Kot vidiš, ti takoj odgovarjam na pismo. V Ljubljano me namreč ne bo. Hotel sem zavleči za en teden, da bi lahko poročal o novostih, o roku razstave in še o marsičem, kar sem nameraval izvedeti od »koordinatorke«, pa nič. Sploh mi ni odgovorila na e- pošto. Po drugi strani pa me zasipava z pismi in e-pošto in zahteva podatke, ki jih ne morem dati ravno zato, ker me ne poveže. Zdaj sem pisal predsedniku kluba, upam da bo mi vsaj odgovoril. Niti z prijateljem se ne morem povezati zaradi zloženke in vabila, razen tega njegova hči igra na kitaro in bi nam prav prišla. Kolobocija se je morala zgoditi prav tedaj, ko organiziram kolektivno razstavo z več udeleženci. Da sem sam, nikomur nič. Rekel boš, da sem črnogled : je pa ta koordinatorica model (in tudi ljubica, kaj se ve), bivšega predsednika kluba, s katerim se ne razumem preveč.
Pa čakajmo, kaj prinese čas.
Kuntnerjev izbor me ne čudi, pač noče tvegati. Upam, da si kakšne »zajebantske« izbral k slikam. Tvojih predlogov še nisem prebral, se mi je preveč mudilo k pisanju pisma. Ne boj se, da boš imel preveč pesmi, jih bom že škartiral z izborom slik. <-
Sam imam izbor bosanske poezije, ki sem ga v obliki revije kupil še v Jugoslaviji. Če si zainteresiran, ti ga prinesem, ko se naslednjič vidiva, upam, da v Ljubljani. Truhlaija oz. njegove pesmi sem zaman iskal, verjetno jih je odnesla čistka v bukvamo. Londona imam rad, precej njegovih knjig imam, Kralja Alkohola še nisem bral, tako, kot Snega na Kilimandžaru ne, pa imam skoraj vsega Hemingwaya. Za Aleševca pa niti slišal nisem.
V Medano greš, skoraj moraš iti, brez vstopnine je, razen zadnji večer.
Oprosti kratkemu odgovoru, preveč znerviran sem zaradi razstave. Pa prijazno ženo pozdravi, za vnučko ne skrbi, bo prišla nazaj. Da se pobaham, ti prilagam pismo dr. Lampiča.
Lep pozdrav in ne zameri moji neodločnosti
Janko
Maribor 23. avgust 2006
* * *
Dragi Aleš!
Evforije je konec, zato ti lahko trezno pišem. Razstava visi, kdo jo bo šel pogledat razen študentov, ni več vprašanje. So pa se odzvali nekateri, ki so dobili vabila in so šli pogledat. Njim štejem v dobro, fakulteti pa ne, saj bi lahko obvestila vsaj tisk. Tako je v Večeru »tema pri Guzlu«, vsaj tako smo rekli nekoč. Vsaj to si dobro naredil, da si izdal svoj »samizdat«, ali kako že temu pravijo. Kuntner je opravil svoje, muzika tudi, več pa od take prireditve ni bilo pričakovati. Žal. Popolna odsotnost tistih, ki bi jih ta stvar utegnila zanimati, profesionalno ali poslovno, je več kot očitna. Borštnikovo srečanje pač. Zbrali smo se v krogu prijateljev, znancev in sošolcev, ki jih jaz osebno tudi nisem videl že vrsto let. Rataj mije celo poslal kartico. Za podelitev priznanja, verjemi, še jaz nisem vedel. Ta priznanja so talali že v ponedeljek, jasno, da se nisem udeležil, sploh nisem vedel, kake vrste so, v vabilu je bilo napisano, da gre za zaslužne člane fotokluba. In prav tako molk v tisku. Verjamem, da si se čutil potisnjenega v ozadje. Moj dober namen je bil, da se izpostaviš. V nagovoru ni bilo niti besedice o mojih fotografijah, ne o tvojih pesmih, je bolj zvenel, kot osmrtnica za človeka, ki če ni umrl, čeprav si to nekateri očitno želijo. Z menoj očitno ne boš postal slaven.
Kaj zato, lepo je vendar bilo. Celo Debelakova prav primemo izgleda. Upam, da si našel dovolj sošolcev za svoj okus, če niso prišli, jim jaz nisem poslal vabila, ali niso dosegljivi. Presenetila sta me predvsem Ratej in Pisar, ki sta prišla kar iz oddaljenih krajev. Pa tudi Draga Antolinc in Romana, kije nisem videl še na nobeni razstavi, čeprav vztrajno pošiljam vabila. Tvoj šarm deluje skozi desetletja. Debelakova ni izpustila nobene pikre na račun slik, posebej pa tvoje poezije, kaže da ji je bila kombinacija všeč. Tem, kakor tudi odzivom občinstva, sva torej lahko zadovoljna, kritika bo molčala. Čeprav bi jo lahko kupili. Ti si jo že, v podobi Kuntnerja, ki pa je bil iskreno navdušen nad nekaterimi pesmimi.
Tako, teden in večje že, kar nadaljujem s pismom. Vmes si me ti prišel obiskat, prišlo je tvoje pismo, prišel je Jamnik s predlogom, da objavi dve ali tri tvoje pesmi v reviji. V tvojem imenu sem pristal, čeprav ne bo honorarja in čeprav je revija glasilo društva psoriatikov Slovenije.
Je pa že boljše, da te berejo luskavičarji, kakor nihče. Mimogrede, med mojimi prijatelji sta vsaj dva. Izhaja v 2000izvodih. Pomiril si me s svojim videnjem razstave. Takšen sem pač, da se sekiram za tuje mnenje, še posebno bližnjega. Tvoje pesmi bom izročil prireditelju v ponedeljek, saj me je jebalo zdravje ves teden. Bolečine v želodcu me spremljajo od dijaških let, ko še nisem pil, verjetno živci. Nada je imela rojstni dan, jaz pa sem se kislo držal, to se ne spodobi.
Tudi delati ne morem, kadar sem tak. Z muko sem zrisal osnovne oblike in razvrstitev slik Za knjigo, o kateri sem ti pravil, in upam, da boš sodeloval s pesmimi. Koncept mije še nejasen, v glavnem bo šlo za knjigo o preživetju posameznika, zelo abstraktno, saj veš, da mi je človeška figura tuja. Nadomestiti jo nameravam s tvojimi pesmimi. Dobra novica zame je bila, da ne nemeravaš opustiti pesnjenja, kot si mi razlagal na postaji. To je razvidno tudi iz pesmi, ki si mi jih poslal. Čeprav je ena samo osnutek, napoveduje veliko pesem. Tudi ostale So resne, bolj umirjene in brez kančka zlobe, kot doslej. Zdaj že lahko razmišljamo o smrti bolj resno, kot pred leti, in celo dobro je, da razmišljamo, skupaj, ali s pesniki z reputacijo, glavno, da so dobri. Fritza še nisem bral, je pa iz nastopov v javnosti in intervjujev zrela osebnost, ki se ne trudi, da bi bil popularen v očeh javnosti. Dela in to je vse. Je pa prav prijetno ob misli, da za pesništvo ni šol. Ni jih za nobeno umetnost, iz akademij prihajajo samo diplomirani obrtniki. Na žalost je tudi v fotografiji takšen trend ; na razstavi nove fotografije v Mariboru boš težko našel koga, ki ni fotografsko izobražen, mi amaterji, smo potisnjeni v ozadje.
Še o razstavi. Nisem niti približno vedel, da je tako težko v Ljubljani dobiti barvni papir.
Še v Hoferju ga včasih imajo. Morala bi se prej zmeniti, mene je razstava obremenjevala tako, da ti ne morem povedati. Zaradi tega, ali sploh bo in kakšna bo.
Z razstavo sem imel seveda stroške, ki pa niso bili zaradi tvoje udeležbe nič večji. Kvečjemu bi se lahko kesal, da sem vztrajal pri tvoji udeležbi, saj si imel dodatne stroške. Hotel sem, da prideš na svetlo in to se mije obrestovalo. Razstava brez tebe ( in Kuntnerja ) bi bila samo ena izmed mnogih. Hvala Bogu, da sem upošteval tvoj predlog in na razstavo povabil tudi sošolce. Nekatere sem videl po desetletju in več. Drugo leto se pripravlja obletnica. Upam, da bova prisotna.
Še nekaj, prijateljica mije telefonirala, da naj gledam TV Maribor, baje lepo govorijo o meni. Jasno, dokler sem preklopil, je že mimo šlo. Zanimivo, o meni je govoril (morda) prav tisti, ki mi odpovedal razstavo in, ki mije podelil priznanje na najini razstavi.
Pošiljam ti članek iz Večera. Nanaša se na najino modrovanje, ko sem te obiskal.
Zdaj pa se mije ustavilo. Moral bi ti še marsikaj pisati, a ne morem več.
Lep pozdrav tebi in tvojim
Janko
Maribor. 5. november 2006
p. s. Želene slike dobiš, samo ne vem, kdaj
* * *
Dragi Aleš!
-------------
-------------
-------------
-------------
Res otrdelo je srce preživo !
