Ob pripravljanju zbornika sem Rastka Močnika v imenu uredniškega odbora večkrat zaprosil, naj kaj napiše o Problemih v tistih časih, saj je razmere dobro poznal. Pojasnil je, da ne more, ker mu tega čas ne dopušča. Predlagal sem mu, naj nekaj napiše kar tako od srca na hitro in na dolgo, če nima časa napisati na kratko. »Kakšni so roki, vsekakor bi moral v knjižnico za nekaj tednov,« je odgovoril.
Hkrati pa je napisal: »Moj problem je, da se ne spomnim letnic. Leta 1972, v času obračuna s ‘tehnoliberali’, sem bil v vojski. Vendar pa sem po naključju bil na sestanku, na katerem je Živko Pregl s precejšnjo zadrego prosil, če bi se Pirjevec in Kermauner umaknila iz uredništva Problemov. (Začel je nekako takole: ‘Starci iz CK hočejo, da gresta ven iz uredništva …’) Osebno sem bil proti, vendar je Pirjevec takoj rekel, da se umika. Mislil sem si: ‘Stari boljševik – kar partija zahteva, to on izvrši.’
Kermauner je bil zelo dragocen član uredništva. Znal je moderirati spore, iskati rešitve itn. ‘Teoretiki’ smo bili nenehno v sporu z ‘literati’, zdeli so se nam tradicionalisti. Tudi smo menili, da rinejo v konflikte, ki niso produktivni.
Še pred tem smo bili ‘teoretiki’ skupaj z avantgardo (Marko Pogačnik, Iztok Geister) v konfliktu s heideggerjanci in tradicionalističnimi literati. Tu nas je Taras podprl in ves čas gladil konflikte. Ti spori so sicer bili na nivoju. Moj najljubši nasprotnik je bil Urbančič. Bil je ostrega duha, z njim je bilo veselje polemizirati. Spomnim se, da je nekoč rekel: ‘Vi maoisti nimate smisla za humor.’
Pirjevec je imel velike zasluge za ločitev med Razpravami in Literaturo. On je tudi predlagal naslov Razprave. Rekel je: ‘Saj tudi SAZU izdaja zbirko Razprave, zakaj je ne bi mi.’ V tistem času je šlo za ‘emancipacijo’ teorije (na eni strani Sodobnost s tradicionalističnim konceptom; na drugi Teorija in praksa – uradna znanost; mi pa smo mislili, da smo ‘prava’ teorija.)
Mislim, da je bila zelo pomembna publikacija Problemi-Magazin. Ne spomnim se, kdaj smo jo ustanovili. Tehnično jo je urejal Marjan Rožanc. Na robu pa je Marko Švabić pisal svojo mikro-beletristiko. (Tipa: ‘V samopostrežni sem srečal tovariša Popita. Rekel sem si: Svašta!’)
Evo, marsičesa se spomnim, a je na nivoju veteranskih spominov, brez letnic in konsistence.«
»Evo, Rastko, v tem pismu si tako na kratko in od srca opisal, kakšni so bili odnosi med skupinami v Problemih, da je kot prispevek k zgodovini vredno objave. Če bo kdaj kdo bolj podrobno pisal o Problemih, mu bodo tvoji veteranski spomini v dragoceno pomoč. Ali dovoliš objavo svojega kratkega, vendar zelo povednega pisma?« sem ga povprašal.
Odgovoril je: »Seveda dovolim. Naj pa vseeno navedem nekaj letnic za orientacijo. Do 62. številke februarja leta 1968 so bili Problemi ‘revija za kulturo in družbena vprašanja’, glavni urednik je bil Vladimir Kavčič, odgovorni pa Milan Pintar. Marca leta 1968 je zbor sodelavcev postavil novo uredništvo, glavni urednik je postal Milan Pintar, odgovorni pa Mitja Rotovnik. Takrat sem prišel v uredništvo tudi jaz. Problemi so postali ‘časopis za mišljenje in pesništvo’. V dvojni 65.–66. številki (maj–junij) je uredništvo napisalo, da ‘periodičnega tiska danes ni več mogoče organizirati po vzorcu preteklosti pa tudi ne na podlagi meril, ki smo jih podedovali od XIX. stoletja’. Z dvojno 67.–68. številko (julij–avgust) je novi koncept doživel prvo udejanjitev: izšel je sloviti KATALOG. Naslednja dvojna številka je bila tematska – posvečena literarni teoriji z načelnim uvodom Dušana Pirjevca. Novi koncept je Niko Grafenauer pojasnil šele v naslednji 71. številki: posamezne številke Problemov bodo poslej organizirane po skupinskem načelu (kakor že Katalog in pozneje številka literarne skupine 442) ali po tematskem načelu (kakor že literarnoteoretska in pozneje sociološka in filozofska številka).
