ROJSTVO SVOBODOMISELNOSTI IN UPORNIŠTVA – OŽIVILI SMO ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE NA EF UL
Kot otroci smo bili Indijanci. Bili smo pripadniki plemena Sioux, s poglavarjem Divjo sovo na čelu. To čast si je bilo potrebno pridobiti z rokoborskimi veščinami. V tem sem bil najmočnejši. Tabor smo imeli pod kostanji na dvorišču pri gostilni Ruski car. Postavili smo vigvam, mučilni kol in še prazen lesen sod, na katerega smo bobnali. Pripadniki plemena so bili štirje Carjevi otroci, bližnji sosedi in včasih poleti še Tomaž iz Maribora. Pred bledoličniki smo skušali braniti svoje ozemlje in zato nekajkrat prišli v spor z bližnjimi kmeti in pijanci, ki so iz gostilne zatavali v naš tabor. V Savi smo brez večjega uspeha lovili ribe. Bili smo uporniki in svobodoljubi, kot se za Indijance spodobi.
V osnovni šoli smo v zadnjih razredih postavili indijansko dejavnost bolj ob stran, duha tistega časa pa nismo izgubili. V začetku gimnazijskih let na gimnaziji Bežigrad, na katero smo se vpisali štirje Indijanci, smo bili bolj mirni, ampak še vedno ponosni. To so bil časi proti koncu šestdesetih let, ko so se pojavili Beatlesi. V duhu tedanjega časa sem imel nekoliko daljše lase in za povrhu še lepo oblikovano brado, kar je bilo za tiste čase skoraj nedopustno. Neko učno uro me pred kateder pokliče profesor predvojaške vzgoje in mi pred celim razredom ukaže, naj naslednjič pridem na njegovo uro lepo ostrižen in obrit. V nasprotnem primeru mi bo dal neupravičeno uro in me peljal še k ravnateljici. Nisem upošteval njegovega ukaza. Naslednji teden pred njegovo učno uro sem pred gimnazijo videl viseti črno zastavo. Vprašal sem prvega dijaka, čemu to, ta pa mi je povedal, da je umrl profesor predvojaške vzgoje. Tako sem obdržal lase in brado, pa še ponos pred sošolkami in sošolci. Slabše jo je odnesel moj mlajši brat Miran, ki je hodil na isto gimnazijo. Bil je predsednik razreda in kot tak odgovoren za ravnanje razreda. Nekega dne je imel tisti razred napovedano ekskurzijo, vendar je bilo rečeno, da zaradi dežja ekskurzija odpade. Dijaki pred gimnazijo pa se s trem niso strinjali, zato so špricali pouk in se družno odpravili v center Ljubljane. Kriv je bil Miran, ker kot predsednik razreda ni tega preprečil. Bolj je cenil voljo svojega razreda kot ukaze vodstva šole. Zato je bil izključen iz gimnazije (cvek iz vedenja, za kar ne obstaja popravni izpit). Šolanje je nadaljeval na gimnaziji Poljane, kjer je bi eden od najboljših dijakov.
ŠTUDENTSKI ČASI
Konec šestdesetih let se na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ni dogajalo nič posebnega. Aktivirali smo se šele po zasedbi Filozofke fakultete in demonstracijah na Aškerčevi cesti, kjer je bil opazno dejaven tudi Miran, ki je šel na poveljstvo ljubljanske policije prijavit demonstracije in ob tem dobil še megafon. Bil je šele študent prvega letnika na Ekonomski fakulteti in tudi na Filozofski. Protestiralo se je zaradi nečesa bolj postranskega pomena. Avtocestni hrup ob Filozofski fakulteti. Toda to so bili tudi časi, ko je v Evropi in v ZDA vzniknilo mirovniško gibanje, spodbujeno z vojno v Vietnamu in hipijevskim gibanjem. Enako je bilo v Franciji. Ta miselnost se je prelevila tudi v takrat našo komunistično državo. Pri srcu so nam bile predvsem pesmi, kot so We shall overcome, The House of the Rising Sun in I am Sailing. Prepričan sem, da so bili ti vzvodi pomemben dejavnik za razmislek o študentski vlogi v družbi in o tem, kaj pravzaprav hočemo.