Kar bilo je v barvah, vidim sivo.
Oprosti, da te gnjavim z obupnimi verzi. Boljšega začetka za moje razpoloženje Si ne bi mogel predstavljati. Iz tvojega prijaznega pisma sodim, da tudi ti nisi preveč razpoložen. Jaz pa odlagam pisanje, kar se le da. Verjemi, to ni iz mene, vsaj čut dolžnosti me je prej gnal, da sem ti kolikor toliko odgovarjal. Zdaj pa samo hodim po sobi sem ter tja, v glavi vidim, kaj vse bi moral opraviti in se ne zganem. Še božičnih daril sem podaril malo ali skoraj nič, še veselih praznikov nisem voščil. Za novo leto sem šel že ob osmih v posteljo in obležal krepko v novo leto. No, ena stvar me vsaj veseli. Prejšnja leta sem kot po tekočem traku izgubljal prijatelje in sem si tiho nazdravljal sam, letošnje leto seje to obrnilo. Saj si moj prijatelj, ali ne ?
Vesel sem, da se še nisi vdal v usodo in vidim, da ima Eva tu krepko vlogo.
Pri menije žel drugače. Ko Nada Ano pripelje zjutraj v pritličje, se me navadno boji, čeprav je ne kregam, še manj pa nanjo kričim. Počasi strah izgine in potlej je vse v redu (do naslednjega napada). Veš pa dobro, da ji ne bom mogel privzgojiti nekaj navad, ker je Nada ljubosumna na mojo vzgojo, kot je bila pri naj inih. Hčerka Tina me razume, s sinom Miho pa sva sklenila tiho premirje. Tako je, kot pri Mateju; Nada mu vse odpusti.
Še punce nima, cepec tridesetletni, dela pri privatniku kot nk, srednje šole ni naredil, je brez šoferskega izpita.
Ko me kap, sem prosil Boga, naj mi da še deset let, da vidim, če se bo izvlekel. Sedaj je že trinajst let ...
Posvetimo se tebi. Naročil sem brezplačno revijo, naročilnico sem ti hotel dati pred novom letom, a te ni bilo. Revija je primerna za tiste, ki imajo nekaj pojma o književnosti, prav tako v njej najdeš izvlečke iz literarnih revij. Priporočam, v kolikor je ne dobiš zares prezplačno kje v knjižnici. Na internetu sem našel brezplačno literarno revijo iz Maribora, ki se ukvarja tudi z deli neuveljavljenih avtorjev. Morda bi kaj poslal. Naslov je www LOCUTIO.com. Razen tega nisi prišel po slike z razstave, ki ti jih pošiljam. In še tu so revije društva psoriatikov. Na žalost so urednika zdriblali, zavod mu noče več plačevati javni del, preko katerih je bil v društvu zaposlen. Tvoje pesmi komaj čakam, da bodo »izšle«.
Čeprav imam fascikel zate, se mi zdi bolj priročno, pogledati v knjižico. 180 pesmi je veliko, če upoštevam, kdaj si začel in pod kakim pritiskom si delal. Kuntnerjevih besed o samoosvojitvi ne jemlji resno, je pač igralec in s tem po malem politik. Še sam sem opazil, da za praznike pri nas ne vihra zastava.
Sam sem tudi razmišljal, koga bi volil, a se na koncu zatakne v grlu neka kost, ki je ne moreš prebaviti. Še najbolj mije všeč večerov bob tedna : politika je kot gostilna, iz nje malokdo pride trezen. Sla po oblasti je pač opojno mamilo. Tudi kulturi se slabo piše v taki državi. Najbolj pa me prizadene, da je pravzaprav na oblasti naša generacija in nekaj mlajših povzpetnikov. Samo doktorirati moraš, pa si že minister. Tisto o nepremičnini me zanima, morda boš mi več povedal ob snidenju. Vsi v našem letniku smo imeli svoje štose, nepoštenosti se ne spomnim. Ne spomnim se nepoštenosti tudi iz paralelk, čeprav je to sigurno posledica mojega nepoznavanj a. Bili smo pač povojna generacija, kije morala ustvarjati in nič ni imela da bi bila lahko nepoštena.
Poslal si dve pesmi. Trnje divjega šipka se mi zdi najboljša, pa kaj, predelal jo boš. Alternativno zdravljenje mi ni pri srcu, že zaradi proste rime ne. Z veseljem berem, kako zavzeto delaš, obratno kot jaz. Mi pa tudi nagaja vse mogoče od računalnika naprej. Čez praznike sem si zadal, da bom sprintai nekaj slik, na, crkne računalnik. Šele danes sem dobil rezervni del. Muči me tudi sprememba ritma; prej sem največ naredil zvečer, zdaj hodim hitro spat in se tolažim, da bom delal čez dan. A ta dan nikoli ne pride. Ana je zahtevno dete, ob njej ne naredim nič. Potem so bolezenske težave, hvala Bogu, me muči samo želodec. Še za križanke mi ni in tudi knjige berem počasi. Zdaj sem si kupil : Ime mije rdeča, na polici me čakajo Otroci polnoči.. . Koran tudi še nisem prebral do konca. Iz korana mi všeč citat : Nikogar ne silite verovati, zakaj prava pot se očitno razlikuje od zablode. Kdor ne verjame v satana, veruje pa v enega Boga, je v najčvrstejši navezi, ki se ne bo razdrla. Bog vse sliši in vse ve. Konec citata. Tako, vzel sem pisavo nr. 14, da bom čimprej pri koncu( šalim se).
Na tebi je red.
Prejmi lepe pozdrave od lenobe, ki ne ve kaj bi s časom
Janko
Maribor, 8. januar 2007
* * *
Dragi Aleš!
Končno sem se lotil pisanja. Tudi meni ne gre tako, kot bilo treba, predvsem z zdravjem so težave. Hudič je ob tem, ko si rejen in rdečeličen, komu dopovedati, da je s teboj nekaj narobe. Sem ti že sporočil, da so mi odnesli vse slike, tudi tiste s sten ?
Prava poslastica pa so bile tvoje pesmi, ki si jih prijazno priložil pismu. Zato bom začel z njimi. Veš, da ne maram prav dosti za nerimane verze. Večina jih izvira iz prevodov in najbrž je pri prevajalcih prevladala težnja po približku besedila originalu pred težnjo, da bi ujeli ritem in občutje pesmi. To seje tebi prav dobro posrečilo, ne sicer v vseh pesmih. Si pa po mojem ogromno napredoval.
MOJE SMRTI me spominjajo na mene samega. Kolikokrat sem se smrti za las izognil in kolikokrat so se izognili drugi. Nimam skoraj nikogar, ki še ni umrl in že me čaka. Tako kot tebe, samo, zase lahko verjamem, da bo nehotena, «navadila so butare se pleča.. . « Iz tvoje pesmi pa slutim drugače. Pa saj smo že dovolj dolgo na svetu, da ne bi vzdržali do konca. Lepa, občutena pesem.
TI MI POVEJ je žalostna. Veij etno seje treba razgaliti, da pride takšna pesem iz tebe, in to prefinjeno, kot da ni nič, kot, da ne pišeš o otroku v sebi. Krepko so te morali kdaj raniti. PESEM OD LUBJA DIVJEGA ŠIPKA, ta pesem je za branje. Polna simbolike, ki je resnična in se izmika : tako pesniška pesem je.
SVETI GRAL je odgovor na vse to sranje o gralu, dobra je, čeprav malo kratka. In v tem je štos.
DOLINA KRIZANTEM mije najboljša. Zdi se mi tako Kosovelovska, redkobesedna, kot si ti (in jaz), tako trpkakot kraški teran in obenem tako spevna, d se zdi, da bereš nekaj večjega, n. pr. ep.
MOJA OKNA je zelo dobra pesem, samo še nisem pogruntal vseh pojmov v njej. Ima krasen ritem.
HAIKU 1 - 5 so po mojem naj slabše, čeprav : kakor za koga.
TRNJE DIVJEGA ŠIPKA ne vem, če to ni priprava za prej opisano. Malo preveč je realistična, se ti ne zdi ?
MOČNA OSEBNOST je tvoja klasika, z tvojim besednjakom in tvojo rimo vred. In tvojim, malo morbidnim humorjem.
KOCKANJE je igra besed, sicer dobra igra, ali nič več kot to.
NOS DO TAL, zanjo velja zgoraj povedano.
LISJAK V PASJEM ZAVETIŠČU, si že bil v zaporu? Dobra je. Dosti prispodob, malo besed.
VAJA je po mojem pesem, ki si jo napisal, da ne bi prišel iz vaje. Dobro je rimana in sploh in ah. Naj ti bo.
DRUGO BO ŽE si začel pompozno, se umiril na sredini in se z Boguvdanostjo pomiril na koncu. Takih pesmi si želim od tebe. Najbrž je potrebna zamenjave določenih besed, to boš sam vedel.
BREZ NASLOVA je lepa pesem, ni pa še obdelana, niti po ritmu. Če se boš odločil in jo predelal, jo bom z veseljem prebral. Ima dušo.