Proizvodnja v leposlovju, filozofiji, teoriji in publicistiki je takrat močno presegala možnosti, ki so jih nudili institucionalni okviri. Problemi so našli rešitev tako za pobude kratke sape kakor za zgodovinske prelome.
Leta 1969 smo začeli izdajati prilogo Aktualnosti, kjer je širok krog sodelavk in sodelavcev komentiral aktualno dogajanje. Marjan Rožanc je npr. pisal o športu, jaz pa o modi.
Letnik 1970 smo začeli s številko PU – Programirana umetnost, za katero smo zgubili subvencijo. Prišla je celo v skupščino, liberalni poslanec Cene Matičič jo je kazal na zasedanju, češ ‘kaj vse mi plačujemo’. Uredili smo jo Iztok Geister, Marko Pogačnik in jaz nekega sončnega popoldneva na vrtu pri Marku. Tudi ureditev je morala biti programirana, in to po objektivnem merilu. Prispevke smo stehtali kar na kuhinjski tehtnici, jih razvrstili po teži – in po zapletenem programu, ki smo ga predstavili na začetku številke, vnesli na mrežo štirih polj na vsaki strani revije. Rezultat je bil berljiv samo za fanatike, ki so se zagrizli v razumevanje. Jaz sem objavil ‘programirano dramo’ ali, kakor tam piše, ‘program za generiranje dramskih kompleksov’.
Aktualnosti so konec leta 1970 prerasle v Magazin. Imel je svoje uredništvo in svoj koncept. Marko Pogačnik je bil npr. ‘urednik grafičnega materiala’. Pod kolofon 94. številke je napisal: ‘Grafične napake so v redu. Marko Pogačnik.’
V Magazinu smo objavljali npr. diskusijske prispevke za kulturno komisijo Mestnega komiteja Zveze komunistov, reistično poezijo in vizualije, heideggrovske eseje in neberljivo avantgardistično prozo – pa tudi zelo kakovostne novinarske komentarje. Kakovost in raznoličnost prispevkov sta neverjetni. A še bolj lahko občudujemo institucionalno prožnost, ki je omogočala, da so se uveljavljali novi in novi koncepti edicij, da so se formirala uredništva, ki so te nove koncepte prakticirala, da ni bilo meja za domišljijo in ustvarjalnost. Te s sedanjega vidika utopične produkcijske razmere je omogočal Univerzitetni odbor Zveze študentov (pozneje Izvršni odbor Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov), ki je bil soizdajatelj revije skupaj z bolj togim Predsedstvom Republiške konference Zveze mladine.
Razprave so kot posebna edicija Problemov začele izhajati leta 1971 s februarsko in marčevsko dvojno številko 98-99, posvečeno likovni teoriji in z uvodom Braca Rotarja. Številka je prinesla izvirno in prevodno likovno teorijo, ki so jo takratne ustanove vednosti izključevale. Braco je v Uvodu nakazal tudi širši projekt, kako prebiti institucionalni bojkot teoretske proizvodnje. V nasprotju z založništvom v preostali Jugoslaviji, kjer so sproti prevajali nove teoretske usmeritve v humanistiki, družboslovju in filozofiji, so se založbe v Sloveniji osredotočale na leposlovje, pri teoretski proizvodnji pa so bile tradicionalistične in nesistematične. Braco je projekt sistematičnega prevajanja in uvajanja teorije dvajsetega stoletja skupaj z Zojo Skušek, Bogdanom Lešnikom in Jožetom Ostermanom uresničil v osemdesetih letih, ko so organizirali ekipo mlajših urednic in urednikov, prevajalk in prevajalcev.
