Maturiral sem leta 1968, šolanje pa sem nadaljeval na Visoki ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, kjer je takrat študiralo največ mladih Mariborčanov. Na tako imenovanem Vekšu sem se hitro vključil v tedanje družbenopolitično življenje študentov, tako da so me že leta 1970 sprejeli v ZK. Njen član sem ostal do leta 1983. Že ob vpisu na Vekš pa sem postal član Skupnosti študentov. To je bil takrat avtomatizem.
Bolj opazno sem se v Skupnosti študentov MVZ angažiral okoli leta 1970, ko so me izvolili v tedanje vodstvo te organizacije. Če se prav spomnim, je bila moja naloga, da sem skrbel za sodelovanje SŠ MVZ z uredništvom študentskega časopisa Katedra, ki je pisal o problemih študentskega življa v Mariboru. Zadolžen sem bil tudi za spremljanje štipendijske politike in za dodeljevanje pomoči socialno šibkim študentkam in študentom, nisem pa imel vpliva na dodeljevanje nastanitev v študentskem naselju, čeprav sem imel tudi tam nekakšno funkcijo. Sodeloval pa sem pri snovanju (in gradnji) študentskega doma III v Mariboru, predvidenega za pare. Takrat je to pomenilo ženska in moški – mislim, da nam je uspelo doseči, da sta za par veljala študentka in študent, ki sta se odločila za skupno življenje, ne glede na to, ali sta bila poročena ali ne. To za tiste čase ni bilo tako samoumevno, kot je videti danes.
Spomnim se, da sem v tistih letih v Skupnosti študentov ali pri Katedri sodeloval z vidnimi aktivisti SŠ v Mariboru: Slavkom Geričem, Dušanom Zbašnikom, Magdo Erbežnik, Davorinom Kračunom, pesnikom in pisateljem Vladimirjem Gajškom in tudi Tomažem Kšelo, ki je takrat deloval v Skupnosti študentov v Ljubljani, kot dijak pa je leto poprej pisal za Katedro v Mariboru, in še nekaterimi. Drago Jančar pa je bil urednik Katedre že pred tem, vendar so bili pogovori o njegovem aktivnem delovanju v Katedri med študenti še vedno prisotni.
Spomnim se, da je že v tistih časih začela naraščati tako imenovana narodnostna zavest jugoslovanskih narodov in narodnosti, tudi Slovencev. Vendar med študentkami in študenti v tem obdobju pogledi na to niso bili enotni, prej nasprotno. Drznem si trditi, da je zmeda, ki jo glede teh vprašanj preživljamo sedaj tudi v Sloveniji, v dobršnem delu posledica napačnega odziva politike na nerešena mednacionalna vprašanja v tistih časih.
Spomnim se tudi, da smo v tistih časih s podporo Skupnosti študentov izvedli kar nekaj »uporniških dejavnosti«, ki so bile usmerjene predvsem v zmanjševanje vpliva »trga« in iz tega izhajajočih socialnih razlik, katerega pomen in vrednotenje sta že takrat, torej na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, začela opazno naraščati.
V tistem času sem začel pridobivati tudi prve novinarske izkušnje, saj sem pisal za Katedro in za druge medije o študentskem življenju. Pri tem sta mi pomagala zlasti novinar Večera Otmar Klipšteter in novinar Dela Marjan Kos, za kar sem jima dolžan zahvalo, čeprav ju ni več med nami. Kasneje sem bil novinar in urednik časopisa Tovarne avtomobilov v Mariboru, imenovanega Skozi Tam. Izkušnje iz delovanja v Skupnosti študentov MVZ so mi pomagale, da smo v hudih časih, ko je največje mariborsko podjetje propadalo in šlo na koncu v stečaj, preživeli pokončno in dostojanstveno.
Danes sem, glede na izkušnje, ki sem njih pridobil v Skupnosti študentov, v Tovarni avtomobilov Maribor in nasploh v življenju, velik zagovornik uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Za to se borim že veliko let.
Če se upravičeno štejem za pripadnika študentske generacije 68, si drznem trditi, da so se napori in prizadevanja tedanjih generacij študentov izrodila v popolno nasprotje tistega, za kar smo si takrat prizadevali. Med drugim smo si prizadevali tudi za svobodo na poklicnem področju. V Jugoslaviji še ne tako opazno, v Sloveniji in v Evropski uniji pa o njej ni več niti sledu. Žal pa moram priznati, da tudi meni v tistih letih še ni uspelo in nisem zmogel dojeti dolgoročnih poledic svojih in naših skupnih prizadevanj.