Tako ošimfal sem te, kolikor je bilo v moji moči in znanju (beri razpoloženju). Zdaj pa tvoje pismo. Naštel si mi pesnike, ki jih poznam večinoma po imenu, na redke sem naletel v antologijah. Volariča in Vincetiča še sploh nisem bral, torej se zanašam na tvojo oceno. Vodnika se megleno spomnim. Zanimivo, ti ne oponašaš nobenega, če pa, to dobro skrivaš. Zakaj pa bi oponašal, poezija izvira iz občutij in prav ti nimaš nobene materialne koristi od oponašanja, kvečjemu škodo. Naučiš se pa lahko izraziti čustva in vtise, ki so tebi blizu. Z rimo ali brez rime. Tehnika še nikomur ni škodila, naj bo še tako intuitivna. Sam sem pregledal že milj one fotografij in še zdaj pregledujem.
Ta tema, ki ti je ostala, se lahko v momentu izoblikuje v množico tem, kakor raketa pri ognjemetu. Trenutno sem sam tudi posušen, vendar v meni nekaj tli. Če ne bo ognja, bo pepel, kar si ne želim. Zdaj še ne. Tudi ti ne moreš delati kontinuirano, vzami si čas za predah. Kar si naštel pesnikov, ki so prezgodaj umrli, je bilo krivo okolje. Pomisli na 37o ali koliko že zbirk, ki so bile izdane lani. Današnji pesniki so še kako živi in tudi posebne pokojnine imajo (vsaj nekateri ). Kaj vem, zame je edino Prešeren res izgorel. Dobro mu je šlo, kakor ne gre zlepa nobenemu današnjemu pesniku, pa je mrknil. Čudno, Ketteja in Murna sem znal pesmi na pamet, zdaj jih ne znam več, Prešernove pa mi hodijo še po glavi. In Michelangelove, Petrarcove, Baudelairova kaka. Bo že kako. Jaz se s svojo tudi nerazumevajoče ljubim, kot si lepo napisal. Povzroča, da sem hčerko napadel fizično, ali pa me preprosto pusti pred vrati, če ve da nimam ključa. Za moj pritisk(ki ob takih rečeh primerno naraste) ji ni mar. Tudi jaz imam »Mateja«, ki sliši na ime Miha in če se dobiva s prijateljem na pijači, pač udrihava po otrocih (on ima Gregorja). Nič ne poveš o svojem drugem vnuku, niti imena še ne vem. Ani sem še naprej grozni volk (Nada je sova), cele dneve se loviva okrog kavča. Zgleda, da ve, da sem premalo razgiban. Po drugi strani ti prav zavidam te AA, imaš vsaj občasno družbo. Z mojo govorim samo najnujnejše se pravi skoraj nič. Nimam se kam umakniti, če bi tudi hotel. Ko sem se odločal za zakon, sem mislil, da je treba potrpeti samo prva leta, da se zakonca potlej malo uneseta, postaneta bolj skladna. Napaka v mišljenju.
Pa bomo že vzdržali. Huje ne more biti. Razstavo moram postaviti, potlej se bom vrgel na knjigo, tisto umetniško. Le da ne vem, če ne bo ostala lepa, neuresničena želja, kot toliko drugih. Napisal si, da si revijo pokazal sošolcem. Vidiš še sam, da res rabiš odziv. Vsi ga rabimo pa če samo sekamo drva, je prav, da ti nekdo zavrešči ali te pohvali. Še nekaj : poslal sem ti tri izvode revije. Če moreš, mi enega, prosim, vrni za mojo dokumentacij o. Če ne moreš, ni treba. Pravzaprav se bo dokumentacija nehala z slikami iz revije. Sprašuješ se, kako daleč si prišel s svojo poezijo ? Mislim, da kar daleč in še bolj boš. O kaki slavohlepnosti ali narcisoidnosti tu ni govora. Oba sva to že prerasla. Delati je treba, kar pride iz tebe, če nič ne pride, malo počakaj. Vem, na svoji koži sem občutil in še občutim, kako je, če nimaš trenutno kaj povedati. Če bi imel vedno navdih, bi zmanjkalo časa za ostalo, n. pr. za mojo razstavo ali pa za tvojo knjigico. In še v navado ti pride, potlej si z vsem zadovoljen. Zopet flancam.
Ne vem, kaj sem pritisnil, da se mi tako izpisuje, kot poglavja. Pa tudi vseeno mije, glavno, da boš lahko bral. Prideš kaj v Maribor v doglednem času ? Tu je vreme tako, da ne veš, ali je zima ali pomlad.
Še lep pozdrav tebi in tvojim domačim in v mojem imenu daj poljubček Evi
Janko
Maribor. 2. februar 2007
* * *
Mar ne veš, da pesniki blodijo po vseh dolinah In da govorijo o nečem, česar ne počno.
(Koran, iz sure Pesniki)
Dragi Aleš !
Ponedeljek je in že ti pišem. Prejšnji teden sem garal, fizično in psihično. Dvakrat po šest ur sem stal in gledal, kako moje življenjsko delo postaja zgodovina. Priznam, da sem se tudi kaj naučil, bilo pa mi ni vseeno, ko so moje, po mojem mišljenju, dobre slike, romale v »koš« in sicer čisto upravičeno. Pač ni dovolj prostora, ali pa so bile še zastarele. No, nekako sta se oba kustosa z menoj zedinila za dvesto slik, od katerih jih je sedemdeset barvnih. Jaz osebno bi jih razstavil vsaj štiristo. Potem, to je bilo v četrtek, ko sem izmučen, sedel, sta se začela pogovarjati o katalogu. Načrtujeta stostranski katalog z osemdeset reprodukcijami, ostalo bo tekst. Kar zavidaj mi, ti oprostim. Tako sem bil utrujen, da so besede o katalogu prišle za menoj in šele doma sem se zavedel njih pomena. Imel bom največji katalog, kar sem jih sploh videl pri še živečih osebah. Res je, da so to želje, odvisne od denarja, že štirideset strani bi bilo dovolj, da bi bil katalog med večjimi. In to v formatu A4. Razen tega bodo slike okvirjene, okvirje bo posodil Arhitekturni muzej iz Ljubljane. Poleg tega, da bom šele četrti fotograf, predstavljen v Umetnostni galeriji, se mi obeta, da bom imel razstavo samo v tej galeriji, se pravi, da bom zasedel, tudi prostore, namenjene slikarjem, česar do sedaj ni so pustili še nobenemu fotografu. No ja, to bo zaradi rekonstrukcijskih del v galeriji in ne zaradi mene samega. Včasih se mi zdi, da sanjam, vendar upam, da iz tega nekaj bo. Do zdaj so mi dali povsod samo prostor pa se jebi in postavi razstavo sam. Zato nisem vajen takega pristopa.
Za povrh bo v reviji Fotoantika junija izšel še intervju, ki gaje kustos opravil z menoj. Razmišljam, kako bi galeriji »uturil« vse diase, da jih ne bi vračali k meni. Itak nimam dovolj prostora. Se vesela vest : začel sem štiridesetčlanski post od alkohola, Nada pa sem štiridesetdanski post od hrane. Oba sva predebela, meni so krofi prinesli težo skoraj devetdeset In sem se odločil, samo dva deci pri kosilu in nič več šnopsa. Bolje se počutim, ne kašljam več, nimam kisline v želodcu in sploh in ah. Pil sem samo zato, da bi se zamotil, iz navade. Tudi pri teži se pozna. Če bo šlo tako naprej, bom ostal pri dva deci. Seveda pa s prijateljem še vedno greva vsak četrtek na tri velike špricarje (vsak), k Ženiku. Tudi hoditi sem začel in bom poleti izrabil tvoje povabilo, da mi razkažeš okolico tvojega doma. a uvod sem ti napisal citat iz Korana. Velja za pesnike in fotografe. :e vemo, kaj delamo in prav je tako. Na svetuje dovolj bistrih glav, ki se ubadajo z našim početjem. Pogledal sem v slovar, še v prekmurskega, besede viri in čeh nisem našel. Je že tako, zadnjič sem po tv videl, da se Slovenci zaradi narečij bolj slabo razumemo med seboj. Pa že tako vem, če ne bi imeli knjižnega jezika, se sploh ne bi razumeli. Baje imamo več narečij, kot veliki narodi. Se pravi, da je v zgodovini pošteno pljuskalo po nas in kapljice so ostale. Tudi mene privlači antika in predzgodovina. Imel sem prijatelja, s katerim sva v Ptuju zbirala po njivah novce in delce keramike, ki sem jo imel razstavljeno v svoji temnici, nalepljeno na zidu. Košček keramike s Poštele je na žalost ostal v službi, imam pa doma kamnit pečatnik in bronasto lasno iglo, ki sem ju našel na gradbišču v Iraku. Pečatnik ma vrezani dve živali. Izdelovalec je moral biti vražje natančen pri delu. Je pa tudi zelo star, to se vidi po odrgnjenosti lukenj, imetnik gaje najbrž nosil na verižici okoli vratu. Prav sedaj berem knjigo »Ime mije rdeča«, ki govori o srednjeveških turških miniaturistih. Njihov razpoznavni znak v starosti je bila slepota, tako, da so tisti, ki niso sami oslepeli, se sami oslepili, da so nekaj šteli.
