V nemirnem letu 1968 je bil predsednik študentske organizacije v Mariboru Branko Petan
Študentsko organizacijo na MVZ je v nemirnem študentskem letu 1968, ko se je v Sloveniji rojevala Skupnost študentov, vodil Branko Petan. Kot lahko preberemo v Katedri (letnik VIII, št.4-5, december 1967) so bili na redni letni konferenci Zveze študentov mariborskih višjih šol 15. decembra 1967 v odbor ZŠ poleg Petana izvoljeni še Vili Glas, Drago Jager, Leon Jazbec, Janja Lovše, Mirko Kaluža, Julij Kavšek, Gabi Majcen, Marko Medved, Zlatka Novak, Ana Pavše, Jože Poglajen, Janez Pogorevc, Marjana Poljanec, Miran Potnik, Slavica Šumatič, Franc Žiberna. Za sekretarja odbora ZŠ MVZ so izvolili Marka Medveda.
Novoizvoljeni predsednik je v intervjuju dejal, da bo »treba napraviti marsikaj na področju samoupravljanja« in odpraviti forumski način delovanja, »žal pa nekih novih oblik si ne moremo izmisliti«. Ravno v njegovem mandatu so si nato »izmislili« novo obliko organiziranosti študentov – SŠ.
Pod Petanovim vodstvom je študentska organizacija poskrbela, da je Katedra postala štirinajstdnevnik.
Pronicljiva napoved pesnika Vladimirja Gajška za leto 1968 – leto revolucij
Iz arhivskih izvodov Katedre je razvidno, da je bil v študijskem letu 1967/68 glavni in odgovorni urednik Katedre Darko Pašek, leto pred tem pa Slavko Pukl. Poleg Paška so novoletno številko na prehodu v leto 1968 uredili Olga Čerič (kasneje Jančar) (notranja politika), Drago Jančar (kultura in obrazi), Braco Zavrnik (srednješolska stran) in Ervin Hartman (humor), grafično opremo pa sta prispevala Ivan Premzl in Ervin Kralj. Stalni sodelavci so bili Vladimir Gajšek, Marija Švajncer ml., Miroslav Slana, Anti Gorjup in še nekateri. Za Katedro so pisali tudi tedanji srednješolci, zlasti gimnazijci, nekateri pod psevdonimom. Med avtorji se je na straneh Katedre v tem šolskem letu najbolj opazno pojavljal Jančar, ki je pisal tako o kulturi kot o politiki in številnih drugih študentskih in širše družbenih temah.
Kakšno je bilo v tistem času razpoloženje med študenti, je razvidno iz obsežnega članka Draga Jančarja »Buržoaziranje socializma« (Katedra letnik VIII, št.4-5, december 1967), s katerim se je avtor navezal na članek z enakim naslovom Rastka Močnika v Tribuni. Vprašal se je, kako preseči buržoaziranje socializma. Vladimir Gajšek pa je v daljnovidnem uvodniku »Leto revolucij« ob vojni v Vietnamu opozoril, da kapital in militarizem pehata svet v skrajno bedo. Napovedal je, da »bomo v letu 1968 nastopili študentje skupno z vsemi ponižanimi in razžaljenimi, ki se borijo za svoje pravice«.
Literarni večer mariborskih mlajših literatov, sodelavcev Katedre
Katedra (letnik VIII, št.6) je poročala, da so januarja 1968 v Kazinski dvorani v Mariboru pripravili literarni večer, na katerem so sodelovali Tone Partljič, Tone Kuntner, Franček Rudolf, Vladimir Gajšek, Miroslav Slana, Drago Jančar in Andrej Brvar, vsi sodelavci Katedre. Omenjeni so skupaj z Marijo Švajncer ml., ki je bila takrat še gimnazijka, v naslednjih letih dajali ton literarnemu ustvarjanju med mariborskimi študenti.
V rubriki Obrazi so v tem obdobju objavljali tudi Matjaž Hanžek, Vojin Kovač – Chubby, Juri Kure in še nekateri.
»V študijskem letu 1967/68 je Zveza borcev v Mariboru, ki je bila družbenopolitična organizacija, kritizirala nekaj Brvarjevih pesmi (Katedra, letnik VIII, št.6. ,februar 1968), češ da predstavljajo »globoko žalitev čustev, naporov, še bolj pa etičnih opredelitev« borcev NOV. »Ne moremo dopuščati, da bi kdorkoli ironiziral v sarkastični obliki naše napore v borbi in povojni izgradnji,« so zapisali. To je bil za tiste časa kar velik »politični« pritisk na študenta - avtorja in signal, da so realne razmere takšne, da lahko v Mariboru o umetniških in literarnih vprašanjih razsoja politika, ne literarna kritika. V »primeru Brvar«, ki je v Mariboru močno odmeval, sta avtorja javno vzela v bran partizan in spomeničar Lado Grad Kijev in Katedra.
Katedra je v okviru svojih možnosti spremljala tudi študentsko gibanje v Evropi. Februarja 1968 (letnik VIII, št.6.) je njen sodelavec iz Berlina A. Schreiner poročal o nemirih na nemških univerzah, ki so tako naleteli na odmev tudi med študenti in dijaki v Mariboru. Marca (letnik VIII, št.7) je poročala o študentskih nemirih na madridski univerzi in v Čilu.
Predsednik CK ZMS Milan Kučan o »novi klimi, osvobojeni neostalinističnih atributov«
V Katedri (letnik VIII, št. 9-10) je Jančar objavil pogovor s predsednikom CK Zveze mladine Slovenije Milanom Kučanom z naslovom »Odpraviti totalitarnost politike«, v katerem Kučan govori o notranji demokratizaciji Zveze mladine, ki jo je mogoče uresničevati, če se bodo »v njej kritično soočale pobude«. Kučan je govoril tudi o »boju mnenj« v organizaciji in »sočasnem odpravljanju totalitarnosti politike« na osnovi programa Zveze mladine. Skratka, tako kot ZŠ je tudi ZM v času liberalizma po gospodarski reformi, ki je po Kučanu »bistveno okrepila materialno bazo samoupravljanja« in v družbenopolitičnem življenju ustvarila »popolnoma novo klimo, osvobojeno neostalinističnih atributov«, iskala nove oblike delovanja.
8.konferenca ZŠJ v Skopju: nihče ne ve, ali je SŠ sindikalna ali politična organizacija
Katedra (letnik VIII, št 9-10, maj-junij 1968) je objavila tudi obsežno nepodpisano poročilo z 8. konference ZŠJ 11. maja v Skopju pod naslovom »Skopsko sonce nas ni ogrelo«. Med drugim v njem piše: »V Skopju nič novega, še vedno nihče ne ve, ali je ZŠ sindikalna ali politična organizacija. Govorniki so hodili s frazami okrog vrele kaše. Kak smisel ima sprejeti statut, ki ga večina odborov, tudi če bi hotela, ne bi mogla uporabljati. Počasi se je treba sprijazniti z dejstvom, da so razmere različne in da mora vsaka enota izbrati svoj način dela, če hoče kaj doseči.«
Junija 1968 je Katedra kritizirala pasivnost študentov v Mariboru
V številki Katedre (letnik VIII, št. 9-10) junija 1968, ko se je v Ljubljani na velikem protestnem zborovanju študentov v Študentskem naselju 6. junija »rodila« Skupnost študentov, je Katedra na prvi strani objavila uvodnik Draga Jančarja »Naša revolucija«, v kateri je bil zelo kritičen do pasivnosti študentov v Mariboru. »Skojevske mladine ni več. To je razumljivo. Nerazumljivo pa je, da tudi nas ni več, da ni več slovenskih študentov, da je revolucija ostala samo še brezbrižna in sita čreda, ki se obrača po zvokih plenumskih, konferenčnih in komitejevskih popevk. Za socializem in samoupravljanje se borimo po svoje. Borimo se tako, da se proti ničemur in za nič ne borimo. Takšni smo. In takšna je naša revolucija. Usmiljenja vredna,« je zapisal Jančar.
