Nikoli nisi uporabljal ničesar razen svojih rok. In nog. Svoje surove moči.
Poskusi jo uporabiti, ko boš hodil skozi vseh devet Dantejevih krogov pekla, kajti tja spadaš… Tu skozi vodi pot v trpeče mesto, v večne bolečine, v svet pogubljenih. Pred mano so bile ustvarjene le stvari take, kot sem jaz – nespremenljive, večne. Kdor vstopi, naj pusti vse upe zunaj…
In takrat boš spoznal, kako prazen si – v mislih, v duši. Morda niti tam ne boš našel svojega mesta, ker je krogov premalo za vse, kar si storil. In tako boš hodil po temi, izgubljen, spraševal se boš, zakaj.
In odgovor bo vedno isti: dobil boš le tisto, kar si dal meni.
* * *
Končno sem zapustila tisto pretepeno, ponižano, izrabljeno telo. Telo, katerega vsaka plast je nosila sledi tvojega nasilja in mojih neskončnih strahov.
Natanko se spominjam peklenskih zadnjih minut silovitega poslednjega tepeža. Vonj po kovini, ne vem, od kod, vonj tvoje sline, smrdeče po tobaku, ki se je v besu cedila iz kotičkov tvojih spačenih ust, vonj tvojega potu, ko si se tako silno trudil, da bi mi zadal kar največ bolečine. In okus soli na mojem jeziku - teža solz, ki so kot navadno tiho polzele po mojih licih.
Ne vem, kdaj si me prvič pretepel, a vem, da si me zaslepil s svojim obljubljanjem ljubezni, medtem ko si v resnici uničeval vsak delček mene. Tvoj obraz, ki bi moral biti vir toplega objema, se je že dolgo časa nazaj spremenil v eno samo nočno moro. Tvoj smeh je bil prvič sladek, zdaj pa je zvenel kot tuleči glas divje zveri.
* * *
Nikoli nisem udarila nazaj. Nikoli nisem prosila. Nikoli nisem kričala, čeprav so se besede razbijale kot valovi v moji duši. Tišina je postala moj oklep, moj okov. Gledala sem te, ko si lomil vse, kar sem bila, in nisem se premaknila. Želela sem verjeti, da bo bolečina minila, da bodo tvoje besede in tvoji udarci zgolj senca, ki izgine ob prvem žarku svetlobe. A motila sem se.
Razmišljam o tem, kaj bi lahko bila.. Imela sem krila – nežna, bela, krhka kot sapica. Bila so čista, polna upanja in neskončnih obzorij. Z njimi bi lahko letela visoko, proti nebu, ki me je sprejemalo z odprtimi rokami. Nosila bi me daleč od vsega, kar bi lahko ranilo moj svet.
A prišel si ti. Porezal si jih, brez pomisleka, brez obotavljanja. Z neizprosno silo si me potegnil na zemljo, še preden so moje peruti zaplapolale s sapico in me tam pustil – raztrgano, zlomljeno, izgubljeno. Zakaj? Ker si bil prešibek, da bi me gledal leteti? Ker si vedel, da nikoli ne boš segel tja, kamor sem bila namenjena?
Zlomil si mi krila. To niso bila le peresa, to ni bila le sposobnost letenja. To je bila moja svoboda, moja nedolžnost, moj glas. Ukradel si mi svet, v katerem so bili vetrovi moji zavezniki in nebo moj dom.
* * *
Zdaj stojim tukaj, z odprtimi ranami, ki jih niti čas ne more zaceliti. Obkroža me tišina, težka, boleča, polna spominov, ki bi jih najraje izbrisala. Nikoli si nisem želela tega doživljati. Nikoli si nisem želela občutiti, kako je, ko te nekdo, ki naj bi te ljubil ali te vsaj imel rad, raztrga na koščke. Na neskončno majhnih koščkov. Nikoli nisem želela spoznati takšne resnice. Nikoli te niti nisem vprašala, zakaj. Naj bo tokrat prvič. Mi boš odgovoril?
* * *
Dolga leta sem bila ujeta v krogu strahu in občutku brezupa. Ogromna težka senca moje preteklosti me je spremljala povsod – v sanjah, ki so se hitro spremenile v hude nočne more; v vsakem koraku, ki sem ga naredila zunaj doma, kajti ves čas se mi je zdelo, da name nekje preži nevarnost. Nisem si bila všeč, počutila sem se kriva….
