V MARIBORSKEM »PREDUNIVERZITETNEM« LONCU JE VEDNO BOLJ BRBOTALO

Po predhodni aktivnejši vključitvi v delo SŠ MVZ in med sodelavce Katedre se je moja resnejša »kariera« v obeh začela v študijskem letu 1971/72. 24. 2. 1972 sem bil izvoljen v IO SŠ MVZ kot predsednik kulturne komisije, prva resnejša članka v Katedri pa sta bila objavljena 8. 4. 1972 v 9. št. letnika XII s provokativno naslovnico – s prašičem, ovitim v zastavo ZDA. Kot že član kulturne redakcije sem pisal o utemeljenih razlogih za podaljšanje absolventskega staža in o dejavnostih KUD Študent. V tem letniku Katedre sem v glavnem pisal o teoriji in praksi študentske kulture in uspel sprovocirati precej odzivov.

V študijskem letu 1972/73, v letniku XIII, je Katedra nekoliko obnovila uredniško zasedbo in po Vladimirju Gajšku sem postal urednik kulturne rubrike. Preraščanje obstoječih višjih šol v visoke in vse hitrejše korakanje Združenja visokošolskih zavodov Maribor k dvigu na univerzitetno raven se je odslikavalo na višji ravni samozavesti in kakovostnem dvigu študentske organizacije, vodstev njenih sestavin in na novo formuliranih ciljev in poti do njih. Vse to se je odrazilo tudi v Katedri, ki je postala vse bolj opazen in vpliven dejavnik ne samo v mariborskem višjem in visokem šolstvu, ampak tudi v širšem okolju. Opazno se je tudi vsebinsko soočila z ustvarjalnim prepihom v svetu.

Kulturno rubriko smo obogatili z deli ustvarjalnosti študentov, da ni zgolj priloga Obrazi omogočala objav del mladih literarnih ustvarjalcev. Z zapisom Univerza v močvirju sem skušal pomagati preseči stagnacijo in životarjenje v študentski dejavnosti v ključnem času nastajanja mariborske univerze. Osvetliti sem skušal plati samoupravnega konstituiranja v kulturi, tudi študentski, in osvetliti vlogo inteligence v naši družbi. Pisal sem o YU filmu, gledališču in družbi in »jugoslovanstvu« v kulturi.

To je bil čas prizadevanj za Maistrov spomenik, podporo prizadevanjem rojakov na avstrijskem Koroškem ter spodbujanje in provociranje študentske kulture.

Zgodilo se je prebarvanje napisov v angleškem in nemškem jeziku v Mariboru, predvsem opozorilo, da je Klagenfurt za nas Celovec, Graz pa Gradec, in demonstracije za podporo slovenskim Korošcem v Avstriji dobrih tisoč študentov in še toliko drugih Mariborčanov. Spoznanja in udeležba v prvih vrstah demonstrantov so močno vplivali na mojo kasnejšo opredelitev in tudi na vsebino poklicne poti.

Skupinska zavest in dejavnost mariborskih študentov in organizacije je bila v študijskem letu 1973/74 vse bolj oblikovana in odzivna. Tudi pri organiziranju mladih in njihovih težnjah nasploh. Pri preraščanju v univerzo je bila vse opaznejša in glasnejša. Odražala se je tudi na straneh Katedre, namenjenih kulturi. V letniku XIV, v katerem smo namenili še več pozornosti redni prilogi Obrazi, ki sem jih delno urejal sam, del pa ob souredniku Adrianu Grizoldu. Šele kasneje, ko sem v uredništvu Slavka Juga na Radiu Maribor pripravljal literarne oddaje, sem polneje dojel, kakšen pomen, odziv in vpliv so imeli Obrazi ne le za desetine mladih literatov, pa tudi slikarjev in karikaturistov, tudi ne le za bralce Katedre, ampak za širšo javnost. V vsakem letniku 1–2 številki Obrazov sta jim pomenili možnost in pot za uveljavitev in umetniško rast. Drugih takšnih možnosti ni bilo. Med njimi so mnoga imena, ki so kasneje kot znani, celo znameniti ustvarjalci obarvali svojo sceno.

