»Joj, kako me bolijo noge. Nič več me ne nesejo tako kot nekoč,« je zastokal stari Vanek, ko je vstal s stola ob postelji.
Bolna žena je v pol snu slišala tarnanje svojega moža, ki je nosil že več kot osemdeset križev, vendar mu ni mogla odgovoriti. Niti besedice vzpodbude ni bilo slišati, čeprav si je želela pohvaliti utrujenega moža, ki jo tako skrbno neguje zdaj, ko jo bolezen neusmiljeno priklepa na posteljo. Včasih zjutraj, se še kaj pogovorita, popoldan pa bolna Frana nima več moči niti za pogovor.
Vanek mora zdaj opravljati mnogo gospodinjskih del, čeprav jih ni vešč. V začetku mu je še Frana dajala napotke:
»Najprej zreži čebulo, potem dodaj meso, malo začimb in prilij juho. Mešaj, da se jed ne prismodi,« je bilo slišati iz izbe ob kuhinji.
Z veseljem je sledil njenim navodilom in potem sta se veselila, če je jed dobro skuhal. Le Stanč, njun sin, je imel ponavadi pripombe:
»To kosilo ni nič vredno, nima nobenega pravega okusa.«
Na hitro ga je zmetal vase in odhitel. Pravil je, da si išče službo. Te že dolgo ni imel. Priložnostno je včasih kje delal, navadno le kratek čas. Rad je zvrnil kakšen kozarec preveč tako, da so ga hitro ocenili, da ni prav zanesljiv pomočnik pri delu. Velikokrat je prosil očeta za denar. Ta mu ga je sprva še dajal, potem pa so postale Stančeve zahteve vedno večje. Oče mu je rekel:
»Veš kaj, Stanč, tako ne bo šlo več naprej. Moraš si poiskati delo in tudi v oštarijo ne hodi tako pogosto. Jaz nimam denarja na pretek, posebno zdaj, ko je mama zbolela in moramo plačevati še draga zdravila.«
Stanč ga ni poslušal, le nekaj je zamomljal in odvihral skozi vrata.
Pozno ponoči je Vanek slišal pasji lajež. Počasi je pristopil k oknu in pogledal kdo je na dvorišču. V temni noči, ki jo je razsvetljevala le luna, je videl sina, ki se opotekaje bliža hiši. Dolgo časa se je trudil odpreti vežna vrata. Bentil je pred vhodom:
»Kaj hudiča, zdaj so mi že zaklenili vrata, da še domov ne morem!«
Vanek je počasi pridrsal do vrat in jih odprl. Stanč je skoraj padel na očeta, če ga le-ta ne bi zadržal. V kuhinji je pograbil stol in ga vrgel po tleh, da se je polomil. Vpil je nerazumljive besede. Oče ga je nemočno opazoval in tiho zapustil kuhinjo. Odšel je k ženi, ki je vsa vznemirjena šepetaje vprašala:
»Kaj je Stanč spet pijan? Ti je kaj naredil?« jo je skrbelo.
»Ne, nič ni, saj veš, da ima probleme, ker nima dela,« je mož skušal pomiriti ženo. Tisto noč dolgo nista zaspala, saj se razgrajanje po hiši ni poleglo.
Zjutraj je Stanč pozno vstal. Oče je bolni ženi pripravil zajtrk.
»Danes ne morem jesti,« je z velikim naporom rekla Frana.
»Kaj ti je hudo, grem po zdravnika?« je zaskrbelo Vaneka.
Ker ni nič odgovorila, se je odločil poklicati doktorja. Tudi sam ni mogel jesti, saj ga je skrbelo ženino zdravje. Zdravnik je prišel šele pozno popoldne in Frano pregledal. Samo zmajeval je z glavo. Vanek je slutil, da to ne pomeni nič dobrega.
»Zelo slabo kaže, srce je močno opešalo. Če se bo počutila še slabše, me takoj pokličite,« je rekel in se poslovil.
