SPOMINJANJE NA NEKE ČASE – LETO 1974 JE BILO NAPOLNJENO S ŠTUDENTSKIMI TEMAMI
Bili so časi naše mladosti, vsakršnih želja in upanj, vedoželjnosti in odločenosti vse okoli nas spreminjati na bolje. Hoteli smo zasledovati najvišje vrednote, se razdajati zase in za druge, iz skromnosti smo črpali moč za solidarnost. Idealov smo imeli na pretek.
Spomini. Veliko jih je potonilo v globine oceana pozabe, nekaj jih je v sledeh, neizbrisne negujemo v večnost.
Študentska leta. Večina mladostnikov jih željno pričakuje. Nadejali smo se popolne svobode, verjeli, da bomo nabrali vsega za neznano obdobje odraslosti, iskali vzore in hodili po poteh lastnih odločitev.
Del vsega tega so bile naše aktivnosti za skupno dobro. Organizirano smo delali, da bi že zgodaj pokazali, kaj vse zmoremo. Večino tega življenja nam je omogočala študentska organizacija, polna različnih interesnih dejavnosti.
O tem bodo govorili moji spomini.
Na Biotehnično fakulteto, smer lesarstvo sem bil sprejet leta 1970. V organizirane dejavnosti Skupnosti študentov in Zveze komunistov sem se pričel vključevati konec leta 1972. To so bili časi, ko je univerzitetna organizacija študentov spodbujala študente, da so po fakultetah krepili organizirane dejavnosti.
Ljubljana je bila takrat univerzitetno mesto, ki je pokalo od študentskega vrenja, vsepovsod se je čutilo študentsko gibanje. Študentske ideje in zahteve so ostro rezale globoke brazde za prenovo družbe. Vrstila so se študentska zborovanja, tematske konference, organizirani in neorganizirani protesti, študentska glasila in Radio študent so bili polni kritičnih razmišljanj. Pričakovanja so bila visoka. Napovedovalo se je novo ustavo, demokratizacijo in modernizacijo družbe. Hoteli smo reformirati univerzo, zahtevali smo moderne metode študija, bistveno boljši socialno-ekonomski položaj študentov, na mednarodnem področju nam je šlo za pravičnost in svobodo za vse. Zelo smo bili občutljivi za položaj naših rojakov, manjšincev na Koroškem in v Italiji.
Zgodila pa se je 3. konferenca ZKJ, ki je zakoličila pot ukinitvi študentske organizacije in ustanovitvi enotne organizacije mladih.
Leta 1972 in v začetku leta 1973 smo na Biotehnični fakulteti svoje politične aktivnosti vodili po posameznih oddelkih. Aprila 1973 pa je prišlo končno do povezovanja in konstituirala se je Skupnost študentov Biotehnične fakultete. Ustvarjena je bila podlaga za organiziran pogovor študentov z vodstvom fakultete. Zanimala so nas predvsem vprašanja študijskih pogojev in tekočega življenja na fakulteti. Ob ustanovitvi SŠ BTF se je iz predstavnikov oddelkov oblikovalo številčno in močno jedro organizacije. Povezovali so nas podobni ideali in vrednote. Veliko smo se srečevali in pogovarjali. Ustvarjali smo dobesedno iz nič, na novo, kontinuitete ni bilo. To nas je močno povezovalo, nekatere tudi na osebnem intimnem nivoju. Od takrat se z mojo življenjsko družico prenašava še danes. In nisva bila edina.
Z ustanovitvijo fakultetne organizacije so se odprla vrata do organov Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov. Njihovo vodstvo je veliko naredilo za krepitev študentskega organiziranja po fakultetah. Iz Biotehnične fakultete so mene izvolili za delegata v skupščino SŠ LVZ. Tako se je začela moja dolga politična pot najprej v študentski organizaciji, kasneje v njeni naslednici ZSMS in končno v ZKS. Končal sem to pot (kot še mnogi drugi) s Kučanovim sestopom z oblasti. Stranska, po moje skrajno slaba posledica »njegovega« sestopa je bila, da se je odpovedalo mnogim odličnim, sposobnim, osebnostno poštenim kadrom, ki so zapustili politiko in se obrnili proti novim izzivom. Redki »naši« so ostali. Prazen prostor so napolnili nekdanji oportunisti, nesposobneži in stremuhi, ki so z največjimi napakami prenovili novo državo, izvedli strašanska prestrukturiranja narodovega bogastva, zakreditirali naše vnuke in najbrž še njihove vnuke in razprodali dobršen del skupnega imetja. Sami pa seveda enormno obogateli. Saj za to jim je v glavnem šlo. Visokoleteče besede o demokraciji in napredku so zbledele.