Ko sem pregledal številke Katedre v »mojem obdobju«, skoraj nisem mogel verjeti, katerih tem vse smo se lotili kolegi in tudi sam. V mariborskem »preduniverzitetnem loncu« je vedno bolj brbotalo in študentska prizadevanja so stopala stopnico za stopnico više. Opazil sem tudi malenkost, na katero sem popolnoma pozabil. Zadnje številke »moje« Katedre sem bil tudi njen lektor.

KATEDRAŠI SPODBUDILI RADIJSKO ODDAJO ŠTUDIJ IN GLASBA, DALJNJI CILJ – MARŠ

Spomladi 1971 se je v krogu katedrašev na pobudo neutrudnega in pronicljivega Igorja Plohla (žal je zelo mlad umrl) izoblikovala dovolj konkretna pobuda za ustanovitev študentske oddaje Študij in glasba, ki sta jo podprla IO SŠ MVZ in Radio Maribor. Ustanovitev MARŠ se je takrat še zdela odmaknjena v nedoločljivo prihodnost, a je ljubljanski RŠ z urednikom Borisom Muževičem oddaji obljubil oporo in programsko podporo. IO SŠ MVZ je oblikoval uredniški odbor, ki ga je v glavnem sestavljalo uredništvo Katedre. Radio Maribor je zagotovil vso potrebno tehnično podporo za snemanje in oddajanje 14-dnevne torkove 30-minutne oddaje. V soglasju s Študentsko skupnostjo in Radiem Maribor sem postal urednik oddaje in to ostal do redne zaposlitve na Radiu Maribor 1. avgusta 1974.

Oddaja je omogočila soočenje z mariborskimi študentskimi težnjami mnogo širšemu krogu poslušalcev, kot je bil krog bralcev Katedre. Hkrati je študentska tematika postala del drugih radijskih, predvsem informativnih oddaj, tudi ljubljanskih.

Kot urednika oddaje Študij in glasba in siceršnjega sodelavca so me prepoznali kot obetavnega bodočega poklicnega radijskega novinarja. Ja, če že ne vsega, je precej tega »kriva« Katedra. Sodelujoči pri oddaji in Radio Maribor smo leta kasneje podprli ustanovitev MARŠ.

ODLOČILNI VPLIV KATEDRE IN SŠ MVZ NA KASNEJŠO POKLICNO POT

Dejavnost ob študiju na Pedagoški akademiji v Skupnosti študentov in pri Katedri je utirila kasnejšo profesionalno novinarsko pot in delovanje v kulturi. Že kot osmošolec v Cerkvenjaku sem postal sodelavec oddaje Mladi mladim Radia Maribor in nadaljeval v gimnazijskih letih. Glasna podpora koroškim Slovencem (katedraši smo leta 1971 odpotovali tudi na odmevno sojenje koroškemu vplivnemu mlademu aktivistu in intelektualcu Marjanu Šturmu v Leoben v Avstriji), sodelovanje v protestnih zahtevah za manjšinske pravice, prizadevanja za Maistrov spomenik, vodenje komisije za kulturo pri IO SŠ MVZ in urednikovanje rubrike za kulturo in Obrazov Katedre so tlakovali pot v delovno nadaljevanje življenjske poti. Poklicno pot na nacionalnem Radiu Maribor, delu slovenske RTV, sem začel v kulturni redakciji, a kmalu prešel v uredništvo za Slovence v zamejstvu in po svetu s pripadajočimi mednarodnimi odnosi. Postal sem urednik oddaje Ljudje ob meji in kasneje tri desetletja urednik oddaje Radia Slovenija Sotočje z manjšinsko tematiko. Hkrati dobrih 15 let urednik znamenitega Radia MM2, ki si je prizadeval za posredovanje manjšinske resnice tuje govoreči, predvsem avstrijski javnosti.

Kot aktivni cerkvenjaški kulturnik sem bil dva mandata predsednik kulturne skupnosti in zatem dva mandata predsednik ZKO občine Lenart. Ja, vse po aktivnem študentskem delovanju.

