KLUB PTUJSKIH ŠTUDENTOV – AKTIVEN ČLAN ZDRUŽENJA ŠTUDENTSKIH POKRAJINSKIH KLUBOV
Po končani ptujski gimnaziji sem od leta 1969 do 1974 študiral na FSPN v Ljubljani. Že kmalu sem se povezal s starejšimi kolegi s Ptuja, ki so študirali v Ljubljani in mi pomagali pri vživljanju v zame čisto drugačno in novo okolje. Ni bilo tako enostavno začeti živeti samostojno (seveda s pomočjo staršev, kolikor je je lahko bilo ob štirih otrocih in eni plači), saj sem bil pri študentskem življenju odvisen predvsem od sebe in svoje iznajdljivosti. Na srečo sem izbral pravi študij, ki me je zelo zanimal, kar me je vzpodbujalo k rednemu delu, seveda pa me je zanimalo tudi dogajanje v bližnji in daljni okolici. Stanoval sem v Domu FSPN med kolegi s podobnimi študijskimi obveznostmi in tudi interesi. Veliko prostega časa pa sem preživljal tudi v Študentskem naselju, kjer sem spoznaval študente z drugih fakultet in iz drugih krajev Slovenije in tujine. Vsako novo poznanstvo je bilo zame nekaj posebnega, saj sem hitro začel spoznavati, kako raznolika, tako po interesih kot kulturnih navadah, je študentska populacija. Na fakulteti, zlasti v domu, sem se srečal tudi z zunajštudijskimi aktivnostmi, saj je bilo to obdobje študentskih nemirov, zasedbe FF …, in s tem s širšimi družbenopolitičnimi problemi tistega časa. Študentje Doma FSPN so bili družbeno zelo aktivni, saj so se zavzemali za večje študentske pravice, prav tako pa so v svojih druženjih kritično obravnavali dogajanja tistega časa. Skupina študentov je izdajala tudi kritično revijo Težka sapa (ime je dobila po tem, da so njeni iniciatorji stanovali v desetem nadstropju doma, dvigalo pa zlasti med počitnicami in selitvami študentov običajno ni delalo), preostali stanovalci doma pa smo sodelovali po svojih močeh (tipkali tekste, prodajali in ponujali sošolcem po fakultetah ter tudi po mestu). Zaradi svoje kritičnosti je bila ena od številk celo prepovedana, za mnoge med nami pa prvo srečanje z oblastjo.
Starejši ptujski študentje so me zelo hitro povabili k sodelovanju pri delu Kluba ptujskih študentov (KPŠ), ki je takrat združeval študente iz ptujske občine v Ljubljani in druge, ki so obiskovali ptujsko gimnazijo. Spomnim se, da me je na prvo brucovanje povabil Luka Trop, predsednik kluba pa je bil Franc Purgaj. V študijskem letu 1971/72 in 1972/73 sem pa bil predsednik kluba tudi sam. KPŠ je organiziral druženje študentov z obveznim brucovanjem v Študentskem naselju, organizirali smo piknike, oglede opernih in dramskih predstav, pa tudi izlete v tujino (kar je bilo za večino ptujskih študentov takrat redka priložnost) – tako smo bili v Pragi, Rimu, Makedoniji. Na Ptuju smo organizirali akademske plese ter seveda zelo uspešna študentka pustovanja na gradu Borl in v Kidričevem. V času mojega predsedovanja smo izdali tudi tri zbornike Študent naj bo; naslovnico je oblikoval Marjan Berlič, drugi pa smo prispevali prispevke s svojega študijskega področja ali iz lastnih aktivnosti. Sam sem v tistem času opravil analizo socialnega položaja ptujskih študentov v Ljubljani, ki je pokazala, da je bila večina študentov sicer iz družin z višjo izobrazbo, toda dobra tretjina nas je bila iz delavskih, tretjina pa iz kmečkih družin. Le redki so dobivali štipendijo ptujskih podjetij (največji štipenditor je bil takratni TGA Kidričevo), ptujska občina pa takrat še ni imela štipendijskega sklada. Ti podatki so nas vzpodbudili k še boljšemu povezovanju s ptujsko občino, komitejem ZKS in SZDL, na pobudo nas študentov pa je stekla razprava o ustanovitvi občinskega štipendijskega sklada, najprej na Občinskem komiteju ZK, nato pa pri predsedniku skupščine. Bili smo pobudniki pristopa ptujske občine k takrat sprejetemu Družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju. Tako smo mnogi ptujski študentje dobili občinske štipendije, s tem pa tudi možnost zaposlitve na Ptuju po končanem študiju. Takratna politična garnitura se je zavedala pomena visoko izobraženega kadra za razvoj občine. Za razpravo na občinskih organih smo trije študentje FSPN, Zdenka Bernik, Knez Vladimir in jaz, med obvezno prakso na ptujski občini pripravili analizo kadrov občini Ptuj s predlogi ukrepov, da bi se ptujski študentje po končanem študiju v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, v čim večjem številu vrnili in zaposlili v domači občini. KPŠ je v tistem času vzpostavil zelo dobre stike s ptujskimi organi, enkrat letno smo predstavljali študentsko problematiko tudi na občinskem komiteju ZKS. Predstavniki ptujske občine (predsednik občinske skupščine, sekretar komiteja, predsednik SZDL in drugi) pa so bili tudi redni gostje na letni skupščini KPŠ . Seveda smo bili zelo veseli tudi njihovega rednega darila – velikega soda haložana, ki so ga pripeljali s seboj. Na skupščini je bilo največ debate o možnostih zaposlovanja na Ptuju, možnostih opravljanja počitniške prakse in možnostih štipendiranja. Da bi se ptujski gimnazijci lažje odločili kam na študij, smo vsako leto tam obiskali maturante in jim predstavili fakultete Univerze v Ljubljani, kjer smo študirali (takrat seveda še ni bilo ne duha ne sluha o informativnih dnevih na univerzah). Ob tej priložnosti smo jim tudi predstavili delovanje KPŠ in jih tudi »rekrutirali« za sodelovanje v njem. Ko so se odločili za študij v Ljubljani, smo mnogim pomagali pri premagovanju brucovskih težav. Verjetno je tudi to dobro sodelovanje s ptujsko občino prispevalo k temu, da se nas je večina študentov moje generacije po končanem študiju zaposlila na Ptuju. V tem času smo začeli sodelovati tudi s Ptujčani, ki so študirali v Mariboru, kar je pripeljalo do enotnega kluba, ki še danes povezuje vse ptujske študente.
Zame je bilo vodenje kluba velika osebna izkušnja, saj sem se srečal z novimi stvarmi: odgovornostjo za delovanje društva, odgovornostjo in skrbjo za pozitivno finančno stanje kluba, racionalno in zakonito trošenje klubskega denarja, z iskanjem podpornikov in sponzorjev KPŠ, pa tudi s sodelovanjem in koordinacijo dela z drugimi člani izvršnega odbora. Čeprav sem bil bolj zadržane sorte, sem bil zelo pogumen in glasen pri zastopanju in zagovarjanju interesov KPŠ. Ker sem se takrat prvič srečal z vodstvenimi nalogami, sem pri vodenju KPŠ dobil kar veliko pozitivnih, pa tudi negativnih izkušenj dela z ljudmi, s timskim in projektnim delom. Še danes se spomnim ene od zelo koristnih izkušenj, spoznanja, na koga med sodelavci se lahko bolj, na koga pa manj zaneseš: pripravljali smo organizacijo tradicionalnega Akademskega plesa v Kidričevem. Na iniciativnem sestanku je kar velika skupina članov kluba pokazala veliko pripravljenost pomagati pri organizaciji. Razdelili smo si aktivnosti in naloge, prepričani o velikem uspehu. Bolj se je bližal dan plesa, več jih je odstopalo, javljalo, da svojih nalog ne bodo mogli opraviti ali pa se jih sploh niso lotili. Mnogi so preprosto izpuhteli in jih ni bilo več na spregled. Ostala nas je le peščica (Branka Bezeljak, Anica Kvas in še nekateri, katerih imen se na žalost ne spomnim več), ki smo izpeljali cel ples, od zbiranja reklam, prodaje vstopnic, redarske službe ... Ples je bil finančno neuspešen, saj je bilo zelo malo obiskovalcev, sreča je bila le, da smo z reklamami pokrili stroške in nismo naredili izgube. Sam sem pri sebi naredil kar temeljito analizo, kaj je šlo narobe, spoznal, da se na obljube ne moreš kar tako zanesti, in te izkušnje tudi pozneje v svoji vodstveni karieri temeljito uporabljal.