Maturiral sem leta 1968, šolanje pa sem nadaljeval na Visoki ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru, kjer je takrat študiralo največ mladih Mariborčanov. Na tako imenovanem Vekšu sem se hitro vključil v tedanje družbenopolitično življenje študentov, tako da so me že leta 1970 sprejeli v ZK. Njen član sem ostal do leta 1983. Že ob vpisu na Vekš pa sem postal član Skupnosti študentov. To je bil takrat avtomatizem.
Bolj opazno sem se v Skupnosti študentov MVZ angažiral okoli leta 1970, ko so me izvolili v tedanje vodstvo te organizacije. Če se prav spomnim, je bila moja naloga, da sem skrbel za sodelovanje SŠ MVZ z uredništvom študentskega časopisa Katedra, ki je pisal o problemih študentskega življa v Mariboru. Zadolžen sem bil tudi za spremljanje štipendijske politike in za dodeljevanje pomoči socialno šibkim študentkam in študentom, nisem pa imel vpliva na dodeljevanje nastanitev v študentskem naselju, čeprav sem imel tudi tam nekakšno funkcijo. Sodeloval pa sem pri snovanju (in gradnji) študentskega doma III v Mariboru, predvidenega za pare. Takrat je to pomenilo ženska in moški – mislim, da nam je uspelo doseči, da sta za par veljala študentka in študent, ki sta se odločila za skupno življenje, ne glede na to, ali sta bila poročena ali ne. To za tiste čase ni bilo tako samoumevno, kot je videti danes.
Spomnim se, da sem v tistih letih v Skupnosti študentov ali pri Katedri sodeloval z vidnimi aktivisti SŠ v Mariboru: Slavkom Geričem, Dušanom Zbašnikom, Magdo Erbežnik, Davorinom Kračunom, pesnikom in pisateljem Vladimirjem Gajškom in tudi Tomažem Kšelo, ki je takrat deloval v Skupnosti študentov v Ljubljani, kot dijak pa je leto poprej pisal za Katedro v Mariboru, in še nekaterimi. Drago Jančar pa je bil urednik Katedre že pred tem, vendar so bili pogovori o njegovem aktivnem delovanju v Katedri med študenti še vedno prisotni.
Spomnim se, da je že v tistih časih začela naraščati tako imenovana narodnostna zavest jugoslovanskih narodov in narodnosti, tudi Slovencev. Vendar med študentkami in študenti v tem obdobju pogledi na to niso bili enotni, prej nasprotno. Drznem si trditi, da je zmeda, ki jo glede teh vprašanj preživljamo sedaj tudi v Sloveniji, v dobršnem delu posledica napačnega odziva politike na nerešena mednacionalna vprašanja v tistih časih.
Spomnim se tudi, da smo v tistih časih s podporo Skupnosti študentov izvedli kar nekaj »uporniških dejavnosti«, ki so bile usmerjene predvsem v zmanjševanje vpliva »trga« in iz tega izhajajočih socialnih razlik, katerega pomen in vrednotenje sta že takrat, torej na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, začela opazno naraščati.
V tistem času sem začel pridobivati tudi prve novinarske izkušnje, saj sem pisal za Katedro in za druge medije o študentskem življenju. Pri tem sta mi pomagala zlasti novinar Večera Otmar Klipšteter in novinar Dela Marjan Kos, za kar sem jima dolžan zahvalo, čeprav ju ni več med nami. Kasneje sem bil novinar in urednik časopisa Tovarne avtomobilov v Mariboru, imenovanega Skozi Tam. Izkušnje iz delovanja v Skupnosti študentov MVZ so mi pomagale, da smo v hudih časih, ko je največje mariborsko podjetje propadalo in šlo na koncu v stečaj, preživeli pokončno in dostojanstveno.
Danes sem, glede na izkušnje, ki sem njih pridobil v Skupnosti študentov, v Tovarni avtomobilov Maribor in nasploh v življenju, velik zagovornik uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Za to se borim že veliko let.
Če se upravičeno štejem za pripadnika študentske generacije 68, si drznem trditi, da so se napori in prizadevanja tedanjih generacij študentov izrodila v popolno nasprotje tistega, za kar smo si takrat prizadevali. Med drugim smo si prizadevali tudi za svobodo na poklicnem področju. V Jugoslaviji še ne tako opazno, v Sloveniji in v Evropski uniji pa o njej ni več niti sledu. Žal pa moram priznati, da tudi meni v tistih letih še ni uspelo in nisem zmogel dojeti dolgoročnih poledic svojih in naših skupnih prizadevanj.
