MOJA PRVA RADIJSKA LJUBEZEN – TO JE PA BIL RADIO ŠTUDENT
Za nas študente s Primorske in Istre je bil študij v Ljubljani nekaj podobnega kot delo v tujini. Pri tem smo dobili svojo uteho v združevanju v pokrajinskih klubih. Naš Klub študentov obalnih občin je bil med najbolj aktivnimi kot smo takrat dejali, tudi v povezovanju z ostalimi primorskimi klubi, če ne drugače ob vinu in mortadeli. Nekateri z morja smo se bodro spoznali s tistimi s Krasa že prej v srednjih šolah, z Goričani in severnejšimi pa v skupnih delavnih brigad. Trdne vezi smo imeli tudi s študenti z one strani meje z Italijo, saj je meja razdelila ljudi, ki so se borili proti skupnemu sovražniku kar 25 let, celo sorodstva, v Ljubljani pa se je ta pripadnost skupni primorski samo še utrdila. Naši kolegi z osrednje Slovenije ali z druge strani rapalske meje v večini tega niso nikoli razumeli, in še sedaj ne, zato pa sem tudi napisal kar nekaj knjig, sploh pa Primorska dežela, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, Roža osapska, Prekomorci …
Že takrat sem opazil, da nas Primorce bolje razumejo drugi obmejni Slovenci s Koroške, Prekmurja in Štajerske, kot pa tisti osrednjega dela Slovenije. Takrat smo se med sabo pogovarjali, kako bi se morali z Mariborom povezati s tunelom pod Ljubljano ali pa viaduktom. Mogoče sem tudi zato se že takrat ogrel za idejo študentskega radia, ki je ob udaru popa in rocka ter okostenelosti Radia Ljubljana letela v oblake. Prva razmišljanja o tem sem zasledil že v našem Klubu študentov obalnih občin in to v mojem prvem študijskem letu 1967/68. Takrat se je za to idejo posebej ogrel predsednik našega kluba Peter Bekeš, ki je nato kot član predsedstva RK ZSMS to idejo tudi potiskal naprej. Pozimi v naslednjem študijskem letu nas je nekaj študentov novinarstva, ki smo imeli večje izkušnje s honorarnim delom na RTV, Delu in drugih profesionalnih uredništvih, tudi povabil na pravi pripravljalni pogovor nekega iniciativnega odbora za ustanovitev študentskega radia. Ne spomnim se vseh, dobro pa Vodopivca, s katerim sva bila skupaj v brigadi in je vodil goriški klub, Braneta Šturma, ki je bil navdušen nad radijsko tehniko in Borisa Muževiča, ki sta ga je bolj kot mene zanimala študentska revolucija in izolska rok scena. Govorili so tudi, kdo naj bi kaj vodil, pa me je ena oseba motila in sem se raje umaknil, kot da bi imel takega šefa. Decembra 1989 ga ni bilo več na seznamu in zato sem tudi prišel v že skoraj končane radijske prostore v 7. bloku ŠN. Boris me je prepričeval, da bi pomagal pri pripravljanju poročil in dnevnika, Jože Šlander, ki je postal direktor pa, da bi pomagal tudi pri oblikovanju programa. Redno delo v poročilih je bilo zame preveč obvezujoče, zato sem sprejel raje občasno poročevalsko delo.
Med tem sem pripravil tudi kakšno reportažo. Prva večja in skoraj eno uro trajajoča je bila za opoldanski enourni blok na božič 1969. Posnel sem jo tisto noč na polnočnici v Ljubljanski stolni cerkvi in pred njo. Z oddajo sem sprožil več odmevov, ampak bolj kot s tem, kar so mi govorili udeleženci polnočnice, z glasbo, bočnimi pesmimi, ki sem jih posnel kar v Stolnici. Če se spomnim, ni bilo toliko kritik, ampak predvsem veliko pohval, še največ za kvaliteto posnetkov, sploh petja. Odmevni sta bili tudi moji oddaji z manjšinci, prva z našimi slovenskimi študenti iz Italije in druga z italijanskimi z Obale in Istre. Tega Ljubljana, sploh Slovenija, ni poznala. Nek moj študentski kolega, kasneje dr. znanosti in politik je na primer ob sprejemu nekega italijanskega manjšinskega študenta v našo osnovno organizacijo ZK protestno zapustil sestanek in prav kričal po hodniku faksa, da bo pa on izstopil iz partije, ker smo vanjo prejeli »Italijana«. Pa takrat še ni.