Bolj resno pa smo se študentje EF aktivizirali ob prehodu iz prvega v drugi letnik. Razlog je bil v tem, da jih veliko ni imelo vseh pogojev za vpis v naslednji letnik. Glavni predmet, kjer je največ študentov padlo, je bila predvojaška vzgoja. Razlog ni bilo pomanjkanje znanja, temveč pomanjkljiva prisotnost na predavanjih. Naša prošnja na Svet fakultete, da se nam vsaj eden od pogojev za vpis v drugi letnik študija zmanjša, je bila uslišana. Šele nekaj časa kasneje, ko sem bil tudi član fakultetnega sveta, sem spoznal, da profesorski zbor tega ni sprejel zaradi naklonjenosti do študentov, temveč zaradi državnih financ, ki so odvisne od števila študentov. Nekaj mesecev kasneje so me študentje zaradi pomembne vloge pri tem primeru, kljub konkurenci iz višjih letnikov, izvolili za predsednika študentov EF.
OŽIVILI SMO ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE NA EKONOMSKI FAKULTETI UL
In takrat smo oživili študentsko življenje na fakulteti, ki ni bilo posvečeno zgolj drilu in borbi za čim boljše ocene, temveč tudi zavedanju našega poslanstva kot znanilca kolegialnosti, želenih sprememb in seveda radoživosti in zabave. Pri srcu nam je bilo geslo iz časa francoske revolucije »Liberte, egalite, fraternite«. Zaradi prostorske stiske na fakulteti smo se lotili zahtev po zgraditvi nove fakultete. Ob tem smo imeli, razumljivo, tudi vsaj tiho podporo profesorjev. Ustanovili smo »akcijski odbor« za izgradnjo nove fakultete. Naš znak je bil krog in sredi njega velika črka A. Nekateri »pravoverni« profesorji so ocenili, da ta znak pomeni anarhistično organizacijo, vendar so kmalu spoznali, da se motijo. Na fakulteti smo v ta namen organizirali nekaj sestankov in v centru Ljubljane dve ali tri demonstracije. Bolj odmevna je bila tista pred ravno takrat odprtim Maximarketom, ki jo je skupno s plakati in letaki organiziral Franček. Demonstrirali smo z zahtevo po izgradnji nove fakultete in že tedaj proti rastočemu potrošništvu. Podobni razlogi so nas vodili tudi k demonstracijam pred spomenikom Borisa Kidriča na Prešernovi cesti. K demonstracijam, kjer je bil glavni agitator Miran, smo pozivali študente kar med predavanji in začuda, profesorji niso imeli nič proti. Da bi bilo bolj zabavno in veselo, je Polde prinesel s seboj harmoniko in raztegoval svoj meh na poti do spomenika. Želeli smo, da se fakulteta zgradi na prostoru nekdanjega Šumija, vendar se je politika odločila drugače. Ni želela večje koncentracije študentov v središču Ljubljane, saj bi to pomenilo možnost še obširnejših demonstracij ljubljanskih študentov. Sedaj stoji tam zloglasna stanovanjska stavba, namenjena novodobnim bogatašem. Za režim je vse bolje kot koncentracija fakultet sredi Ljubljane.
SODELOVANJE S ŠTUDENTI DRUGIH FAKULTET
V naših aktivnostih so bili ob raznih priložnostih dejavni tudi študentje predvsem Fakultete za arhitekturo in Medicinske fakultete, ki so se srečevali s podobnimi težavami kot mi na EF. Iz nam razumljivih razlogov (predvsem zaradi vpliva takratnega režima na ti dve fakulteti) je bila prisotnost študentov FSPN in Pravne fakultete manj kot simbolična. Bolj smo bili povezani s Fakulteto za filozofijo, predvsem takrat, ko so jim bile zagrožene aretacije, zaradi za oblast nesprejemljivega izražanja stališč nekaterih študentov. Nekajkrat smo se nekateri izmed nas udeležili tudi sestankov njihove takrat ustanovljene alternativne organizacije ZK s kratkim dihom. Predvsem se spomnim Darka in Jaše, pri čemer mi je slednji zaupal (kar je verjetno zelo malo znano), da je bi on tisti otrok, ki je ob prvem obisku predsednika ZSSR Nikite Hruščova v Ljubljani le-temu izročil šopek rož. Bili smo levičarsko naravnani bolj kot Partija.