Člani vodstva KPŠ smo seveda iskali kontakte in pomoč pri kolegih v drugih pokrajinskih klubih študentov, ki smo jih poznali ali srečevali na različnih prireditvah. Zelo hitro smo se vključili v delovanje Združenja študentskih pokrajinskih klubov (ZŠPK), zelo dobro sodelovali s prvim predsednikom Tomažem Kšelo, bili dejavni zlasti pri aktivnostih za sklenitev Družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju ter dogovore prenašali in poskušali realizirati v matični občini Ptuj. Preko ZŠPK smo se povezovali in poskušali vplivati tudi na delovanje Študentske organizacije na Univerzi v Ljubljani ter tudi sodelovali v organih študentske organizacije.
Pokrajinski klubi študentov so odigrali zelo pomembno vlogo pri ohranjanju vezi med študenti v Ljubljani (pozneje tudi Mariboru) in njihovimi kraji stalnega bivališča v času študija. Ne smemo pozabiti, da je bila v tistem času mobilnost študentov manjša kot danes, stiki z domom in starši redkejši kot danes. Zato je večina študentov po končanem šolanju iskala zaposlitvene možnosti bolj v kraju šolanja kot v kraju stalnega bivališča. Vrnitev visoko usposobljenih kadrov v domače kraje pa je zelo pomembno vplivala na regionalni razvoj Slovenije izven Ljubljane in Maribora. Kljub mladosti smo študentje z delovanjem v pokrajinskih klubih pokazali tudi določeno stopnjo zrelosti, saj se nismo družili zgolj zaradi zabave, ampak tudi zaradi želje po vplivanju na izboljšanje razmer študija, pokazali veliko sposobnost samoorganiziranja, solidarnosti in samopomoči. Mnogi študentje so se s pomočjo rojakov, ki so imeli izkušnje v kraju študija, lažje vživeli v novo okolje, našli pomoč, ko so jo potrebovali. Prav tako pa so preko kluba dobivali informacije o razvoju svojega kraja in kadrovskih priložnostih v svojem rojstnem kraju.
Po končani ptujski gimnaziji sem od leta 1969 do 1974 študiral na FSPN v Ljubljani. Že kmalu sem se povezal s starejšimi kolegi s Ptuja, ki so študirali v Ljubljani in mi pomagali pri vživljanju v zame čisto drugačno in novo okolje. Ni bilo tako enostavno začeti živeti samostojno (seveda s pomočjo staršev, kolikor je je lahko bilo ob štirih otrocih in eni plači), saj sem bil pri študentskem življenju odvisen predvsem od sebe in svoje iznajdljivosti. Na srečo sem izbral pravi študij, ki me je zelo zanimal, kar me je vzpodbujalo k rednemu delu, seveda pa me je zanimalo tudi dogajanje v bližnji in daljni okolici. Stanoval sem v Domu FSPN med kolegi s podobnimi študijskimi obveznostmi in tudi interesi. Veliko prostega časa pa sem preživljal tudi v Študentskem naselju, kjer sem spoznaval študente z drugih fakultet in iz drugih krajev Slovenije in tujine. Vsako novo poznanstvo je bilo zame nekaj posebnega, saj sem hitro začel spoznavati, kako raznolika, tako po interesih kot kulturnih navadah, je študentska populacija. Na fakulteti, zlasti v domu, sem se srečal tudi z zunajštudijskimi aktivnostmi, saj je bilo to obdobje študentskih nemirov, zasedbe FF …, in s tem s širšimi družbenopolitičnimi problemi tistega časa. Študentje Doma FSPN so bili družbeno zelo aktivni, saj so se zavzemali za večje študentske pravice, prav tako pa so v svojih druženjih kritično obravnavali dogajanja tistega časa. Skupina študentov je izdajala tudi kritično revijo Težka sapa (ime je dobila po tem, da so njeni iniciatorji stanovali v desetem nadstropju doma, dvigalo pa zlasti med počitnicami in selitvami študentov običajno ni delalo), preostali stanovalci doma pa smo sodelovali po svojih močeh (tipkali tekste, prodajali in ponujali sošolcem po fakultetah ter tudi po mestu). Zaradi svoje kritičnosti je bila ena od številk celo prepovedana, za mnoge med nami pa prvo srečanje z oblastjo.