Literatura je postala posebna edicija Problemov z januarsko 109. številko letnika 1972, ki pa je izšla šele aprila tistega leta. Uredništvo je v ‘Sporočilu bravcem’ pojasnilo, da je zbor sodelavcev februarja 1972 ugotovil, da revija ni sposobna izdajati organizacijsko (in finančno) preveč zahtevnega koncepta Magazina in da se bo zato posvetila ‘izključno literaturi in pisanju o umetnosti’. Uredništvo je tudi sporočilo, da za izdajatelja Republiško konferenco Zveze mladine ‘v sedanjem političnem trenutku ni priporočljiva in zaželena prisotnost Tarasa Kermaunerja in Dušana Pirjevca pri vodenju revije’. Sporočilo dvakrat poudarja, da predsedstvo RK ZMS ‘ni izreklo nikakršnih zadržkov glede njunega avtorskega sodelovanja v reviji’. Iz sporočila je razvidno, da so pogajanja med izdajateljem in uredništvi obeh delov revije v marcu 1972 pripeljala do kompromisa, ki je po mnenju uredništva omogočil, ‘da ima revija še naprej vse možnosti za svoje delo na osnovi tistih konceptualnih izhodišč, kakršne ji je začrtal zbor sodelavcev’.
Z ločitvijo na Literaturo in Razprave s posebnima uredništvoma in konceptoma smo vsaj začasno rešili notranje napetosti v uredništvu.
Leta 1974 (april–maj) smo izdali skupno številko s Časopisom za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Tema je bila antipsihiatrija. Časopis je bil v finančnih škripcih in skupna številka mu je omogočila nadaljevanje izhajanja. Za nazaj lahko vidimo, da sodelovanje daje boljše rezultate kakor konkurenca, pa še prijetnejše je za sodelujoče.
Iz teh starih številk Problemov veje zgodovinska ironija. Josip Vidmar je nekoč napisal, da je umetnost ‘živost in svoboda’. Za nas je bila ta ‘definicija’ vrhunec obskurantizma: a vendar smo takrat prakticirali ‘živost’ vse do pobalinstva – ‘svobodo’ pa sta nam omogočala drugi izdajatelj, Skupnost študentov, in širši okvir jugoslovanskega samoupravnega socializma.«
Ob pripravljanju zbornika sem Rastka Močnika v imenu uredniškega odbora večkrat zaprosil, naj kaj napiše o Problemih v tistih časih, saj je razmere dobro poznal. Pojasnil je, da ne more, ker mu tega čas ne dopušča. Predlagal sem mu, naj nekaj napiše kar tako od srca na hitro in na dolgo, če nima časa napisati na kratko. »Kakšni so roki, vsekakor bi moral v knjižnico za nekaj tednov,« je odgovoril.
Hkrati pa je napisal: »Moj problem je, da se ne spomnim letnic. Leta 1972, v času obračuna s ‘tehnoliberali’, sem bil v vojski. Vendar pa sem po naključju bil na sestanku, na katerem je Živko Pregl s precejšnjo zadrego prosil, če bi se Pirjevec in Kermauner umaknila iz uredništva Problemov. (Začel je nekako takole: ‘Starci iz CK hočejo, da gresta ven iz uredništva …’) Osebno sem bil proti, vendar je Pirjevec takoj rekel, da se umika. Mislil sem si: ‘Stari boljševik – kar partija zahteva, to on izvrši.’
Kermauner je bil zelo dragocen član uredništva. Znal je moderirati spore, iskati rešitve itn. ‘Teoretiki’ smo bili nenehno v sporu z ‘literati’, zdeli so se nam tradicionalisti. Tudi smo menili, da rinejo v konflikte, ki niso produktivni.
Še pred tem smo bili ‘teoretiki’ skupaj z avantgardo (Marko Pogačnik, Iztok Geister) v konfliktu s heideggerjanci in tradicionalističnimi literati. Tu nas je Taras podprl in ves čas gladil konflikte. Ti spori so sicer bili na nivoju. Moj najljubši nasprotnik je bil Urbančič. Bil je ostrega duha, z njim je bilo veselje polemizirati. Spomnim se, da je nekoč rekel: ‘Vi maoisti nimate smisla za humor.’
