mojega sveta in ti že od zdavnaj pripadaš njemu," je govorila morska žena.
Jonas jo je poslušal in vedel, da govori resnico. Rade volje se bo prepustil morskim globinam, a ima prošnjo: "Rad bi še enkrat videl domače, ženo, otroke, vnuke in se od njih poslovil. Spregovoril bi jim rad, zadnjič; zagotovo se vrnem..."
Morsko ženo je zabolelo v prsih. Kot vsaka njene vrste je videla v prihodnost in stvari, ki se bodo zgodile. A tako je moralo biti. "Pojdi," mu je rekla, "vem, da se boš vrnil!"
Še isti dan je Jonas dal poklicati svoje sinove in ženo ter jim, na njihovo veliko začudenje spregovoril z glasom. Razkril jim je resnico ter povedal za prvo srečanje z morsko ženo in vsa nadaljnja ter kdo je polnil njegovo ribiško mrežo. Jutri se odpelje še enkrat na morje, zadnjič. Pri tem se mu je zlomil glas. Vedeli so, da je to njegovo slovo.
Ponoči, ko je Jonas spal, so sinovi sklenili, da ga bodo rešili. "Vsega je kriva morska žena," so si bili soglasni, "če ubijemo njo, lahko rešimo očetovo dušo!"
Zjutraj je Jonas odveslal na zadnje srečanje z morsko ženo pri Pečinah. Bil je pomirjen, ko je videl, da ga noben čoln ne zasleduje. Razumeli so, da je moj zadnji dom morje, si je zamrmral. Slišal ga je le galeb, ki je krožil nad čolnom in najstarejši sin, skrit pod starim ribiškim plaščem, namenjenem za mrzle noči na morju.
Ko se je približal rumenemu skalovju na Pečinah, na katerem je počivala njegova morska družica, jo je poklical: "Tu sem, kot sem obljubil!"
Takrat je skriti sin skočil pokonci, pahnil očeta od sebe, pograbil harpuno in jo zalučal v morsko ženo. Jeklena konica ji je predrla prsa in srce; umrla je še isti trenutek.
"Saj to ni nobena morska žena," se je posmehnil njenemu truplu, "le šop suhe morske trave in mehur, poln kalne in smrdljive sluzi. Zares, očetu se je zmešalo."
Z Jonasom , stokajočim in zvitim v dve gubi na dnu čolna, se je sin vrnil v domačo vas. Ko je poklical očeta, naj vstane, se ta ni oglasil. Jonas je bil mrtev.
Še isti večer je mrmrajoče morje z valovi spralo truplo morske žene in ga potegnilo v svoja globoka nedra. Jonasa pa so naslednjega dne pokopali na majhnem pokopališču ob kapelici na robu vasi. Na grob so mu položili veliko skalo, kot bi se domači bali, da kakšna zver ne skruni blagoslovljenega groba in izkoplje pokojnikovega trupla.
Tri dni po njegovem pogrebu je nad kraj prihrumel vihar, kot ga niso pomnili niti najstarejši v vasi. Nizki in črni oblaki so pridrveli z morja in stemnilo se je takoj po poldnevu. Tuleči veter je odkrival lesene strehe in lomil staro drevje, ki je preživelo že marsikakšno neurje. Ponoči se je morje dvignilo in preplavilo nekaj najbližjih hiš Naslednjega dne, ko je vihar ponehal in je vodovje odteklo, pa so vaščani opazili, da so valovi poleg Jonasove hiše odnesli s sabo še nekaj zemlje. Kot z mogočno roko, je morje iztrgalo kos travnate ruše ob kamniti kapelici, tisti, kjer je bil pokopan Jonas. Marsikakšen se je temu čudil, saj je kapelica vendar stala precej višje, kot marsikatera vaška hiša, ki ji je bilo prizanešeno, a skrivnosti ni bilo; ve se namreč, da si morje vedno vzame tisto, kar mu pripada.
Takšna je vsa zgodba o ribiču in morski ženi.