Emzina imam že poln kufer, par let sem pošiljal slike pa niti v izbor nisem prišel. To ima čez šola za oblikovanje in fotografijo. Resnega fotografskega imena tam ne najdeš. Vrsto let je bil predsednik žirije Milan Pajk, profesor fotografije na šoli, sedaj so ga menda nadomestili. Prešerna sem včeraj zvečer v postelji hotel recitirati pa sem ugotovil, da ga sem dobršen del pozabil. Dober si, da ti se ljubi hoditi na prireditve, sam še na otvoritve razstav ne hodim. Glede Fritza (in Gradnika) pa tole : Michelangelo je star klesal skoraj abstraktne figure, kar je za renesanso bilo nesprejemljivo pa ni nič vplivalo na njegovo reputacijo. Okusi so pač različni, verjetno so Fritzu ploskali. Si sel kaj v Moderno galerijo pogledat trienale sodobne umetnosti ? Glede ustvarjanja imaš prav. Res je treba ustvarjati »v zanosu in (ali) obupu«, da izpoješ bistvo. Povprečja nam pač ni treba, to sem videl na svojih slikah. Povprečje je larpurlartizem ( ne vem, če sem dobro napisal besedo ) in navadna obrt. Mene tudi muči ustvarjalna kriza. Človek mora v svoje delo verjeti in to pomaga preživeti čase, ko si brez moči. Ti si nekam hitro prišel v zrelo dobo pesnjenja in verjamem, da imaš težave. Pa še brez potrditve lastne vrednosti si, mislim, uradne. Mislim, da neuradno potrditev že imaš in to od svojih stanovskih kolegov (n. pr. Kuntnerja ). Vraga bi te hvalil, če tvoje pesmi resne bi bile dobre. Pusti prijateljstvo, dovolj senzibilen si, da bi ga že kdaj prečital, če bi te hvalil samo tako. Seveda je tu še veliki Jaz, ki ga imamo vsi kreativci in, ki nenehno kriči po priznanju. Glede tega se ne da narediti nič. Verjamem, da si prestar, da bi tekal okrog urednikov revij in jih silil, da berejo tvoje pesmi. To je pač treba vzeti v zakup, čeprav ni lahko.
Ivan Rob je dober, ni pa originalen. To razliko sem že kot dijak opazil med Ratejem in Ivanušičem.
Še to : tvoj novi internetni naslov sem našel kar v svojem internetnem adresarju imaš 24-umi internet ali ne ? V slednjem primeru bom pazil, da ti ne bom delal stroškov.
Ratej mije pisal, aprila se dobiva v Celju, v istem mesecu pa bi lahko prišel v Ljubljano pogledat kakšno galerijo in skupaj bi preživela dan. V tem letuje tudi obletnica mature. Nič še nisem opazil, da bi kdo začel z pripravami. V bistvu je na vas, Ljubljančanih, da dogodek pripravite, vsaj tako ste obljubljali (ti ne). Šole ni več, da bi lahko posedli v razred, tako, kot so to storili pri Nadi.
Tokrat ti ne bom ocenjeval pesmi. Bo že počakalo. V bistvu mi je nekaj zaštekalo. Sestavim si v umu pismo, ko ga hočem napisati, izpuhti. Odpošljem, nato se spomnim, kaj bi te še moral vprašati, kaj napisati. Senilia pač. Pravkar sem se spomnil, da sem nekoč bral - imel zbirko pesmi s tem našlo vom, majhno knjižico. Ne spomnim se več, kdo jo je napisal ; eden velikih Rusov pač. Turgenjev ? Kaj je s tvojo zbirko ? Obupal nisi, to vem. Če imaš težave s tiskarjem, ti morda jaz lahko pomagam.
Zdaj so našli Kristusov grob in bo spet veselo, arheologi bodo spet razvijali teorije in piscem je to voda na mlin. Si še veren ? O Bogu nisva rekla že precej časa nič. Bova pa drugič.
Zdaj mi res zmanjkalo. Malo sem evforičen zaradi razstave.
Še lep pozdrav tebi in tvojim vnučkam in ženi
Janko
* * *
Dragi Aleš!
Ponedeljek je očitno dan za pisma tebi. Zunaj krepko sneži, sam pa se borim z pomladno utrujenostjo za računalnikom. Kot več, sem se takoj po tvojem pismu lotil zbiranja naslovov maturantov- najinih sošolcev in zbral sem, kot vidiš skoraj vse - po tvoji zaslugi - ti si mi poslal podatke. Ko bom imel vse, ti pošljem po e- pošti. Kar se tiče srečanja, bi meni bolj odgovarjala prva polovica leta ; v septembru imam že rezerviran dopust na morju in ne vem, če bom lahko prišel. Lani sva si hotela rezervirati že junija, tudi v septembru, pa je bilo že zasedeno in, ker si Nada zapiči v glavo, da morava natanko tja (v Izolo ), sva letos pohitela z rezervacijo. Pa še za Jožeta Holca bo bolje, če boste organizirali prej, tudi on si bo lahko uredil počitnice prej. Upam, da bo prišel. Se še spomniš, kako je izdeloval fotografije ? Tisti plakat ob maturi, z vsemi slikami in podpisi, so dali meni v varstvo, upam, da ga še imam. Žal bodo trije manjkali, dobro je, da se jim nisva pridružila še midva. Še zdaj mije nerodno, da nisem hotel kontaktirati s teboj, ostali mi niso znali povedati, v kakšnem stanju si, ko smo praznovali 3o- letnico. Jaz pa sem tudi od smrti vstal takrat. Za naju seje takrat dobro izteklo, za Marjana pa ne, kar do besede nisem prišel, ko mi je Celcer telefoniral. Potem pa so še šli Tine pa Sana.. ., Sonja je izgubila moža, Štern je že prej postal vdovec, Katic tudi, Malčka je izgubila otroka.. . Zaneslo me je, sem že nazaj.
Kaj pa pišeš o nekakšnih krokarjih, ki trgajo tvoje pesmi ? Če se ravno ne motim je knjigica pesmi že gotova in nared, dajo izdaš. Nisem še govoril s tiskarjem, bom pa se v kratkem pozanimal, če bi natisnil tvoje pesmi in koliko bi to stalo. Evforija me je minila in zdaj že gledam realno. Če bi se ti pozanimal, kdo bi tvoje pesmi bil voljan prodajati, bi imela realno podlago. Valj da jih ne misliš razdati ? Popravi, če treba kaj in jo oblikuj. Če si poskusno knjižico znal, ni vrag, da te nebi. Vem, da si osamljen pri svojem pesniškem početju, a kdo pa ni. Boš že počasi prerinil skozi in veš, lepo bi bilo, da knjigico podaril sošolcem na srečanju. Da bodo vsaj vedeli, kaj znaš, če že ne bodo razumeli. Če se ne motim, je Šešerko edini, ki ni poklicni gradbenik in mu je ( in vsem) treba pokazati, da tudi gradbeniki kaj lepega zmorejo, Čeprav so v penziji.
Pišeš o postu ustvarjanja, jaz ga tudi imam, že več, kot leto. Pa alkoholni post nič ne pomaga, da se bi to spremenilo. O kje zlati srednji vek, ko so pili pivo in vino, ker je voda bila preveč onesnažena. Zdaj pijem vodo pogosteje in mi dela težave - zadnjič mije celo Nara verjela - lahko sem spil kozarec vina. Tisti Shawov citat ; močno se mi zdi, da umetniki rabijo umetno vzburjenje, zato pijejo. To pitje je lahko adrenalin. Kakor komu, ti ga že ne potrebuješ več. Adrenalin je tudi v trpljenju in tudi v zmagoslavju, ko čutiš, da si več, kot drugi, ali vsaj drugačen. Zato pa je po mojem mnogo umetnikov gejev. Si predstavljaš vrhunskega plesalca pijanega ?
Odkar manj pijem, imam čudne sanje, na primer, sanjal sem, frančiškansko cerkev s stolpi, na katerih je nataknjeno seno, ali pa včeraj, da sem hodil okrog z plaščem iz mišjih kož.
Sanje so tako razdelane, da vidim in čutim n. pr. strukturo ometa, če v sanjah hodim mimo kake zgradbe. Seveda večino sanj zjutraj pozabim. Ne sanjam pa groznih sanj, kot n. pr. Nada. Koran prebiram počasi in si kar ne morem predstavljati, da je krščanstvo temeljilo na judovski veri, ki je priznavala samo enega boga. Še Jezus je rekel, da je prišel vero(judovsko) dopolnit, ne pa spreminjat. Kaj seje iz tega izcimilo, dobro veš. Tudi jaz plavam v praznem prostoru. Ne morem biti katoličan, ne morem biti islamist. Vem le, kakor ti, da verujem v enega Boga, najsi že bo Alah ali Jahve. Jezus seje imenoval Sin človekov, če bereš razlage SP, pa govorijo, da je Božji sin. Po mojem nič drugače, kot smo mi vsi božji otroei. Koran prepoveduje upodabljanje človeka, jaz pa ti berem knjigo Ime mije rdeča, ki govori o islamskih)miniaturistih. Moje mnenje je da so povsod po svetu vero uzurpirali in jo spremenili v orodje zasužnjevanja v svoj prid in tako je z vsako institucijo, kot pravilno pišeš.