Januarja 1974 je bila volilna skupščina SŠ LVZ. Ne vem, kako se je to zgodilo, a mene so izvolili v izvršni odbor, ki ga je vodil Boris Muževič. Vedeli smo, da je zadnji mandat, s stisnjenimi zobmi smo opravljali naš novi posel, to je ustanavljanje nove skupne organizacije mladih. Glavne teme pa so vendarle bile nova ustava, reforma univerze, definiranje statusa študenta, štipendijska in kreditna politika. Konec decembra je bilo veliko zborovanje študentov v Študentskem naselju. Tu so se zgradili temelji kasnejšega družbenega dogovora o štipendiranju. Skupnost študentov je bila samostojna organizacija, zato so nam bila kar široko odprta vrata za pogovarjanje z drugimi centri odločanja v republiki. Vabili so nas zraven, nas poslušali, zdelo se nam je, da so naši predlogi enakopravni. Žal pa pogosto preveč napredni in zato nerazumljeni, ostajali smo na pol poti. Ko se je »vladajočim« včasih zazdelo, da si študenti politično privoščimo preveč, smo imeli s tem kar veliko dela. Recimo, ko je Radio študent zakuhal kakšno vročo oddajo ali pa je Tribuna objavila preveč provokativen članek. Tudi z zaplembami smo se morali spopasti. Taki so bili časi.
Ne le politične, tudi druge interesne dejavnosti so bile v dinamičnem razvoju. Za vse je zelo manjkalo denarja. Predvsem kultura, pa informiranje so bili dejavniki »jame brez dna«. Vsakodnevno smo se otepali z izgubami in se prerekali, kaj je pomembnejše, komu dati in komu ne dati.
Če povzamem, leto 1974 je bilo napolnjeno z našimi študentskimi temami, močno smo hoteli vplivati na vse družbene, tudi oblastne zadeve, z občutljivostjo mladosti smo obravnavali zahtevna politična vprašanja. To nam je šlo od rok, ker smo vendarle nastopali kot samostojni subjekt študentov. Pri tem smo dobro sodelovali z enako organizacijo iz Maribora. Vse bolj pa je postajalo jasno, da se bodo razmere v novi mladinski organizaciji spremenile.
Čakala nas je ustanovitev te nove organizacije in priprava kongresov. Zelo važno je bilo, kako bomo interese in položaj študentov vgradili v programsko in organizacijsko delovanje enotne organizacije.
Oktobra 1974 me Boris Muževič in Jože Korinšek »povabita na pivo«. Povesta, da so v kadrovskih postopkih izluščili odločitev in mene predlagali za predsednika predsedstva UK ZSMS. Zame je bil to strašanski nov izziv, nisem bil siguren, da mu bom kos. Obljubila sta mi vso pomoč (ta je bila kasneje res izdatna). In sem pristal.
12. novembra 1974 je potekala ustanovna konferenca UK ZSMS. Izvoljeno predsedstvo je bilo sestavljeno iz študentk in študentov, ki so se kalili v fakultetnem delu. Mene so izvolili za predsednika. Značilno, od republiške konference mladine ni bilo nikogar. Že takrat mi je bilo jasno, da naš status (enak kot preostale občinske organizacije) ne bo dovolj pomenil za uresničevanje življenjskih interesov študentov. Zanje se bo v novih razmerah težje boriti. Kasneje smo z muko nekaj najpomembnejšega vključili v programe te enotne mladinske organizacije in v kongresne materiale. Naše najboljše kadre smo vključevali v njihove komisije in odbore, da bi si zagotavljali naše programske in akcijske cilje.
