Ona se udobno namesti na velikem, z blazinami obloženem kavču. Pogled ji zaplava skozi okno na vrt, na visoko gredo, ki jo čuva velik črn vran, pritrjen na debelo vejo. Čudno, pri tem se ona zave, da ne čuti nobenega hrepenenja po zunanjem svetu. To ni pogled, ki bi zahrepenel skozi okno. Zakaj tudi bi?
Saj črni vran je vedno tam. Stalnica, ki pomirja pogled. Ne uhaja. Ne izmika se njenemu pogledu. Ampak za njim je dolga pot. Z njo. Spomin seže stotine kilometrov daleč proti severu, v Hamburg. Ko se je tam nekoč sprehajala po predelu Altona in občudovala pročelja vrste starih hiš in očarljivo ponosnih stavb. Skoraj na vseh balkonih so sedeli taki veliki črni vrani med barvitimi cvetličnimi koriti in čuvali stanovalce. Njihova črnina je pomirjujoče izstopala. Tudi ona si je zaželela vrana in ga kupila kar v najbližji trgovini.
Pa je ta severni vran potoval z njo do severnega morja. Pozdravljala sta polja vetrnic in se pred neznosnim vetrom skrivala v jame, skopane v pesek. Ona ga je še skrila pod toplo bundo. Nato sta obiskala obmorsko kliniko za poškodovane živali, rešene iz morja: delfine, mrože, tjuljne, morske ptice. Vsa čast reševalcem in skrbnikom teh živali. Po obisku teh veličastnih živali sta si privoščila veliko skodelico čaja z rumom. Obarvalo ji je lička in ogrelo telo. Tak čaj preganja viruse in bacile. Baje pa tudi utaplja žalost. Rum je na morju zakon.
Vstane s kavča in noge jo ob tem kar malo bolijo, kot so jo bolele na sprehodih ob severnem morju. Čeprav tokrat le »v glavi«. Preseli se k zahodnemu oknu hiše, ki gleda na ulico, hiše in gozd nad njimi. Neprijetno jo vznemirja ta pogled. Na ulici je vedno nekdo, ki hiti, pa avti, poštar, kombiji za dostavo kruha. Vse vrvi od premikanja sem in tja. Na srečo je tudi tu njen stalni varuh. To je južni črni vran, ki je z njo pripotoval z morja, iz Barbarige.
Ko je tako nekoč pogledovala po stojnicah, je na eni opazila že malce zaprašenega črnega vrana. Morske turiste so pač bolj zanimale druge stvari: slamniki, očala, plastični obroči in nešteto drugih nepotrebnih reči, ki so pa tam postale nujno potrebne. Pa je takoj kupila še enega vrana. Ta je doma pritrjen na brajde ob hiši. In če ga je hvaležno hotela pozdraviti, je morala, na srečo, dvigniti pogled do vrana in s tem do čudovitih krošenj dreves nad ulico in naseljem. Tudi drevesa so bile ljube stalnice, sicer z leti nekoliko spremenjene. Še posebej ena krošnja v obliki ovčke je pridobivala podobo modrega veličastnega volka. Kadar je zapihal veter, se je zdelo, kot da ji maha z repom.
Spet se je vrnil spomin. Takrat sta se z južnim vranom napotila na pot proti stari Barbarigi, kjer sta občudovala ostanke dva tisoč let stare rimske oljarne. Vran je radovedno kukal iz nahrbtnika in ona je veselo pogledovala k njemu in se pogovarjala z njim. Hodila sta skozi gosto nasajene nasade oljk. Spoštljivo sta jih pozdravljala in jim zavidala njihovo junaštvo, saj so kljubovale vetrovom, burji, dežnim nalivom in nič jim ni prišlo do živega. Zdaj je pomahala južnemu vranu na brajdah in kar malo se je predramil hladen piš vetra iz stare Barbarige.
Spomin je še kar živel in jo spomnil, kako se je nazaj grede na poti spotaknila ob lastne vezalke, malomarno zavezane, in telebnila na tla. Nahrbtnik z vranom je zdrsnil po strani na tla in njena glava je pristala na vranu namesto na ostrem kamenju. Konec dober, vse dobro.
Prebudi se v sedanjost. Po cesti pridrvi avto in ona se vrne k severnemu vranu. Tudi njemu pomaha in sede za računalnik. Odpira okna na njem in se sprehodi po novicah. Najprej iz kulture, poslušala je pogovor z njej malo znanim pesnikom. Potem je odpirala še druga okna glede na trenutno razpoloženje in navdih.
Njeno raziskovanje in pomenkovanje prekine hišni zvonec. Kar strese jo, saj je izrecno naročila, da pico dostavijo na mizico pred vrati. Dostavljalec ji razloži, da je nakazala premalo na račun. Pica se je podražila.
Zajame jo panika. Mora odpreti vrata! Zmanjka ji zraka, srce ji noro bije. Zbere vse moči in za špranjo odpre vrata ter pomoli skoznjo kartico. Dostavljalec, mladenič, ji razloži, da sprejemajo le gotovino. Ona se podviza v kuhinjo po denarnico, ko zasliši tik za sabo: «Joj, gospa, ampak zakaj ne odprete okna? Zunaj je toplo sonce in svež zrak nujno potrebujete. Nekam zatohlo je tukaj, oprostite.«
Ona je, se je zdelo, nezavedno kimala, pomolila prijaznemu mladeniču denar in ga usmerjala k na pol odprtim vratom. Še dobro, da je bilo nekaj v denarnici, saj že dolgo ni kupovala neposredno. Ujela je začuden, narazumevajoč pogled.
Preden je dokončno zaprla vrata, je občutila, da skoznje prihaja vabljiv vonj. Ne zna ga dobro opisati: kot vonj po najžlahtnejšem zelenju, zdravju, svežini, svetlobi.
V glavi ji završi, bliska se ji pred očmi, skoraj se onesvesti od preobilice lepega. Nekje v skritem kotičku duše pa prepozna najdragocenejši vonj vseh vonjev: vonj po svobodi.
In takrat jo prešine drobna misel, ki prerase v željo in upanje po uresničitvi. »Draga moja, severni in južni vran, kmalu vaju obiščem in hvaležno pobožam. Zares. V živo. S svojima rokama.«