Sužnji pokorni pa delajo vse, kar je lepega na tem svetu.
Še o tvojih pesmih, ki si mi jih poslal. Začenjam pri koncu prilogi pisma :
RAZPIS :Je dobra pesem, malo me spominja na Moliera in njegove zavite besede. Nikar je preveč ne popravljaj.
POSKUS : je pesem v prozi, filozofska j e. Ne vem zakaj se tebi posreči, dati pesmi rep in glavo. Menije to vedno povzročalo težave. In še pri tako kratki pesmi.
TOČKA G :ne vem, kaj naj napišem. Esencaje. Brez odvečnih besed.
EDINA PRIČA : ta pesem je težka za razumevanje ( stara Fizaj. Tudi ritem je spremenljiv, vsaj mislim tako.
Zdaj še internetne :
ALTERNATIVNO ZDRAVLJENJE : imam mešane občutke ob njej. Kakor bolnik, ki ne ve, kaj hoče, le to ve da mu ni ozdravljenja. Prvo kitico bi predelal, kaj pa vem ?
NAVODILA ZA UPORABO : občutki so isti, pesem je dobra, iz drobtin vsakdanjosti znaš izvleči dobro besedilo, s kar nekaj dvosmiselnimi učinki. Nekaj bo treba postoriti pri slovnici, vem, da si mi jo poslal v surovem stanju.
KULTURNIK TI ! : v tej pesmi se mešajo rime s prostim govorom. Tudi ritem je težak, prekinjen na več mestih. Ne vem, si to hotel ? Drugače je bralna, zanimiva, osvetljuje problem z novih gledišč.
JANGCE KIANG : ob vseh internetnih pesmih se sprašujem, ali se poglabljaš v samega sebe. To je dobro, na piano prihajajo nerazrešenosti, ki sijih kdovekoliko časa nosil v sebi. In če jih izraziš na tak način, tako dobro, je samo pohvalno.
BREZ NASLOVA : ta pesem me ni navdušila, čeprav ima filozofsko noto. Prehladna je, zraven tistih, ki si jih prej napisal, kakor da nima opravka s teboj.
ALI BO MORDA RAT AL A IZ TEGA PESEM : osnutki pesmi, ki obetaj o. Sam bi se odločil za zadnji osnutek, tisti o mraku. Boš spet pesnil v rimah ? Tistega o kulturniku si že uporabil.
Ti rečem, nehvaležna naloga je, dajati pripombe k pesmim. Nimam dovolj izobrazbe in izkušenj, da bi jih bral neprizadeto, tako se prepuščam čustvom in ti veš, da so varljiva od trenutka do trenutka. V glavnem se mi zdi, da si dozorel, čeprav na hitro. ( nimaš več dosti časa ). Poglej slovensko moderno, vsi pesniki so morali dozoreti hitro, ker so hitro umrli, ti pa dozorevaš, ker nimaš več daleč do smrti (morebiti še 20 let ) in imaš neprimerno več izkušenj, kot oni. Če ne izkoristiš te prednosti, si bumbar. Seveda je to odvisno od tega, kar nosiš v sebi. In nosiš, če smem soditi po tem, kar sem videl, mnogo preveč, da bi mogel to kar tako izkašljati v enem dnevu (ali letu). Zato nič ne maraj, navdih bo že prišel. Ena sama beseda, eno samo čustvo ti ga lahko sproži. Zato pa mnogo beri in obiskuj razstave in se čimbolj druži s pesniki. Tudi na Evo ne pozabi, otroci so najboljši pesniki. In, seveda na mene tudi ne, že nestrpno pričakujem tvoje naslednje pismo. Pozdravi vse bližnje in tudi sošolce, če jih boš srečal. Tudi tebi lep pozdrav in poljubček od Ane
Janko
Maribor, 19. marca 2007
* * *
Ponedeljek je. Tih, kot je že bilo mnogo ponedeljkov pred njim, ko sem ti hotel pisati.
Se enkrat sem prebral tvoje pismo in se čutim krivega zato, ker ti nisem takoj odgovoril. A saj veš, kako je to. Dobiš pismo, ga prebereš, odložiš za jutri. Tisti jutri zelo redko pride. Sem mislil, da sem končal pripravo kataloga in si bom lepo oddahnil, že spet me zmoti e-pošta. Stvari še niso dorečene. In še prehlajen sem. Sit sem že brskanja za podatki ço številnih cd-jih, ki se odprejo ali pa tudi ne. Sam imaš računalnik in veš, kako je to.
Se zmenek z Ratejem sem moral odpovedati, kaj si je mislil, ne vem. V glavnem, cel april je šel za ušiv katalog in kot kaže, bo šlo tudi precej maja. Toliko o nasmihanju in žetvi. Saj vem, da nisi tako mislil. Zaradi e-pošte pa te moram malo pograjati. Če jaz nisem bil toliko živ, da bi ti pisal, bi pa ti lahko. Res je, da si mi poslal nekaj pesmi. Odgovoril ti bom, da tudi jez nimam kakšnega veselja do življenja, še posebej, ker sploh ne slikam več, kot ti ne pišeš pesmi. Zdi se mi, da oba živiva rutinsko, iz navade. Katič me je obvestil, da bo srečanje maturantov, kaj vem, že 16, maja. Gre za skupno srečanje z a- razredom nekje v študentskih domovih, če sem prav razumel ženo, ki mi je pogovor prenesla, mene ni bilo doma. Kata je sicer rekel, da bo še enkrat klical, a ni. Sam imam njegovo številko doma, a stalno pozabim klicati. Zdaj ga bom moral, obljubil mi je almanah. Torej tista o kmečkem turizmu odpade. Bo pač na formalni ravni ustreznejše. Ustreza mi v toliko, da najina ideja o zbirki tvojih pesmi in mojem katalogu odpade.
Zdaj je tvoje pismo toliko oddaljeno, da te moram vprašati, ali si kaj dalje z zbirko. Upam, da je lep april nate pozitivno vplival, če ga že jaz moram gledati izza zavese. Oba sva, kot praviš, impotentna ustvarjalno, a samo do velikega poka, ki se bo, upam, zdaj, zdaj zgodil. Upam, da mi nisi zameril, ko sem govoril o nehvaležni nalogi ocenjevanja tvojih pesmi. Tudi za to ne gre, da sem govoril drugače, ko si bil še pesniško živ in ploden. Vživeti se v razpoloženje drugega, misliti z njegovim srcem, to je zame vse težje. Veš, da imam vse bolj okorelo mišljenje ti pa čakaš na pozitivno besedo. Gledal sem kustosa, ki je premetaval moje slike in se pri za mene najlepših še ustavil ni. On je kvalificiran, jaz nisem. Napravi analogijo : jaz in tvoje pesmi. Že tako sem preveč na jezik rasel in v tem je težava, bojim se, da bi z nepremišljeno kritiko podrl, kar nosiš v sebi. In to je nedvomno dragocen o. Vsaj meni, kot si se lahko prepričal na razstavi, vsaj še nekaj drugim. Zlomiti te je lahko, vsak pesnik je v sebi šibak, vzpostaviti normalno stanje, je težko. A te tvoje novejše pesmi so mi bolj všeč, kot marsikatera prejšnja. Kljub temu, da ne maram preveč nerimanih stvari. Rimane stvari si po mojem tudi lažje zapomniš. lz Elliota sem si zapomnil samo dva verza, iz Whitmana še to ne, rimanih pesnikov pa znam še kar nekaj.
Nekaj mi je prišlo na misel. Ti si mi hotel organizirati razstavo v knjižnicah, a sem odklonil. Zdaj, ko je taka razstava že doma, bi lahko povprašal. Pri meni tako ali tako samo prah nabira.
Spat sem šel bolj zgodaj, nisem več zdržal. Ponoči se je prehlad spremenil v suhi, dušeči kašelj in vročino, ki jo imam še zdaj. Zato bom nekaj krajši. Izkazalo se je, da smo povprečno vsi bolni, tudi Ana in Nada ter Boris. Zdaj je že vprašanje, če bom šel lahko v soboto v Celje, kot sem obljubil. Če ne pa se svet ne bo podrl.