Bila sem prisiljena nositi to breme, ki ni bilo moje. Spomini niso nikoli izginili.S sabo so pa vabili vse mogoče demone, naj mi kratijo spanec, naj vame selijo strah.
Postala sem nezaupljiva, bolna, ranjena razvalina, ki se je pobirala večino življenja. Posledice? Tvoje bolne in kratke pameti…Tvojega gneva in jeze do mene, ki sta bila tako globoka, da sta vame naselila nič drugo kot strah. Še vedno živim z njim, pa sem že v letih, ko ne bi več smela… Se hranim z njim? Velikokrat se še vedno pokaže, čeprav te ne videvam več. Že leta praskam stran brazgotino, ki si jo naredil v moji duši, a včasih se mi zdi, da je nikoli ne bom odstranila.
Vse besede so nič, kolikor besed, toliko udarcev. Še slišim….kako poka, na tleh sem, zvijem se v klopčič, pa še kar pada…vso moč si imel, jaz pa nobene….naenkrat nehaš, še tresk z vrati in tvoji koraki, ki se oddaljujejo.
Si si me želel ubiti? Goreče in nepovratno. Saj v nekem delu si me, nekje ti je uspelo.
Si v resnici morilec ali le bedna reva, ki za sabo pušča peščeno sled…sled, ki jo najmanjši veter razpiha. Ker te ni. Pravzaprav nimaš kaj pokazati, saj sam veš.
Zdaj si samo beden starec, ki se mu nihče ne nasmehne. Ne tako kot sem se ti jaz ob redkih trenutkih, nekako sem te imela celo rada. Celo to sem znala. Zate pa sem bila le nadloga, ovira, … in konec koncev tudi kazen. Kako le si se mogel počutiti ob tako silnem sovraštvu? Dvomim, da dobro.
To sem bila zate in nič več. Ničesar me nisi naučil - pravzaprav ne, s tabo sem se naučila preživeti, pa čeprav tudi s samo destruktivnim vedenjem. Zaradi tebe sem postala slaba, neiskrena, lagala sem, sebi in drugim, skrivala sem se za svojimi sencami, zavidala vsem, ki te niso imeli… Kajti tebe imeti je bilo najslabše in najbolj uničujoče, kar je sploh lahko bilo. Samouničujoče, konec koncev, razvila sem obrambne navade, tako jim pravim, ker zdaj vem, da jih ne bi smelo biti, navade, ki me včasih še spremljajo…kot opomin, da si še nekje…
Beri moje misli, morda ti lahko kaj povedo, ni ti treba brati med vrsticami, ker med njimi ni nič…nič ni vmes. Samo moja bolečina, te pa ne moreš videti.
Vidiš, samo midva sva. Vedno sva bila. Plenilec in žrtev. Tako lačen si bil mojih solz in ne dvomim, da si še vedno. Ne boš jih več videl. Niti za trenutek. Nikoli. Ker to niso moje solze, ampak krvavi kriki duše, ki si jo preganjal. Nje pa nekoč ne bo več… Odpustila ji bom in lahko bo odšla. Povedala ji bom, da ni ona kriva, ker ni vedela, znala ali zmogla…boriti se proti tebi.
Ostala bo samo ženska, ki bo otroku v sebi dovolila, da se zave, kaj se mu je zgodilo. Bitje svetlobe in ljubezni…, ki si mu prepovedal obračati se za soncem, čutiti njegovo toploto in moč. Zdaj se napajam z njim in vem, da je senca zadaj, za mano. Ne ena. Več jih je…za vsako rano, za vsak udarec, za vsako počeno kožo… za vsak jok, ki sem ga požrla.
Toda danes, danes se končno dvigam iz pepela. Odpravila sem se v neznano, iztrgala sem se iz prstov, ki so me stiskali in pustila za seboj spomine na temne trenutke.
Moje preteklosti ne moreš več obvladovati, saj sem se odločila, da bom spet živela – divja in nepokorna.
Zlomljena, a živa. Krila bodo morda ostala polomljena, toda moj duh... Moj duh bo našel pot. Moje srce bo znova zadihalo. Morda ne bom več letela tako, kot sem nekoč, toda spet bom občutila veter na svojem obrazu.
In takrat... Takrat bom svobodna.