Katedra o napovedanih in odpovedanih demonstracijah 4. junija 1968 v Mariboru
Študenti junija 1968 niso bili revolucionarno razpoloženi samo v Ljubljani, temveč so se očitno »prebudili« tudi v Mariboru. V majski in junijski številki je Katedra (letnik VIII, št. 9-10) z velikimi črkami objavila vest, namenjeno slovenski javnosti in republiškemu izvršnemu svetu (danes bi rekli vladi), da so se študentje Višje stomatološke šole v Mariboru in predstavniki študentov na vseh višjih mariborskih zavodih zbrani 4. junija 1968 na množičnem sestanku, odrekli za 5. junij napovedanim demonstracijam zaradi predvidene ukinitve višje stomatološke šole, ker so menili, »da je v danem trenutku situacija takšna, da lahko povzroči ostrejše posledice«. Kljub temu pa se »svoji moči in zahtevam« niso odrekli, temveč so na vlado naslovili štiri zahteve. Zapretili so, da bodo demonstrirali, če jih ne bo uresničila.
V rubriki Periskop tik ob tem sporočilu pa je Katedra objavila drobno vest, da je bilo 5. junija na mariborskih ulicah mogoče »opaziti večje število miličnikov, opremljenih z radijskimi oddajniki« kljub temu, da so bile napovedane in odpovedane »mirne demonstracije.«
Katedra med organizatorji protestnega shoda proti zasedbi Češkoslovaške
Dobra dva meseca kasneje, pa so mariborski študenti šli na cesto. 22. avgusta 1968 se je na shodu pred novim študentskim domom zbralo več kot tisoč študentov, mladih in drugih Mariborčanov, ki so »solidarno podprli napore češhoslovaškega ljudstva v borbi proti okupatorju«. Na shodu so govorili urednik Katedre Drago Jančar, Adi Žunec iz Tama, Josef H. iz Prage, danski študent Jeans Damagard in predsednik idejnopolitične komisije pri ZŠ MVZ Janez Švajncer, ki je ostro obsodil početje ZSSS in njenih zaveznic. (Katedra, letnik IX, št.1)
KATEDRA 1968/69
Katedra v študijsko leto 1968/69 z novim uredništvom
Prvo jesensko številko Katedre leta 1968 je uredil novi uredniški odbor, ki ga je imenoval odbor ZŠ MVZ na čelu s Petanom. Glavni in odgovorni urednik je postal Drago Jančar, v uredništvu pa so bili še Olga Čerič, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Janez Gujt (srednješolci) in Bogo Čerin (fotografija). Jančar je v koncept med drugim zapisal: »Naš angažma je razsežen v veliko razsežnosti. Prva izmed njih je ta, da smo angažirani. To je naš prvinski angažma. Gotovo je, da pa gre tudi za čisto konkretne dimenzije. Na primer načelo pluralizma. Na primer načelo slovenstva. Na primer načelo samoupravnega projekta. Na primer načelo socialne enakosti. Na primer načelo prisotnosti v slovenskem kulturnem prostoru. Na primer načelo načela (ali načel).« Na koncu je Jančar povabil k sodelovanju vse, ki želijo sodelovati. V tem šolskem letu so na straneh Katedre objavljali poleg urednikov še Dušan Hedl, Tone Partljič, Vladimir Gajšek, Marija Švajncer ml. Miroslav Slana in srednješolci - zlasti Dušan Zbašnik, Tomaž Kšela in še nekateri. Nekateri srednješolci so uporabljali tudi psevdonime.
V prvi jesenski številki Katedre 1968 je študentsko organizacijo na MVZ predstavil njen predsednik Branko Petan. Takrat se je uradno še imenovala Zveza študentov Jugoslavije na MVZ, po Petanovih navedbah pa je imela dve interesni študentski organizaciji: Katedro in Kulturno umetniško društvo Študent.
Katedra je močno pozdravila rojstvo SŠ
Novo uredništvo Katedre je močno pozdravilo rojstvo Skupnosti študentov in načela, na katerih je bila zasnovana, zlasti njeno pluralnost. O tem pričata uvodnika Olge Čerič »Za načelo pluralizma« in Braca Zavrnika »Postavimo se okostenelosti po robu« v prvi oziroma drugi številki 9. letnika. Petanovo vodstvo študentske organizacije na MVZ je na svoji zadnji seji konec leta 1968 v skladu s statutom imenovalo še uredniški kolegij Katedre in poleg petih članov uredništva, sekretarja uredništva in tehničnega urednika s tajnim glasovanjem vanj izvolilo še Toneta Končnika, Mileno Šerugo, Francija Hedla, Tomaža Kšelo in Jožeta Henigmana (Katedra, letnik IX, št.9). Za sekretarja uredništva so imenovali Franca Filipiča ml..
Plenum ZŠ MVZ o konceptu nove Skupnosti študentov
17. oktobra 1968 je 5. plenum SŠ MVZ razpravljal o konceptu nove Skupnosti študentov. O živahni razpravi na plenumu je za Katedro (letnik IX, št.3) poročala Olga Čerič. Me d drugim je v poročilo zapisala:« Iz koncepta je razvidno, da je sestavljavce vodila težnja po izključitvi ZŠ od nekaterih družbeno političnih institucij (npr. ZM, ZK, SZDL). Tudi po mnenju nekaterih članov plenuma bi se študentje radi otresli varuštva vseh institucij, ki tako ali drugače avtoritativno nastopajo znotraj ZŠ. Idealna bi bila takšna skupnost slovenskih študentov, kjer bi se študenti (komunisti in nekomunisti) borili z argumenti (ne z avtoriteto) Uveljavijo naj se samo tisti, ki so sposobni zagovarjati in izpolnjevati svoja argumentirana načela.«
Liderji porajajočega se študentskega gibanja
Poleg vodstva študentske organizacije in uredništva Katedre so bili v tistem času dejavniki v porajajočem se študentskem gibanju tudi še posebej aktivni posamezniki med študenti in dijaki, ki so samoiniciativno delovali med študenti in mladimi ter bili njihovi neformalni vodje (danes bi jih rekli »liderji« ali »vplivneži«). Še posebej so v tem pogledu izstopali na političnem in kulturnopolitičnem področju Janez Švajncer ml., Vladimir Gajšek, Drago Jančar in še nekateri, na športnem področju Mičo Smaka, Andrej Bergoč, Alenka Pipan in še nekateri vrhunski športniki, na glasbenem področju Alenka Pintarič in člani več »garažnih« ansamblov itd.. Svoje liderje so imeli tudi dijaki na nekaterih srednjih šolah.
Prva kritika Katedre
V peti številki Katedre pozno jeseni 1968 (Katedra, letnik IX, št.5, 25.11.1968) je med študenti priljubljeni predavatelj Pedagoške akademije Zvonko Cajnko v prispevku »Vprašanja, pripombe« navedel nekaj kritičnih pripomb na račun Katedre. To je bilo pomenljivo, saj je bil Cajnko zelo politično aktiven v ZK na višješolskih zavodih. Mnogi so v njegovih dobrohotnih kritičnih pripombah videli opozorila ZK na MVZ. S kritičnimi pripombami se je oglasilo tudi nekaj drugih bralcev. Drago Jančar je nanje odgovoril in med drugim zapisal: »Moram pa reči, da me SITUACIJA (poudaril D. J.), ki vlada v tem sistemu, ne zadovoljuje. Kdor se namreč s stanjem sprijazni in pristaja na vse obstoječe, nima v politiki in procesu nenehnega presnavljanja družbe kaj iskati. Vloge apologetov naj igrajo policisti in vojaki, ne pa tisti, ki se udejstvujemo v družbenem življenju na način pristajanja na logiko dialektike in razvoja.«
Za predsednika prvega IO SŠ MVZ so izvolili Janeza Švajncerja
Po poročanju Katedre (letnik IX, št. 9, 25.1.1969) je bila 11. januarja 1969 konferenca Zveze študentov mariborskih višjih šol, ki je sprejela predlog o reorganizaciji in vključitvi v »slovensko skupnost študentov takoj, ko bodo razčiščeni še organizacijsko-tehnični problemi, ki še ovirajo konstituiranje Zveze študentov Slovenije«. Za predsednika IO Skupnosti študentov MVZ so izvolili Janeza Švajncerja (vsi mandati v študentski organizaciji so bili enoletni).