Nekaj desetletij po tem dogodku je v vas prišel mlad pesnik iz prestolnice. Bil je visoke in suhe, skoraj preklaste postave, in s svojo nenarejeno nerodnostjo je najprej spravljal v smeh majhno družbo, s katero je pripotoval: hihitavo rdečelično gospodično in njena dva študentovska spremljevalca, potem pa še redke gostilniške goste, kamor so prišli na vrček piva po sprehodu po peščinah. Morda je popil nekaj vrčkov piva preveč ali pa je bil kriv preglobok izrez na bluzi točajke; ko je pred mlade mestne gospodiče položila pijačo, se je vedno hudomušno nasmejala in globoko sklonila, da so ob pogledu na njene polne in zrele prsi v zadregi rahlo zardeli. Kakorkoli - proti večeru se je v koleslju v mesto vrnila le trojica, četrti, nerodnež z velikim nosom in suhimi lopatastimi rokami, pa je ostal na vasi. Prenočil naj bi v kolarnici za gostilno - kar pa ni gotovo - in se je napotil v mesto šele naslednjega popoldneva, po krepkem obedu v gostilni. Najverjetneje je tistega večera ali noči slišal za nesrečno zgodbo o ribiču in njegovi morski ljubici. Morda mu je tudi kdo pokazal, kje naj bi stala Jonasova hiša in kje njegov grob. To ne bi bilo nič nenavadnega, saj so takrat še živeli starci, ki so se spominjali nemega ribiča in tiste viharne noči, ko ga je z grobom vred odplaknilo morje...
Pravljična zgodba o ljubezni med princem in malo morsko deklico je izšla kakšno leto kasneje v ilustriranem časopisu. Kljub velikim spremembam v sami zgodbi - piscu seveda ni mogoče očitati niti preprečiti njegove pesniške svobode - so tisti, ki so jo prebrali in vedeli za prvo, prepoznali v njej usodo ribiča Jonasa.
Zgodba, ki jo še danes lahko slišite v kakšni izmed gostilnic na zahodni obali Jutlanda je preprosta. Če ima popotnik, ki ga strast po samoti zvabi v tiste že rahlo pozabljene vasi stisnjene med blede peščine in rjasta močvirja, srečo in bo pustil gostilničarju, da se razgovori ob naročenem vrčku piva, ne bo obžaloval časa prebitega v nizkem gostilniškem prostoru, z odbijajočim kiselkastim vonjem po postanem pivu in mrzlem tobačnem dimu zažrtem v porumenelih prtih in zavesah, z grobo tesanimi brunastimi mizami in počrnelim stropom; zazdelo se mu bo (to bo tudi zatrdil njegov sogovornik!), da so drevesa iz katerih so iztesane mize in klopi, bile priče starodavni zgodbi ter - da je preko njih, na nek skrivnosten način, le z dotikom roke na robatem in grčastem lesu - tudi sam njen očividec. Stara saga si zasluži, da se jo še enkrat pove!
Nekoč je v eni izmed obrežnih vasic živel mladi mož z imenom Jonas. Bil je ribič, kot je bil ribič njegov ded, oče in kot naj bi postali ribiči tudi njegovi otroci, ki jih je že zdaj, ob mirnem morju jemal v svoj čoln. Kar so bile za kmete na vzhodu dežele bogate ravnice s črno prstjo, po katerih je valovilo zlatorumeno žito, je zanj bilo morje; iz njega je pobiral svoj vsakodnevni ulov rib in s tem preživljal družino. Kadar so zahodni vetrovi preveč razpenili valove in je moral ostajati po več dni doma, je krpal stare iztrošene mreže, in zaskrbljeno oprezal, kdaj se veter unese. Brez rib ni bilo kruha na mizi, novih čevljev za otroke, še manj pisane rute za ženo - katero ji je že dolgo obljubljal, niti tobaka za njegovo pipo. A slabo vreme je poredkoma trajalo le dlje od dobrega tedna; še preden so se valovi dodobra umirili, že je vanje zaoral s svojo barkačo, pravzaprav malo večjim čolničem na vesla, na katerega pa je ob ugodnem vetru lahko namestil še majhno jadro, kot pomoč njegovim utrujenim rokam, ko se je z ribjim tovorom vračal proti domačemu nabrežju.