Po predhodni aktivnejši vključitvi v delo SŠ MVZ in med sodelavce Katedre se je moja resnejša »kariera« v obeh začela v študijskem letu 1971/72. 24. 2. 1972 sem bil izvoljen v IO SŠ MVZ kot predsednik kulturne komisije, prva resnejša članka v Katedri pa sta bila objavljena 8. 4. 1972 v 9. št. letnika XII s provokativno naslovnico – s prašičem, ovitim v zastavo ZDA. Kot že član kulturne redakcije sem pisal o utemeljenih razlogih za podaljšanje absolventskega staža in o dejavnostih KUD Študent. V tem letniku Katedre sem v glavnem pisal o teoriji in praksi študentske kulture in uspel sprovocirati precej odzivov.

V študijskem letu 1972/73, v letniku XIII, je Katedra nekoliko obnovila uredniško zasedbo in po Vladimirju Gajšku sem postal urednik kulturne rubrike. Preraščanje obstoječih višjih šol v visoke in vse hitrejše korakanje Združenja visokošolskih zavodov Maribor k dvigu na univerzitetno raven se je odslikavalo na višji ravni samozavesti in kakovostnem dvigu študentske organizacije, vodstev njenih sestavin in na novo formuliranih ciljev in poti do njih. Vse to se je odrazilo tudi v Katedri, ki je postala vse bolj opazen in vpliven dejavnik ne samo v mariborskem višjem in visokem šolstvu, ampak tudi v širšem okolju. Opazno se je tudi vsebinsko soočila z ustvarjalnim prepihom v svetu.

Kulturno rubriko smo obogatili z deli ustvarjalnosti študentov, da ni zgolj priloga Obrazi omogočala objav del mladih literarnih ustvarjalcev. Z zapisom Univerza v močvirju sem skušal pomagati preseči stagnacijo in životarjenje v študentski dejavnosti v ključnem času nastajanja mariborske univerze. Osvetliti sem skušal plati samoupravnega konstituiranja v kulturi, tudi študentski, in osvetliti vlogo inteligence v naši družbi. Pisal sem o YU filmu, gledališču in družbi in »jugoslovanstvu« v kulturi.

To je bil čas prizadevanj za Maistrov spomenik, podporo prizadevanjem rojakov na avstrijskem Koroškem ter spodbujanje in provociranje študentske kulture.

Zgodilo se je prebarvanje napisov v angleškem in nemškem jeziku v Mariboru, predvsem opozorilo, da je Klagenfurt za nas Celovec, Graz pa Gradec, in demonstracije za podporo slovenskim Korošcem v Avstriji dobrih tisoč študentov in še toliko drugih Mariborčanov. Spoznanja in udeležba v prvih vrstah demonstrantov so močno vplivali na mojo kasnejšo opredelitev in tudi na vsebino poklicne poti.

Skupinska zavest in dejavnost mariborskih študentov in organizacije je bila v študijskem letu 1973/74 vse bolj oblikovana in odzivna. Tudi pri organiziranju mladih in njihovih težnjah nasploh. Pri preraščanju v univerzo je bila vse opaznejša in glasnejša. Odražala se je tudi na straneh Katedre, namenjenih kulturi. V letniku XIV, v katerem smo namenili še več pozornosti redni prilogi Obrazi, ki sem jih delno urejal sam, del pa ob souredniku Adrianu Grizoldu. Šele kasneje, ko sem v uredništvu Slavka Juga na Radiu Maribor pripravljal literarne oddaje, sem polneje dojel, kakšen pomen, odziv in vpliv so imeli Obrazi ne le za desetine mladih literatov, pa tudi slikarjev in karikaturistov, tudi ne le za bralce Katedre, ampak za širšo javnost. V vsakem letniku 1–2 številki Obrazov sta jim pomenili možnost in pot za uveljavitev in umetniško rast. Drugih takšnih možnosti ni bilo. Med njimi so mnoga imena, ki so kasneje kot znani, celo znameniti ustvarjalci obarvali svojo sceno.