V isti številki (letnik IX, št.9) je bil objavljen pogovor s predsednikom IO SŠ MVZ, v katerem je Švajncer povedal, da so koncept SŠ obravnavale in sprejele vse skupščine študentov na MVZ. Strinjal se je, da je v »konceptu še nekaj nepojasnjenih misli«, hkrati pa je izrazil mnenje, da študentje težijo za tem, da bi se v največji meri vključili v »naš samoupravni sistem«. »Trenutno se trudimo, da bi na bližnjih volitvah dobili čim več študentov v občinsko, republiško in kakšnega tudi v zvezno skupščino.« (Na volitvah je bil nato Švajncer izvoljen za poslanca v prosvetno kulturni zbor republiške skupščine – volitve v ta zbor niso bile neposredne na splošnih volitvah, temveč posredne, podobno kot so danes volitve v državni svet. Volilne postopke na posrednih volitvah je vodila takratna SZDL.) Na vprašanje o izstopu SŠ iz ZŠJ je Švajncer odgovoril: »Najprej se je treba vprašati sploh o potrebnosti ZŠJ. Ne vem, zakaj bi zaradi tradicije ali formalnosti vztrajali v neki organizaciji, ki je praktično skoraj ni. Če bo ZŠJ še dalje obstajala, je lahko to le kot neke vrste oblika povezave med posameznimi visokošolskimi centri. Beograjski koordinacijski organ bi moral popolnoma izgubiti forumsko zveličavnost, tako da bi politiko ZŠJ res krojili študentje.« Strinjal se je s tezo, da bi morali študentje kot zadnje sredstvo pri uveljavitvi svojih zahtev izbrati ulične demonstracije, ni pa podprl demonstracij zaradi demonstracij. Na vprašanje, ali bo demokratizacija v študentskih vrstah vplivala na demokratizacijo v ZK in družbi nasploh je odgovoril, da za demokratizacijo ne težijo samo študenti. »Mi smo le mogoče včasih najbolj glasen del vsega našega življenja družbe. Samoljubnost je lepa stvar. Trenutno pa naše avantgardnosti in vsenaprednosti ne bi ravno najbolj poudarjal. Pričakujemo, da bo naš koncept zaživel. Na papirju poudarjena načela še niso vse,« je dejal.
16 številk Katedre v študijskem letu 1968/69
V študijskem letu 1968/69 je izšlo 16 številk Katedre (letnik IX) in posebna številka, namenjena brucem. Pred počitnicami leta 1969 je skupščina SŠ MVZ razrešila uredniški odbor in objavila razpis za člane novega. Na razpis so se prijavili Drago Jančar, Braco Zavrnik in Franci Hedl. Po cestni aferi pa je avgusta 1969 IO SŠ MVZ staremu uredništvu zaupal pripravo posebne številke Katedre. Po tem, ko je doživela »politično obsodbo« vodstva Zveze komunistov na MVZ in najvplivnejših predstavnikov političnega življenja v Mariboru, so od kandidature odstopili.
Posebna številka Katedre ob cestni aferi avgusta 1969 je »odnesla« uredništvo
Posebna številka Katedre ob cestni aferi je izšla avgusta 1969 (Katedra, Posebna izdaja, Maribor, 9. avgust 1969). V uvodniku »Kje smo študentje?« je Janez Švajncer med drugim zapisal: »Letos je za poživitev počitniškega avgusta poskrbel zvezni izvršni svet (danes bi rekli zvezna vlada – op. avt.) s svojo odločitvijo, da ne bo predlagal mednarodni banki posojila za novo cesto v Sloveniji. To odločitev je zvezni izvršni svet sprejel ne glede na vse razloge strokovne narave, ki govore v prid novi cesti. Zvezna vlada se ni ozirala tudi na to, kar so po dolgih razpravah po vsej Sloveniji sprejela telesa, ki vodijo slovensko politiko – izvršni svet in republiška skupščina.«
Švajncer je nato zapisal: »Povsem jasno je, da je vsa slovenska javnost enotno nastopila proti sklepu zveznega izvršnega sveta. Nedvomno pa živimo v obdobju, ki je pomembno ne samo za mariborske, ki se oglašamo s to Katedro, temveč za vse slovenske študente. Med slovenskimi študenti je v zadnjem času postajalo vedno živahnejše zanimanje za slovensko narodno bitnost. Ta smer našega delovanja je pred javnost stopala v raznih oblikah: z razpravami o obstoju Slovencev na slovenski zemlji v zamejstvu, z obravnavanjem slovenskega gospodarskega in kulturnega življenja in ne nazadnje z obravnavanjem o snovanju svoje lastne slovenske Študentske skupnosti, ki ni samo korak naprej v narodni opredelitvi slovenskih študentov, temveč je bistvo v njeni vsebini. Tako je naše, študentsko stališče ob sklepu zveznega izvršnega sveta samo odziv kot na vsako drugo dejanje v naši družbi, ki po našem mnenju ni v skladu s samoupravnostjo republik in krepitvijo bratstva in enotnosti v okviru naše zveze. Študentje povsem podpiramo slovenski izvršni svet, ko zahteva spremembo sklepa zveznega izvršnega sveta. Naš slovenski odziv na omenjeni sklep ni nikakršno rušenje zveze ali tovarištva med narodi v Jugoslaviji. Sami se svojih odločnih stališč ne smemo ustrašiti in se spraševati, ali naš odločni nastop ne koristi ‘črni reakciji’. ‘Bratstvo in enotnost’ med narodi, prav tako pa tudi narodna zavest enega samega naroda se pokaže v preizkušnjah. Ta zadnji sklep zveznega izvršnega sveta pa ni samo preizkušnja za Slovenijo, temveč za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Žal, da nam počitniško mrtvilo ne dopušča, da bi se srečali z mnenji svojih študentskih sotovarišev v drugih republikah. 13. avgusta se bo zvezni izvršni svet znova sešel. Kako bodo odločili? Sam pričakujem najboljše. Kajti glas vse Slovenije pa le mora tudi imeti svojo veljavo. Nastop vse naše samoupravne slovenske skupnosti ni nikakršno izsiljevanje ali pritisk na zvezno vlado. Kot vsi Slovenci tudi študenti ne pričakujemo, da si bomo priborili kaj tujega, ampak dobili, kar je naše.«
Jančar pa je zapisal: »Važno je, da v tem trenutku opozorimo, da reakcija slovenskih ljudi ni bila divjaška, paranoično razbijaška in razkrojevalna. Državljani socialistične republike Slovenije so reagirali odprto in dovzetno. Stvariteljsko in odgovorno. Posluževali so se vseh demokratičnih poti in samoupravnih kanalov, skozi katere je mogoče speljati svojo akcijo in dokazati svojo odločnost in zavzetost. To je hkratna zrelost in volja do razčiščevanja odnosov pri nas. In gotovo je bila reakcija in je bil ta odnos takšen zavoljo tega, ker se Slovenci dovolj dobro zavedamo zgodovinske nujnosti in pogojenosti, ki nas je pripeljala v zvezo z bratskimi narodi. To je dejstvo, ki se ga nenehno zavedamo in ravno zavoljo tega vnaprej izključuje vsak šovinizem ili nacionalizem emigrantske sorte. V trenutku, ko pa prihajajo pod vprašaj življenjski interesi slovenskega naroda, ko lahko ugotavljamo, da smo imeli, imamo in bomo imeli Slovenci vselej posluh za tegobe nerazvitih področij, kar smo v teh petindvajsetih letih nenehno dokazovali, da smo na druge jugoslovanske narode z resnično ljubeznijo navezani, vsaj toliko kot narodi na jugu na nas; v trenutku, ko ugotavljamo, da pa na drugi strani ta zveza, ki smo ji toliko žrtvovali, nima posluha za naše najosnovnejše potrebe, moramo funkcioniranje tako urejene federacije postaviti pod vprašaj. Vpraševati se je treba v vseh razsežnostih, na vseh področjih, pa naj bodo ta vprašanja še tako kočljiva in boleča. Krog našega vpraševanja in akcije naj se sklene šele tedaj, ko v nas ne bo več dvoma, ne nezaupljivosti, ne sumničenja, ne egoizma…To pa je tudi pogoj za zdravo in pristno življenje slovenske republike in jugoslovanske federacije, ki bi se lahko brez škode za trdnost in enotnost kdaj pozneje imenovala konfederacija z vsemi obeležji takšne skupnosti. In čas, ki prihaja, bo od vseh nas terjal veliko zrelosti, poguma, svobodnega duha in sproščenosti. Dejavno in ustvarjalno moramo biti udeleženi vsi. To je neizprosna nujnost. In odgovornost.«
Posebna številka Katedre je povzročila nemalo razburjenja v političnih krogih v Sloveniji in Jugoslaviji, čemur je botrovalo tudi merjenje moči med tedanjimi političnimi strujami (frakcijami) v slovenski in jugoslovanski politiki, za katere študentje nismo vedeli. To številko Katedre so v negativni luči omenjali celo na seji Izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ na Brionih, nekaj kritičnih besed o njej pa je menda izrekel tudi Edvard Kardelj.