Meni ni bilo lahko. Prišel sem s tehniške fakultete. Mislim, da po dolgih letih, večinoma so bili predsedniki družboslovci. Manjkala so mi mnoga znanja s področja sociologije, druga mehka znanja, ki so pomembna za delo z ljudmi, za razumevanje zahtevnih družbenih in ozko političnih procesov ter dogodkov. Stiskalo me je. Bom znal zagotoviti integriteto dela predsedstva? Bom znal prepričljivo uveljavljati in braniti interese študentov pred zunanjimi institucijami? Bom zmogel dobrega javnega nastopanja? Na srečo sem imel okoli sebe odlične sodelavce, ki so prišli z družboslovnih fakultet. Nanje sem se naslonil, ko me je »zmanjkovalo«. Zelo so mi pomagali. Odlično smo se ujemali, ostali smo prijatelji, do danes, še vedno se srečujemo vsako leto.
Posebej se moram spomniti tedenskih kolegijev pri rektorju. Takrat je bil rektor akademik prof. dr. Janez Milčinski. Izjemna osebnost, od njega sem se ogromno naučil. Kolegij so sestavljali vodje političnih organizacij Univerze, rektor in njegovi sodelavci. Med njimi sem se od prvega dne počutil enakopravnega. Medsebojni odnosi in način obravnavanja zahtevnih vsebin so mi pomembno krepili samozaupanje.
Normalno smo se že na začetku dela UK ZSMS odločili za kontinuiteto s prejšnjo organizacijo. Nobenega vprašanja nismo opustili. Smo pa stvari težje premikali. Spomnim se dogodka, ko se je najbolj razpravljalo o novem Zakonu o visokem šolstvu. Na sestanek v republiško skupščino nismo dobili vabila. Dobilo ga je republiško vodstvo, ki nas o tem ni obvestilo, ni nas vključilo. Zahteval sem sestanek s podpredsednikom izvršnega sveta. Takoj me je sprejel. Protestiral sem, ker so nas spregledali. Opravičil se je rekoč, da so povabili 10 predstavnikov Univerze, ki pa žal ni nobenega mesta namenila študentom. Podpredsedniku sem predstavil naša stališča o zakonu in povedal tudi, da smo oblikovali vrsto amandmajev. Do nas se je obnašal skrajno spoštljivo in z veseljem sprejel našo obsežno informacijo. Kasneje s pristopom k dogodkom v zvezi z zakonom (pa tudi drugim stvarem, recimo štipendiranje itd.) na republiškem nivoju nismo imeli več težav. Uspelo nam je v zakonu tako uveljaviti nekatere naše rešitve, mnogih pa žal ne (modernizacija dela, fleksibilnost univerzitetnega študija, socialni položaj študentov, zlasti pa status študenta – študent delavec). Dobili pa smo status upravljalca in nekakšnega ocenjevalca profesorjev.
Začetni zdrsi so nas izučili, da se je treba močno usmeriti v organe Univerze in v delovanje ljubljanske mladinske organizacije, ki je bila pomembna za odločitve mesta, kjer smo študirali in živeli. Republiški nivo smo »obdelovali« z izvirnostjo in močjo naših argumentov.
Delali smo, da bi organizacija ZSMS na vseh fakultetah zagotavljala prostor iniciativ in odločitev, ki bi uveljavljale interese študentov. Izjemno dopolnitev so pomenili študentski pokrajinski klubi, ki so odlično povezovali življenje študentov v Ljubljani z vsakodnevnostmi matičnega okolja, od koder so prihajali študentje. Delo teh klubov je bilo res živahno. Naravnost neverjetno množičnost in uspešnost pa so študentje izkazovali v raznih vsebinah obštudijskih dejavnosti. V obliki specializiranih organizacij so imeli osupljive dosežke. In pomembno, brez Radia Študent, Tribune, Časopisa za kritiko … in fakultetnih glasil bi študentje tavali v informacijski puščavi. Etablirani mediji so se zanimali predvsem za ekscese, o naših življenjskih in stanovskih vprašanjih pa skoraj niso poročali.
Vse to bogato dogajanje je imelo svojo ceno. Denarja je bilo itak vedno premalo. Dogovor je bil, da finančno podporo zagotavlja proračun, Univerza, Mesto Ljubljana in Republiška izobraževalna skupnost. Slednja se je povsem umaknila, Univerza je rekla, da nima, denar iz proračuna je pobasala Republiška konferenca mladine in nam nakazovala mesečne dvanajstine, jasno manjše, kot so bile v času samostojnosti. Zato smo morali v korenito finančno sanacijo, tudi zaradi izgub iz preteklosti. Dodatni denar smo potrebovali za Radio Študent, ki je moral v modernizacijo in v spremembo statusa iz zavoda v delovno organizacijo. Tu je delno pomagal Študentski servis, ki se je sončil v finančnem udobju, do njihovih finančnih presežkov pa takrat ZSMS še ni mogla.