Stvar, na katero smo bili še posebno ponosni, pa je bila ustanovitev časopisa ČE. Naslov časopisa ni točno definiran. Nekateri smo menili, da je to prevod angleške besede »If«, drugi, da je to poklon kubanskemu revolucionarju Ernestu Cheju Guevari, tretji pa, da beseda ČE pomeni enostavno »časopis ekonomistov«. Ob začetnem sodelovanju z Jurijem je bil glavni dejavnik ustanovitve in urejanja časopisa Franček. Tipkal je matrice, na ciklostil razmnoževal liste časopisa in jih potem še spenjal. Časopis je izhajal bolj priložnostno oziroma približno enkrat mesečno. Med študenti je bil zelo priljubljen, nekaj denarja za materialne stroške pa smo zbrali s prostovoljnimi prispevki študentov pa tudi profesorjev. Članki so bili raznovrstni, posvečeni dogajanju na fakulteti in drugod med študenti drugih fakultet, nekaj tudi z ekonomsko problematiko in dogajanjem v družbi, veliko pa tudi s hudomušno noto. V resno politiko se avtorji nismo zelo vtikali. Kot pisci so se večkrat pojavili Franček, Jane, Miroslav in brata Miran in Branko. Manjkal ni tudi Jože, s »partizanskim imenom« Jusuf. Veliko pozornost je zbudil s člankom, v katerem je omenil sestanek študentske partijske organizacije na EF. Že do tedaj ne najboljši odnosi med njimi, ki so se smatrali za avantgardo in ki so hitro izgubljali tla pod nogami, ter večino ostalih študentov, zbranih okoli Študentskega sveta in časopisa ČE, so se po objavi Jusovega članka še poslabšali. Jusuf je namreč napisal približno takole: »Prejšnji teden naj bi se v veliki predavalnici zbralo 400 študentskih članov ZKJ. Prepoznani so bili Mitre, Hrvoje, Mitja, Andrej in Miroslav. Ostalih šest obrazov udeležencev je bilo neznanih.« In kar je partijce najbolj motilo, je bilo to, da je bila to čista resnica.
S PREDSEDNIKOM SLOVENSKE VLADE STANETOM KAVČIČEM O IDEJAH ZA VEČJO LIBERALIZACIJO DRUŽBE IN GOSPODARSKE POLITIKE
V okviru Študentskega sveta smo ustanovili tudi odsek, ki se je posvečal ekonomskim temam. To je izvedel tudi takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič. Nekaj nas je povabil na kosilo v PEN klub. Kaj smo imeli za kosilo, se ne spominjamo. Morda bi bilo to zanimivo v današnjih gurmanskih časih. Beseda je tekla predvsem o idejah za večjo liberalizacijo družbe in gospodarske politike. O tem smo se večinoma strinjali, zapletlo pa se je pri višini plač. Predsednik je menil, da bi moralo biti razmerje med najvišjo in najnižjo plačo 1 proti 4, mi pa smo menili, da je že razmerje 1 proti 3 preveliko. Življenje smo si popestrili tudi s kulturo. Ustanovili smo manjši pevski zbor in še Teater bleferjev. Režiser in glavni igralec je bil Franček. Nastopi so bili redki, občinstva bolj malo. Večinoma se je to dogajalo v študentski sobi ali na izletih. Vse skupaj je bilo namenjeno naši zabavi, kazalo pa je tudi na veliko entuziazma, ki smo ga premogli.
DOBRO SODELOVANJE S ŠTUDENTI MARIBORSKE EKONOMSKE FAKULTETE
Dobro smo sodelovali s študenti mariborske ekonomske fakultete. Dvakrat smo bili povabljeni na smučarsko tekmovanje na Pohorju in enkrat tudi na brucovanje. Oddolžili smo se tako, da smo Mariborčane povabili na naše brucovanje v Ljubljani. Z Žigom pa sva bila še posebno ponosna na povabilo beograjskih študentov, da se kot predstavnika ljubljanske EF udeleživa zbora predstavnikov vseh ekonomskih fakultet v tedanji Jugoslaviji. V veliki dvorani se je zbrala množica študentov, na odru pa predstavnikih ekonomskih fakultet. Vsi govorniki pred menoj so govorili po srbsko, obrnjeni proti predsedstvu sestanka, in se zahvaljevali za povabilo. Jaz kot zadnji govornik pa sem obrnjen proti občinstvu govoril po slovensko in jim prenesel najlepše pozdrave in iskrene želje za uspešen študij slovenskih ekonomistov. Občinstvo je bilo navdušeno in spoznalo pravo kolegialnost. Razmišljal sem, ali je bil pravi razlog za navdušenje moja drznost, da govorim v slovenščini, ali nagovor študentom in ne predsedstvu. Naslednji dan je bila na beograjski EF krvodajalska akcija. Da bi naredil še boljši vtis, sem se je kot eden od redkih udeležil in s tem osnoval še krvno bratstvo z beograjskimi študenti. Dobil sem izkaznico srbskega Rdečega križa, naslednji dan pa je bil o tem dogodku objavljen krajši prispevek v enem od beograjskih časopisov.