O političnem pogromu zoper uredništvo Katedre po posebni številki je pisala Tribuna
V prvi jesenski številki Tribune leta 1969 (Tribuna, letnik XIX, št. 1, 22. 11. 1969) je bilo objavljeno sporočilo uredniškega odbora Katedre o odstopu. V njem je pisalo, da je »uredniški odbor Katedre na svoji seji 9. 9. 1969 razpravljal o položaju, v kakršnem se je znašel po obsodbah lista, ki so prišle iz najvišjih forumov Zveze komunistov in po zadnji seji aktiva komunistov mariborskih visokošolskih zavodov, ki so mu prisostvovali tudi člani sveta Združenja mariborskih visokošolskih zavodov, člani stalne skupščine študentske skupnosti MVZ, člani komiteja ZK MVZ, direktorji posameznih visokošolskih zavodov, sekretarji organizacij ZK, predstavniki medobčinskega sveta ZK Maribor, mestnega komiteja ZK Maribor, občinske konference ZMS Maribor, občinske konference SZDL Maribor in nekateri drugi znani družbeno politični delavci«. V sporočilu je uredništvo Katedre najprej povzelo očitke, ki so bili na račun Katedre izrečeni na zgoraj omenjenem sestanku: »Udeleženci seje aktiva komunistov mariborskih visokošolskih zavodov so menili, da se v Katedri zbira le ozek krog pišočih študentov, ki ga predstavlja uredniški odbor v ožjem sestavu. Trdijo, da njihovih stališč in idej ni mogoče sprejeti in oceniti kot pozitiven napor k nadaljnjemu samoupravnemu socialističnemu razvoju. Katedra, po mnenju aktiva, ni bila kos aktualni problematiki študentov, zabredla je v posplošeno kritiko socialističnih načel, samoupravljanja, sistema naše demokracije, mednacionalnih odnosov, ekonomskega sistema, obstoječih političnih struktur itd. Številni sicer avtentični podatki so bili v listu tendenciozno komentirani tako, da so vzbujali vtis nacionalne nestrpnosti, gospodarske neenakopravnosti in dozdevnega zaostajanja Slovenije v njenem razvoju. Koncept slovenstva, kakršen veje iz Katedre, je koncept ekonomskega, kulturnega in političnega izolacionizma za katerega se zavzemajo včasih tudi nekateri ideologi izven naših meja. Na seji so avtoritativno govorili tudi o tem, da se je načelo pluralizma v Katedri izrodilo v načelo idejne zmede, načelo slovenstva v nacionalistično koncepcijo, kar baje dokazuje že samo paktiranje s Kocbekom in Pahorjem ter navajanje njunih citatov, načelo demokracije v načelo političnih špekulacij, o načelu samoupravnega projekta, ki ga je Katedra proklamirala, pa ni bilo ničesar zapisanega. Navsezadnje je Katedra tudi socializem ob agresiji na češkoslovaško prikazala kot hitlerjanstvo. Na podlagi takšnih in podobnih očitkov ter ocen, je politični aktiv sprejel stališča, v katerih je med drugim ugotovil, da se čuti poleg ostalih družbenih dejavnikov odgovornega, ker se z družbenimi sredstvi finansira tak časopis. Mnenja so tudi, da dosedanji uredniški odbor s svojo destruktivno politično usmerjenostjo ni upravičil zaupanja, ki mu je bilo ob imenovanju poverjeno. To velja še zlasti za njenega glavnega in odgovornega urednika (Draga Jančarja – op. avt.). Uredniški odbor je na svoji seji razpravljal razen o teh, tudi o drugih obsodbah, tistih iz najvišjih organov ZK, ki menijo, da Katedra širi idejno in politično dezorientacijo ter družbeni analfabetizem, o tistih mnenjih, da je Katedra premalo »študentsko« in »srednješolsko« angažirana in o očitkih, da uredniški odbor ne vodi dobre finančne politike, zlasti zavoljo tega, ker ne piše zgolj tako, kakor je v interesu tistih družbenih dejavnikov, ki list financirajo.
V nadaljevanju sporočila se je uredniški odbor Katedre opredelil do očitkov na račun Katedre: »Uredniški odbor je mnenja, da vseh teh očitkov in ocen ne more sprejeti, ker pomenijo totalno diskvalifikacijo. Postavljen je torej v takšen položaj, od koder ni več mogoče voditi enakopravnega in konstruktivnega dialoga. Poudariti mora, da ti očitki niso odsev mnenja širokega kroga bralcev in večine študentov. Uredniki menijo, da študentsko glasilo ne more biti zgolj »sindikalistično«, niti ne more biti apologet vseh odločitev, ukrepov in mišljenj oblastnih in političnih struktur. Vse zgoraj omenjene ocene pa a piori odrekajo možnost avtonomnega in suverenega izražanja in opredeljevanja do vseh bistvenih družbenopolitičnih, ekonomskih, kulturnih, itd. problemov naše stvarnosti v okviru zakonitih možnosti. Uredniški odbor je prepričan, da je naša družba že ustvarila ozračje, v katerem je možen strpen in demokratičen razgovor, ki ga pa vse zgoraj navedene ocene izključujejo. Uredniški odbor je mnenja, da pod pritiskom takšnih ocen in groženj svobodno in suvereno ustvarjanje ni mogoče, zato je sklenil, da kolektivno odstopi. V Mariboru, dne 19. 9. 1969«.
Sporočilo uredniškega odbora so podpisali uredniki Drago Jančar, Braco Zavrnik, Franci Hedl, Ivo Rudolf in tehnični urednik Marjan Žmavc, ki so pripravili izredno številko.