Rdeča nit našega dela leta 1975 in 1976 je bila univerzitetna reforma in socialno-ekonomski položaj študentov. Glede slednjega smo bili nestrpni, Družbeni dogovor o štipendiranju se je slabo uresničeval, pogovori in postopki, da bi se zagotovilo več študentskih postelj, so se vlekli.
Naredili smo anketo po vseh fakultetah. Zbrani podatki so pokazali, da veliko število študentov štipendij nima, mnogim pa odobrenih niso izplačevali. Na vse deležnike smo pritiskali, da se stanje izboljša. Napredek je bil počasen, a čez čas smo vendarle lahko ugotavljali znatno število kadrovskih in socialnih štipendij.
Tudi trije novi stolpiči – študentski domovi za Bežigradom so začeli rasti.
Aprila 1975 je bil sprejet nov Zakon o visokem šolstvu. Prinesel je veliko dela pri spreminjanju statusa. Fakultete so se organizirale kot TOZD-i in OZD-i, status Univerze se je tudi spremenil. Pisali so se statuti, pravilniki, taki in drugačni dokumenti. Študentje smo volili prodekane študente in prorektorja študenta. Dobili smo svoja mesta v upravnih organih fakultet, tudi v svetu Univerze. Volili smo nekaj članov v habilitacijsko komisijo. Vse to smo razumeli kot ustvarjanje novih form. To je bila najbrž nujnost. Nas pa je zanimala vsebina, reforma študija, nove metode dela, uveljavljanje študenta kot subjekta študijskih, raziskovalnih in drugih procesov na Univerzi. To je šlo s težavo. Spotikali smo se na idejah in principih usmerjenega izobraževanja. Ono je bilo takrat top tema, objektivno pa povzročalo vsebinske konflikte, ki niso bili v prid modernizaciji študija. Podobno, kot je »tozdiranje« Univerze sililo v rešitve, ki niso bile primerne instituciji, kot je Univerza.
To pisanje bi moralo zajeti še mnoge teme, ki so bile predmet našega zanimanja v teh letih. Za principe kolektivnega vodenja in zlasti razvoj resničnih demokratičnih procesov smo imeli vedno veliko odzivnost. Mednarodni dogodki, predvsem konflikti po svetu so bili vedno resna priložnost, da so se študentje odzvali. Bilo je polno individualnih in skupinskih iniciativ. Začele so nas zanimati nove teme, kot je bila ekologija. Na začetku nejasen pojem je z akcijami in ozaveščanjem počasi postajal zavedanje, da moramo spremeniti obnašanje.
No, verjetno sem na marsikaj nehote pozabil.
Tudi zabavali smo se. Prekrasni so bili kulturni dogodki v mali dvorani Študentskega naselja. V veliki dvorani so se vrstili koncerti novih glasbenikov in skupin. Radio Študent je zagotavljal stik z najnovejšimi svetovnimi glasbenimi trendi in kulturnimi dogodki. Študentsko življenje je bilo res pestro.
Maja 1976 sem odložil funkcijo predsednika predsedstva UK ZSMS. Zdelo se mi je in tudi danes se mi zdi, da je bila transformacija samostojne študentske organizacije v enotno mladinsko organizacijo speljana tako, da so se ohranile vse značilnosti posebne skupine mladih. Posebnost je v tem, da ta skupina omejen čas živi in dela predvsem za to, da bi nabrala čim več znanja in sposobnosti za zahtevna in najbolj zahtevna dela. Da bodo ti ljudje kasneje znali vladati nad produkcijskimi in skupnimi družbenimi procesi. V vseh človeških okoljih so univerze posebni otoki, polni specifičnosti in izjemnosti. Njihovo življenje ne more brez zagotovljene samostojnosti, posebne svobode, ki ji rečemo akademska. Del tega je nujna samostojnost v samoorganiziranju najpomembnejših članov UNIVERZE, študentov. Samo zaradi njih univerze so, oni jim dajejo smisel in podlago za obstoj.