POLITIKA JE UKINILA UNIVERZITETNO ŠTUDENTSKO ORGANIZACIJO
Da kandidiram za člana predsedstva IO SŠ LVZ, so me pregovorili kolegi z EF. Na volitvah sem bil z največjim številom glasov izbran. Zadovoljstvo je nekoliko skalila meni zaupana novica enega od članov univerzitetne komisije, da se je prebila v predsedstvo tudi ena od oseb s Filozofske fakultete, ki je prejela manj glasov kot nekateri drugi študentje. Čudno se mi je tudi zdelo, da se je predsednika IO SŠ LVZ izbralo na osnovi dogovora med člani IO SŠ LVZ in ne na osnovi volilnih rezultatov. Nekaj nas je bilo skoraj prepričanih, da se za tem skrivajo »strici iz ozadja«. Ta občutek dveh ali treh članov ni usahnil tudi kasneje, ko smo morali sprejemati politične odločitve npr. glede študentskih demonstracij v Beogradu in kasneje glede rastočega nacionalizma na Hrvaškem. Samostojnejši smo bili pri študentskih zadevah, manj vprašljivih za vladajočo politiko. Vendar kaže, da smo tudi tu od časa do časa izgubili »pravo« usmerjenost. Posledica je bila ta, da je politika ukinila univerzitetno študentsko organizacijo oziroma jo vsrkala v ZSMS. In takrat je začela usihati tudi študentska živahnost po vseh fakultetah, vključno z EF. Pomemben razlog je bila tudi zamenjava generacij. Najbolj zagnani smo končali študij, naslednja generacija pa je bila glede študentskih in družbenih vprašanj bolj pasivna. Ostali so le spomini na lepo in aktivno študentsko življenje v prvi polovici sedemdesetih let.
Kot otroci smo bili Indijanci. Bili smo pripadniki plemena Sioux, s poglavarjem Divjo sovo na čelu. To čast si je bilo potrebno pridobiti z rokoborskimi veščinami. V tem sem bil najmočnejši. Tabor smo imeli pod kostanji na dvorišču pri gostilni Ruski car. Postavili smo vigvam, mučilni kol in še prazen lesen sod, na katerega smo bobnali. Pripadniki plemena so bili štirje Carjevi otroci, bližnji sosedi in včasih poleti še Tomaž iz Maribora. Pred bledoličniki smo skušali braniti svoje ozemlje in zato nekajkrat prišli v spor z bližnjimi kmeti in pijanci, ki so iz gostilne zatavali v naš tabor. V Savi smo brez večjega uspeha lovili ribe. Bili smo uporniki in svobodoljubi, kot se za Indijance spodobi.
V osnovni šoli smo v zadnjih razredih postavili indijansko dejavnost bolj ob stran, duha tistega časa pa nismo izgubili. V začetku gimnazijskih let na gimnaziji Bežigrad, na katero smo se vpisali štirje Indijanci, smo bili bolj mirni, ampak še vedno ponosni. To so bil časi proti koncu šestdesetih let, ko so se pojavili Beatlesi. V duhu tedanjega časa sem imel nekoliko daljše lase in za povrhu še lepo oblikovano brado, kar je bilo za tiste čase skoraj nedopustno. Neko učno uro me pred kateder pokliče profesor predvojaške vzgoje in mi pred celim razredom ukaže, naj naslednjič pridem na njegovo uro lepo ostrižen in obrit. V nasprotnem primeru mi bo dal neupravičeno uro in me peljal še k ravnateljici. Nisem upošteval njegovega ukaza. Naslednji teden pred njegovo učno uro sem pred gimnazijo videl viseti črno zastavo. Vprašal sem prvega dijaka, čemu to, ta pa mi je povedal, da je umrl profesor predvojaške vzgoje. Tako sem obdržal lase in brado, pa še ponos pred sošolkami in sošolci. Slabše jo je odnesel moj mlajši brat Miran, ki je hodil na isto gimnazijo. Bil je predsednik razreda in kot tak odgovoren za ravnanje razreda. Nekega dne je imel tisti razred napovedano ekskurzijo, vendar je bilo rečeno, da zaradi dežja ekskurzija odpade. Dijaki pred gimnazijo pa se s trem niso strinjali, zato so špricali pouk in se družno odpravili v center Ljubljane. Kriv je bil Miran, ker kot predsednik razreda ni tega preprečil. Bolj je cenil voljo svojega razreda kot ukaze vodstva šole. Zato je bil izključen iz gimnazije (cvek iz vedenja, za kar ne obstaja popravni izpit). Šolanje je nadaljeval na gimnaziji Poljane, kjer je bi eden od najboljših dijakov.