Katedro je vzela v bran Tribuna
Pod sporočilom uredništva Katedre je Tribuna objavila obsežen članek Saše Šrota »Dileme študentskega tiska«. Šrot je bil član uredniškega odbora Tribune, poleg njega pa so bili v uredniškem odboru še Milan Dekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Medved (odgovorni urednik), Jaro Novak, Marko Pogačnik (likovni urednik), Marko Slodnjak, Slavko Splihal, Tone Stojko (urednik fotografije), Marko Švabič in Dušan Tršar (tehnični urednik), lektor pa je bil Peter Kuhar.
Šrot je bralcem najprej pojasnil, da je Tribuna v celoti objavila sporočilo, ki ji ga je posredovalo uredništvo mariborskega študentskega lista. Stališča razširjenega aktiva ZK na MVZ (Tribuni so poslali tudi zapisnik) pa ni objavilo posebej, ker že sporočilo uredniškega odbora Katedre vsebuje povzetek njegovih stališč. »Kljub ustni obljubi predsednika IO SŠ MVZ, da nam bo tudi IO posredoval svoja stališča o nastali situaciji, pa le-teh nismo dobili,« je pojasnil Šrot in omenil, da sta pred Tribuno sporočilo uredništva Katedre objavila že tednika »Mladina« iz Ljubljane in beograjski »Student«. »Tako se želja in prizadevanja nekaterih, da sporočilo ne bi bilo objavljeno, ker da zadeva ‘ne zasluži tako široke publicitete’, ni izpolnila,« je zapisal.
Šrot je navedel tudi razloge za objavo: metode in način reševanja problematike, nastale v zvezi s Katedro, so bile po presoji uredništva Tribune – milo rečeno- močno vprašljive; menili so, da problematika, ki se je pojavila ob »aferi Katedra« ni nič kaj posebno novega in neznanega v praksi študentskega tiska, opozorila pa je na številna nerazčiščena vprašanja, ki presegajo ozke lokalne okvire; Tribuna ne more biti ravnodušna do razmer, pogojev dela in usode poleg Tribune edinega študentskega lista v Sloveniji.
Šrot je nato povzel kritike vodstva ZK na MVZ na račun Katedre (v šolskem letu 1968/69 naj bi na Katedri vladala »idejna zmeda«, pojavljale naj bi se »antisamoupravne«, »psevdorevolucionarne« težnje, šlo naj bi za »negiranje naše zgodovine«, za ceneno »senzacionalnost«, »antisistemskost«, »žaljenje in blatenje ZK«, »politično špekulacijo«, »umetno ustvarjanje generacijskega konflikta«, pozivanje na »antidržavno dejavnost«, direktno in očitno koketiranje s Pahorjem, Kocbekom in celo Žebotom(!), »podtikanje svoje reakcinarne zavesti kot naše zavesti«). Šrot se, kot je navedel, ni mogel otresti občutka, da se za napadom na Katedro skriva »popravljanje hude politične napake« vodstva ZK na MVZ, ki je bilo pred izidom seznanjeno z vsebino izredne številke Katedre ob cestni aferi, po tem, ko so o njej razpravljali na seji Izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ na Brionih in ko je o njej dal svojo sodbo Edvard Kardelj, pa so jo poskušali popraviti na koži »najprimernejšega«. Šrot se je vprašal, kako so poverili izdajo posebne številke Katedre ob cestni aferi od skupščine študentov že razrešenemu uredniškemu odboru Katedre, če res drži vse, kar so o njem po izidu te številke povedali. Šrot je pod vtisom tega primera postavil pod vprašaj tudi metode dela vodstva ZK na MVZ, uporabljeno terminologijo in etiketiranje Jančarja (češ da je bil leto pred tem organizator študentskih nemirov na Višji stomatološki šoli v Mariboru) v luči izjav predsednika Tita o študentskem gibanju.
Tribuna je po dogodkih na Katedri odprla vprašanje avtonomije študentskega
tiska
V nadaljevanju se je Šrot ob tem primeru lotil obravnave sistemskih vprašanj avtonomije študentskega tiska ter odnosov med izdajateljem in študentskim listom, pa naj bo izdajatelj SŠ ali univerza. Predstavil je tudi svoje poglede na to, kakšen bi moral biti odnos med ZK na univerzi in študentskim listom (ZK svojega vpliva ne bi smela uveljavljati kot institucija, temveč z neposrednim delovnim angažiranjem študentov komunistov in vseh drugih angažiranih napredno mislečih ljudi). Pod člankom je uredništvo Tribune objavilo pripombo, da s Šrotovim zapisom ne namerava začenjati polemike in šteje »zadevo za končano«. Poleg Šrotovega članka pa je objavilo prispevek dr. Vojana Rusa »Več ali manj demokracije«. V njem je med drugim zapisal: »Poleg ozkih struktur se res lahko najdejo nepoučeni posamezniki, ki bi, obupani zaradi težav, sklepali: le močna roka lahko napravi red, demokracija je vedno nared. Tak nevaren sklep bi imel lahko — če naj teoretsko predpostavimo, da bi ga kdo skušal uresničiti — tragične posledice.«
Jančar o pogromu proti uredništvu Katedre dvajset let pozneje – leta 1989
Katedra o pogromu zoper njeno »ožje uredništvo« po njegovem odstopu ni poročala nikoli. Šele dvajset let kasneje je objavila pogovor tedanjega odgovornega urednika Katedre Saše Dravinca z Dragom Jančarjem. (Katedra, letnik XXX, št.1, oktober 1989). Poleg Dravinca so bili takrat v uredništvu še Danilo Vezjak (glavni urednik), Jasmina Vidmar, Peter Tomaž Dobrila, Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks in Miro Lenič, predsednica časopisnega sveta pa je bila Dragica Korade.
Jančar je v intervjuju »novo« generacijo Katedre označil za Feniksa, ki nadaljuje prekinjeno kontinuiteto.
Jančar je v intervjuju med drugim dejal, da je pri Katedri deloval tri leta, »ki so po svoje zaznamovala« njegovo življenje, »recimo tako, intelektualni in človeški razvoj«. »Zdi se mi, da je bilo zame prav to obdobje pri Katedri ključnega pomena, ker je bil to čas študentskih gibanj in na drugi strani tudi čas splošne liberalizacije. In kdor se pri dvajsetih formira na tak način, se kasneje ne more več bistveno spremeniti,« je dejal Jančar. V nadaljevanju je dejal, da je »naša generacija rasla v obdobju sorazmernega liberalizma in je na različne načine prenesla ideje iz tistega časa tudi »na začetek osemdesetih, se pravi skozi sibirska sedemdeseta leta«.
Dravinec je Jančaju zastavil vprašanje: Takrat ste bili krivi, ker ste izrekli podporo Kavčiču in njegovi razvojni opciji.