Bili so časi naše mladosti, vsakršnih želja in upanj, vedoželjnosti in odločenosti vse okoli nas spreminjati na bolje. Hoteli smo zasledovati najvišje vrednote, se razdajati zase in za druge, iz skromnosti smo črpali moč za solidarnost. Idealov smo imeli na pretek.
Spomini. Veliko jih je potonilo v globine oceana pozabe, nekaj jih je v sledeh, neizbrisne negujemo v večnost.
Študentska leta. Večina mladostnikov jih željno pričakuje. Nadejali smo se popolne svobode, verjeli, da bomo nabrali vsega za neznano obdobje odraslosti, iskali vzore in hodili po poteh lastnih odločitev.
Del vsega tega so bile naše aktivnosti za skupno dobro. Organizirano smo delali, da bi že zgodaj pokazali, kaj vse zmoremo. Večino tega življenja nam je omogočala študentska organizacija, polna različnih interesnih dejavnosti.
O tem bodo govorili moji spomini.
Na Biotehnično fakulteto, smer lesarstvo sem bil sprejet leta 1970. V organizirane dejavnosti Skupnosti študentov in Zveze komunistov sem se pričel vključevati konec leta 1972. To so bili časi, ko je univerzitetna organizacija študentov spodbujala študente, da so po fakultetah krepili organizirane dejavnosti.
Ljubljana je bila takrat univerzitetno mesto, ki je pokalo od študentskega vrenja, vsepovsod se je čutilo študentsko gibanje. Študentske ideje in zahteve so ostro rezale globoke brazde za prenovo družbe. Vrstila so se študentska zborovanja, tematske konference, organizirani in neorganizirani protesti, študentska glasila in Radio študent so bili polni kritičnih razmišljanj. Pričakovanja so bila visoka. Napovedovalo se je novo ustavo, demokratizacijo in modernizacijo družbe. Hoteli smo reformirati univerzo, zahtevali smo moderne metode študija, bistveno boljši socialno-ekonomski položaj študentov, na mednarodnem področju nam je šlo za pravičnost in svobodo za vse. Zelo smo bili občutljivi za položaj naših rojakov, manjšincev na Koroškem in v Italiji.
Zgodila pa se je 3. konferenca ZKJ, ki je zakoličila pot ukinitvi študentske organizacije in ustanovitvi enotne organizacije mladih.
Leta 1972 in v začetku leta 1973 smo na Biotehnični fakulteti svoje politične aktivnosti vodili po posameznih oddelkih. Aprila 1973 pa je prišlo končno do povezovanja in konstituirala se je Skupnost študentov Biotehnične fakultete. Ustvarjena je bila podlaga za organiziran pogovor študentov z vodstvom fakultete. Zanimala so nas predvsem vprašanja študijskih pogojev in tekočega življenja na fakulteti. Ob ustanovitvi SŠ BTF se je iz predstavnikov oddelkov oblikovalo številčno in močno jedro organizacije. Povezovali so nas podobni ideali in vrednote. Veliko smo se srečevali in pogovarjali. Ustvarjali smo dobesedno iz nič, na novo, kontinuitete ni bilo. To nas je močno povezovalo, nekatere tudi na osebnem intimnem nivoju. Od takrat se z mojo življenjsko družico prenašava še danes. In nisva bila edina.
Z ustanovitvijo fakultetne organizacije so se odprla vrata do organov Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov. Njihovo vodstvo je veliko naredilo za krepitev študentskega organiziranja po fakultetah. Iz Biotehnične fakultete so mene izvolili za delegata v skupščino SŠ LVZ. Tako se je začela moja dolga politična pot najprej v študentski organizaciji, kasneje v njeni naslednici ZSMS in končno v ZKS. Končal sem to pot (kot še mnogi drugi) s Kučanovim sestopom z oblasti. Stranska, po moje skrajno slaba posledica »njegovega« sestopa je bila, da se je odpovedalo mnogim odličnim, sposobnim, osebnostno poštenim kadrom, ki so zapustili politiko in se obrnili proti novim izzivom. Redki »naši« so ostali. Prazen prostor so napolnili nekdanji oportunisti, nesposobneži in stremuhi, ki so z največjimi napakami prenovili novo državo, izvedli strašanska prestrukturiranja narodovega bogastva, zakreditirali naše vnuke in najbrž še njihove vnuke in razprodali dobršen del skupnega imetja. Sami pa seveda enormno obogateli. Saj za to jim je v glavnem šlo. Visokoleteče besede o demokraciji in napredku so zbledele.