Kmalu zatem je prikolovratil domov Stanč. Opotekal se je in kričal:
»Daj mi denar, stari! Ne dajo mi več pijače, če jim ne plačam.«
Oče ga je nemočno gledal, ko se je Stanč zakadil v očeta in ga prijel za srajco, da so se gumbi razleteli po kuhinji.
»Daj denar, si slišal!«
Vanek se je s težavo osvobodil sinovega prijema, pograbil stol in udaril z njim po Stanču, da se je opotekel po kuhinji. Padel je in z glavo udaril ob rob kuhinjske mize ter obležal. Oče je ves vznemirjen odšel k Frani in jo miril, saj je slišala prepir med očetom in sinom. Vanek ji je rekel:
»Nič ni bilo, le malo sva se sporekla, saj veš.«
Ker je bilo vse tiho, je pogledal, če je Stanč odšel spat. Našel ga je na tleh popolnoma negibnega. Zdelo se mu je, da je zaspal saj je bil tokrat zelo pijan. Čudno se mu je zdelo, da je tako negiben. Za hip je imel občutek, da sploh ne diha. Odgnal je neumno misel in si rekel:
»Tako pijan že dolgo ni bil.« Odšel je v posteljo.
Zjutraj je Stanč se vedno ležal na tleh, kot sinoči. Zdaj se je Vanek prestrašil.
»Kaj, če je tako nerodno padel in je mrtev? si je mislil.
»Ne, to ni mogoče!«
Hodil je okrog negibnega sina in nemočno vil roke.
»Ne, to ni res, ne more biti mrtev.« Slutil je, da se je zgodilo nekaj hudega.
Odločil se je poklicati sosedovega Tončka, sinovega prijatelja. Skupaj sta odšla v kuhinjo in Tonček je ugotovil, da je Stanč mrtev, saj ne diha in je že čisto mrzel. Poklical je policijo. Starec se je sesedel na klop in zaprl oči. Ta hip si je tudi on želel smrti.
Prišli so možje postave. Vaneka so zasliševali, vendar jim ni znal povedati kaj se je zgodilo. Skrbela ga je le Frana:
»Ob njej moram biti, ko je tako bolna. Ona me potrebuje.«
Odpeljali so ga. Tisto noč je umrla tudi Frana. Ko so mu sporočili žalostno vest, se mu je zdelo, da je umrl tudi sam.
NENAPOVEDAN OBISK
Otroka sta že spala. Midva z Maksom sva se leno pretegovala vsak na svojem kavču. Oblečena v pižame sva se odločala, da bova počasi odšla v spalnico. Ura je kazala že blizu enajste, ko je pozvonilo. Dolgo zvonjenje naju je popolnoma predramilo. Drug drugega sva s pogledi pošiljala pred vrata pogledat kdo je. Mož je predlagal, da bi se potuhnila in ne bi odprla. Vendar je ugotovil, da se skozi okno vidi odsev televizije. Končno sem Maksa prepričala, da se je dvignil iz udobnega položaja, trdno si je zavezal pas jutranje halje in odšel proti vratom.
»Oooo, ti si!« sem slišala v dnevno sobo. Tisti »ooo« ni bil vzklik navdušenja, prej bi rekla brezupa. Marjeta pa je že klepetala:
»Končno sem vaju enkrat našla doma. Toliko krat sem vas že iskala, pa vas ni najti.«
`Zakaj nisva šla malo prej spat?` sem pomislila.
»Veš, ogromno važnih novic vama moram povedat. S Tilnom imam take probleme, da me bo uničil s svojim početjem. Zadnjič so ga pripeljali domov policaji, ker je vozil ukraden motor. On ga sicer ni ukradel, vendar so mu ga podtaknili zato, da je naš ubogi Tilen nosil vso krivdo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo,« je v eni sapi obupano razlagala Marjeta.
»Saj vesta, moj Tilen je tako naiven otrok. Meni je zaupal, da sploh ni vedel, da je motor ukraden. In vesta, da mu verjamem, saj je vendar moj sin,« naju je prepričevala.
Midva z Maksom sva se spogledovala in nemočno poslušala njene zgodbe. Nič nisva rekla, le v mislih sva obžalovala, da sva bila še budna. Marjeti sem ponudila kavo, vendar je odklonila.