ŠTUDENTSKI ČASI
Konec šestdesetih let se na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ni dogajalo nič posebnega. Aktivirali smo se šele po zasedbi Filozofke fakultete in demonstracijah na Aškerčevi cesti, kjer je bil opazno dejaven tudi Miran, ki je šel na poveljstvo ljubljanske policije prijavit demonstracije in ob tem dobil še megafon. Bil je šele študent prvega letnika na Ekonomski fakulteti in tudi na Filozofski. Protestiralo se je zaradi nečesa bolj postranskega pomena. Avtocestni hrup ob Filozofski fakulteti. Toda to so bili tudi časi, ko je v Evropi in v ZDA vzniknilo mirovniško gibanje, spodbujeno z vojno v Vietnamu in hipijevskim gibanjem. Enako je bilo v Franciji. Ta miselnost se je prelevila tudi v takrat našo komunistično državo. Pri srcu so nam bile predvsem pesmi, kot so We shall overcome, The House of the Rising Sun in I am Sailing. Prepričan sem, da so bili ti vzvodi pomemben dejavnik za razmislek o študentski vlogi v družbi in o tem, kaj pravzaprav hočemo.
Bolj resno pa smo se študentje EF aktivizirali ob prehodu iz prvega v drugi letnik. Razlog je bil v tem, da jih veliko ni imelo vseh pogojev za vpis v naslednji letnik. Glavni predmet, kjer je največ študentov padlo, je bila predvojaška vzgoja. Razlog ni bilo pomanjkanje znanja, temveč pomanjkljiva prisotnost na predavanjih. Naša prošnja na Svet fakultete, da se nam vsaj eden od pogojev za vpis v drugi letnik študija zmanjša, je bila uslišana. Šele nekaj časa kasneje, ko sem bil tudi član fakultetnega sveta, sem spoznal, da profesorski zbor tega ni sprejel zaradi naklonjenosti do študentov, temveč zaradi državnih financ, ki so odvisne od števila študentov. Nekaj mesecev kasneje so me študentje zaradi pomembne vloge pri tem primeru, kljub konkurenci iz višjih letnikov, izvolili za predsednika študentov EF.
OŽIVILI SMO ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE NA EKONOMSKI FAKULTETI UL
In takrat smo oživili študentsko življenje na fakulteti, ki ni bilo posvečeno zgolj drilu in borbi za čim boljše ocene, temveč tudi zavedanju našega poslanstva kot znanilca kolegialnosti, želenih sprememb in seveda radoživosti in zabave. Pri srcu nam je bilo geslo iz časa francoske revolucije »Liberte, egalite, fraternite«. Zaradi prostorske stiske na fakulteti smo se lotili zahtev po zgraditvi nove fakultete. Ob tem smo imeli, razumljivo, tudi vsaj tiho podporo profesorjev. Ustanovili smo »akcijski odbor« za izgradnjo nove fakultete. Naš znak je bil krog in sredi njega velika črka A. Nekateri »pravoverni« profesorji so ocenili, da ta znak pomeni anarhistično organizacijo, vendar so kmalu spoznali, da se motijo. Na fakulteti smo v ta namen organizirali nekaj sestankov in v centru Ljubljane dve ali tri demonstracije. Bolj odmevna je bila tista pred ravno takrat odprtim Maximarketom, ki jo je skupno s plakati in letaki organiziral Franček. Demonstrirali smo z zahtevo po izgradnji nove fakultete in že tedaj proti rastočemu potrošništvu. Podobni razlogi so nas vodili tudi k demonstracijam pred spomenikom Borisa Kidriča na Prešernovi cesti. K demonstracijam, kjer je bil glavni agitator Miran, smo pozivali študente kar med predavanji in začuda, profesorji niso imeli nič proti. Da bi bilo bolj zabavno in veselo, je Polde prinesel s seboj harmoniko in raztegoval svoj meh na poti do spomenika. Želeli smo, da se fakulteta zgradi na prostoru nekdanjega Šumija, vendar se je politika odločila drugače. Ni želela večje koncentracije študentov v središču Ljubljane, saj bi to pomenilo možnost še obširnejših demonstracij ljubljanskih študentov. Sedaj stoji tam zloglasna stanovanjska stavba, namenjena novodobnim bogatašem. Za režim je vse bolje kot koncentracija fakultet sredi Ljubljane.