Neko pomlad se je ulov zmanjšal. Kazalo je, kot da so se smeri morskih tokov, ki so prinašali stalne ribje jate v bližino obale, spremenile; za njimi pa je ostalo le zeleno halogasto vodovje.Četudi je ostajal na morju vso noč, tja do poznega popoldneva, in si ob dvigovanju mreže ožulil dlani do krvi, rib v njih ni bilo, le kdaj pa kdaj se je v njej zableščala kakšna belica, a še to bolj poredkoma; z njimi ni iztržil niti da nakupi moke in soli za kruh v hiši, da se vedno lačna otroška usta nasitijo, kaj šele, da bi si privoščil kaj več - zvitek tobaka ali vrček piva v točilnici na mestnem trgu, kjer je prodajal ribe.
Z drugimi ribiči je zato odhajal na odprto morje, tudi za ves dan veslanja v eno smer, da jim je domača obala postala le drobna črta na obzorju. A ulov zunaj je bil le za malenkost boljši in ni odtehtal nevarnosti, ki so na ribiče prežale v obliki visokih valov, temnih meglic, ki so se nenadoma spustile na morsko gladino in dan spremenile v noč, v kateri se je za nesrečniki in čolnom izgubila vsakršna sled. Bili pa so tudi primeri, ko so ribiške čolne raztreščile težke tovornjače, ki so naponjene z blagom hitele v norveška pristanišča.
Poletje se ježe zdavnaj prevesilo v jesen, ko bi se za severnimi vetrovi morale prikazati prve ribje jate, znanilke bogatih ulovov, a jih ni bilo. Jonas je vedel je, da brez njih njegova družina zime ne bo preživela in da so bo v kratkem moral odločiti in poiskati delo v kakšni tovarni, v mestih na jugu. Počakam še nekaj tednov, enega ali dva, je takrat govoril ženi.
Bili so dnevi, ko je na morje odhajal iz navade in z barko taval v obrežnem morju, ne da bi sploh enkrat vrgel mrežo. Na enem izmed teh voženj ga je veter, ki se je zaganjal v majhno jadro, pripeljal do Pečin. Seveda Pečine niso bile pravi skalnati klifi, ki bi z višine petdeset ali sto metrov strmoglavo padali v morje, ob njihovem vznožju pa bi se penili valovi; ne, nekaj skalnatih blokov je dobilo ime po rumenih peščenih skladih, ki so se zlagoma spuščali v mlakužast zaliv. Skalovje je bilo pač redkost na tistih peščinah in najbrž jim je neznani šaljivec dal takšno ime v posmeh. Na njih bi se še lahko igrali otroci, le ko bi bil zaliv bližje vasi in na njegovem dnu ne bi gnila morska trava, zaradi česar je v zraku nad njim večinoma visel zoprn vonj po razkrajanju. Zato so se ga izogibali še morski ptiči, ki so sicer v jesenskih dneh, vse tja do pomladi zasedali peščine v neštevilnih in glasnih jatah.
Tokrat skalne plošč niso bile osamljene; na najvišji, dvigajoči nad gladino za postavo moža, je ležalo bitje, ki ga še nikoli prej ni uzrl. Po ribjih luskinah, ki so prekrivale spodnji del trupa, bi lahko bila riba; po rožnati barvi trebuha, rok in bledem obrazu, pa bi lahko bilo človeško bitje. Bila je ženska - to je takoj videl. Spala je na hrbtu, z glavo nagnjeno na stran. Njeno osramje med krepkimi stegni - bila je brez vsakršnega pokrivala - je bilo nabreklo, kot da se bodo temnorjave reže ustnic nožnice vsak trenutek razprle in izbruhale dolgo zadrževani plod. Bila je živa; prsi z velikimi bradavicami, prepletenimi z medlimi utripajočimi žilami, so plale leno, v počasnem ritmu. Njen obraz, pokrit z nemarno razmršenimi lasmi, med katerimi se je prepletala morska trava, ni bil lep - vsaj v tistem pomenu, kot si to predstavljalo ljudje. A bilo je nekaj na njem, kar je zadržalo Jonasov pogled; morda spokojnost na njem, top in nenavaden nos s široko razprtimi nosnicami, ali pa v nekakšnem smehljaju režeča se usta.