»Ne hvala, za kavo je že prepozno.«
Odprla so se vrata otroške sobe in že je pred nami stala Mojca, vsa krmežljava:
»Mami, jaz sem žejna.«
»Boš sok ali mleko,« sem jo vprašala.
»Ja, mleko bi. Prosim, če mi ga pogreješ in dodaš malo medu, bom lažje zaspala,« si je izmišljevala.
`Ta noč bo pa kratka,` sem ugotovila. `In jutri me čaka naporen dan v službi.`
»Marjeta pa je kar nakladala:
»Veš, da so mi blokirali tekoči račun. Tudi na banke se več ne moreš zanesti. Sploh nisem prekoračila dovoljene vsote, oni pa mi pravijo, da imam za več tisočakov negativnega stanja. To je nemogoče! Sem vprašala Tilna, če je on kaj dvigoval z mojega računa, saj pozna številko, ker sem ga že večkrat prosila, da mi dvigne gotovino. Revež me je debelo gledal in me vprašal, če se mi blede. Sploh ne vem kako mi je prišlo na misel, da bi on to naredil. Jutri moram na banko, da ugotovimo kdo je povzročil napako.«
Začela sem zehat, rekla pa nisem nič. Maks je Mojci predlagal naj gre v posteljo. Vendar se je uprla:
»Saj se mi ne spi. Dovoli, da v miru spijem mleko,« je z zanimanjem vlekla novice na ušesa.
Maks je ugasnil televizor, saj ga ni nihče gledal. Upal je na razumnost Marjete, da bi lahko klepet za danes zaključili. Toda ne, Marjeta je razlagala dalje:
Včeraj si je Tilen sposodil moj avto. Med vožnjo iz garaže, ga je podrsal ob steno in škode je za nekaj tisočakov. Res sem bila besna nanj, saj šoferskega izpita še nima. Čeprav zna vozit, saj ima opravljenih že pet ur praktične vožnje. In ti gre tako poškodovat avto! Mama pa naj plačuje,« je bila žalostna.
Maks je ugotovil:
»Ja, z otroki so včasih res težave.«
Marjeta se ni dala:
»Ne, naš Tilen je krasen fant, le pogosto ima smolo. Soseda mi je pravila, kako so so trije mulci vozili na kolesu po sredini ceste. Vozniki avtomobilov so se jezili, mulci pa uživali in se režali. Naš Tilen je bil baje najpogumnejši med njimi. Ampak ta soseda ga ne mara, zato tako govori.«
Mož je izkoristil priložnost in peljal Mojco v posteljo. Seveda se ni več vrnil. Jaz sem že kar neprikrito zehala. Polnoč je že minila, ko Marjeta še ni nehala:
»Zdaj, ko je Maks odšel, ti moram še nekaj zaupat. A veš, da je prišla k meni neka ženska, mama Tilnove prijateljice. S Tilnom se družita že nekaj mesecev. Nič kaj resnega, mladi osemnajstletniki pač. In zdaj mi ona naklada, ga je njena hčerka noseča in da je Tilen razlog njenega stanja. Ti povem, mene je skoraj kap! Sploh je nisem hotela poslušat, kar spremila sem jo do vrat in ji povedala, da naj kar s svojo hčerko rešuje take probleme in naj pusti našega Tilna pri miru. Ko sem Tilnu to omenila, je začel razgrajat in vpit po kuhinji, da njega že ne bodo porinili v to godljo in da on s tisto opico nima nič.« Marjeti je šlo že skoraj na jok.
Prvič se mi je zasmilila.
`Saj to je res preveč problemov za mamo,` sem si mislila. Rekla nisem nič, le na uro sem pogledala.
»Kaj praviš, kaj naj naredim?« mi je rekla proseče.
»Težko je svetovati, saj veš. Običajno smo pametni za druge, zase pa ne najdemo pravih rešitev,« sem modrovala.
Ko se je Marjeta končno poslovila, je bila ura že dve ponoči. Legla sem, Maks je že trdno spal. Sama pa sem razmišljala o Marjetinih težavah, srečna, da sta moja otroka Marko in Mojca v postelji. Marjeta nikoli ne ve kod hodi njen Tilen. Saj tudi on večkrat pogreša mamo, ki prepogosto hodi na obiske.