Ja, stalno berem o novih pesniških zbirkah. Ce se ne boš odločil, da jo izdaš, si boš sam kriv. Tudi mene je stalo nekaj poguma, preden sem poslal slike na svojo prvo razstavo. Glede izbora : če imaš enkrat izbor, potem se mi zdi, da je najlažje, če si zrecitiraš prvo pesem, ob koncu ti bo prišla druga na misel in tako naprej. Tisto o kronološki razporeditvi je samo sranje, razen, če res misliš, da si pisal kroniko. Vsaj poizkusi tako, kot ti predlagam, če nič drugega, se boš boljše počutil in zaposlil. Če jaz lahko mislim samo na svojo razstavo, ni vrag, da ti ne bi mogel misliti na svoje pesmi in na ideje, na osnovi katerih so nastale. Pusti ženo in spore z otrokom, kot da jih ni in se posveti malo sam sebi. Če nič drugega, se ti bo posvetilo, kaj zanemarjaš. In to gotovo ne bojo tvoje pesmi. Prisluhni pesniku v sebi, tako sem ti rekel pred davnimi leti in tako ti pravim še zdaj. Če ne, boš vedno nezadovoljen v sebi. Bog že ve, kdaj mora ( z boleznijo ali nesrečo ), udariti koga. Predvsem se ne zmeni za revije, ki imajo dosti svojih pesnikov. Ti si premoder za začetnika in premalo izkušen za starega človeka, ki se hoče ukvarjati s pesništvom, morda zato tvoje pesmi nimajo pravega odziva, pri urednikih, ki so profilirani na svojo publiko.
Kdaj prideš kaj v Maribor ? Upam, da si izkoristil lepe dneve za naravo in ne samo za Ljubljano. Sicer pa, dnevi tako hitro letijo, da bo naenkrat obletnica in se vsaj takrat vidiva. Sam pa iščem izgovor, kako bi prišel v Ljubljano. Zaenkrat mi gre bolj slabo, ob tisku kataloga pa nameravam priti in to bo junija ali pa septembra. Morda bi lahko prišel na Fotoantiko, ki je še nisem videl. Junija je. Vsekakor ti bom sporočil in lahko bi izrabila to za potep po prestolnic! Pa tako zapečkarski sem, avto mi vsake toliko ne vžge, ker ga premalo vozim.
Zdaj bom res nehal, se že borim s kašljem.
Lepe pozdrave tebi in tvojim in mislim nate (če te to pomirja)
Janko
Maribor, 8. maja 2007
* * *
Dragi Aleš!
No, pa je minila. 40 letnica pač. Ne morem reči, da sem bil razočaran, navdušen tudi ne. Presenetile so me punce, ki zdaj, pri 60 tih zgledajo boljše, kot so pri 18 tih. Nova šola me ni posebno navdušila, manjkalo mije zraka, počutil sem se utesnjen med tistimi betonskimi zidovi. Bilo je lepo, da se spet srečamo, žal ni bilo treh med nami, ki bi sigurno prišli. Še enkrat hvala, da si me peljal, sicer sem imel na izbiro taksi ali da pokličem hčerko, nisem se mogel upreti ponudbi, da se peljem z Debelakovo. V splošnem upam, da je bilo tudi tebi prijetno in ti ni bilo žal vožnje v Maribor. Samo knjižica tvojih pesmi je manjkala.
Močno upam, da si se z Debelakovo kaj pomenil o svojem ustvarjanju in ti je dala vzpodbude za nadaljnje delo. Ena pesemca je že, poslal si mi jo po internetu, pa sam veš, da ena lastovka ne pomeni pomladi. Zanima me, če boš uspel pri razpisu revije Monitor, to bi bilo že nekaj. Čeravno ne prvo mesto, bi pa bilo dobro in zate bi pomenilo kar dosti dela.
Priporočil bi ti še spletno revijo Locutio.si, ki jo izdaja Mariborčan Pungartnik in je odprta za vse. Tisto o literarnih revijah imaš čisto prav. Združujejo se enako misleči. Z Besedami ni teško manipulirati, to, kar pride ven, ni nujno umetnost. Mislim, da je glavni denar in beneficije, ki ga prinaša. Če bi ti imel denar za razkošno izdajo tvojih pesmi in še za nakup strokovnega mnenja, kdo bi ti očital napake in nerodnosti v izražanju ( koliko jih sploh imaš?)?
Po drugi strani smo obsojeni na ta svet. Če ne bi bili, ne bi bilo moje kapi in tvojega samo sežiga. Trdno verjamem, da je tu posredi božja roka, ki odreja, da živimo, kolikor Bog hoče, nič več in nič manj. Če je tako, kot v najinem primeru, bi si upal napovedati, da še nisva svojega odslužila in da je tisto služenje drugačno od tega, kar sva do sedaj počela. Nekaj ti je vrnilo pesniško moč, ki si jo 40 let tajil in zanemarjal in meni dalo svobodo fotografskega izraza. Mimo tega ne smeva (in moreva) iti. S tem so povezane tudi vse težave, kijih imava : Tako navidezna brezplodnost, kot tudi denarna nesposobnost. Glej kakor hočeš, jaz vidim te stvari v tej luči. Ni naključje, da si postal bolj veren z nesrečo, ki se ti je pripetila. Že morda samo nakladam, toda trdno verjamem v to »nakladanje«. Vse to moje (in tvoje) jamranje ne more tega spremeniti. Oba čakava signal, kdo ve, od kod, samo premakniti se morava in že bo spet v redu. Ne reci, da bo samo z menoj, ker da jaz imam preteklost, kije ti nimaš. Bog je neutruden kvartač in, kdo ve, kako bo premešal karte. Tako se mi ves čas vsiljuje misel, da bom zaradi svoje fotografije nekako osramočen. Nisem vajen pozornosti drugih, vsaj na fotografskem področju ne in to me bega. Najverjetneje se bo izšlo vse prav, toda skrb v možganih ostaj a. V mojih očeh si frajer, ki bi lahko brez predsodkov preteklosti stopil na literarno sceno. Seveda vem, da te veže starost in nesreča, toda, bolj samozavesten si, kot jaz. Če ljudje (sošolci) govorijo o tvojih pesmih pozitivno, o mojih fotografijah (ki so jih že večkrat videli), pa so tiho, je to že znak, da so jim pesmi všeč. Nadaljevanj e pesnjenja je v tvojih rokah. Mislim, da imaš pobudo od zgoraj, če ne, bi že postal vrtičkar, kar pri tebi sploh ne bi bilo težko pri lepi hiši z vrtom.
Nehajva s tem, kdo potrebuje koga, učenec mentorja, ali obratno. Če sta oba zato, se pri tem lahko oba zabavata in oba imata korist. Škoda je samo, ker jaz nimam več besed zate, kar izvira iz težav s tipkanjem in sploh s komuniciranjem. Nasploh pa se ne vmešavam veš, kakor je potrebno. Iz spoštovanja, ker so pesmi res odraz duše in bi bilo vsako vmeševanje nepotrebno ali celo nasilno in, ker vem, da boš sam popravil tisto, nepopravljeno. Iz tega razloga so moja pisma tebi krajša, kot tvoja meni. Pišeš, da pri tebi ni nič več evforije in boš zato neprizanesljivejši do svojih pesmi. Še Prešernova sestra ni mogla požgati vsega, tudi najbolj opolzkih ne, hvala Bogu, jaz hranim vse, kar si mi poslal. O smrtni postelji pa nič ne govori. Prej boš izdal zbirko pri Mentorju ali kje drugje. Vidiš, mene je tudi prijelo, da je čas za retrospektivo (in ne za (neko razstavo ) in delam na tem. Ko bo čas, se bo tudi tebi odprlo. Prej pa za poizkus naredi zbirčico za sebe, tiste pesmi, za katere za gotovo veš, da so in. Vsaka pesem je res čista refleksija duše, tu ti dam prav, le duša je od osebe do osebe različna in neprilagodljiva. Umetnik si, še najdeš dovolj sorodnih duš, ki odobravajo tvoj izraz in filozofijo v tvojih pesmih. To se lahko zgodi čez leta, primeri so, ko je vrgel fotograf negative stran in jih je drugi naključno našel in uspeh je bil tu, na srečo še ne prepozno za fotografa. Božja pota so nedoumljiva. Samo delati je treba in tu se jaz s teboj ne strinjam, češ, da bi koval larpurlartistične verze samo da bi verzificiral. Jaz tudi ne fotografiram po nepotrebnem, če nimam kaj povedati in če se me nič ne dotakne. S takim obnašanjem si delava oba škodo. Ti bi lažje »skoval« kak verz, jaz bi lažje posnel fotografijo v danem trenutku, ne da se oba loviva in je končni izdelek slabši, kot bi bil, če bi oba vadila. Na žalost ti ne razmetavaš besed in jaz ne slik, čeprav so veliki to delali.