Pritegnilo me je tudi enkrat tedensko redaktorsko delo v opoldanskem enournem programskem bloku, ki je bil pravi eksperiment novega radia. Tu smo se zelo lepo ujeli z glasbenim urednikom Rihardom Kislihom, Branetom in nekaterimi bralci, ki so si želeli postati voditelji programa. Rihard si je zamislil izredno uspešno kontaktno oddajo Glasbena skrinja, ki je bila neke vrste glasba po željah v kateri smo že takoj po klicu poslušalcev objavili njihovo zaželeno skladbo. Jaz sem imel tudi moj osebni mali prenosni magnetofon, pa sem zavezal mikrofona na telefonsko slušalko in začel snemati te želje, nato pa smo prestavili trak na studijski magnetofon in pogovor že čez minuto predvajali v eter. Braneta ta tehnična rešitev ni veselila, pa je čez noč razšravfal mešalno mizo in nanjoprelotalžice iz telefona, tako da sta to mojo vlogo prevzela voditelja v studiu in tako smo dobili prvo neposredno v živo vodeno kontaktno oddajo. Na to se je najprej odzvala publika, ki je prav ponorela in nato še uprava Pošte Slovenije, ki nam je hotela to oddajo ukiniti, saj so mi zatrjevali, da jim bo sicer ljubljanska telefonska postaja pregorela zaradi klicev. To povezavo telefona sem kmalu izkoristil tudi za živo oglašanje z odkritja kipa Jurija Vege v parku pri FE.
To je bil čas naše razmeroma uspešne študentske revolucije, ko smo dobili v republiški skupščini tudi dva študentska poslanca, mene pa je je Šlander prijavil v Republiški skupščini kot akreditiranega novinarja Radia študent, dobil sem izkaznico za vstop in gibanje po stavbi. Moram povedat, da so me v sekretariatu skupščine zelo lepo sprejeli, na razpolago so mi bili za vse informacije in mi omogočili da sem en njihov telefon celo odprl in se nanj priključil s krokodilčki da sem se lahko neposredno oglasil v naš program. Celo posneti pogovor sem spustil v eter. Spomnim pa se, da me je po neki daljši oddaji o aktualni razpravi v Skupščini, ki pa sem jo vodil iz studia poklical nek resen moški glas, predstavil da je z uprave za notranje zadeve in mi očital, da objavljam samo posnetke s študentskima poslancema, zakaj ne tudi s drugimi, sploh pa predsednikom. Pa sem mu odgovoril, da zato, ker smo mi študentski radio, ki ga zanima predvsem delo naših poslancev, o čemer pa Radio Ljubljana ne poroča, in ker imamo zelo omejen čas oddajanja. Pa je nehal in me nikoli več niso klicali.
To je bil prvi pravi radijski program v živo pa ne samo v takratni Jugoslaviji, ki je potekal brez kakršnih koli posebnih uredniških varovalk. To je bila tista novinarska svoboda, kakršno smo si jo želeli, o tem pa več v knjigi Radio kot Radio Koper. Program je postal tako sproščen, da sta voditelja, če se ne motim Tone Bertoncelj in Tatjana Vovk v živo povedala tudi to da sem se razšel s punco in da sedaj iščem novo, s katero bi se še to nedeljo poročil. Moj kolega Vlado, ki pa nato žurko ni bil povabljen, je nato v Anteni napisal, da je poroka v soboto sicer bila zelo vesela in živahna, vendar brez neveste …
Da tudi o tem se je takrat pisalo, škoda pa da se ni o čem drugem … Je pa danes prav, da napišem dogodek z nekega pomladnega dne leta 1970, ko sem se vračal z Radia Študent. Že ko sem se z avtobusne postaje bližal FSPN bližal našemi FSPN sem opazil našega dekana Vlada Benka, kako zelo zamišljeno hodi okrog zelenega otočka pred vhodom. Ko sem prišel zraven sem ga ogovoril, saj sva se dobro poznala tudi zato ker sem bil predstavnik študentov v znanstveno pedagoškem svetu faksa, in mu dejal naj ne bo v takih skrbeh, saj sem prej v skupščini slišal od nekega s cekaja, da on ni več na seznamu tistih, ki naj bi jih spravili s faksa. Pa mi je odgovoril nekako takole:
»To sem tudi jaz prav danes slišal, ampak sem slišal tudi, da ste sedaj vi na tistem seznamu.«
»Kdo, jaz?«
»Ne ti, ne. Vi študenti, ki ste tudi z Radiom Študent prevzeli iniciativo študentske revolucije od FF.«
»Bodo sedaj nas vrgli s faksa?«
»Ne, ne, le tu bomo morali odpreti poseben oddelek za oficirje JLA.«
»Kaj? Bomo sedaj imeli po naših hodnikih ljudi v vojaških uniformah?«
»Ne, gre za tiste oficirje, ki so v civilu, za kosovce. Tudi ti so oficirji, in naš CK je na to pristal, saj ima Slovenija v JLA premajhen delež oficirjev. Ti pa so še toliko bolj pomembni. Gre za neke vrste klin, ki naj bi ga zabili med vas študente in vaše gibanje.«
Na naslednji seji znanstveno pedagoškega sveta sem že slišal za predlog, da se ustanovi novi oddelek za dvoletno izobraževanje civilnih kadrov za Teritorialno obrambo, torej za našo slovensko vojsko, na seji sveta doma FSPN, pa da moramo prvo in drugo nadstropje stolpnice nameniti izključno tem študentom obramboslovja.