ROP
Nekaj minut pred osmo zvečer je bilo. Promet v samopostrežni trgovini na vogalu se je umirjal. Blagajničarka in še ena trgovka sta se počasi pripravljali na zaključek delovnega dne. Le še teh nekaj ljudi postrežeta in bosta lahko zaključili precej naporen predpraznični delovni dan.
Stara gospa je kupovala čokolado za svojega vnuka. Kot že tolikokrat ji je obljubil, da pride na obisk. Pa ga še dolgo po tistem ni bilo. Čokolada je bila potem vsa bela, saj se je med tem že stopila in ponovno strdila. Neodločena je kolebala ali naj kupi veliko ali majhno. Ne, da ne bi privoščila svojemu ljubemu Tomiju velike, bolj jo je skrbelo, ker je zadnjič omenil naj mu raje kupi cigarete, saj da pri šestnajstih ni več otrok. Vendar ji njena vest ni dopuščala, da bi edinega vnuka zastrupljala z nikotinom.
»Ne, to pa ne! Kar veliko čokolado z lešniki bom vzela,« si je rekla.
Na drugem koncu trgovine je moški nižje postave kupoval kruh. Mleko je že imel v košari. Pri oddelku delikatese se je ženska odločala za pršut in olive. Pravkar se je posvetovala s prodajalko, kakšen sir naj vzame.
V tistem trenutku sta vdrla v trgovino dva moška v črnih oblačilih in s kapama na glavi. Prvi se je v naglici od zadaj približal blagajničarki in vpil:
»Takoj vsi na tla! To je rop!«
Z roko jo je tesno držal pod vratom. Prestrašena trgovka za blagajno je vreščala in se poskušala rešiti prisilnega objema moškega v usnjenih rokavicah z globoko poveznjeno zeleno kapo. Da bi jo utišal, ji je na sence prislonil pištolo. Ženska, vsa rdeča v obraz, je v hipu utihnila. Drugi moški s črno kapo je na drugem koncu ustrahoval ženski pri delikatesi. Obe sta v grozi samodejno počepnili in obmirovali. Le moški z mlekom v košari ni reagiral na navodila. Želel je nadaljevati pohod po trgovini misleč, da ga zaradi majhne postave nepridiprava ne vidita, ko se je črnokapi zadrl:
»Lezi!« in v zrak izstrelil naboj, da je zlovešče zadonelo po trgovini. Presenečenega kupca je kar vrglo po tleh.
Zdaj so vsi čutili, da gre zares. Babica je otrpnila od strahu. Želela si je ogledati človeka pod zeleno kapo, vendar ni mogla razločno videti obraza. Zdelo se ji je, da je tako kapo že nekje videla. Nekaj podobnega je nekoč sama spletla vnuku, le da je tista kapa imela cof. Ob tej misli se je kar sesedla in se trepetajoča naslonila h polici s čokolado. Kolena so se ji tresla, občutila jih je kot da so iz gume. Z grozo v očeh je gledala fanta z zeleno kapo. Zdel se ji je zelo mlad. Ropar je nervozno vzpodbujal blagajničarko naj mu v vrečko pospravi ves izkupiček iz blagajne.
»Hitro, hitro! je vpil. Uboga ženska se je branila, vendar jo je ropar od zadaj sunil v rebra, da je z glavo udarila v blagajno. Ni se več upirala, ampak je tiho in naglo sledila navodilom.
Roparja sta s plenom zelo hitro zapustila trgovino. Moški, ki je kupoval mleko je še tekel za njima, vendar zaman. Ko je pri izhodu pogledal levo in desno, ju ni nikjer več videl.
Trgovki sta skoraj še v šoku, poklicali policijo. Vsi vznemirjeni so podoživljali te strašne trenutke in vsak je na svoj način opisoval neprijeten dogodek. Le babica je bila čisto tiho. Nikakor ni mogla pozabiti tiste zelene kape.