SODELOVANJE S ŠTUDENTI DRUGIH FAKULTET
V naših aktivnostih so bili ob raznih priložnostih dejavni tudi študentje predvsem Fakultete za arhitekturo in Medicinske fakultete, ki so se srečevali s podobnimi težavami kot mi na EF. Iz nam razumljivih razlogov (predvsem zaradi vpliva takratnega režima na ti dve fakulteti) je bila prisotnost študentov FSPN in Pravne fakultete manj kot simbolična. Bolj smo bili povezani s Fakulteto za filozofijo, predvsem takrat, ko so jim bile zagrožene aretacije, zaradi za oblast nesprejemljivega izražanja stališč nekaterih študentov. Nekajkrat smo se nekateri izmed nas udeležili tudi sestankov njihove takrat ustanovljene alternativne organizacije ZK s kratkim dihom. Predvsem se spomnim Darka in Jaše, pri čemer mi je slednji zaupal (kar je verjetno zelo malo znano), da je bi on tisti otrok, ki je ob prvem obisku predsednika ZSSR Nikite Hruščova v Ljubljani le-temu izročil šopek rož. Bili smo levičarsko naravnani bolj kot Partija.
Stvar, na katero smo bili še posebno ponosni, pa je bila ustanovitev časopisa ČE. Naslov časopisa ni točno definiran. Nekateri smo menili, da je to prevod angleške besede »If«, drugi, da je to poklon kubanskemu revolucionarju Ernestu Cheju Guevari, tretji pa, da beseda ČE pomeni enostavno »časopis ekonomistov«. Ob začetnem sodelovanju z Jurijem je bil glavni dejavnik ustanovitve in urejanja časopisa Franček. Tipkal je matrice, na ciklostil razmnoževal liste časopisa in jih potem še spenjal. Časopis je izhajal bolj priložnostno oziroma približno enkrat mesečno. Med študenti je bil zelo priljubljen, nekaj denarja za materialne stroške pa smo zbrali s prostovoljnimi prispevki študentov pa tudi profesorjev. Članki so bili raznovrstni, posvečeni dogajanju na fakulteti in drugod med študenti drugih fakultet, nekaj tudi z ekonomsko problematiko in dogajanjem v družbi, veliko pa tudi s hudomušno noto. V resno politiko se avtorji nismo zelo vtikali. Kot pisci so se večkrat pojavili Franček, Jane, Miroslav in brata Miran in Branko. Manjkal ni tudi Jože, s »partizanskim imenom« Jusuf. Veliko pozornost je zbudil s člankom, v katerem je omenil sestanek študentske partijske organizacije na EF. Že do tedaj ne najboljši odnosi med njimi, ki so se smatrali za avantgardo in ki so hitro izgubljali tla pod nogami, ter večino ostalih študentov, zbranih okoli Študentskega sveta in časopisa ČE, so se po objavi Jusovega članka še poslabšali. Jusuf je namreč napisal približno takole: »Prejšnji teden naj bi se v veliki predavalnici zbralo 400 študentskih članov ZKJ. Prepoznani so bili Mitre, Hrvoje, Mitja, Andrej in Miroslav. Ostalih šest obrazov udeležencev je bilo neznanih.« In kar je partijce najbolj motilo, je bilo to, da je bila to čista resnica.