TELO, KI SI GA VZEL
»Dotikal si se mojega telesa, kot da je tvoje. A nikoli nisi dosegel mene. Vzel si kožo, ne pa duše – in prav ta te bo preživela.«
Moje telo je bilo svetišče
Moje telo ni bilo le koža in meso. Bilo je svetišče, tihi tempelj mojega notranjega sveta, kjer bi morale rasti rože varnosti, nežnosti in miru. V njem je bival otrok, ki je verjel v čudeže, deklica, polna radovednosti, ki je sanjala o neizmernih obzorjih, in ženska, ki je hrepenela po toplini, po objemu, ki ne rani, ampak zdravi. To telo je bilo moj dom, moj svet, moj zaklad.
A ti si vstopil v ta tempelj kot nevihta, z divjimi vetrovi in strelami, ki so razbijali vitraže mojih sanj. S tvojim dotikom, ki ni bil več dotik ljubezni, ampak dotik bolečine, si trgal koščke mojega svetišča. Vsak udarec ni ranil le telesa, ampak je raztrgal tančice varnosti, ki sem jih tako skrbno tkala okoli sebe. Vsaka modrica ni bila le sled na koži – bila je zarjavela ključavnica na vratih moje svobode, ki si jo zaklenil in poglabljal temo znotraj mene.
Bolečina ni bila le fizična. Bila je kot razpoka v zidu, ki naj bi me varoval, a sem jo začela čutiti kot prepir med tem, kar sem bila in tem, kar si hotel, da postanem. Te razpoke so vlekle teme, skozi katere je pronical hlad in strah. Čutila sem, kako se moje svetišče sesuva počasi, kamen za kamnom, ko si me razbijal, ne da bi vedel, kako krhka sem.
Telo, ki naj bi bilo moj grad, je postalo vojno polje – kraj, kjer so se bile bitke, ki jih nisem razumela. Bolečina je postala moj šepet, kričala je v tišini, izginjala v nočeh, polnih strahu. Včasih sem čutila, kako se moje srce steguje od nemoči, kako zaduši vzdih, ki si ga hotel utišati. Toda tudi tam, v globini te bolečine, je tlela iskra – neugasljiva želja po preživetju.
Spominjam se, kako sem se večkrat dotaknila svojih ran, kot bi skušala sestaviti razbite koščke sebe. Rane so bile vidne in nevidne, telesne in duševne, brazgotine, ki so jih drugi morda niso videli, a so bile del mene – del moje zgodbe. Vsak dotik bolečine je bil tudi opomin, da sem živela, da sem bila tu, da nisem zatajila sebe.
V teh trenutkih, ko sem se spopadala z bolečino, sem se naučila nekaj pomembnega – da telo ni le posoda, ampak prostor, kjer se rojeva moč. Moč, da rečeš "ne", moč, da se postaviš zase, moč, da si zaceliš rane. Moje telo, ranjeno in preizkušeno, je bilo in je še vedno svetišče – le zamenjala sem ključavnico in postavila nova vrata, ki vodijo proti svobodi.
Zdaj, ko gledam nazaj, vidim ne le bolečino, temveč tudi upanje, ki je skozi te razpoke pronicalo kot svetloba. To telo je moje bojišče, moja trdnjava, moj tempelj, kjer bom znova začutila varnost, nežnost in mir. In ti, ki si si drznil trgati moje svetišče, ne boš nikoli razumel, da si z njim zgradil tudi mojo moč.
Dan, ko sem zasovražila svojo kožo
Ne spomnim se, kdaj sem začela sovražiti lastno telo. Morda tisti trenutek, ko sem dojela, da zame ni več varno živeti v njem, da je postalo ujetnik bolečine, v katero si me potisnil ti. To telo, ki je nekoč bilo moj tempelj, je postalo poligon za tvoj bes, tvojo nemoč in tvojo krutost, ki si jo izlival name brez milosti. Brazgotine niso bile le sledi fizične bolečine – bile so tvoj podpis, tvoja tema, ki je prekrivala moj svet. Vsaka rana je nosila tvoje ime, kot bi bila sporočilo, ki ga nisem smela pozabiti, kot tihi klic, ki je opominjal na ujetost.
In jaz? Jaz sem morala še naprej bivati v tem telesu, ki je bilo preveč tiho, preveč potrpežljivo, preveč vdano. Kot da sem bila zavezana molku, zavezana trpljenju, zavezana pozabi samo sebe. Nihče ni videl, kako sem počasi umirala od znotraj. Kako sem vsak dan izgubljala koščke sebe, kako se je moj notranji glas izgubljal v megli strahu in osamljenosti.