Starejši ptujski študentje so me zelo hitro povabili k sodelovanju pri delu Kluba ptujskih študentov (KPŠ), ki je takrat združeval študente iz ptujske občine v Ljubljani in druge, ki so obiskovali ptujsko gimnazijo. Spomnim se, da me je na prvo brucovanje povabil Luka Trop, predsednik kluba pa je bil Franc Purgaj. V študijskem letu 1971/72 in 1972/73 sem pa bil predsednik kluba tudi sam. KPŠ je organiziral druženje študentov z obveznim brucovanjem v Študentskem naselju, organizirali smo piknike, oglede opernih in dramskih predstav, pa tudi izlete v tujino (kar je bilo za večino ptujskih študentov takrat redka priložnost) – tako smo bili v Pragi, Rimu, Makedoniji. Na Ptuju smo organizirali akademske plese ter seveda zelo uspešna študentka pustovanja na gradu Borl in v Kidričevem. V času mojega predsedovanja smo izdali tudi tri zbornike Študent naj bo; naslovnico je oblikoval Marjan Berlič, drugi pa smo prispevali prispevke s svojega študijskega področja ali iz lastnih aktivnosti. Sam sem v tistem času opravil analizo socialnega položaja ptujskih študentov v Ljubljani, ki je pokazala, da je bila večina študentov sicer iz družin z višjo izobrazbo, toda dobra tretjina nas je bila iz delavskih, tretjina pa iz kmečkih družin. Le redki so dobivali štipendijo ptujskih podjetij (največji štipenditor je bil takratni TGA Kidričevo), ptujska občina pa takrat še ni imela štipendijskega sklada. Ti podatki so nas vzpodbudili k še boljšemu povezovanju s ptujsko občino, komitejem ZKS in SZDL, na pobudo nas študentov pa je stekla razprava o ustanovitvi občinskega štipendijskega sklada, najprej na Občinskem komiteju ZK, nato pa pri predsedniku skupščine. Bili smo pobudniki pristopa ptujske občine k takrat sprejetemu Družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju. Tako smo mnogi ptujski študentje dobili občinske štipendije, s tem pa tudi možnost zaposlitve na Ptuju po končanem študiju. Takratna politična garnitura se je zavedala pomena visoko izobraženega kadra za razvoj občine. Za razpravo na občinskih organih smo trije študentje FSPN, Zdenka Bernik, Knez Vladimir in jaz, med obvezno prakso na ptujski občini pripravili analizo kadrov občini Ptuj s predlogi ukrepov, da bi se ptujski študentje po končanem študiju v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, v čim večjem številu vrnili in zaposlili v domači občini. KPŠ je v tistem času vzpostavil zelo dobre stike s ptujskimi organi, enkrat letno smo predstavljali študentsko problematiko tudi na občinskem komiteju ZKS. Predstavniki ptujske občine (predsednik občinske skupščine, sekretar komiteja, predsednik SZDL in drugi) pa so bili tudi redni gostje na letni skupščini KPŠ . Seveda smo bili zelo veseli tudi njihovega rednega darila – velikega soda haložana, ki so ga pripeljali s seboj. Na skupščini je bilo največ debate o možnostih zaposlovanja na Ptuju, možnostih opravljanja počitniške prakse in možnostih štipendiranja. Da bi se ptujski gimnazijci lažje odločili kam na študij, smo vsako leto tam obiskali maturante in jim predstavili fakultete Univerze v Ljubljani, kjer smo študirali (takrat seveda še ni bilo ne duha ne sluha o informativnih dnevih na univerzah). Ob tej priložnosti smo jim tudi predstavili delovanje KPŠ in jih tudi »rekrutirali« za sodelovanje v njem. Ko so se odločili za študij v Ljubljani, smo mnogim pomagali pri premagovanju brucovskih težav. Verjetno je tudi to dobro sodelovanje s ptujsko občino prispevalo k temu, da se nas je večina študentov moje generacije po končanem študiju zaposlila na Ptuju. V tem času smo začeli sodelovati tudi s Ptujčani, ki so študirali v Mariboru, kar je pripeljalo do enotnega kluba, ki še danes povezuje vse ptujske študente.
