Prosim …
z neba višav
dežnih kapljic
da namoči zemljo:
polja,
gozdove,
vrtove,
cvetove.
Da bo vsejano
raslo,
dozorelo,
da bom požel
in pel tebi,
dež,
hvalospev.
JE ČAS
Je čas,
ko je pesem,
ko cveti,
ko vse rodi.
Je čas,
ko pesmi ni,
ko se roža suši,
ko dan zbeži.
Je čas,
ki je bil
in ga več ni.
Glasen,
nato tih,
in na koncu
v molku.
KONEC
Plamen sveče utripa
kot bolno srce.
Ko dogori,
obmolkne.
Le kje si zdaj ti?
Si mar v žalostni reki,
ki teče brez konca
v mojih prsih?
Ti si v spominu
iz belih dvoran,
belih in črnih oblek,
lestencev
in vina v kozarcih.
S teboj odhajam
do končnega razpotja,
kjer se vse prepleta,
kjer pot zastane
in plamen sveče utripa
kot bolno srce.
MOLITEV
Prosim …
z neba višav
dežnih kapljic
da namoči zemljo:
polja,
gozdove,
vrtove,
cvetove.
Da bo vsejano
raslo,
dozorelo,
da bom požel
in pel tebi,
dež,
hvalospev.
JE ČAS
Je čas,
ko je pesem,
ko cveti,
ko vse rodi.
Je čas,
ko pesmi ni,
ko se roža suši,
ko dan zbeži.
Je čas,
ki je bil
in ga več ni.
Glasen,
nato tih,
in na koncu
v molku.
KONEC
Plamen sveče utripa
kot bolno srce.
Ko dogori,
obmolkne.
Le kje si zdaj ti?
Si mar v žalostni reki,
ki teče brez konca
v mojih prsih?
Ti si v spominu
iz belih dvoran,
belih in črnih oblek,
lestencev
in vina v kozarcih.
S teboj odhajam
do končnega razpotja,
kjer se vse prepleta,
kjer pot zastane
in plamen sveče utripa
kot bolno srce.