Jančar je odgovoril: »Naše ideje v tistem času niso bile povsem jasno artikulirane. Šlo je za konglomerat zamisli v razponu od levičarstva preko funkcionalizma do nacionalizma. Zavzemali smo se za normalno neideološko funkcioniranje družbe. Z današnjega vidika je marsikaj, kar smo takrat počeli, nedolžno. Prelomnega značaja pa je verjetno bilo, da so naše ideje prihajale iz Maribora, kjer se je Univerza na nek način že ustalila. Z nami pa je dobila najverjetneje tisto, kar je za Univerzo najpomembnejše, samostojni študentski intelektualni angažma. Reagirali smo na stalinizem, ki je bil še vedno živ. Pri tem nismo imeli jasne ideje, kako naj se družba razvija. Bolj so nas zanimali konkretni dogodki. Vključeni smo bili v dogodke leta 1968 na romantično levičarski način. Zanimivo je, da smo se hitro razšli z idejami beograjskih študentov, ki so bile egalitaristične in so na nek čuden način po svoje povzročile tudi sedemdeseta leta. Sami smo se zavzemali za neko funkcionalistično varianto, ki pa se je morala zaradi stanja v družbi izkazati za protikomunistično, protidružbeno, protisistemsko…Popolnoma logično je bilo, da je sledil konec, kakršen je pač sledil. Se pravi, naše uredništvo je moralo odstopiti ob izdaji številke ob cestni aferi,« je dejal Jančar
Na vprašanje, kateri so bili mehanizmi, s katerimi so se jih pred dvajsetimi leti znebili, je Jančar odgovoril: »V kulturno in politično življenje Maribora in Slovenije nismo vstopili kot nasprotniki režima, ampak kot mladi, ambiciozni ljudje, ki iščejo uveljavitev z idejami, ki so bile bodisi originalne bodisi kompilacija različnih zamisli od drugod. Vse te ideje so nas ob stiku s konkretno prakso zmeraj trdega Maribora začele opredeljevati kot opozicioniste. Motili smo Univerzitetno partijo (….), motili smo raznorazne ljudi v mariborski politiki, ki so začeli razvijati vse mogoče teze o naših povezavah z emigranti. Odkrili smo Pahorja, ki je bil oefar, in to je bil dokaz, da smo povezani z emigracijo in tako naprej. Ob vsem tem smo bili zelo presenečeni, prav tako pa nas je to tudi formiralo, da smo sproti iskali odgovore na te konkretne situacije. Pritiski so bili podobni kot v minulih letih, torej, da se Katedra ne ukvarja dovolj s študentskimi problemi in s problemi Univerze, ampak se spušča na popolnoma politično področje, kar pa naj ne bi bila njena stvar…do skupinskega pranja možganov in ostalih poskusov. Nima smisla vsega opisovati, saj je praksa znana.«
»Skratka, klasični miselni model varuhov dobrega…,« je pripomnil Dravinec.
Jančar pa je nadaljeval: »Prinesli smo dinamiko, ki je tedanja družba, še posebej mariborska, ni bila sposobna prenesti. Naše ideje niso bile tako dobro formulirane kot so sedaj vaše (mislil je na tedanje uredništvo Katedre leta 1989– op. avt.), niti stalinizma nismo prepoznavali v vseh njegovih pojavnih oblikah. Predvsem nas je motila strahotno sklerotična, nedinamična situacija, v kateri smo živeli. Zreli smo bili, da bi nas dobra politika, ki zna manipulirati, vpeljala kot svojo lastno dinamiko. Ker tega ni bila sposobna, danes vidim, da je to zakonitost, je šla nad nas z represijo«.
KATEDRA 1969/70
O vprašanju narodnih jezikov v JLA
Jeseni 1969 je Katedro začel urejati uredniški odbor: Bogo Čerin, Marija Frankovič, Danica Ingolič – Godec, Darko Pašek (glavni in odgovorni urednik), Igor Plohl in Dušan Zbašnik, kasneje pa so se jim pridružili še Vladimir Gajšek, Marjan Žmavc, Barbara Vidic, Davorin Kračun, Jože Marinšek in Jurij Kure. Katedra je pisala o izgradnji študentskih domov, o pripravah zakona o visokem šolstvu, o nerazvitih območjih v Sloveniji, o čemer je SŠ MVZ novembra organizirala javno tribuno. Poročala je tudi o pogovoru o vlogi slovenskega naroda v okviru jugoslovanske vseljudske obrambne vojne, na katerem sta na vprašanja študentov odgovarjala Rado Pehaček in Franc Tavčar- Rok ter člana CK ZKS Albert Jakopič Kajtimir in Bojan Polak – komandant štaba narodne obrambe Slovenije. Kot je poročal Janez Švajncer, ki je bil takrat predsednik IO SŠ MVZ in glavni organizator pogovora, sta bili v ospredju vprašanji o narodnih jezikih (slovenščini, makedonščini) v JLA, kar je bilo takrat zelo kočljivo vprašanje, in o vplivu moralno politične vzgoje. Katedra je pisala tudi o podaljšanju študija na PA in o drugi temah.
Na začetku leta 1970 je glavni urednik Katedre postal Jože Marinšek, odgovorni pa Slavko Gerič. Na skupščini SŠ MVZ 15. januarja, na kateri sta bila izvoljena, je Gerič predstavil načela svojega mandata: študentsko gibanje, samoupravni demokratični socializem, slovenstvo, razvoj visokega šolstva v Mariboru, gospodarski in kulturni razvoj severovzhodne Slovenije, kulturna enotnost v Sloveniji in pluralizem. Dejal je, da Katedra izhaja iz načel akcije, ne pa filozofiranja in intelektualističnega razglabljanja, zato je drugačna od Tribune, vendar se obe ustvarjalno dopolnjujeta. Delegate najvišjega organa SŠ MVZ je razburilo tudi dejstvo, da je Katedra poslovno leto 1969 končala z nekaj več kot 32 tisoč dinarji izgube. Sprejeli so sklepe, kako za tiste čase visoko izgubo sanirati s pomočjo sredstev iz republiške in mestne blagajne.
Za predsednika IO SŠ MVZ je bil izvoljen Vili Šale
Na čelo IO SŠ MVZ so januarja 1970 izvolili Vilija Šaleta. V pogovoru po izvolitvi je za Katedro dejal, »naj bo kritična, naj bo polemična, vendar ima vse svoje meje«. Za načela SŠ pa je dejal: da so se za reorganizacijo odločili zato, da povečajo aktivnost študentov, torej se bodo ta načela tudi v bodoče odražala pozitivno. »Trdna stopnja organiziranosti je pogoj za uspešnost našega dela«.
V ospredju socialna diferenciacija, slovenski manjšini v Avstriji in Italiji, študentska problematika
Katedra je nadaljevala s pisanjem o aktualni študentski tematiki, veliko pozornosti pa je posvetila socialni diferenciaciji in oživljanju spomina na generala Maistra. Objavila je tudi protestno pismo mariborskih študentov proti raznarodovalni politiki slovenskih manjših v Italiji in Avstriji. Poročala je tudi o prvi regati študentskih osmercev visokošolskih zavodov Maribor, na kateri so sodelovali tudi osmerci študentov iz Ljubljane in Zagreba.
KATEDRA 1970/71
Na začetku študijskega leta 1970/71 je bil odgovorni urednik Katedre še naprej Slavko Gerič. Člani uredniškega odbora so bili Vladimir Gajšek, Tone Janša, Jože Marinšek, Žarko Golob, Igor Plohl, Dušan Zbašnik, Bori Zupančič, Mitja Žitnik in Marjan Žmavc.
Gerič je še bolj jasno formuliral svoj koncept (Katedra, 23.10.1970). Ponovil je načela iz začetka leta ter dodal, da so »sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno. To ni naša slabost. Nasprotno. Z obravnavo nekaterih konkretnih družbenih ekscesov in problemov smo se vključili v študentsko vrenje na Slovenskem in postali eden izmed njegovih prvinskih elementov.«
Katedra je pisala o kratkih stikih v upravljanju s študentskimi domovi, o samoupravljanju študentov, o problemih plačne politike, Jože Zagožen pa je odprl problem zemljiškega maksimuma, kar takrat ni bilo posebej zaželeno. Veliko pozornosti je Katedra posvečala tudi manjšinski problematiki in kršenju pravic Slovencem na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Objavila je tudi manifest zasedene FF v Ljubljani ter pisala o študentskem gibanju.