Morsko bitje, je spreletelo Jonasa, čimprej moram stran! A je ostal na mestu, tog in skoraj okamenel, ter pustil, da so zelenkasti valovi zibali čoln. Ni poprijel za veslo niti, da bi ga odrinil od skalovja; ob udarcu je njegov leseni kljun trdo zaškrtal in rebraste deske so se ječaje stresle.
Zvok ob udarcu je prebudil spečo ženo. Planila je pokonci in se prvi trenutek, v grozi pred razkritjem bitju s kopnega, hotela pognati v temno vodovje pod skalo; potem je opazila osamljenega ribiča v čolnu.
"Nesrečnež, kaj ne veš, da boš zaradi tega, ker si me videl, moral umreti?" je v grozi zakričala nanj. Saj, tisti trenutek bi ga z lahkoto pokončala z udarcem svojega krepkega repa in mu razklala lobanjo ali pa uročila s pogledom, da bi nesrečnik do konca svojega življenja le topoumno blebetal kot majhno otroče.
A nič takšnega ni storila, njeno močno telo je zastalo. Morda se ji je zazdelo, da so moževa pleča široka in krepka, podobna skali, na kateri je še maloprej udobno ležala; da je njegov obraz oglat in trd, kot bi ga iz kamna izklesala morje in veter, stara prijatelja morskih bitij, njegovi lasje pa so jo spominjali na rumene peščine, na katerih je tako rada poležavala.
In takrat je storila nekaj, kar dotlej še ni storilo nobeno morsko bitje njenega rodu: podala je ribiču svojo roko in ga potegnila k sebi na skalo.
Jonas se je vrnil v domačo vas šele četrtega dne, kar je odšel zdoma, proti večeru. Njegova žena je medtem že obupala; v pokoj moževi duši, katero je v snu že videla nesrečno blodečo po morju, je prižgala blagoslovljeno svečo pod razpelom.
"Kaj se je zgodilo?" ga je vprašala.
Jonas je pokazal proti morju. Njegova usta so ostala nema. Ko se je ločil od morske žene na Pečinah, mu je ta vzela dar govora; da o njej ljudem nikdar ne spregovori, pa tudi, da ga vsaj malo približa ostalim bitjem v morju, ki se ljudem zdijo nema...
S seboj je prinesel tri polne košare rib, črnih slanikov, debelih jegulj in mastnih lososov, ki so še zdaj otepali z repi. Bil je to njegov najboljši ulov od zadnje zime, pa tudi drugi ribiči v vasi so se začudili nad njegovo srečo. Saj še ni čas za takšne jate, te pridejo šele s snežnimi burjami, so modrovali. A kaj,čas teče in kot se spreminja človek, se najbrž spreminja tudi morje, so zamrmrali v opravičilo in rade volje sprejeli v dar ribe, da jih pripravijo svojim družinam.
Tisti večer je žena pogrela kad vroče vode in Jonas zdrgnila s pepelom in brezovo metlico, a zoprnega vonja po ribah ni mogla pregnati iz njegovega telesa; kot da se je za vedno zažrl v kožo in drobovje. Ponoči, ko se ji je mož skušal približati, se je z gnusom obrnila stran od njegovih ust...
Tudi naslednji dnevi so Jonasu prinašali bogat ulov; na morje se je odpravljal že pred jutrom in vračal proti poldnevu s polnimi košarami rib. In tako je bilo tudi vnaprej. Sicer se je tudi drugim ribičem posrečil kakšen boljši ulov, a svojega plena niso mogli primerjati z Jonasovim; njegove ribe so bile vedno sveže in krepko odebeljene, kot da jih je pravkar odtegnil ribji materi z njenih prsi... Bilo je pa še nekaj, kar je vleklo kupce k njegovi stojnici na mestni trž`nici; mlečnat okus rož`natega ribjega mesa rib iz njegovih košar je bil nenavadno sladkoben in prijeten, zato je s prodajo dosegal vedno lepo ceno...