KRUTA USODA
»Joj, kako me bolijo noge. Nič več me ne nesejo tako kot nekoč,« je zastokal stari Vanek, ko je vstal s stola ob postelji.
Bolna žena je v pol snu slišala tarnanje svojega moža, ki je nosil že več kot osemdeset križev, vendar mu ni mogla odgovoriti. Niti besedice vzpodbude ni bilo slišati, čeprav si je želela pohvaliti utrujenega moža, ki jo tako skrbno neguje zdaj, ko jo bolezen neusmiljeno priklepa na posteljo. Včasih zjutraj, se še kaj pogovorita, popoldan pa bolna Frana nima več moči niti za pogovor.
Vanek mora zdaj opravljati mnogo gospodinjskih del, čeprav jih ni vešč. V začetku mu je še Frana dajala napotke:
»Najprej zreži čebulo, potem dodaj meso, malo začimb in prilij juho. Mešaj, da se jed ne prismodi,« je bilo slišati iz izbe ob kuhinji.
Z veseljem je sledil njenim navodilom in potem sta se veselila, če je jed dobro skuhal. Le Stanč, njun sin, je imel ponavadi pripombe:
»To kosilo ni nič vredno, nima nobenega pravega okusa.«
Na hitro ga je zmetal vase in odhitel. Pravil je, da si išče službo. Te že dolgo ni imel. Priložnostno je včasih kje delal, navadno le kratek čas. Rad je zvrnil kakšen kozarec preveč tako, da so ga hitro ocenili, da ni prav zanesljiv pomočnik pri delu. Velikokrat je prosil očeta za denar. Ta mu ga je sprva še dajal, potem pa so postale Stančeve zahteve vedno večje. Oče mu je rekel:
»Veš kaj, Stanč, tako ne bo šlo več naprej. Moraš si poiskati delo in tudi v oštarijo ne hodi tako pogosto. Jaz nimam denarja na pretek, posebno zdaj, ko je mama zbolela in moramo plačevati še draga zdravila.«
Stanč ga ni poslušal, le nekaj je zamomljal in odvihral skozi vrata.
Pozno ponoči je Vanek slišal pasji lajež. Počasi je pristopil k oknu in pogledal kdo je na dvorišču. V temni noči, ki jo je razsvetljevala le luna, je videl sina, ki se opotekaje bliža hiši. Dolgo časa se je trudil odpreti vežna vrata. Bentil je pred vhodom:
»Kaj hudiča, zdaj so mi že zaklenili vrata, da še domov ne morem!«
Vanek je počasi pridrsal do vrat in jih odprl. Stanč je skoraj padel na očeta, če ga le-ta ne bi zadržal. V kuhinji je pograbil stol in ga vrgel po tleh, da se je polomil. Vpil je nerazumljive besede. Oče ga je nemočno opazoval in tiho zapustil kuhinjo. Odšel je k ženi, ki je vsa vznemirjena šepetaje vprašala:
»Kaj je Stanč spet pijan? Ti je kaj naredil?« jo je skrbelo.
»Ne, nič ni, saj veš, da ima probleme, ker nima dela,« je mož skušal pomiriti ženo. Tisto noč dolgo nista zaspala, saj se razgrajanje po hiši ni poleglo.
Zjutraj je Stanč pozno vstal. Oče je bolni ženi pripravil zajtrk.
»Danes ne morem jesti,« je z velikim naporom rekla Frana.
»Kaj ti je hudo, grem po zdravnika?« je zaskrbelo Vaneka.
Ker ni nič odgovorila, se je odločil poklicati doktorja. Tudi sam ni mogel jesti, saj ga je skrbelo ženino zdravje. Zdravnik je prišel šele pozno popoldne in Frano pregledal. Samo zmajeval je z glavo. Vanek je slutil, da to ne pomeni nič dobrega.
»Zelo slabo kaže, srce je močno opešalo. Če se bo počutila še slabše, me takoj pokličite,« je rekel in se poslovil.