Predsednik IO SŠ MVZ je postal Tone Janša
Na začetku leta 1971 je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika IO izvoljen Tone Janša, za odgovornega urednika Katedre pa ponovno Slavko Gerič. Na skupščini se je, kakor je poročala Katedra (22.2.1971) razvnela ostra razprava o nepravilnostih v poslovanju Zadruge študentov in dijakov. V eni naslednjih številk je Katedra (22.4.1971) objavila obsežen članek »Nepravilnosti v zadrugi – postavimo se po robu nezakonitostim«. V njem govori o nepravilnostih v poslovanju zadruge, ki jih je ugotovila SDK ter o sklepih skupščine zadružnikov. V razčiščevanje nepravilnosti so se vključili tudi organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, vendar primer, ki je povzročil veliko hude krvi med študenti in v SŠ, na sodišču ni dobil epiloga (ali pa vsaj ne takšnega, da bi ga zaznala in o njem poročala Katedra).
Katedra končno na ofset tisku
Na koncu študijskega leta je uredništvo Katedre bralce obvestilo, da so končno tudi v Mariboru dobili možnost za ofset tisk, kar so bralci lahko na spremenjeni likovni podobi Katedre opazili že sami. Tako je Katedra »po svoji tehnični in likovni urejenosti stopila v korak z ostalimi študentskimi listi.
KATEDRA 1971/72
Za sodelovanje mariborskih in ljubljanskih študentov
V študijskem letu 1971/72 je bil glavni in odgovorni urednik Katedre Slavko Gerič, člani uredniškega odbora pa so bili Marija Frankovič, Vladimir Gajšek, Branko Gerlič, Žarko Golob. Miso Hochstatter, Davorin Kračun, Milan Lampe, Jure Mikuž, Leopold Petrovič, Darka Schmidt, Leon Senger, Branko Šalamun, Marjan Vraničar, Nevenka Vetrih, Jože Zagožen, Boki Zupančič.
Predsednik IO SŠ MVZ Tone Janša je v intervjuju za Katedro (25. 10. 1971) dejal: »Razvoj mariborskih visokošolskih zavodov pomaga tudi k pridobivanju ugleda mariborske študentske organizacije. Ustvarjeni so zelo dobri pogoji za odpiranje navzven, za sodelovanje s SŠ LVZ in ZŠJ. Predvsem je pomembno naše sodelovanje z ljubljanskimi študenti, saj bo le z aktivnim deležem študentov iz Maribora lahko resnično zaživela tudi Skupnost študentov Slovenije.«
Katedra je veliko pisala o Skladu za izgradnjo Maistrovega spomenika, o študentskem gibanju, o razvoju in reformi visokošolskih zavodov v Mariboru, o štipendijski politiki itd.
Predsednik IO SŠ MVZ je postal Emilijan Kožar
24.februarja je skupščina SŠ MVZ izvolila za predsednika IO SŠ MVZ Emilijana Kožarja, člani IO pa so bili še Dušan Najdič (podpredsednik), Gorazd Šoster (podpredsednik),Ivan Oman (sekretar), Tone Cerjak (predsednik materialne komisije),Edvard Pukšič (predsednik kulturne komisije), Bruno Roce (predsednik športne komisije), Ferdo Valenčak (predsednik pododbora internacionalnega študentskega servisa), Mirko Kustec (predsednik komisije za stike), Srečko Čarni (študijska komisija), Mira Rihterič (študijska komisija); Zdenko Mali (predstavnik VŠOD Kranj), Tone Janša in Janko Vitežnik (informiranje)(Študentski poročevalec št.1).
Kožar je v pogovoru za Katedro dejal: »Izvršni odbor naj bi ne bil po svoji funkciji nekakšen birokratski element, ki bi študentsko gibanje utesnjeval ali celo zaviral. Poudaril bi rad, da naj bo njegova naloga le v tem, da vodi in usmerja, in to le okvirno, študentsko gibanje, vendar si mora prizadevati, da se nikdar na razhaja z lastno bazo in da ne pride z njo celo v konflikt. Gre za enotnost vodstva in množice.«
SŠ MVZ so takrat sestavljali predstavniki študentov iz PA, VAŠ, VEKŠ, VTŠ in VŠOD (Kranj).
Glavni urednik Katedre je postal Davorin Kračun, odgovorni pa Jože Zagožen. Zagožen je dejal, da koncepta Katedre ne bodo bistveno spremenili.
Predsednica CK ZKH Milka Planinc o izključitvah študentov-nacionalistov iz zagrebške univerze
Katedra je med drugim poročala o obisku CK ZKH Milke Planinc in njenem pogovoru z mariborskimi komunisti (Katedra, letnik XII, št11., 29.maj 1972). Po njenih besedah so hrvaški nacionalisti prevzeli parole ZK in manipulirali z nacionalnimi čustvi ljudi. Dejala je, da vseh študentov ni mogoče označiti za nacionaliste, ker to niso, dobro pa je, da so radikalni. Zato dogodki jeseni 1971 niso bili vprašanje vseh študentov, temveč neke grupacije, ki so jo nacionalisti med študenti formirali. O izključitvah pa je dejala: »Niso bili vsi, ki so izključeni ali zamenjani skrajni nacionalisti, čeprav je bilo mogoče med njimi tudi nekaj takih. Treba je bilo pač zamenjati tudi tiste, za katere nismo mogli biti trdno prepričani, da bodo sodelovali v Titovem kurzu«.
KATEDRA 1972/73
Preraščanje višjih šol v visoke in prizadevanja za ustanovitev mariborske univerze
Na začetku študijskega leta 1972/73 je Katedro urejala le malce spremenjena uredniška ekipa. Glavni urednik je ostal Davorin Kračun, odgovorni pa Jože Zagožen. Člani uredniškega odbora so bili še Milan Lampe, Bogdan Lipovšek, Janko Vitežnik, Jože Reinsberger, Marjan Vraničar, Tone Čeh (srednješolci); notranja rubrika: Mirč Pestiček – urednik, Slavko Gerič, Gorazd Šoster, Mirko Kustec; kultura: Edi Pukšič -urednik, Marija Frajnkovič, Adrian Grizold. Lektorica je bila Sonja Rajzer, tehnični urednik Marjan Žmavc.
Na straneh Katedre se je že močno poznalo, da so višje šole preraščale v visoke ali pa so si za to prizadevale. V ospredju so bile teme povezane s prizadevanji za ustanovitev Univerze v Mariboru. (Leta 1969 je Višja ekonomsko komercialna šola - VEKŠ, ki je bila ustanovljena leta 1959, postala prva in nekaj let edina visoka šola v Mariboru). V Katedro je poleg študentov druge stopnje VEKŠ-a Dušana Zbašnika, Davorina Kračuna, Jožeta Zagožna, Branka Gerliča in drugih, pisal tudi Franci Pivec (zlasti o razvoju visokega šolstva in prizadevanjih za ustanovitev univerze), ki je prišel iz Ljubljane in se zaposlil na MVZ. Katedri je še naprej ostal zvest pesnik, pisatelj in publicist Vladimir Gajšek. Katedra je poleg študentskega lista začela pridobivati vse bolj tudi obliko strokovne revije, literarni del imenovan Obrazi pa je tako in tako imela že od nekdaj. Skratka, Katedra je postajala vse bolj zahtevno branje.
Velike demonstracije v podporo zamejskim Slovencem na avstrijskem Koroškem
SŠ MVZ, ki je vseskozi podpirala zamejske Slovence v borbi za njihove narodnostne pravice, je oktobra 1972 organizirala velike demonstracije na Trgu Svobode v središču Maribora z naslovom »Koroški Slovenci, mi smo z vami!«. Kot piše Katedra (letnik XIII, št. 1, 21. oktober 1972), je študente razburilo, ker so nemški nacionalisti na avstrijskem Koroškem premazali na novo postavljene krajevne napise s slovenskimi imeni krajev. Na protestnem zborovanju, na katerem se je zbralo več kot tisoč študentov in drugih Mariborčanov, je govoril Jože Zagožen. Po končanem zborovanju so udeleženci krenili v povorki s transparenti po mestnem središču.