Zame je bilo vodenje kluba velika osebna izkušnja, saj sem se srečal z novimi stvarmi: odgovornostjo za delovanje društva, odgovornostjo in skrbjo za pozitivno finančno stanje kluba, racionalno in zakonito trošenje klubskega denarja, z iskanjem podpornikov in sponzorjev KPŠ, pa tudi s sodelovanjem in koordinacijo dela z drugimi člani izvršnega odbora. Čeprav sem bil bolj zadržane sorte, sem bil zelo pogumen in glasen pri zastopanju in zagovarjanju interesov KPŠ. Ker sem se takrat prvič srečal z vodstvenimi nalogami, sem pri vodenju KPŠ dobil kar veliko pozitivnih, pa tudi negativnih izkušenj dela z ljudmi, s timskim in projektnim delom. Še danes se spomnim ene od zelo koristnih izkušenj, spoznanja, na koga med sodelavci se lahko bolj, na koga pa manj zaneseš: pripravljali smo organizacijo tradicionalnega Akademskega plesa v Kidričevem. Na iniciativnem sestanku je kar velika skupina članov kluba pokazala veliko pripravljenost pomagati pri organizaciji. Razdelili smo si aktivnosti in naloge, prepričani o velikem uspehu. Bolj se je bližal dan plesa, več jih je odstopalo, javljalo, da svojih nalog ne bodo mogli opraviti ali pa se jih sploh niso lotili. Mnogi so preprosto izpuhteli in jih ni bilo več na spregled. Ostala nas je le peščica (Branka Bezeljak, Anica Kvas in še nekateri, katerih imen se na žalost ne spomnim več), ki smo izpeljali cel ples, od zbiranja reklam, prodaje vstopnic, redarske službe ... Ples je bil finančno neuspešen, saj je bilo zelo malo obiskovalcev, sreča je bila le, da smo z reklamami pokrili stroške in nismo naredili izgube. Sam sem pri sebi naredil kar temeljito analizo, kaj je šlo narobe, spoznal, da se na obljube ne moreš kar tako zanesti, in te izkušnje tudi pozneje v svoji vodstveni karieri temeljito uporabljal.
Člani vodstva KPŠ smo seveda iskali kontakte in pomoč pri kolegih v drugih pokrajinskih klubih študentov, ki smo jih poznali ali srečevali na različnih prireditvah. Zelo hitro smo se vključili v delovanje Združenja študentskih pokrajinskih klubov (ZŠPK), zelo dobro sodelovali s prvim predsednikom Tomažem Kšelo, bili dejavni zlasti pri aktivnostih za sklenitev Družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju ter dogovore prenašali in poskušali realizirati v matični občini Ptuj. Preko ZŠPK smo se povezovali in poskušali vplivati tudi na delovanje Študentske organizacije na Univerzi v Ljubljani ter tudi sodelovali v organih študentske organizacije.
Pokrajinski klubi študentov so odigrali zelo pomembno vlogo pri ohranjanju vezi med študenti v Ljubljani (pozneje tudi Mariboru) in njihovimi kraji stalnega bivališča v času študija. Ne smemo pozabiti, da je bila v tistem času mobilnost študentov manjša kot danes, stiki z domom in starši redkejši kot danes. Zato je večina študentov po končanem šolanju iskala zaposlitvene možnosti bolj v kraju šolanja kot v kraju stalnega bivališča. Vrnitev visoko usposobljenih kadrov v domače kraje pa je zelo pomembno vplivala na regionalni razvoj Slovenije izven Ljubljane in Maribora. Kljub mladosti smo študentje z delovanjem v pokrajinskih klubih pokazali tudi določeno stopnjo zrelosti, saj se nismo družili zgolj zaradi zabave, ampak tudi zaradi želje po vplivanju na izboljšanje razmer študija, pokazali veliko sposobnost samoorganiziranja, solidarnosti in samopomoči. Mnogi študentje so se s pomočjo rojakov, ki so imeli izkušnje v kraju študija, lažje vživeli v novo okolje, našli pomoč, ko so jo potrebovali. Prav tako pa so preko kluba dobivali informacije o razvoju svojega kraja in kadrovskih priložnostih v svojem rojstnem kraju.