Kmalu zatem je prikolovratil domov Stanč. Opotekal se je in kričal:
»Daj mi denar, stari! Ne dajo mi več pijače, če jim ne plačam.«
Oče ga je nemočno gledal, ko se je Stanč zakadil v očeta in ga prijel za srajco, da so se gumbi razleteli po kuhinji.
»Daj denar, si slišal!«
Vanek se je s težavo osvobodil sinovega prijema, pograbil stol in udaril z njim po Stanču, da se je opotekel po kuhinji. Padel je in z glavo udaril ob rob kuhinjske mize ter obležal. Oče je ves vznemirjen odšel k Frani in jo miril, saj je slišala prepir med očetom in sinom. Vanek ji je rekel:
»Nič ni bilo, le malo sva se sporekla, saj veš.«
Ker je bilo vse tiho, je pogledal, če je Stanč odšel spat. Našel ga je na tleh popolnoma negibnega. Zdelo se mu je, da je zaspal saj je bil tokrat zelo pijan. Čudno se mu je zdelo, da je tako negiben. Za hip je imel občutek, da sploh ne diha. Odgnal je neumno misel in si rekel:
»Tako pijan že dolgo ni bil.« Odšel je v posteljo.
Zjutraj je Stanč se vedno ležal na tleh, kot sinoči. Zdaj se je Vanek prestrašil.
»Kaj, če je tako nerodno padel in je mrtev? si je mislil.
»Ne, to ni mogoče!«
Hodil je okrog negibnega sina in nemočno vil roke.
»Ne, to ni res, ne more biti mrtev.« Slutil je, da se je zgodilo nekaj hudega.
Odločil se je poklicati sosedovega Tončka, sinovega prijatelja. Skupaj sta odšla v kuhinjo in Tonček je ugotovil, da je Stanč mrtev, saj ne diha in je že čisto mrzel. Poklical je policijo. Starec se je sesedel na klop in zaprl oči. Ta hip si je tudi on želel smrti.
Prišli so možje postave. Vaneka so zasliševali, vendar jim ni znal povedati kaj se je zgodilo. Skrbela ga je le Frana:
»Ob njej moram biti, ko je tako bolna. Ona me potrebuje.«
Odpeljali so ga. Tisto noč je umrla tudi Frana. Ko so mu sporočili žalostno vest, se mu je zdelo, da je umrl tudi sam.
NENAPOVEDAN OBISK
Otroka sta že spala. Midva z Maksom sva se leno pretegovala vsak na svojem kavču. Oblečena v pižame sva se odločala, da bova počasi odšla v spalnico. Ura je kazala že blizu enajste, ko je pozvonilo. Dolgo zvonjenje naju je popolnoma predramilo. Drug drugega sva s pogledi pošiljala pred vrata pogledat kdo je. Mož je predlagal, da bi se potuhnila in ne bi odprla. Vendar je ugotovil, da se skozi okno vidi odsev televizije. Končno sem Maksa prepričala, da se je dvignil iz udobnega položaja, trdno si je zavezal pas jutranje halje in odšel proti vratom.
»Oooo, ti si!« sem slišala v dnevno sobo. Tisti »ooo« ni bil vzklik navdušenja, prej bi rekla brezupa. Marjeta pa je že klepetala:
»Končno sem vaju enkrat našla doma. Toliko krat sem vas že iskala, pa vas ni najti.«
`Zakaj nisva šla malo prej spat?` sem pomislila.
»Veš, ogromno važnih novic vama moram povedat. S Tilnom imam take probleme, da me bo uničil s svojim početjem. Zadnjič so ga pripeljali domov policaji, ker je vozil ukraden motor. On ga sicer ni ukradel, vendar so mu ga podtaknili zato, da je naš ubogi Tilen nosil vso krivdo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo,« je v eni sapi obupano razlagala Marjeta.
»Saj vesta, moj Tilen je tako naiven otrok. Meni je zaupal, da sploh ni vedel, da je motor ukraden. In vesta, da mu verjamem, saj je vendar moj sin,« naju je prepričevala.
Midva z Maksom sva se spogledovala in nemočno poslušala njene zgodbe. Nič nisva rekla, le v mislih sva obžalovala, da sva bila še budna. Marjeti sem ponudila kavo, vendar je odklonila.