Pirjevec je imel velike zasluge za ločitev med Razpravami in Literaturo. On je tudi predlagal naslov Razprave. Rekel je: ‘Saj tudi SAZU izdaja zbirko Razprave, zakaj je ne bi mi.’ V tistem času je šlo za ‘emancipacijo’ teorije (na eni strani Sodobnost s tradicionalističnim konceptom; na drugi Teorija in praksa – uradna znanost; mi pa smo mislili, da smo ‘prava’ teorija.)
Mislim, da je bila zelo pomembna publikacija Problemi-Magazin. Ne spomnim se, kdaj smo jo ustanovili. Tehnično jo je urejal Marjan Rožanc. Na robu pa je Marko Švabić pisal svojo mikro-beletristiko. (Tipa: ‘V samopostrežni sem srečal tovariša Popita. Rekel sem si: Svašta!’)
Evo, marsičesa se spomnim, a je na nivoju veteranskih spominov, brez letnic in konsistence.«
»Evo, Rastko, v tem pismu si tako na kratko in od srca opisal, kakšni so bili odnosi med skupinami v Problemih, da je kot prispevek k zgodovini vredno objave. Če bo kdaj kdo bolj podrobno pisal o Problemih, mu bodo tvoji veteranski spomini v dragoceno pomoč. Ali dovoliš objavo svojega kratkega, vendar zelo povednega pisma?« sem ga povprašal.
Odgovoril je: »Seveda dovolim. Naj pa vseeno navedem nekaj letnic za orientacijo. Do 62. številke februarja leta 1968 so bili Problemi ‘revija za kulturo in družbena vprašanja’, glavni urednik je bil Vladimir Kavčič, odgovorni pa Milan Pintar. Marca leta 1968 je zbor sodelavcev postavil novo uredništvo, glavni urednik je postal Milan Pintar, odgovorni pa Mitja Rotovnik. Takrat sem prišel v uredništvo tudi jaz. Problemi so postali ‘časopis za mišljenje in pesništvo’. V dvojni 65.–66. številki (maj–junij) je uredništvo napisalo, da ‘periodičnega tiska danes ni več mogoče organizirati po vzorcu preteklosti pa tudi ne na podlagi meril, ki smo jih podedovali od XIX. stoletja’. Z dvojno 67.–68. številko (julij–avgust) je novi koncept doživel prvo udejanjitev: izšel je sloviti KATALOG. Naslednja dvojna številka je bila tematska – posvečena literarni teoriji z načelnim uvodom Dušana Pirjevca. Novi koncept je Niko Grafenauer pojasnil šele v naslednji 71. številki: posamezne številke Problemov bodo poslej organizirane po skupinskem načelu (kakor že Katalog in pozneje številka literarne skupine 442) ali po tematskem načelu (kakor že literarnoteoretska in pozneje sociološka in filozofska številka).
Proizvodnja v leposlovju, filozofiji, teoriji in publicistiki je takrat močno presegala možnosti, ki so jih nudili institucionalni okviri. Problemi so našli rešitev tako za pobude kratke sape kakor za zgodovinske prelome.
Leta 1969 smo začeli izdajati prilogo Aktualnosti, kjer je širok krog sodelavk in sodelavcev komentiral aktualno dogajanje. Marjan Rožanc je npr. pisal o športu, jaz pa o modi.
Letnik 1970 smo začeli s številko PU – Programirana umetnost, za katero smo zgubili subvencijo. Prišla je celo v skupščino, liberalni poslanec Cene Matičič jo je kazal na zasedanju, češ ‘kaj vse mi plačujemo’. Uredili smo jo Iztok Geister, Marko Pogačnik in jaz nekega sončnega popoldneva na vrtu pri Marku. Tudi ureditev je morala biti programirana, in to po objektivnem merilu. Prispevke smo stehtali kar na kuhinjski tehtnici, jih razvrstili po teži – in po zapletenem programu, ki smo ga predstavili na začetku številke, vnesli na mrežo štirih polj na vsaki strani revije. Rezultat je bil berljiv samo za fanatike, ki so se zagrizli v razumevanje. Jaz sem objavil ‘programirano dramo’ ali, kakor tam piše, ‘program za generiranje dramskih kompleksov’.
Aktualnosti so konec leta 1970 prerasle v Magazin. Imel je svoje uredništvo in svoj koncept. Marko Pogačnik je bil npr. ‘urednik grafičnega materiala’. Pod kolofon 94. številke je napisal: ‘Grafične napake so v redu. Marko Pogačnik.’