Januarja 1974 je bila volilna skupščina SŠ LVZ. Ne vem, kako se je to zgodilo, a mene so izvolili v izvršni odbor, ki ga je vodil Boris Muževič. Vedeli smo, da je zadnji mandat, s stisnjenimi zobmi smo opravljali naš novi posel, to je ustanavljanje nove skupne organizacije mladih. Glavne teme pa so vendarle bile nova ustava, reforma univerze, definiranje statusa študenta, štipendijska in kreditna politika. Konec decembra je bilo veliko zborovanje študentov v Študentskem naselju. Tu so se zgradili temelji kasnejšega družbenega dogovora o štipendiranju. Skupnost študentov je bila samostojna organizacija, zato so nam bila kar široko odprta vrata za pogovarjanje z drugimi centri odločanja v republiki. Vabili so nas zraven, nas poslušali, zdelo se nam je, da so naši predlogi enakopravni. Žal pa pogosto preveč napredni in zato nerazumljeni, ostajali smo na pol poti. Ko se je »vladajočim« včasih zazdelo, da si študenti politično privoščimo preveč, smo imeli s tem kar veliko dela. Recimo, ko je Radio študent zakuhal kakšno vročo oddajo ali pa je Tribuna objavila preveč provokativen članek. Tudi z zaplembami smo se morali spopasti. Taki so bili časi.
Ne le politične, tudi druge interesne dejavnosti so bile v dinamičnem razvoju. Za vse je zelo manjkalo denarja. Predvsem kultura, pa informiranje so bili dejavniki »jame brez dna«. Vsakodnevno smo se otepali z izgubami in se prerekali, kaj je pomembnejše, komu dati in komu ne dati.
Če povzamem, leto 1974 je bilo napolnjeno z našimi študentskimi temami, močno smo hoteli vplivati na vse družbene, tudi oblastne zadeve, z občutljivostjo mladosti smo obravnavali zahtevna politična vprašanja. To nam je šlo od rok, ker smo vendarle nastopali kot samostojni subjekt študentov. Pri tem smo dobro sodelovali z enako organizacijo iz Maribora. Vse bolj pa je postajalo jasno, da se bodo razmere v novi mladinski organizaciji spremenile.
Čakala nas je ustanovitev te nove organizacije in priprava kongresov. Zelo važno je bilo, kako bomo interese in položaj študentov vgradili v programsko in organizacijsko delovanje enotne organizacije.
Oktobra 1974 me Boris Muževič in Jože Korinšek »povabita na pivo«. Povesta, da so v kadrovskih postopkih izluščili odločitev in mene predlagali za predsednika predsedstva UK ZSMS. Zame je bil to strašanski nov izziv, nisem bil siguren, da mu bom kos. Obljubila sta mi vso pomoč (ta je bila kasneje res izdatna). In sem pristal.
12. novembra 1974 je potekala ustanovna konferenca UK ZSMS. Izvoljeno predsedstvo je bilo sestavljeno iz študentk in študentov, ki so se kalili v fakultetnem delu. Mene so izvolili za predsednika. Značilno, od republiške konference mladine ni bilo nikogar. Že takrat mi je bilo jasno, da naš status (enak kot preostale občinske organizacije) ne bo dovolj pomenil za uresničevanje življenjskih interesov študentov. Zanje se bo v novih razmerah težje boriti. Kasneje smo z muko nekaj najpomembnejšega vključili v programe te enotne mladinske organizacije in v kongresne materiale. Naše najboljše kadre smo vključevali v njihove komisije in odbore, da bi si zagotavljali naše programske in akcijske cilje.