Od prvega srečanja z morsko ženo, pa je ostal nem. To je zaradi trpljenja na morju tam zunaj, so menili ljudje, nekaj hudega se mu je moralo zgoditi, so prikimavali njegovi ženi. Z njim se je napotila tudi v mesto, k zdravniku. Ta ga je pregledal in zmajal z glavo. Z Jonasom je vse v redu, razen - pomenljivo in na skrivaj je pokazal je s prstom na njegovo glavo. Za to pa ni zdravila, morda le čas...
Tekli so dnevi, leta, desetletja. Jonas je še vedno odhajal na morje, z ulovom, s katerim se je vračal, pa so v hišo prihajali novci. Obnovil je hišo, poročil vse tri sinove in z ženo sta še prihranila dovolj denarja za tiste čase, ko ju bi lahko bolezen ali starost iztrgala od dela. Že zdavnaj bi lahko opustil ribičijo, kot mu je prigovarjala žena, a je le stresel z glavo. Moral je na morje. K Pečinam, k svoji morski ženi. Nekajkrat se je za njim odpravil najstarejši sin, ki ga je nasledil kot ribiča. Zaman ga je skušal slediti; naenkrat se je na morje spustila mlečna meglica in komaj je še našel pot do obale. Proti poldnevu je k pomolu priveslal Jonas; skozi šibje košar, ki so počivale na krmi, so na prosto silile ribje glave in trepetavi repi.
Nekega dne mu je morska žena rekla: "Jonas, kmalu bo prišel dan, ko bo tvoje veslo pretežko, da bi ga premaknil, moj rep pa ne bo več gospodar valov; takrat bodo skale na Pečinah za oba predaleč."
Jonas ji je prikimal. V svojem telesu je že čutil ta čas.
"Ti in tvoj rod so do danes živeli od rodu v morju, ki sva ga oba zaplodila in sem ga dojila na svojih prsih; bil je čas, ko so mladiči preživljali starše s svojim mesom, prišel je čas, ko jim morava ponuditi svoje telo, da se nahranijo na njem. Takšen je zakon mojega sveta in ti že od zdavnaj pripadaš njemu," je govorila morska žena.
Jonas jo je poslušal in vedel, da govori resnico. Rade volje se bo prepustil morskim globinam, a ima prošnjo: "Rad bi še enkrat videl domače, ženo, otroke, vnuke in se od njih poslovil. Spregovoril bi jim rad, zadnjič; zagotovo se vrnem..."
Morsko ženo je zabolelo v prsih. Kot vsaka njene vrste je videla v prihodnost in stvari, ki se bodo zgodile. A tako je moralo biti. "Pojdi," mu je rekla, "vem, da se boš vrnil!"
Še isti dan je Jonas dal poklicati svoje sinove in ženo ter jim, na njihovo veliko začudenje spregovoril z glasom. Razkril jim je resnico ter povedal za prvo srečanje z morsko ženo in vsa nadaljnja ter kdo je polnil njegovo ribiško mrežo. Jutri se odpelje še enkrat na morje, zadnjič. Pri tem se mu je zlomil glas. Vedeli so, da je to njegovo slovo.
Ponoči, ko je Jonas spal, so sinovi sklenili, da ga bodo rešili. "Vsega je kriva morska žena," so si bili soglasni, "če ubijemo njo, lahko rešimo očetovo dušo!"
Zjutraj je Jonas odveslal na zadnje srečanje z morsko ženo pri Pečinah. Bil je pomirjen, ko je videl, da ga noben čoln ne zasleduje. Razumeli so, da je moj zadnji dom morje, si je zamrmral. Slišal ga je le galeb, ki je krožil nad čolnom in najstarejši sin, skrit pod starim ribiškim plaščem, namenjenem za mrzle noči na morju.
Ko se je približal rumenemu skalovju na Pečinah, na katerem je počivala njegova morska družica, jo je poklical: "Tu sem, kot sem obljubil!"