Jaz sem nato pred poletnimi počitnicami prekinil sodelovanje z Radiom Študent, a ne zaradi tega, ampak zato ker sem se moral med študijem sam preživljati z novinarskimi honorarji, Radio Študent pa mi je za vse delo skupaj plačeval le 4.800 dinarjev na mesec. Za primerjavo: novi Stop mi je samo za en članek plačal dvakrat več, Antena celo 4 krat in enolončnic brez mesa ali pomfrija z grahovo omako mi je bilo že dovolj, pa sem se poslovil od tega radia, saj mi je Toš ponudil za redno študentsko delo v njegovem inštitutu že skorajda pravo plačo, a ker me je bolj vleklo novinarstvo, me je čez eno leto Milan Merčun zvabil v uredništvo dnevnoinformativnih oddaj radia Ljubljana, končno pa Mario Abram na Radio Koper- Capodistria, kjer sem lahko po vojaščini z novim direktorjem Mirom Kocjanom uresničil svoj načrt iz diplomske naloge o ločenih valovih in samostojnemu slovenskemu programu.
Nekaj let zatem, ko sem bil že šef na Radiu Koper, mi je neki novinar povedal, da je on tako služil, da je predaval študentom obramboslovja na FSPN, saj nekateri profesorji jim niso hoteli, pa da ga je neki študent stalno »gnjavil« z vprašanji o Goebbelsu.
Za nas študente s Primorske in Istre je bil študij v Ljubljani nekaj podobnega kot delo v tujini. Pri tem smo dobili svojo uteho v združevanju v pokrajinskih klubih. Naš Klub študentov obalnih občin je bil med najbolj aktivnimi kot smo takrat dejali, tudi v povezovanju z ostalimi primorskimi klubi, če ne drugače ob vinu in mortadeli. Nekateri z morja smo se bodro spoznali s tistimi s Krasa že prej v srednjih šolah, z Goričani in severnejšimi pa v skupnih delavnih brigad. Trdne vezi smo imeli tudi s študenti z one strani meje z Italijo, saj je meja razdelila ljudi, ki so se borili proti skupnemu sovražniku kar 25 let, celo sorodstva, v Ljubljani pa se je ta pripadnost skupni primorski samo še utrdila. Naši kolegi z osrednje Slovenije ali z druge strani rapalske meje v večini tega niso nikoli razumeli, in še sedaj ne, zato pa sem tudi napisal kar nekaj knjig, sploh pa Primorska dežela, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, Roža osapska, Prekomorci …
Že takrat sem opazil, da nas Primorce bolje razumejo drugi obmejni Slovenci s Koroške, Prekmurja in Štajerske, kot pa tisti osrednjega dela Slovenije. Takrat smo se med sabo pogovarjali, kako bi se morali z Mariborom povezati s tunelom pod Ljubljano ali pa viaduktom. Mogoče sem tudi zato se že takrat ogrel za idejo študentskega radia, ki je ob udaru popa in rocka ter okostenelosti Radia Ljubljana letela v oblake. Prva razmišljanja o tem sem zasledil že v našem Klubu študentov obalnih občin in to v mojem prvem študijskem letu 1967/68. Takrat se je za to idejo posebej ogrel predsednik našega kluba Peter Bekeš, ki je nato kot član predsedstva RK ZSMS to idejo tudi potiskal naprej. Pozimi v naslednjem študijskem letu nas je nekaj študentov novinarstva, ki smo imeli večje izkušnje s honorarnim delom na RTV, Delu in drugih profesionalnih uredništvih, tudi povabil na pravi pripravljalni pogovor nekega iniciativnega odbora za ustanovitev študentskega radia. Ne spomnim se vseh, dobro pa Vodopivca, s katerim sva bila skupaj v brigadi in je vodil goriški klub, Braneta Šturma, ki je bil navdušen nad radijsko tehniko in Borisa Muževiča, ki sta ga je bolj kot mene zanimala študentska revolucija in izolska rok scena. Govorili so tudi, kdo naj bi kaj vodil, pa me je ena oseba motila in sem se raje umaknil, kot da bi imel takega šefa. Decembra 1989 ga ni bilo več na seznamu in zato sem tudi prišel v že skoraj končane radijske prostore v 7. bloku ŠN. Boris me je prepričeval, da bi pomagal pri pripravljanju poročil in dnevnika, Jože Šlander, ki je postal direktor pa, da bi pomagal tudi pri oblikovanju programa. Redno delo v poročilih je bilo zame preveč obvezujoče, zato sem sprejel raje občasno poročevalsko delo.