To telo je bilo moj oklep in moj zapor hkrati. Čutila sem, kako me ovira, kako me zadržuje, kako me s svojimi ranami priklepa k preteklosti, ki sem jo želela pozabiti. Vsak dotik, vsaka hoja, vsak pogled v ogledalo je bil opomin na to, kar je bilo – na bolečino, ki sem jo skrivala pred svetom. In tudi sama sem začela verjeti, da nisem vredna nege, ljubezni, spoštovanja.
Ampak globoko v meni, pod vsem tem, je bilo nekaj, kar ni hotelo umreti. Nekaj, kar je vztrajalo v tišini, kar je čakalo, da se ponovno rodi. Moje telo ni bilo zgolj predmet trpljenja – bilo je tudi moje orodje preživetja, moj dom, ki sem ga morala znova vzljubiti, čeprav je bil podrt.
Začela sem si šepetati, da sem vredna več od bolečine, da je moje telo vredno nežnosti in skrbi, ki ju je dolgo pogrešalo.
Telo, ki je bilo nekoč polno ran in tišine, je bilo začetek poti – poti k svobodi, k zdravju, k sebi. In jaz sem se odločila, da ne bom več ujetnica svojega trpljenja. Da bom začela govoriti glasneje od bolečine, da bom postala moja lastna varuhinja, da bom v tem telesu znova našla svoj glas, svojo moč, svojo svobodo.
Otopelost – mehanizem preživetja
Telo me je izdalo — ali pa sem jaz izdala njega. Morda sem ga prevečkrat pustila samega, kot nekoga, ki ga ne zmorem več nositi. Moje telo je postalo tujec, ki sem ga gledala od zunaj, odtujeno in brez moči. Odklopila sem se, kot tisti, ki so preveč utrujeni, da bi še naprej čutili. Preprosto sem zmrznila v sebi, se zaprla v breztežnost, kjer ni bilo več bolečine, toda tudi ne življenja. Učenje preživetja se ni začelo z begom telesa — začelo se je z otopelostjo duše. Ko sem postala stena, neprebojna, hladna. Ko sem postala zrak, nevidna in brez teže. Ko sem bila tam, pa tudi ne.
Ko si se razbesnel, si me zadušil v svojem viharju, jaz pa sem odšla — ne z nogami, ampak z mislimi. Zapustila sem svoje telo in ga prepustila tebi, kot da nisem več imela pravice do njega. Koža je otrpnila, postala trdna kot kamen, da ni več čutila tvojih udarcev, kosti so zdržale, kot da bi bile zavarovane s silo volje, srce pa je tiktakalo kot mehanični utrip, ki je vztrajal, ne glede na vse.
Po tvoji nečloveški viharni sili je ostala le tišina. Ne tista pomirjujoča tišina, ki prinaša mir, ampak strašljiva, zadušljiva tišina, polna praznine in izgubljenosti. V njej sem štela svoje razpoke — tiste nevidne, notranje razpoke, ki so se širile kot razpoke na steklu, pripravljene, da se zlomijo vase. In prav v tej tišini sem ugotovila, da sem še vedno živa. Da še diham, da še obstajam.
Toda ta življenjski utrip je postal moja najhujša kazen. Biti ujeta v telo, ki ne želi več poslušati, ki noče več čutiti, a mora vztrajati. Ki nosi breme bolečine in spominov, ki se ne dajo izbrisati. To ni bilo življenje — bila je obsodba, tiho trpljenje v ujetništvu same sebe.
In tako sem ostala tam — ujetnica svojega telesa in svojega duha, ki sta se počasi ločevala, ločevala, dokler nisem komaj še zaznala, kdo sploh sem.
Koža, ki se je spominjala zame
Nisem želela več čutiti — a moje telo je kljub vsemu vztrajalo. Kljub vsem ranam, kljub vsem udarcem in tišinam, ki so me dušile, je vztrajalo, kot nekakšen tih borbeni plamen, ki se ni hotel pogasiti. Prebijalo se je iz dneva v dan, nosilo spomine, vonje, okuse — vse tiste drobne sledi življenja, ki so se zapisale globoko v njegovo tkivo, kot brazgotine, ki jih ne vidiš na prvi pogled, a so tam, vedno prisotne.
Včasih sem si želela, da bi lahko zamenjala kožo, da bi lahko slekla to zlomljeno, utrujeno telo, kot kača, ki odvrže stare luske. Da bi lahko izstopila iz teh kosti, ki so me držale ujeto v času in prostoru bolečine. Da bi lahko nehala biti jaz — ali pa vsaj ne tista jaz, ki jo je razbijalo življenje, ki jo je bremenila preteklost. Ta preteklost, ki se je lepila name kot nevidna druga koža, težka, sramotna, vsiljiva.