Meni ni bilo lahko. Prišel sem s tehniške fakultete. Mislim, da po dolgih letih, večinoma so bili predsedniki družboslovci. Manjkala so mi mnoga znanja s področja sociologije, druga mehka znanja, ki so pomembna za delo z ljudmi, za razumevanje zahtevnih družbenih in ozko političnih procesov ter dogodkov. Stiskalo me je. Bom znal zagotoviti integriteto dela predsedstva? Bom znal prepričljivo uveljavljati in braniti interese študentov pred zunanjimi institucijami? Bom zmogel dobrega javnega nastopanja? Na srečo sem imel okoli sebe odlične sodelavce, ki so prišli z družboslovnih fakultet. Nanje sem se naslonil, ko me je »zmanjkovalo«. Zelo so mi pomagali. Odlično smo se ujemali, ostali smo prijatelji, do danes, še vedno se srečujemo vsako leto.
Posebej se moram spomniti tedenskih kolegijev pri rektorju. Takrat je bil rektor akademik prof. dr. Janez Milčinski. Izjemna osebnost, od njega sem se ogromno naučil. Kolegij so sestavljali vodje političnih organizacij Univerze, rektor in njegovi sodelavci. Med njimi sem se od prvega dne počutil enakopravnega. Medsebojni odnosi in način obravnavanja zahtevnih vsebin so mi pomembno krepili samozaupanje.
Normalno smo se že na začetku dela UK ZSMS odločili za kontinuiteto s prejšnjo organizacijo. Nobenega vprašanja nismo opustili. Smo pa stvari težje premikali. Spomnim se dogodka, ko se je najbolj razpravljalo o novem Zakonu o visokem šolstvu. Na sestanek v republiško skupščino nismo dobili vabila. Dobilo ga je republiško vodstvo, ki nas o tem ni obvestilo, ni nas vključilo. Zahteval sem sestanek s podpredsednikom izvršnega sveta. Takoj me je sprejel. Protestiral sem, ker so nas spregledali. Opravičil se je rekoč, da so povabili 10 predstavnikov Univerze, ki pa žal ni nobenega mesta namenila študentom. Podpredsedniku sem predstavil naša stališča o zakonu in povedal tudi, da smo oblikovali vrsto amandmajev. Do nas se je obnašal skrajno spoštljivo in z veseljem sprejel našo obsežno informacijo. Kasneje s pristopom k dogodkom v zvezi z zakonom (pa tudi drugim stvarem, recimo štipendiranje itd.) na republiškem nivoju nismo imeli več težav. Uspelo nam je v zakonu tako uveljaviti nekatere naše rešitve, mnogih pa žal ne (modernizacija dela, fleksibilnost univerzitetnega študija, socialni položaj študentov, zlasti pa status študenta – študent delavec). Dobili pa smo status upravljalca in nekakšnega ocenjevalca profesorjev.
Začetni zdrsi so nas izučili, da se je treba močno usmeriti v organe Univerze in v delovanje ljubljanske mladinske organizacije, ki je bila pomembna za odločitve mesta, kjer smo študirali in živeli. Republiški nivo smo »obdelovali« z izvirnostjo in močjo naših argumentov.
Delali smo, da bi organizacija ZSMS na vseh fakultetah zagotavljala prostor iniciativ in odločitev, ki bi uveljavljale interese študentov. Izjemno dopolnitev so pomenili študentski pokrajinski klubi, ki so odlično povezovali življenje študentov v Ljubljani z vsakodnevnostmi matičnega okolja, od koder so prihajali študentje. Delo teh klubov je bilo res živahno. Naravnost neverjetno množičnost in uspešnost pa so študentje izkazovali v raznih vsebinah obštudijskih dejavnosti. V obliki specializiranih organizacij so imeli osupljive dosežke. In pomembno, brez Radia Študent, Tribune, Časopisa za kritiko … in fakultetnih glasil bi študentje tavali v informacijski puščavi. Etablirani mediji so se zanimali predvsem za ekscese, o naših življenjskih in stanovskih vprašanjih pa skoraj niso poročali.
Vse to bogato dogajanje je imelo svojo ceno. Denarja je bilo itak vedno premalo. Dogovor je bil, da finančno podporo zagotavlja proračun, Univerza, Mesto Ljubljana in Republiška izobraževalna skupnost. Slednja se je povsem umaknila, Univerza je rekla, da nima, denar iz proračuna je pobasala Republiška konferenca mladine in nam nakazovala mesečne dvanajstine, jasno manjše, kot so bile v času samostojnosti. Zato smo morali v korenito finančno sanacijo, tudi zaradi izgub iz preteklosti. Dodatni denar smo potrebovali za Radio Študent, ki je moral v modernizacijo in v spremembo statusa iz zavoda v delovno organizacijo. Tu je delno pomagal Študentski servis, ki se je sončil v finančnem udobju, do njihovih finančnih presežkov pa takrat ZSMS še ni mogla.