V Magazinu smo objavljali npr. diskusijske prispevke za kulturno komisijo Mestnega komiteja Zveze komunistov, reistično poezijo in vizualije, heideggrovske eseje in neberljivo avantgardistično prozo – pa tudi zelo kakovostne novinarske komentarje. Kakovost in raznoličnost prispevkov sta neverjetni. A še bolj lahko občudujemo institucionalno prožnost, ki je omogočala, da so se uveljavljali novi in novi koncepti edicij, da so se formirala uredništva, ki so te nove koncepte prakticirala, da ni bilo meja za domišljijo in ustvarjalnost. Te s sedanjega vidika utopične produkcijske razmere je omogočal Univerzitetni odbor Zveze študentov (pozneje Izvršni odbor Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov), ki je bil soizdajatelj revije skupaj z bolj togim Predsedstvom Republiške konference Zveze mladine.
Razprave so kot posebna edicija Problemov začele izhajati leta 1971 s februarsko in marčevsko dvojno številko 98-99, posvečeno likovni teoriji in z uvodom Braca Rotarja. Številka je prinesla izvirno in prevodno likovno teorijo, ki so jo takratne ustanove vednosti izključevale. Braco je v Uvodu nakazal tudi širši projekt, kako prebiti institucionalni bojkot teoretske proizvodnje. V nasprotju z založništvom v preostali Jugoslaviji, kjer so sproti prevajali nove teoretske usmeritve v humanistiki, družboslovju in filozofiji, so se založbe v Sloveniji osredotočale na leposlovje, pri teoretski proizvodnji pa so bile tradicionalistične in nesistematične. Braco je projekt sistematičnega prevajanja in uvajanja teorije dvajsetega stoletja skupaj z Zojo Skušek, Bogdanom Lešnikom in Jožetom Ostermanom uresničil v osemdesetih letih, ko so organizirali ekipo mlajših urednic in urednikov, prevajalk in prevajalcev.
Literatura je postala posebna edicija Problemov z januarsko 109. številko letnika 1972, ki pa je izšla šele aprila tistega leta. Uredništvo je v ‘Sporočilu bravcem’ pojasnilo, da je zbor sodelavcev februarja 1972 ugotovil, da revija ni sposobna izdajati organizacijsko (in finančno) preveč zahtevnega koncepta Magazina in da se bo zato posvetila ‘izključno literaturi in pisanju o umetnosti’. Uredništvo je tudi sporočilo, da za izdajatelja Republiško konferenco Zveze mladine ‘v sedanjem političnem trenutku ni priporočljiva in zaželena prisotnost Tarasa Kermaunerja in Dušana Pirjevca pri vodenju revije’. Sporočilo dvakrat poudarja, da predsedstvo RK ZMS ‘ni izreklo nikakršnih zadržkov glede njunega avtorskega sodelovanja v reviji’. Iz sporočila je razvidno, da so pogajanja med izdajateljem in uredništvi obeh delov revije v marcu 1972 pripeljala do kompromisa, ki je po mnenju uredništva omogočil, ‘da ima revija še naprej vse možnosti za svoje delo na osnovi tistih konceptualnih izhodišč, kakršne ji je začrtal zbor sodelavcev’.
Z ločitvijo na Literaturo in Razprave s posebnima uredništvoma in konceptoma smo vsaj začasno rešili notranje napetosti v uredništvu.
Leta 1974 (april–maj) smo izdali skupno številko s Časopisom za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Tema je bila antipsihiatrija. Časopis je bil v finančnih škripcih in skupna številka mu je omogočila nadaljevanje izhajanja. Za nazaj lahko vidimo, da sodelovanje daje boljše rezultate kakor konkurenca, pa še prijetnejše je za sodelujoče.
Iz teh starih številk Problemov veje zgodovinska ironija. Josip Vidmar je nekoč napisal, da je umetnost ‘živost in svoboda’. Za nas je bila ta ‘definicija’ vrhunec obskurantizma: a vendar smo takrat prakticirali ‘živost’ vse do pobalinstva – ‘svobodo’ pa sta nam omogočala drugi izdajatelj, Skupnost študentov, in širši okvir jugoslovanskega samoupravnega socializma.«