»Ne hvala, za kavo je že prepozno.«
Odprla so se vrata otroške sobe in že je pred nami stala Mojca, vsa krmežljava:
»Mami, jaz sem žejna.«
»Boš sok ali mleko,« sem jo vprašala.
»Ja, mleko bi. Prosim, če mi ga pogreješ in dodaš malo medu, bom lažje zaspala,« si je izmišljevala.
`Ta noč bo pa kratka,` sem ugotovila. `In jutri me čaka naporen dan v službi.`
»Marjeta pa je kar nakladala:
»Veš, da so mi blokirali tekoči račun. Tudi na banke se več ne moreš zanesti. Sploh nisem prekoračila dovoljene vsote, oni pa mi pravijo, da imam za več tisočakov negativnega stanja. To je nemogoče! Sem vprašala Tilna, če je on kaj dvigoval z mojega računa, saj pozna številko, ker sem ga že večkrat prosila, da mi dvigne gotovino. Revež me je debelo gledal in me vprašal, če se mi blede. Sploh ne vem kako mi je prišlo na misel, da bi on to naredil. Jutri moram na banko, da ugotovimo kdo je povzročil napako.«
Začela sem zehat, rekla pa nisem nič. Maks je Mojci predlagal naj gre v posteljo. Vendar se je uprla:
»Saj se mi ne spi. Dovoli, da v miru spijem mleko,« je z zanimanjem vlekla novice na ušesa.
Maks je ugasnil televizor, saj ga ni nihče gledal. Upal je na razumnost Marjete, da bi lahko klepet za danes zaključili. Toda ne, Marjeta je razlagala dalje:
Včeraj si je Tilen sposodil moj avto. Med vožnjo iz garaže, ga je podrsal ob steno in škode je za nekaj tisočakov. Res sem bila besna nanj, saj šoferskega izpita še nima. Čeprav zna vozit, saj ima opravljenih že pet ur praktične vožnje. In ti gre tako poškodovat avto! Mama pa naj plačuje,« je bila žalostna.
Maks je ugotovil:
»Ja, z otroki so včasih res težave.«
Marjeta se ni dala:
»Ne, naš Tilen je krasen fant, le pogosto ima smolo. Soseda mi je pravila, kako so so trije mulci vozili na kolesu po sredini ceste. Vozniki avtomobilov so se jezili, mulci pa uživali in se režali. Naš Tilen je bil baje najpogumnejši med njimi. Ampak ta soseda ga ne mara, zato tako govori.«
Mož je izkoristil priložnost in peljal Mojco v posteljo. Seveda se ni več vrnil. Jaz sem že kar neprikrito zehala. Polnoč je že minila, ko Marjeta še ni nehala:
»Zdaj, ko je Maks odšel, ti moram še nekaj zaupat. A veš, da je prišla k meni neka ženska, mama Tilnove prijateljice. S Tilnom se družita že nekaj mesecev. Nič kaj resnega, mladi osemnajstletniki pač. In zdaj mi ona naklada, ga je njena hčerka noseča in da je Tilen razlog njenega stanja. Ti povem, mene je skoraj kap! Sploh je nisem hotela poslušat, kar spremila sem jo do vrat in ji povedala, da naj kar s svojo hčerko rešuje take probleme in naj pusti našega Tilna pri miru. Ko sem Tilnu to omenila, je začel razgrajat in vpit po kuhinji, da njega že ne bodo porinili v to godljo in da on s tisto opico nima nič.« Marjeti je šlo že skoraj na jok.
Prvič se mi je zasmilila.
`Saj to je res preveč problemov za mamo,` sem si mislila. Rekla nisem nič, le na uro sem pogledala.
»Kaj praviš, kaj naj naredim?« mi je rekla proseče.
»Težko je svetovati, saj veš. Običajno smo pametni za druge, zase pa ne najdemo pravih rešitev,« sem modrovala.
