KRITIČNI VPOGLED NA SVET, ODET V KARIKATURISTIČNO PREOBLEKO

Aljana Primožič Fridauer spada med osrednje predstavnike slovenske karikature oziroma satirične ilustracije. V tej likovni zvrsti, ki se je uveljavila v preteklem stoletju, je delovala vrsta imenitnih slovenskih risarjev, od Hinka Smrekarja, po katerem je poimenovana nagrada za življenjsko delo na področju ilustracije, Maksima Gasparija, Nikolaja Pirnata, Remigija Bratoža, Marjana Amaliettija, Bineta Roglja, Boža Kosa, Boruta Pečarja in mnogih drugih. Kar zadeva slovenske karikaturistke pa ima Aljana Primožič Fridauer samo dve pomembni predhodnici: Božo Košak (1915–1993), ki je risala karikature za mariborski satirični list Toti list v letih 1939 do 1941, po vojni pa se je uveljavila kot modna oblikovalka v Italiji, in Melito Vovk (1928–2020), ki je zlasti v sedemdesetih letih preteklega stoletja redno objavljala satirične ilustracije v časopisih in revijah.

Aljana Primožič Fridauer se karikaturi kontinuirano posveča od osemdesetih let preteklega stoletja dalje. Likovno nadarjenost je podedovala po starših (mati je bila akademska slikarka, oče akademski kipar, od očeta izvira tudi izrazit smisel za humor). Vpisala se je na ljubljansko likovno akademijo, a se je že po drugem letniku zaposlila kot konstrukterka in oblikovalka v industriji. Karikature je začela objavljati v časnikih in revijah, najpomembnejše pa je njeno sodelovanje pri dveh dnevnikih. Na začetku devetdesetih let preteklega stoletja jo srečamo pri Slovencu, ko pa se je leta 1993 preselila v uredništvo popularnih Slovenskih novic, so se njene dotedanje črno-bele risbe spremenile v kolorirane risbe s tušem. Kompozicijska zasnova, temeljna obrisna črta in nanosi barv s suhimi barvicami in akvarelnim čopičem so z leti postali vedno bolj suvereni. Aljana Primožič Fridauer je po zaslugi karikatur, objavljenih vsakodnevno na zadnji strani Slovenskih novic, pri katerih je bila od leta 1998 do upokojitve leta 2019 tudi redno zaposlena, postala znana najširšemu krogu bralcev. S Slovenskimi novicami, Gorenjskim glasom in drugimi časopisi sodeluje tudi danes. S karikaturami in satiričnimi risbami je opremila več kot petdeset knjig, med drugim tudi zbirke aforizmov življenjskega in idejnega sopotnika Milana Fridauerja - Fredija: Mislim, torej s(m)em! (1998), Aforizmi za vsako noč (2005), V vinu je resnica, resnost pa ne (2006), Aforizem ni terorizem (2007), Aforizmitraljez (2014) in Smeh ni greh, je pa greh zasmeh (2018). Pripravila je več kot 40 samostojnih razstav karikatur. Aljanine karikature so bile objavljene tudi v treh samostojnih publikacijah: Heksnšusi (2002), Brez dlake na čopiču (2010) in Narisane novice – v 300 slikah (2016).

Aljana Primožič Fridauer se je v zgodovinske preglede domače karikature in satirične ilustracije uvrstila kot prva karikaturistka, ki se s to likovno zvrstjo ukvarja kontinuirano in jo razume kot obliko časopisnega, novinarskega komentarja izbranega dogodka, s to razliko, da ima ta komentar obliko satirične risbe in ne pisane besede. Dober karikaturist mora biti zmožen bliskovitih odzivov na raznovrstne dogodke in stanja v družbi. Karikatura namreč lahko doseže največji učinek samo, če je aktualna. Prilagajanje delovnega ritma novinarskemu vsakdanu zahteva veliko delovno disciplino in znanje; potrebno je dobro poznavanje, stalno spremljanje in hitro reagiranje na politične in druge novice ter veliko domiselnosti pri izbiri različnih satiričnih situacij in zapletov. Med danes delujočimi karikaturisti je motivni razpon pri Aljani Primožič Fridauer morda najbolj širok, saj poleg politične karikature neguje tudi druge zvrsti karikature, na primer karikature s pripetljaji iz zakonskega vsakdana in podobnih življenjsko radoživih situacij.

Karikature »prve dame slovenske karikature« odlikujejo avtorsko prepoznavna risba in zanimive ponazoritve figuralnih likov. Aljana s suvereno črno-belo risbo s tušem oblikuje satirične junake in druge motive ter jih dopolni z barvo. Aljanine figure po zaslugi krepkih stilizacij, še bolj pa zaradi razgibanosti in načrtno ustvarjenega vtisa gibanja marsikdaj spominjajo na like iz risanih filmov. Njihova skorajda stripovska dinamika je podkrepljena z oblački z ročno izpisanim besedilom.

Aljana Primožič Fridauer je kritični vpogled na svet odela v karikaturistično preobleko, ki je včasih resda lahko malce zlobna, kritična in neusmiljena (Aljana ob svojem podpisu vselej nariše drobno »avtoportretno« coprnico), nikoli pa ni resnično hudobna, torej žaljiva. Govorimo lahko o iskrivi duhovitosti in ostrem humorju. Karikatura najpogosteje požanje smeh, toda v njej je mogoče najti tudi zrno soli. Aljanina želja je, da bi dobra karikatura ljudem tudi nekaj povedala – karikature »prve dame slovenske karikature« zagotovo ne govorijo v prazno. Karikaturno zrcalo, ki nam ga ponuja, je kritično in neusmiljeno do vseh naših vsakodnevnih tegob, do družbeno-politične stvarnosti, do raznovrstnih aktualnih, posebnih in splošnih pojavov ter stranpoti, po katerih so se podali politični, gospodarski in drugi imenitniki.