S PREDSEDNIKOM SLOVENSKE VLADE STANETOM KAVČIČEM O IDEJAH ZA VEČJO LIBERALIZACIJO DRUŽBE IN GOSPODARSKE POLITIKE
V okviru Študentskega sveta smo ustanovili tudi odsek, ki se je posvečal ekonomskim temam. To je izvedel tudi takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič. Nekaj nas je povabil na kosilo v PEN klub. Kaj smo imeli za kosilo, se ne spominjamo. Morda bi bilo to zanimivo v današnjih gurmanskih časih. Beseda je tekla predvsem o idejah za večjo liberalizacijo družbe in gospodarske politike. O tem smo se večinoma strinjali, zapletlo pa se je pri višini plač. Predsednik je menil, da bi moralo biti razmerje med najvišjo in najnižjo plačo 1 proti 4, mi pa smo menili, da je že razmerje 1 proti 3 preveliko. Življenje smo si popestrili tudi s kulturo. Ustanovili smo manjši pevski zbor in še Teater bleferjev. Režiser in glavni igralec je bil Franček. Nastopi so bili redki, občinstva bolj malo. Večinoma se je to dogajalo v študentski sobi ali na izletih. Vse skupaj je bilo namenjeno naši zabavi, kazalo pa je tudi na veliko entuziazma, ki smo ga premogli.
DOBRO SODELOVANJE S ŠTUDENTI MARIBORSKE EKONOMSKE FAKULTETE
Dobro smo sodelovali s študenti mariborske ekonomske fakultete. Dvakrat smo bili povabljeni na smučarsko tekmovanje na Pohorju in enkrat tudi na brucovanje. Oddolžili smo se tako, da smo Mariborčane povabili na naše brucovanje v Ljubljani. Z Žigom pa sva bila še posebno ponosna na povabilo beograjskih študentov, da se kot predstavnika ljubljanske EF udeleživa zbora predstavnikov vseh ekonomskih fakultet v tedanji Jugoslaviji. V veliki dvorani se je zbrala množica študentov, na odru pa predstavnikih ekonomskih fakultet. Vsi govorniki pred menoj so govorili po srbsko, obrnjeni proti predsedstvu sestanka, in se zahvaljevali za povabilo. Jaz kot zadnji govornik pa sem obrnjen proti občinstvu govoril po slovensko in jim prenesel najlepše pozdrave in iskrene želje za uspešen študij slovenskih ekonomistov. Občinstvo je bilo navdušeno in spoznalo pravo kolegialnost. Razmišljal sem, ali je bil pravi razlog za navdušenje moja drznost, da govorim v slovenščini, ali nagovor študentom in ne predsedstvu. Naslednji dan je bila na beograjski EF krvodajalska akcija. Da bi naredil še boljši vtis, sem se je kot eden od redkih udeležil in s tem osnoval še krvno bratstvo z beograjskimi študenti. Dobil sem izkaznico srbskega Rdečega križa, naslednji dan pa je bil o tem dogodku objavljen krajši prispevek v enem od beograjskih časopisov.
POLITIKA JE UKINILA UNIVERZITETNO ŠTUDENTSKO ORGANIZACIJO
Da kandidiram za člana predsedstva IO SŠ LVZ, so me pregovorili kolegi z EF. Na volitvah sem bil z največjim številom glasov izbran. Zadovoljstvo je nekoliko skalila meni zaupana novica enega od članov univerzitetne komisije, da se je prebila v predsedstvo tudi ena od oseb s Filozofske fakultete, ki je prejela manj glasov kot nekateri drugi študentje. Čudno se mi je tudi zdelo, da se je predsednika IO SŠ LVZ izbralo na osnovi dogovora med člani IO SŠ LVZ in ne na osnovi volilnih rezultatov. Nekaj nas je bilo skoraj prepričanih, da se za tem skrivajo »strici iz ozadja«. Ta občutek dveh ali treh članov ni usahnil tudi kasneje, ko smo morali sprejemati politične odločitve npr. glede študentskih demonstracij v Beogradu in kasneje glede rastočega nacionalizma na Hrvaškem. Samostojnejši smo bili pri študentskih zadevah, manj vprašljivih za vladajočo politiko. Vendar kaže, da smo tudi tu od časa do časa izgubili »pravo« usmerjenost. Posledica je bila ta, da je politika ukinila univerzitetno študentsko organizacijo oziroma jo vsrkala v ZSMS. In takrat je začela usihati tudi študentska živahnost po vseh fakultetah, vključno z EF. Pomemben razlog je bila tudi zamenjava generacij. Najbolj zagnani smo končali študij, naslednja generacija pa je bila glede študentskih in družbenih vprašanj bolj pasivna. Ostali so le spomini na lepo in aktivno študentsko življenje v prvi polovici sedemdesetih let.