Takrat je skriti sin skočil pokonci, pahnil očeta od sebe, pograbil harpuno in jo zalučal v morsko ženo. Jeklena konica ji je predrla prsa in srce; umrla je še isti trenutek.
"Saj to ni nobena morska žena," se je posmehnil njenemu truplu, "le šop suhe morske trave in mehur, poln kalne in smrdljive sluzi. Zares, očetu se je zmešalo."
Z Jonasom , stokajočim in zvitim v dve gubi na dnu čolna, se je sin vrnil v domačo vas. Ko je poklical očeta, naj vstane, se ta ni oglasil. Jonas je bil mrtev.
Še isti večer je mrmrajoče morje z valovi spralo truplo morske žene in ga potegnilo v svoja globoka nedra. Jonasa pa so naslednjega dne pokopali na majhnem pokopališču ob kapelici na robu vasi. Na grob so mu položili veliko skalo, kot bi se domači bali, da kakšna zver ne skruni blagoslovljenega groba in izkoplje pokojnikovega trupla.
Tri dni po njegovem pogrebu je nad kraj prihrumel vihar, kot ga niso pomnili niti najstarejši v vasi. Nizki in črni oblaki so pridrveli z morja in stemnilo se je takoj po poldnevu. Tuleči veter je odkrival lesene strehe in lomil staro drevje, ki je preživelo že marsikakšno neurje. Ponoči se je morje dvignilo in preplavilo nekaj najbližjih hiš Naslednjega dne, ko je vihar ponehal in je vodovje odteklo, pa so vaščani opazili, da so valovi poleg Jonasove hiše odnesli s sabo še nekaj zemlje. Kot z mogočno roko, je morje iztrgalo kos travnate ruše ob kamniti kapelici, tisti, kjer je bil pokopan Jonas. Marsikakšen se je temu čudil, saj je kapelica vendar stala precej višje, kot marsikatera vaška hiša, ki ji je bilo prizanešeno, a skrivnosti ni bilo; ve se namreč, da si morje vedno vzame tisto, kar mu pripada.
Takšna je vsa zgodba o ribiču in morski ženi.
Nekaj desetletij po tem dogodku je v vas prišel mlad pesnik iz prestolnice. Bil je visoke in suhe, skoraj preklaste postave, in s svojo nenarejeno nerodnostjo je najprej spravljal v smeh majhno družbo, s katero je pripotoval: hihitavo rdečelično gospodično in njena dva študentovska spremljevalca, potem pa še redke gostilniške goste, kamor so prišli na vrček piva po sprehodu po peščinah. Morda je popil nekaj vrčkov piva preveč ali pa je bil kriv preglobok izrez na bluzi točajke; ko je pred mlade mestne gospodiče položila pijačo, se je vedno hudomušno nasmejala in globoko sklonila, da so ob pogledu na njene polne in zrele prsi v zadregi rahlo zardeli. Kakorkoli - proti večeru se je v koleslju v mesto vrnila le trojica, četrti, nerodnež z velikim nosom in suhimi lopatastimi rokami, pa je ostal na vasi. Prenočil naj bi v kolarnici za gostilno - kar pa ni gotovo - in se je napotil v mesto šele naslednjega popoldneva, po krepkem obedu v gostilni. Najverjetneje je tistega večera ali noči slišal za nesrečno zgodbo o ribiču in njegovi morski ljubici. Morda mu je tudi kdo pokazal, kje naj bi stala Jonasova hiša in kje njegov grob. To ne bi bilo nič nenavadnega, saj so takrat še živeli starci, ki so se spominjali nemega ribiča in tiste viharne noči, ko ga je z grobom vred odplaknilo morje...
Pravljična zgodba o ljubezni med princem in malo morsko deklico je izšla kakšno leto kasneje v ilustriranem časopisu. Kljub velikim spremembam v sami zgodbi - piscu seveda ni mogoče očitati niti preprečiti njegove pesniške svobode - so tisti, ki so jo prebrali in vedeli za prvo, prepoznali v njej usodo ribiča Jonasa.