Med tem sem pripravil tudi kakšno reportažo. Prva večja in skoraj eno uro trajajoča je bila za opoldanski enourni blok na božič 1969. Posnel sem jo tisto noč na polnočnici v Ljubljanski stolni cerkvi in pred njo. Z oddajo sem sprožil več odmevov, ampak bolj kot s tem, kar so mi govorili udeleženci polnočnice, z glasbo, bočnimi pesmimi, ki sem jih posnel kar v Stolnici. Če se spomnim, ni bilo toliko kritik, ampak predvsem veliko pohval, še največ za kvaliteto posnetkov, sploh petja. Odmevni sta bili tudi moji oddaji z manjšinci, prva z našimi slovenskimi študenti iz Italije in druga z italijanskimi z Obale in Istre. Tega Ljubljana, sploh Slovenija, ni poznala. Nek moj študentski kolega, kasneje dr. znanosti in politik je na primer ob sprejemu nekega italijanskega manjšinskega študenta v našo osnovno organizacijo ZK protestno zapustil sestanek in prav kričal po hodniku faksa, da bo pa on izstopil iz partije, ker smo vanjo prejeli »Italijana«. Pa takrat še ni.
Pritegnilo me je tudi enkrat tedensko redaktorsko delo v opoldanskem enournem programskem bloku, ki je bil pravi eksperiment novega radia. Tu smo se zelo lepo ujeli z glasbenim urednikom Rihardom Kislihom, Branetom in nekaterimi bralci, ki so si želeli postati voditelji programa. Rihard si je zamislil izredno uspešno kontaktno oddajo Glasbena skrinja, ki je bila neke vrste glasba po željah v kateri smo že takoj po klicu poslušalcev objavili njihovo zaželeno skladbo. Jaz sem imel tudi moj osebni mali prenosni magnetofon, pa sem zavezal mikrofona na telefonsko slušalko in začel snemati te želje, nato pa smo prestavili trak na studijski magnetofon in pogovor že čez minuto predvajali v eter. Braneta ta tehnična rešitev ni veselila, pa je čez noč razšravfal mešalno mizo in nanjoprelotalžice iz telefona, tako da sta to mojo vlogo prevzela voditelja v studiu in tako smo dobili prvo neposredno v živo vodeno kontaktno oddajo. Na to se je najprej odzvala publika, ki je prav ponorela in nato še uprava Pošte Slovenije, ki nam je hotela to oddajo ukiniti, saj so mi zatrjevali, da jim bo sicer ljubljanska telefonska postaja pregorela zaradi klicev. To povezavo telefona sem kmalu izkoristil tudi za živo oglašanje z odkritja kipa Jurija Vege v parku pri FE.
To je bil čas naše razmeroma uspešne študentske revolucije, ko smo dobili v republiški skupščini tudi dva študentska poslanca, mene pa je je Šlander prijavil v Republiški skupščini kot akreditiranega novinarja Radia študent, dobil sem izkaznico za vstop in gibanje po stavbi. Moram povedat, da so me v sekretariatu skupščine zelo lepo sprejeli, na razpolago so mi bili za vse informacije in mi omogočili da sem en njihov telefon celo odprl in se nanj priključil s krokodilčki da sem se lahko neposredno oglasil v naš program. Celo posneti pogovor sem spustil v eter. Spomnim pa se, da me je po neki daljši oddaji o aktualni razpravi v Skupščini, ki pa sem jo vodil iz studia poklical nek resen moški glas, predstavil da je z uprave za notranje zadeve in mi očital, da objavljam samo posnetke s študentskima poslancema, zakaj ne tudi s drugimi, sploh pa predsednikom. Pa sem mu odgovoril, da zato, ker smo mi študentski radio, ki ga zanima predvsem delo naših poslancev, o čemer pa Radio Ljubljana ne poroča, in ker imamo zelo omejen čas oddajanja. Pa je nehal in me nikoli več niso klicali.