Tudi to je dobro, da »žreš« tuje poezije (in jaz tuje revije). Imava čas, zakaj ga ne bi izkoristila. Ne govori, da sem do tebe preveč obziren. To ni v moji naravi, več ali manj povem vsakemu, kar mu gre in ne morem do voliti, da bi o svojih pesmih sodil slabo, če so dobre ali jih jaz vsaj berem tako. Sploh zadnje, redko posejane, so mi pri srcu. To sem ti že povedal, nisem pa ti še tega, da sem zadnji del svojega pesniškega »opusa« napisal v nerimah in to sem spoznal šele, ko si mi vrnil pesmi. Zarečenega kruha se največ poje. Ti si bil tako obziren, da me nisi spomnil na to »malenkost«. Tvoj seznam prebranih knjig iz pisma je kar dolg in priča, da pošteno delaš in se trudiš. Od navedenih knjig imam in poznam samo Besedno umetnost Trdinove. Pa kaj si se spravil nad Gradnika ? On je moj najljubši pesnik takoj za Prešernom. Šalim se in ti se tudi. Menila sva se že o njegovih prednostih in pomanjkljivostih. Dantejeva pesnitev pa še čaka na dober prevod. Tudi Capudrov mi ni všeč, čeprav ga imam doma. Še vedno si včasih recitiram Gradnikov : iz mene pot v mesto gre trpeče.. . Upam samo, da ti ne boš nikoli prevajal. Prevod Brodskega je izjema, ki potrjuje pravilo, da za prevod ni dober kdorkoli, če je pesnik, mora biti seznanjen z okoljem in miljejem nastanka pesmi. Izjemno mi všeč Župančič kot prevajalec. Zdaj berem Pusto hišo v prevodu Miheličeve in je prav zahtevna za branje, drugače, kot Župančičevi prevodi istega avtorja.
Ne omalovažuj najine razstave s »cegeljci«, ki da visijo izpod mojih slik. Lahko bi te cegeljce prostoročno napisal pa jih pač nisi. Namen je bil dober (čeprav postavitev ni bila na višku), pač malo denarja, malo muzike. Oba sva upokojenca brez bogatih mentorjev. Če želiš, lahko napiše(va)m prošnjo, pošlji mi detajlni naslov. Sem mislil, da bi ti pomagalo, če bi bil ti predstavljen v Ljubljani in bi se morda kaj pisalo o tem. O tem, da za sošolce nisi nič pripravil, že tako vem. Jaz sam sem imel tiho željo, da bi bil moj katalog stiskan prej in da bi ga lahko podaril. No, srečanje je očitno bilo prezgodaj (tudi na mojo željo). Če boš knjižico izdelal, je do moje razstave še čas. Obljubili so mi, da pridejo na otvoritev. Seveda je to pomemben zalogaj, tudi finančni navsezadnje.
Še za pozdrav tebi in tvojim je prostora (baje ni vljudno uporabiti nov list).
Lepo pozdravljen torej in čimprej piši
Janko
Maribor, 30. maj 2007
* * *
Dragi Aleš!
Že dolgo, dolgo ti nisem pisal. Vzrokov je več, vsaj dva. Prvi je delo z mojo razstavo, ki seje nepričakovano zavleklo vse do avgusta, čeprav bi moralo biti opravljeno do začetka maja. Zaradi tega roka sem se, izgleda, zameril Rateju, ki me zdaj nič več ne pokliče. Vsak dan sem sedel za računalnikom vsaj od devetih do štirih popoldne in čakal na vprašanja kustosa. Razumeš, da mi ni bilo potem sesti in ti pisati pismo. Fotoantika je šla neopazno mimo in ker nisem vedel točno, kdaj je, se nisem pripeljal v Ljubljano, kakor sem ti obljubil. Takšnega medijskega molka pa še ne. Niš o napovedi, nič posthumno, zaradi katerega se stalno razburjam na Večer, ker objavijo novico takrat, ko je že mimo. Enostavno nič. Se na internetu nisem dobil odgovora. V ta medijski molk je izšla revija Fotoantika z mojim intervjujem, ki ti pošiljam. Na žalost število izvodov izdaje pove vse.
Kustos je zelo natančen pri virih informacij, to se pravi meni, ker od drugod ni mogel dobiti pravzaprav nič, jaz pa sem zelo nezanesljiv vir in tu sva se včasih malo zgrabila. Vrag pa moj selektiven spomin, letnic se sploh ne spomnim, še za lastne otroke, kdaj so rojeni, ne.
Potem je bil tu elend z mojim sinom. Vedoč, da v galeriji nimajo oblikovalca kataloga, sem predlagal sina. On to zna, bil je tri leta tehnični urednik tabloida (trenutno ne vem imena).
In so mu dali poskusno oblikovati prvo stan in nekaj notranjih. Da zna, sem se prepričal am, ker je to naredil vpričo mene z levo roko. Toda, namesto, da bi si vzel nekaj časa in šel v galerijo pogledat, kako oni to delajo, je napravil sam, zamudil rok za oddajo in še ni oddal vsega, kar je napravil. Seveda je dobil šuh v rit. Če noče delati, tako, kot je prav, pa nič. Lahko bi se uturil in kak evro mu ne bi nič nagajal. Še posebej, če bi stalno delal za galerijo.
Na žalost sem v stanju samo jamranja in nič konkretnega ne morem narediti. Saj bo minilo, življenje je kratko, a kaj, ko ne bo izpolnjeno z občutkom, da sem kaj naredil. Še posebej za svoje bližnje. Čedalje bolj spoznavam, da smo rojeni namensko, da ni proste izbire, čeprav bi si jo želel. Navsezadnje je tako prav; proste izbire bi kljubovale ena drugi in bi bil še večji kaos, kot je sedaj. Bližam se spoznanju, da ti in jaz nisva umetnika. In še marsikdo ne. Vsi se poslužujemo krivin, ki bi opravičile naše življenje, a oči resničnih umetnikov nas spregledajo in vidijo, da nismo nič. Boleče, posebej zame, ki sem življenje preživel v prepričanju, da sem umetnik, manj zate, ki si živel resnično življenje, a te je do umetnika privedla stiska.
To, vse življenje sprenevedati se, je strašno. Oči so se mi odprle, ko sem ponovno podrobno prebral kustosov uvodnik h katalogu. Tam sem samo tehnik, in še to slab. Ne morem se pohvaliti z nekimi uspehi, še zaslužil sem komaj dovolj za fotografijo. Teta je imela prav, ko mi je pred več, kot 40 leti govorila da fotografija nič ne prinaša, kvečjemu ogromno odnaša. Ti si glede tega na boljšem, tvoja poezija je vzela kvečjemu tebe, manj materialnih sredstev. Oba sva tako ali tako pogrešljiva, svoje sva prispevala k obstanku človeštva, in kaj še delava na svetu? Tako je vsepovsod v naravi. Če mene vprašaš, bi rad umrl. Iz tvojih pisem berem enako. Oba sva bila že na robu smrti in sva preživela. Jaz sem si mislil, da so izpolnile moje sanje, zdaj bom ustvarjal nemoteno in kvečjemu boljše, ti si pa verjetno mislil oživiti pozabljene sanje iz preteklosti. Žal so to le sanje. Oba ne moreva zlesti izpod svoje kože.
Če priznaš, ali ne, je za »umetnost« pri naju krivo pomanjkanje ljubezni. Predvsem tiste, elementarne, ki se napaja ob partnerju. Zato si ti pil (in nehal), zato jaz še vedno pijem.
Ne čutim ljubezni, še partnerstva ne.
Zdaj, po štirinajstih dneh pisanja, sem se že ohladil, čustveno ravnovesje mi se je za hip vrnilo. Zdaj lahko preidem na tretji vzrok. Nabiralo se je že dalj časa, se mi zdi, da je zagon iz mladosti po bolezni upadel, zdaj je prišlo na dan. Odpovedal sem za vsako delo, celo najenostavnejše. Vidim delo, po hiši, na računalniku, v avtu ; misliš, da se ga lotim ? Celo križank ne rešujem več. Za računalnikom sem sedel, ker je bila prisila, ker se nisem hotel zameriti človeku, ki ga cenim ( zato pa mi zamerijo prijatelji). Saj veš, ta razstava je zame labodji spev grdega račka. Enako mi je pomembna, kot prva, čeprav sem si z njo izkopal grob. Ob tem se vedno spominjam, da je to moja zadnja(? ) in potem bom pozabljen, kot sem bil vsa ta leta. Ob tem pa še tebe silim v knjigo ! kako, če sam ne verjamem, da bi se spomin povrnil. Pesmi, ki si mi jih poslal po internetu, imam na ključu, prebral sem jih in me veseli, da spet delaš. Kljub napisanemu si citiram : »a te bodo morebiti ostale, saj njih poezije mile iz srca so svoj cvet pognale«. Veš, da sem negativno razpoložen, a tvoje pesmi mi dvigajo moralo kljub vsemu. In nisem edini, glej, tvoje knjižice so razgrabili. In, če sem jaz negativno razpoložen, bodi ti bolj pozitiven, ne oziraj se na ženo in sosede, kar se jaz, žal, moram, ker sem vedno doma. Moj dom je postal neke vrste kartuzija, iz nje ni izhoda, vrata so odprta, srce ne da. Si ti kaj planinaril? Meni se še voziti ne da, pokuril sem minimalno benzina na svojem avtu. Toliko stoji v garaži, da se mi večkrat akumulator izprazni. Ven grem samo, kadar ima ženka nakupe. Slikam nič ne, zadnjič, ko smo imeli pri bivšem sodelavcu srečanje, sem sicer poizkušal, a vse seje slabo končalo. Digitalnih kamer ne obvladam. Pač premalo slikam.