Ko sem pregledal številke Katedre v »mojem obdobju«, skoraj nisem mogel verjeti, katerih tem vse smo se lotili kolegi in tudi sam. V mariborskem »preduniverzitetnem loncu« je vedno bolj brbotalo in študentska prizadevanja so stopala stopnico za stopnico više. Opazil sem tudi malenkost, na katero sem popolnoma pozabil. Zadnje številke »moje« Katedre sem bil tudi njen lektor.

KATEDRAŠI SPODBUDILI RADIJSKO ODDAJO ŠTUDIJ IN GLASBA, DALJNJI CILJ – MARŠ

Spomladi 1971 se je v krogu katedrašev na pobudo neutrudnega in pronicljivega Igorja Plohla (žal je zelo mlad umrl) izoblikovala dovolj konkretna pobuda za ustanovitev študentske oddaje Študij in glasba, ki sta jo podprla IO SŠ MVZ in Radio Maribor. Ustanovitev MARŠ se je takrat še zdela odmaknjena v nedoločljivo prihodnost, a je ljubljanski RŠ z urednikom Borisom Muževičem oddaji obljubil oporo in programsko podporo. IO SŠ MVZ je oblikoval uredniški odbor, ki ga je v glavnem sestavljalo uredništvo Katedre. Radio Maribor je zagotovil vso potrebno tehnično podporo za snemanje in oddajanje 14-dnevne torkove 30-minutne oddaje. V soglasju s Študentsko skupnostjo in Radiem Maribor sem postal urednik oddaje in to ostal do redne zaposlitve na Radiu Maribor 1. avgusta 1974.

Oddaja je omogočila soočenje z mariborskimi študentskimi težnjami mnogo širšemu krogu poslušalcev, kot je bil krog bralcev Katedre. Hkrati je študentska tematika postala del drugih radijskih, predvsem informativnih oddaj, tudi ljubljanskih.

Kot urednika oddaje Študij in glasba in siceršnjega sodelavca so me prepoznali kot obetavnega bodočega poklicnega radijskega novinarja. Ja, če že ne vsega, je precej tega »kriva« Katedra. Sodelujoči pri oddaji in Radio Maribor smo leta kasneje podprli ustanovitev MARŠ.

ODLOČILNI VPLIV KATEDRE IN SŠ MVZ NA KASNEJŠO POKLICNO POT

Dejavnost ob študiju na Pedagoški akademiji v Skupnosti študentov in pri Katedri je utirila kasnejšo profesionalno novinarsko pot in delovanje v kulturi. Že kot osmošolec v Cerkvenjaku sem postal sodelavec oddaje Mladi mladim Radia Maribor in nadaljeval v gimnazijskih letih. Glasna podpora koroškim Slovencem (katedraši smo leta 1971 odpotovali tudi na odmevno sojenje koroškemu vplivnemu mlademu aktivistu in intelektualcu Marjanu Šturmu v Leoben v Avstriji), sodelovanje v protestnih zahtevah za manjšinske pravice, prizadevanja za Maistrov spomenik, vodenje komisije za kulturo pri IO SŠ MVZ in urednikovanje rubrike za kulturo in Obrazov Katedre so tlakovali pot v delovno nadaljevanje življenjske poti. Poklicno pot na nacionalnem Radiu Maribor, delu slovenske RTV, sem začel v kulturni redakciji, a kmalu prešel v uredništvo za Slovence v zamejstvu in po svetu s pripadajočimi mednarodnimi odnosi. Postal sem urednik oddaje Ljudje ob meji in kasneje tri desetletja urednik oddaje Radia Slovenija Sotočje z manjšinsko tematiko. Hkrati dobrih 15 let urednik znamenitega Radia MM2, ki si je prizadeval za posredovanje manjšinske resnice tuje govoreči, predvsem avstrijski javnosti.

Kot aktivni cerkvenjaški kulturnik sem bil dva mandata predsednik kulturne skupnosti in zatem dva mandata predsednik ZKO občine Lenart. Ja, vse po aktivnem študentskem delovanju.