Rdeča nit našega dela leta 1975 in 1976 je bila univerzitetna reforma in socialno-ekonomski položaj študentov. Glede slednjega smo bili nestrpni, Družbeni dogovor o štipendiranju se je slabo uresničeval, pogovori in postopki, da bi se zagotovilo več študentskih postelj, so se vlekli.
Naredili smo anketo po vseh fakultetah. Zbrani podatki so pokazali, da veliko število študentov štipendij nima, mnogim pa odobrenih niso izplačevali. Na vse deležnike smo pritiskali, da se stanje izboljša. Napredek je bil počasen, a čez čas smo vendarle lahko ugotavljali znatno število kadrovskih in socialnih štipendij.
Tudi trije novi stolpiči – študentski domovi za Bežigradom so začeli rasti.
Aprila 1975 je bil sprejet nov Zakon o visokem šolstvu. Prinesel je veliko dela pri spreminjanju statusa. Fakultete so se organizirale kot TOZD-i in OZD-i, status Univerze se je tudi spremenil. Pisali so se statuti, pravilniki, taki in drugačni dokumenti. Študentje smo volili prodekane študente in prorektorja študenta. Dobili smo svoja mesta v upravnih organih fakultet, tudi v svetu Univerze. Volili smo nekaj članov v habilitacijsko komisijo. Vse to smo razumeli kot ustvarjanje novih form. To je bila najbrž nujnost. Nas pa je zanimala vsebina, reforma študija, nove metode dela, uveljavljanje študenta kot subjekta študijskih, raziskovalnih in drugih procesov na Univerzi. To je šlo s težavo. Spotikali smo se na idejah in principih usmerjenega izobraževanja. Ono je bilo takrat top tema, objektivno pa povzročalo vsebinske konflikte, ki niso bili v prid modernizaciji študija. Podobno, kot je »tozdiranje« Univerze sililo v rešitve, ki niso bile primerne instituciji, kot je Univerza.
To pisanje bi moralo zajeti še mnoge teme, ki so bile predmet našega zanimanja v teh letih. Za principe kolektivnega vodenja in zlasti razvoj resničnih demokratičnih procesov smo imeli vedno veliko odzivnost. Mednarodni dogodki, predvsem konflikti po svetu so bili vedno resna priložnost, da so se študentje odzvali. Bilo je polno individualnih in skupinskih iniciativ. Začele so nas zanimati nove teme, kot je bila ekologija. Na začetku nejasen pojem je z akcijami in ozaveščanjem počasi postajal zavedanje, da moramo spremeniti obnašanje.
No, verjetno sem na marsikaj nehote pozabil.
Tudi zabavali smo se. Prekrasni so bili kulturni dogodki v mali dvorani Študentskega naselja. V veliki dvorani so se vrstili koncerti novih glasbenikov in skupin. Radio Študent je zagotavljal stik z najnovejšimi svetovnimi glasbenimi trendi in kulturnimi dogodki. Študentsko življenje je bilo res pestro.
Maja 1976 sem odložil funkcijo predsednika predsedstva UK ZSMS. Zdelo se mi je in tudi danes se mi zdi, da je bila transformacija samostojne študentske organizacije v enotno mladinsko organizacijo speljana tako, da so se ohranile vse značilnosti posebne skupine mladih. Posebnost je v tem, da ta skupina omejen čas živi in dela predvsem za to, da bi nabrala čim več znanja in sposobnosti za zahtevna in najbolj zahtevna dela. Da bodo ti ljudje kasneje znali vladati nad produkcijskimi in skupnimi družbenimi procesi. V vseh človeških okoljih so univerze posebni otoki, polni specifičnosti in izjemnosti. Njihovo življenje ne more brez zagotovljene samostojnosti, posebne svobode, ki ji rečemo akademska. Del tega je nujna samostojnost v samoorganiziranju najpomembnejših članov UNIVERZE, študentov. Samo zaradi njih univerze so, oni jim dajejo smisel in podlago za obstoj.