Kako pa je s tabo? Nič ne poveš o udeležbi na srečanjih poetov, izgleda, da se jih tudi ne udeležuješ ? Nič ni z revijami ? Prav zdaj je dobila Kresnika nepoznana (meni) punca in sicer si ga je delila s Pavčkom, ki je zame vrhunski. Sicer novice, kulturne ali nekulturne, preslišim, oziroma sijih ne zapomnim. Pa Bog ne daj, da bi bil ob dnevniku kraval v dnevni sobi.
Saj tako živim samo za televizij o. Upam samo, da bodo počitnice vplivale pozitivno name, sicer mi res ni več pomoči. Si predstavljaš, da nisem šel po gobe niti enkrat samkrat v tem letu? Še v petek, ko smo bili zmenjeni s kolegi za Tinje, nisem šel, ker je Nada padla po stopnicah in si je zvila nogo. Če bi šla, bi se slabo počutil. Jaz, sredi gozda ? Polovica mojih posnetkov je nastala v gozdu, gozd me je ozdravil po kapi. Zdaj mi ni zanj, rajši sem doma. Ne bom ti več težil, saj ne pridem s pisanjem nikamor. Verjetno boš prišel kaj v Maribor, če ne, se vidiva oktobra na razstavi. V glavo mije šinila ideja, ki bi ti jo rad povedal, še rajši bi jo realiziral do tvojega prihoda. Boj im se, da ne bo nič, če bo z mano šlo tako navzdol.
Še tvojih pesmi mi ni za iztiskati, zato ti ne bom povedal nič o njih.
Lep pozdrav tebi in tvojim
Janko
p.s.
revije mi treba vračati.
* * *
Dragi Aleš !
Napokon sam se odlučio da ti pišem.
Nisem nalašč pisal v jeziku bratskih narodov, želim ti s tem sugerirati svoje razpoloženje. Zdaj, ko sem se otresel skrbi za razstavo, mije šedski jedno.
Zaskrbljena brezbrižnost je prešla v navadno brezbrižnost. Še o pošiljanju katalogov bolj malo razmišljam. Ne misli, da mije vseeno. To je faza, ki pri sebi še nisem vajen. Ti, vem, da še nisi v taki fazi in bog ne daj, da vanjo prideš. Tako je lepo, da sčasoma pozabiš na probleme, s katerimi se bi moral ukvarjati.
Tvojih pesmi še nisem prenesel na papir, kar je eden od problemov : nimam kaj kritizirati. Saj res, tvojo zbirko pesmi, to bi pa lahko. Torej, zakaj še nimaš pripravljene ? Se ti res ne da uvrstiti med nesmrtnike, kot sem, na primer, jaz ?
Veš, da se šalim. Lepo je bilo, da si svojo ženo pripeljal na otvoritev in še enkrat se iskreno opravičujem, da se vama z ženo nisva posvetila tako, kot bi bilo treba.
Žal sem od sošolcev videl le tebe in Sonjo, ni bilo tako, kot lani, ko jih je prišlo več. Sklenil sem, da jim pošljem vsaj kataloge, to si po mojem hotel narediti ti lani, pa te število presenetilo. Marsikdo ga bo vrgel proč, a to me več ne zanima. Razmišljam, kako bi spravil v knjigo lansko razstavo. Naredil bi dva, morda štiri izvode, večje predrago. Za spomin, da sva skupaj ustvarjala. Ti greš na pesniško delavnico. Dobro, da nisem pohitel s pisanjem tega pisma. Ne mogel bi ti napisati, kako me zanima in kaj si tam počel. Upam, da mi boš v tvojem prihodnjem pismu podrobno razložil. Razmišljal sem o tem, zakaj pisati pesmi brez rim. Mislim, da je odgovor v tem, da lahko bolj sproščeno obdelaš temo in ti ni treba paziti na rime. Tudi tvoje pesmi brez rim se mi zdijo bolj globoke. Pa še bolj »pesniške« so, bolj se posvetiš ritmu in notranjem valovanju. Pri rimi ni tako, včasih moraš uporabiti besede, ki ne grejo v kontekst najbolje, pa se rimajo. Ne vem, če si to sam opazil. Res je, najlepše so rimane pesmi, to še vedno trdim. Pesem je kot fotografija : ne sme se videti, kako si jo napravil. Bratranec me je obiskal. Tisti, s katerim se ne razumeva že od otroštva. Ni bil na otvoritvi, v Ljubljani so ga operirali. Ima težko obliko Parkinsonove bolezni in je eden od desetih, ki nosi zdravilo za to bolezen s seboj, da se mu avtomatsko dozira po potrebi. Ni treba praviti, zdravilo je drago kot žafran. Skupaj sva obiskala razstavo in peljal me je domov, da mi pokaže, kaj dela. Je upokojen profesionalni fotograf in pri njem sem videl celo razstavo. Dela fotomontaže, ki jih razrezuje in spet lepi v slike. Slike so narejene tako, kot domači albumi, v katerih gre včasih slika čez sliko, drugič spet so koščki, tako da si lahko predstavljaš marsikaj. Z njim bi ti moral delati, združiti poezijo slik s tvojo poezijo.
Če bo spravil slike na digitalni format, ti lahko kakšno pošljem, zdaj nima smisla, da ti jih opisujem. Pripravlja razstavo in me je prosil za uvodno besedilo za katalog. Samo enkrat sva razstavlja skupaj pred davnimi leti, mislim, da okrog leta 1974 v Ptuju.
Mesec je že, odkar sem napisal zgornje vrstice. Ti se že vrnil s pesniške delavnice in me, hvala Bogu, obiskal. Žal le deloma uspešno, ker nisva mogla videti razstave v Stolpu. Pa še jaz sem te odslovil brez večerje. isti zbornik, ki si mi ga podaril, dobro izgleda. Prebral ga bom enkrat, za svojo dušo. Moja razstava bo še kak dan, potem jo podrejo, v Stolpu pa je že dočakala konec ; v petek je že bila otvoritev druge. Nisem bil na strokovnem vodenju po razstavi v UG. Slabo sem se počutil. Šele v ponedeljek sem šel ven, kupit nov fotoaparat in tiskalnik. Z njim sem spravil tvoje pesmi v čitljivo obliko. Še vedno me moti, če moram kaj čustvenega brati preko ekrana. Tako oddaljeno se mi zdi in ne dotakne se srca. Čisto drugače, kot fotografij a, ki na ekranu zgleda boljše, bolj intimno jo lahko opazujem. Verjetno imam samo ekran predaleč od sebe. Drugič ti bom že lahko pisal o tvojih pesmih. Če bom kolikor toliko zdrav, seveda. Ne vem, če sem ti povedal, da mi je UG odkupila par slik. Izvedel pa sem, da se tudi Modema galerija zanima za nakup. Žal ne bo od tega nič, čb fotografije sem podaril AM, barvne pa UG. Tako, da ne bomo nič več kasirali. Verjetno si bral Gompičev članek o razstavi v Poletu. Tudi Večer se me je usmilil z člankom. Žal pa o delavnici na Pohorju nisem ničesar prebral. Je pa tako, kot sem rekel: izpostavljaj se, če se hočeš, ali ne. Že ta delavnica je bila uspeh. Po zborniku sodeč. Znan boš postal in če je to pogoj za uspeh, ga zgrabi. Dobro vem, da imaš težave doma, pa s svojim zdravjem, vendar imaš še toliko časa, da se lahko posvetiš tudi uspehu. Nisi še izpolnil arabskega pregovora: zasadi drevo, zaplodi sina, napiši knjigo. Knjiga ti še manjka. Srčno upam, da delaš na tem. Z delavnice si prišel ves spremenjen, bolj samozavesten, vsaj tako se mi je zdelo. Pohvalili so tvoje delo, kar je pohvala tudi meni, ki sem te od nekdaj imel za pesnika. Posvetil si se življenju pač, nisi mogel dragega, tako, kot jaz. Zdaj pa lahko delava in če bova umrla sredi dela, je to najlepše, kar se lahko zgodi.
Želim si smrti, a iz dragih razlogov, verjetno tako, kot ti. A umreti sredi gledanja tv si ne želim.
Čeprav bi se lahko zgodilo prav to, toliko posedam pred tv. Kupil sem si knjigo Umberta Eca Otok prejšnjega dne. Nad njo sem kar malo razočaran. Vsaj v začetku ne nudi tistega, kar sem vajen pri Ecu: bogatega in humanega besedovanja. Bomo videli, kako bo naprej.
Tako dolgo ti že pišem in, čeprav imam dele pisma v glavi, preden sedem za računalnik, se preprosto izgubijo, če jih hočem napisati.
Zatorej končam, da te ne bi preveč mučil in prav lep pozdrav tebi in tvojim.
Janko
Pripomba urednika: Pesnik Aleš Gerbič je odstopil v objavo pisma svojega prijatelja (izbor) Janka Jelnikarja. Pravi: »Ko jih ponovno prebiram zmeraj ugotavljam in se čudim, kako zanimiva so.« Naslov je dal urednik in sicer po tem, da vse njegovo pisanje preveva trezna presoja in umirjenost.