Kolikokrat sem si želela izbrisati dotike, ki niso prinašali nežnosti, ampak grožnjo. Kolikokrat sem si želela utišati spomine, ki so se vračali ponoči, ko je vse drugo utihnilo. Kolikokrat sem se poskušala umiriti s plitkim dihanjem, kot da lahko s tem utišam srce. Kot da lahko prepričam telo, da je zdaj varno — čeprav v resnici še dolgo ni bilo.
Da bi lahko odplula nekam daleč, kamor mi spomini ne bi sledili. Da bi lahko zadihala brez teže, brez strahu, brez bremena, ki ga nosi vsaka razpoka na mojem telesu in vsak utrip srca, ki nosi s seboj tiho kričanje. Kričanje, ki ni imelo glasu, ki je živelo v mišicah, v želodcu, v hrbtenici. Kričanje, ki se je skrivalo v načinu, kako sem hodila, kako sem se držala, kako sem gledala tla namesto ljudi.
A telo ni pozabilo. Niti trenutka. In jaz nisem imela druge izbire, kot da sem ga poskušala ljubiti, ne glede na vse. Ljubiti to telo, ki je bilo moje zatočišče in moja rana hkrati. Ki je kričalo, ko jaz nisem smela. Ki je nosilo težo mojega molka, ko sem se navzven smehljala. Telo, ki je postalo dnevnik mojega preživetja — v njem je bilo vse zapisano: vsak tresljaj, vsaka tišina, vsak pogled, ki sem se ga bala.
In počasi, skoraj nevidno, sem začela z njim govoriti. Ga poslušati. Se učiti njegovega jezika, ki ni bil več samo jezik bolečine. Začela sem zaznavati njegove signale — ne več kot grožnje, temveč kot klice po nežnosti. Po varnosti. Po tem, da ga končno objamem. Da mu povem: »Vidim te. Slišim te. Oprosti, ker sem te morala zapustiti, da sem lahko preživela.«
Ljubezen do tega telesa ni prišla kot razsvetljenje. Prišla je kot tiha vztrajnost. Kot mehko polaganje obližev na stare rane. Kot trepetajoč dotik na brazgotine, ki sem jih dolgo skrivala. Kot prvič izrečeno: to je moje telo. Ne popolno. Ne pozabljeno. Ampak moje. Živo. Prisotno. Dragoceno.
In s tem priznanjem sem začela vračati koščke sebe nazaj v svoje telo. Z vsakim zavestnim dihom. Z vsakim pogledom v ogledalo, ki ni več bil obsodba. Z vsakim dnem, ko sem izbrala nežnost namesto sramu. Vsak dotik, ki je bil nežen, vsak premik, ki ni bil iz strahu, ampak iz svobode — to je bilo zdravljenje.
Ne vem, če bo kdaj popolno. A vem, da sem zdaj tu. V sebi. V tem telesu. V tej zgodbi. In to ni več zgodba o tvoji moči nad menoj. To je zgodba o moji poti nazaj — k sebi.
Brazgotine, ki so preživele
Toda danes, ko pogledam te brazgotine, jih ne vidim več kot sledi bolečine, ki so me le označile kot žrtev. Ne. Danes jih vidim kot zemljevid mojih bitk. Kot topografijo preživetja. Kot izklesane simbole moje notranje pokončnosti. To niso zgolj sledi, ki jih je pustila tvoja surovost – to so moji tihi zapisi, ki pričajo, da sem bila tam, da sem vse to prehodila, da sem zdržala.
Te brazgotine pripadajo meni — ne zato, ker si jih ti naredil, ampak zato, ker sem jih jaz preživela. Vsaka rana, ki si mi jo zadajal, je bila udarec v moje bistvo, v tisto najčistejše, najbolj ranljivo, kar sem bila. A nisi ga uničil. Nisi zmogel. Kajti v meni je bilo nekaj, kar nisi mogel razumeti, niti zlomiti – iskrica življenja, ki je kljubovala tvoji temi.
Moje telo je bilo morda tvoje bojno polje, prostor, kjer si zlival svoj gnev, svoj strah, svojo nemoč. A nikoli ni bilo tvoje. Nikoli. Ne glede na to, koliko si si ga hotel podrediti, ga zlomiti, zaznamovati — ostalo je moje. Moje zatočišče. Moja zadnja meja. Moj zadnji krik, ko so vsi drugi umolknili. Bilo je tempelj – razpokano, ranjeno svetišče – a sveto, ker sem v njem kljub vsemu ostala živa.
