Dohajajo me
krilati koleslji časa,
vendar sem naprej
narkoleptični vzgajevalec sanj.
Sanjam ure,
ki padajo z neba,
sonce, modro oko,
žužke, ljubezen,
ki ni nikoli odklonjena.
Sanjam tango, glad,
breztelesne ptice,
zaljubljanje,
sanje o miru, o smrti,
sanje o srečanju s seboj.
Sanje, da se ne bom sramovala sebe.
Najgloblja misel prihaja –
umrla sem.
Srečniki ostajajo mrtvi.
Jaz nisem ostala!
* * *
Ali ti je znan občutek,
ko jočeš, a nisi pijan?
Ko diskutiraš s seboj,
a nisi nor?
Ali veš, kaj je
nasprotno od dva?
Osamljen ti, osamljena jaz.
Ali veš, kakšen je občutek,
ko te jutro
neljubljenega budi?
Dotaknila sem se
najpomembnejših malenkosti,
ki sem jih dobila od tebe.
Spomnila sem se še poljuba,
tistega našega
tistega za katerega so
potrebne roke in noge,
vrati in lasje,
ko so se okna
sestavila sama od sebe,
ko se mize zravnajo,
se obleka vrnila na obešalnike
in se je hladna soba
končno segrela.
Molčiš.
Srce brazgotine šteje,
a bil si samo trepet.
LEPOTA – TO JE SAMO BESEDA
Gospodarica Iluzij,
napravi festival Prvih.
Včasih postane tudi
gospodarica Karme.
Tedaj smrtniki ne poznajo razlike
med tistim, česar ne vedo,
in tistim, kar se vedeti ne da.
Včasih sprejemam
nepoznanost, a nikoli
nespoznavnost.
Kako prodreti v Peklensko žrelo
ko smetarske ptice lebdijo okrog?
Sem samo pesnik proste barve.
Zapisujem.
Težko je najti besede za občutenja,
v smislu atmosfere …
vetrov in vetričev,
ki nosijo različne vonjave.
Zaresna, resnična resnica.