To je bil prvi pravi radijski program v živo pa ne samo v takratni Jugoslaviji, ki je potekal brez kakršnih koli posebnih uredniških varovalk. To je bila tista novinarska svoboda, kakršno smo si jo želeli, o tem pa več v knjigi Radio kot Radio Koper. Program je postal tako sproščen, da sta voditelja, če se ne motim Tone Bertoncelj in Tatjana Vovk v živo povedala tudi to da sem se razšel s punco in da sedaj iščem novo, s katero bi se še to nedeljo poročil. Moj kolega Vlado, ki pa nato žurko ni bil povabljen, je nato v Anteni napisal, da je poroka v soboto sicer bila zelo vesela in živahna, vendar brez neveste …
Da tudi o tem se je takrat pisalo, škoda pa da se ni o čem drugem … Je pa danes prav, da napišem dogodek z nekega pomladnega dne leta 1970, ko sem se vračal z Radia Študent. Že ko sem se z avtobusne postaje bližal FSPN bližal našemi FSPN sem opazil našega dekana Vlada Benka, kako zelo zamišljeno hodi okrog zelenega otočka pred vhodom. Ko sem prišel zraven sem ga ogovoril, saj sva se dobro poznala tudi zato ker sem bil predstavnik študentov v znanstveno pedagoškem svetu faksa, in mu dejal naj ne bo v takih skrbeh, saj sem prej v skupščini slišal od nekega s cekaja, da on ni več na seznamu tistih, ki naj bi jih spravili s faksa. Pa mi je odgovoril nekako takole:
»To sem tudi jaz prav danes slišal, ampak sem slišal tudi, da ste sedaj vi na tistem seznamu.«
»Kdo, jaz?«
»Ne ti, ne. Vi študenti, ki ste tudi z Radiom Študent prevzeli iniciativo študentske revolucije od FF.«
»Bodo sedaj nas vrgli s faksa?«
»Ne, ne, le tu bomo morali odpreti poseben oddelek za oficirje JLA.«
»Kaj? Bomo sedaj imeli po naših hodnikih ljudi v vojaških uniformah?«
»Ne, gre za tiste oficirje, ki so v civilu, za kosovce. Tudi ti so oficirji, in naš CK je na to pristal, saj ima Slovenija v JLA premajhen delež oficirjev. Ti pa so še toliko bolj pomembni. Gre za neke vrste klin, ki naj bi ga zabili med vas študente in vaše gibanje.«
Na naslednji seji znanstveno pedagoškega sveta sem že slišal za predlog, da se ustanovi novi oddelek za dvoletno izobraževanje civilnih kadrov za Teritorialno obrambo, torej za našo slovensko vojsko, na seji sveta doma FSPN, pa da moramo prvo in drugo nadstropje stolpnice nameniti izključno tem študentom obramboslovja.
Jaz sem nato pred poletnimi počitnicami prekinil sodelovanje z Radiom Študent, a ne zaradi tega, ampak zato ker sem se moral med študijem sam preživljati z novinarskimi honorarji, Radio Študent pa mi je za vse delo skupaj plačeval le 4.800 dinarjev na mesec. Za primerjavo: novi Stop mi je samo za en članek plačal dvakrat več, Antena celo 4 krat in enolončnic brez mesa ali pomfrija z grahovo omako mi je bilo že dovolj, pa sem se poslovil od tega radia, saj mi je Toš ponudil za redno študentsko delo v njegovem inštitutu že skorajda pravo plačo, a ker me je bolj vleklo novinarstvo, me je čez eno leto Milan Merčun zvabil v uredništvo dnevnoinformativnih oddaj radia Ljubljana, končno pa Mario Abram na Radio Koper- Capodistria, kjer sem lahko po vojaščini z novim direktorjem Mirom Kocjanom uresničil svoj načrt iz diplomske naloge o ločenih valovih in samostojnemu slovenskemu programu.
Nekaj let zatem, ko sem bil že šef na Radiu Koper, mi je neki novinar povedal, da je on tako služil, da je predaval študentom obramboslovja na FSPN, saj nekateri profesorji jim niso hoteli, pa da ga je neki študent stalno »gnjavil« z vprašanji o Goebbelsu.