Vsakič ko sem padla, sem vstala. Ne zato, ker bi bila močna — ampak zato, ker nisem imela druge izbire. In sčasoma sem postala močna. Ne z udarci, ampak z odločnostjo, da jih preživim. Ne s tvojo močjo, temveč z lastno tišino, s katero sem zadrževala krike. Vsaka moja brazgotina govori — a zdaj govori moj jezik, ne tvojega jezika nasilja. Govori o vztrajnosti, o pokončnosti, o hoji naprej po razsutih poteh.
Te brazgotine niso le sled nasilja — so dokaz, da sem obstajala. Da sem ljubila. Da sem bila ranjena. In da sem kljub vsemu zdržala. So moji spomeniki. Moja krona. Moje bojno orožje. Nosim jih z bolečino — toda tudi s ponosom. Ker sem jaz tista, ki sem ostala. Ne ti.
Ko se zdaj dotikam teh brazgotin, ne iščem več sramu. Ne iščem več odgovora na vprašanje »zakaj«. Namesto tega čutim moč. Mir. Tišino, ki ni več prazna, ampak polna zavedanja, da sem se vrnila k sebi.
To sem jaz. Jaz, ki sem še tukaj. Jaz, ki sem se iz teme preoblikovala v luč. Jaz, ki sem si vzela nazaj vsak delček sebe, ki si mi ga skušal odvzeti. In zdaj – zdaj grem naprej. Ne kot senca preteklosti, temveč kot polnokrvna ženska, ki zna hoditi tudi z ranami. In ki zna iz njih stkati krila.
Prvič znova diham
Kar je ostalo od mene v tistih temnih časih, je bilo drobno, potlačeno in včasih skoraj nevidno. Kot komaj opazen utrip srca, ki bije kljub vsemu. Kot zadnja iskrica pod pepelom, ki noče ugasniti. A danes… danes sem nekaj drugega. Nisem več le tisto, kar je ostalo. Sem tisto, kar je zraslo.
Sem bitje, ki je preživelo pekel, in ki se iz pepela svojega lastnega življenja znova rojeva. Ne kot nekdo, ki hoče pozabiti, ampak kot nekdo, ki se spominja — in kljub temu stoji. Kljub temu diha. Kljub temu žari.
Sem bitje, ki zna izrekati besedo »dovolj« — jasno, močno in brez strahu. Besedo, ki je bila nekoč pogoltnjena, zdaj pa zveni kot udarec resnice. Dovolj z bolečino. Dovolj z molkom. Dovolj z ranami, ki so me držale priklenjeno na preteklost.
Dovolj, da se še naprej podrejam nekomu, ki me ni znal ljubiti — ali ni hotel. Dovolj, da dovoljujem, da me strah in sence še naprej vodijo. Danes sem jaz tista, ki drži pero. In pišem drugačen konec. Tak, kjer ni več prostora za sram.
Danes prvič — resnično prvič — v tem telesu spet diham. Ne kot nekdo, ki samo preživi dan, ampak kot ženska, ki si jemlje prostor. Ki čuti tla pod nogami in nebo nad seboj. Ki verjame, da je vredna ljubezni, nežnosti, miru. Vsak vdih je poln svobode, vsaka prelita solza pa je odvečno breme, ki me je predolgo zadrževalo. Moj dih ni več tiha molitev, temveč vzklik življenja, ki je trdno zasidran v meni.
To telo, ki je bilo nekoč ranjeno in ujeto, je zdaj moje zatočišče, moje orodje in moja zmaga. Nima več sramu. Nima več verig. Nosim brazgotine kot medalje, kot dokaze, da sem preživela nekaj, kar bi lahko zlomilo vsakogar — a mene ni. Telo ni popolno, a je moje. In v tej nepopolnosti leži njegova moč.
Moč, ki mi pravi, naj grem naprej. Naj ljubim sebe, naj sprejmem svojo preteklost — ne kot sence, ki me strašijo, temveč kot zemljo, iz katere je vzklila moja nova jaz. Ne bojim se več prihodnosti. Ker sem že prehodila najtemnejše poti — in zdaj znam hoditi proti svetlobi.
Nisem več ujetnica svoje zgodbe — sem avtorica svoje usode. In danes, danes spet živim.
Ne kot nekoč. Ne za druge. Ne v tišini. Ampak zase. Z vsem, kar sem. Z glasom, z dihom, s telesom, ki je preživelo — in s srcem, ki si ga ne bo nihče več prisvojil.