Ko se je Marjeta končno poslovila, je bila ura že dve ponoči. Legla sem, Maks je že trdno spal. Sama pa sem razmišljala o Marjetinih težavah, srečna, da sta moja otroka Marko in Mojca v postelji. Marjeta nikoli ne ve kod hodi njen Tilen. Saj tudi on večkrat pogreša mamo, ki prepogosto hodi na obiske.
ROP
Nekaj minut pred osmo zvečer je bilo. Promet v samopostrežni trgovini na vogalu se je umirjal. Blagajničarka in še ena trgovka sta se počasi pripravljali na zaključek delovnega dne. Le še teh nekaj ljudi postrežeta in bosta lahko zaključili precej naporen predpraznični delovni dan.
Stara gospa je kupovala čokolado za svojega vnuka. Kot že tolikokrat ji je obljubil, da pride na obisk. Pa ga še dolgo po tistem ni bilo. Čokolada je bila potem vsa bela, saj se je med tem že stopila in ponovno strdila. Neodločena je kolebala ali naj kupi veliko ali majhno. Ne, da ne bi privoščila svojemu ljubemu Tomiju velike, bolj jo je skrbelo, ker je zadnjič omenil naj mu raje kupi cigarete, saj da pri šestnajstih ni več otrok. Vendar ji njena vest ni dopuščala, da bi edinega vnuka zastrupljala z nikotinom.
»Ne, to pa ne! Kar veliko čokolado z lešniki bom vzela,« si je rekla.
Na drugem koncu trgovine je moški nižje postave kupoval kruh. Mleko je že imel v košari. Pri oddelku delikatese se je ženska odločala za pršut in olive. Pravkar se je posvetovala s prodajalko, kakšen sir naj vzame.
V tistem trenutku sta vdrla v trgovino dva moška v črnih oblačilih in s kapama na glavi. Prvi se je v naglici od zadaj približal blagajničarki in vpil:
»Takoj vsi na tla! To je rop!«
Z roko jo je tesno držal pod vratom. Prestrašena trgovka za blagajno je vreščala in se poskušala rešiti prisilnega objema moškega v usnjenih rokavicah z globoko poveznjeno zeleno kapo. Da bi jo utišal, ji je na sence prislonil pištolo. Ženska, vsa rdeča v obraz, je v hipu utihnila. Drugi moški s črno kapo je na drugem koncu ustrahoval ženski pri delikatesi. Obe sta v grozi samodejno počepnili in obmirovali. Le moški z mlekom v košari ni reagiral na navodila. Želel je nadaljevati pohod po trgovini misleč, da ga zaradi majhne postave nepridiprava ne vidita, ko se je črnokapi zadrl:
»Lezi!« in v zrak izstrelil naboj, da je zlovešče zadonelo po trgovini. Presenečenega kupca je kar vrglo po tleh.
Zdaj so vsi čutili, da gre zares. Babica je otrpnila od strahu. Želela si je ogledati človeka pod zeleno kapo, vendar ni mogla razločno videti obraza. Zdelo se ji je, da je tako kapo že nekje videla. Nekaj podobnega je nekoč sama spletla vnuku, le da je tista kapa imela cof. Ob tej misli se je kar sesedla in se trepetajoča naslonila h polici s čokolado. Kolena so se ji tresla, občutila jih je kot da so iz gume. Z grozo v očeh je gledala fanta z zeleno kapo. Zdel se ji je zelo mlad. Ropar je nervozno vzpodbujal blagajničarko naj mu v vrečko pospravi ves izkupiček iz blagajne.
»Hitro, hitro! je vpil. Uboga ženska se je branila, vendar jo je ropar od zadaj sunil v rebra, da je z glavo udarila v blagajno. Ni se več upirala, ampak je tiho in naglo sledila navodilom.
Roparja sta s plenom zelo hitro zapustila trgovino. Moški, ki je kupoval mleko je še tekel za njima, vendar zaman. Ko je pri izhodu pogledal levo in desno, ju ni nikjer več videl.
Trgovki sta skoraj še v šoku, poklicali policijo. Vsi vznemirjeni so podoživljali te strašne trenutke in vsak je na svoj način opisoval neprijeten dogodek. Le babica je bila čisto tiho. Nikakor ni mogla pozabiti tiste zelene kape.