O konceptu bodoče univerze
Katedra (letnik XIII, št.3, 9.decembra 1972) je objavila dolg intervju z dr. Vladimirjem Bračičem, kasnejšim prvim rektorjem Univerze v Mariboru (takrat je bil sekretar ZK na MVZ), o konceptu bodoče univerze. »Realizirali bomo koncept široke demokratičnosti,« je dejal.
Odmev na 3. konferenco ZKJ o mladih
Katedra (letnik XIII, št.4,11.januarja 1973) je objavila pogovor z delegatom na 3. konferenci ZKJ o mladih Slavkom Geričem (takrat je bil pomočnik sekretarja ZK na MVZ) »Študentski list bo ostal študentski«. Na konferenci sprejeto resolucijo si je razlagal tako, da je med drugim dejal: »Gotovo ne pride v poštev ustvarjanje enotne organizacije kot neke posebne družbenopolitične organizacije. To smo na konferenci zelo jasno povedali, tudi sam temu v celoti nasprotujem.« Na vprašanje ali obstaja možnost, da se tudi študentje združujejo na ravni republike in zveze, je odgovoril: »To ni samo možnost, to smo dolžni realizirati. Študentje se bodo na osnovi svojih specifičnih interesov, ki jih seveda ne moremo negirati, organizirali (…) na ravni oddelkov, letnikov, fakultet in univerz. Od tod pa seveda mora rasti povezava do republik in federacije.« Janko Vitežnik je ta del pogovora strnil: »Se pravi, da v Mariboru ne prihaja do bistvenih sprememb«.
Predsednik IO SŠ LVZ je postal Jože Zagožen
Na začetku leta 1973 je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika IO izvoljen Jože Zagožen. Glavni in odgovorni urednik Katedre pa je postal Davorin Kračun. Katedra z novim predsednikom IO SŠ MVZ ni objavila intervjuja, saj so bila njegova stališča znana in publicirana, ker je bil dolgoletni urednik in sodelavec Katedre.
Na straneh Katedre se je že močno poznalo, da so višje šole preraščale v visoke.
Okrogla miza o samoupravnih odnosih v visokem šolstvu
Katedra je organizirala tudi čedalje bolj odmevne okrogle mize. Tako je v št. 8, letnik XIII, 24. aprila 1973 objavila zapis okrogle mize o samoupravnih odnosih v visokem šolstvu, na katerem so sodelovali profesorji in študentski aktivisti.
Smel diskusijski prispevek Jožeta Zagožna za ustanovitev Univerze v Mariboru
Katedra (letnik XIII, št.10, 5. junija 1973) objavila diskusijski prispevek Jožeta Zagožna na sestanku predsednika Skupščine SRS Sergeja Kraigherja s predstavniki mariborskega visokega šolstva 23. maja 197. Na njem je Zagožen brez dlake na jeziku (na)povedal, da se bo ZSŠS kljub Kraigherjevemu nasprotovanju in nasprotovanju predstavnikov vlade zavzela za ustanovitev Univerze v Mariboru in ne zgolj za krepitev MVZ.
Okrogla miza o »študentskem amandmaju«
V času javne razprave o novi ustavi je Katedra (letnik XIII, št. 11) organizirala okroglo mizo o »študentskem amandmaju« in objavila obsežen prispevek z nje.
KATEDRA 1973/74
Na začetku šolskega leta 1973/74 je bil glavni in odgovorni urednik Davorin Kračun, v uredništvu pa so bili še Nevenka Vetrih (sekretarka), Tone Cerjak, Milan Kerkez, Miroslav Rebrnik, Janko Siranko, Dušan Zbašnik, Drago Pišek, Edvard Pukšič, Boris Čerpes, Adrian Grizold, Igor Kramberger, Sonja Mihec, Ferdo Rakuša, Janez Rotman in Jasna Zbašnik. Marjan Hanl (tehnični urednik).
Katedra je objavljala vse bolj poglobljene in aktualne prispevke. O tem, da so študentje v Mariboru bolj sposobni za akcijo in manj za filozofiranje in poglobljeno razmišljanje, ni bilo več govora.
Okrogla miza o vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih
Katedra (letnik XIV, št.3, 16. novembra 1973) je Katedra pripravila okroglo mizo o vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih ter objavila zapis z nje.
Novembra 1973 je postal predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik
Novembru 1973 je funkcijo predsednika IO SŠ MVZ prevzel Boris Kastivni. Za Katedro je dejal: »Mesto predsednika sprejemam v času razprav o novem samoupravnem konstituiranju visokega šolstva, razprav o novi organiziranosti mladih in v času priprav na kongres mladih, ki bo v začetku prihodnjega leta.«
Seznam najpomembnejših člankov v letu 1973
Katedra (letnik XIV, št.6., 16. januarja 1974) je objavila seznam pomembnejših člankov, ki jih je objavila v letua 1973. Iz njega je razvidno, da je objavila celo vrsto tehtnih člankov, s katerimi je poskušala odgovoriti na dileme tedanjega časa, še zlasti na ekonomskem področju ter na področju razvoja visokega šolstva.
Januarja 1974 je bil za predsednika IO SŠ MVZ izvoljen Ivo Usar
V mesecu januarju je bil za novega predsednik IO SŠ MVZ izvoljen Ivo Usar, študent VPŠ. Za Katedro je izjavil (Katedra, letnik XVI , št.8., ): »V tem času bo ena naših osrednjih nalog aktivno sodelovanje v pripravi novega družbenega dogovora o štipendiranju. Zavzeti se bomo morali za enoten način in kriterij podeljevanja štipendij, kajti sedanji načrt družbenega dogovora socialne diferenciacije ne odpravi, temveč jo samo povečuje. Tukaj se namreč postavi vprašanje kdo in kako bo štipendiral bodoče študente iz nerazvitih območij. Sedanji načrt utemeljujejo s tem , da bo dana osnovna štipendija, ki jo bo dobil vsak študent, študentje iz gospodarsko močnejših središč bodo lahko dobili kadrovske štipendije od domačih podjetij ter zavodov, tako pa se socialni prepad med študenti še veča. Posojila bodo ukinjena, saj veljajo pogodbe samo še do 30. septembra 1974. Žalostno je to, da ne bomo študentje plačani (štipendirani) za svoje delo in rezultate tega dela (študij, udeležba v raziskovalni dejavnosti . ..), temveč zato, da bomo potencialni strokovnjaki za neko delovno organizacijo. Čakajo nas še druge naloge s področja študentskega standarda in drugih dejavnosti, študentov, na primer status študenta, resnična enakopravna vloga študentov v raziskovalno izobraževalnem procesu, ki naj dobi tudi svojo formalno pravno potrditev v statutih šol. Pozornost moramo posvetiti tudi predkongresni dejavnosti in pri sprejemanju novega zakona o visokem šolstvu.«
Usar je dejal tudi, da se bo začela javna razprava o osnutkih resolucij, statuta in drugih dokumentov za kongres mladih Slovenije, na katerem bo slovenska mladina reorganizirala svoje vrste in ustanovila Zvezo socialistične mladine Slovenije. To bo v bistvu združitev Zveze skupnosti študentov Slovenije in Zveze mladine Slovenije v enotno organizacijo mladih.
Glavni urednik Katedre postane Drago Pišek, odgovorni pa Mik Rebrnik
Februarja 1974 je postal v. d. glavnega urednika Katedre Mik Rebernik in v.d. odgovornega urednika Davorin Kračun.
Julija 1974 postane Drago Pišek v.d. glavnega urednika in Mik Rebernik v.d. odgovornega urednika Katedre.
Okrogla miza o osnutku zakona o visokem šolstvu
Katedra je leta 1974 ohranila koncept iz leta 1973. V št. 10., letnik XIV je organizirala okroglo mizo o osnutku zakona o visokem šolstvu in objavila obsežen zapis z nje.
Odprto pismo javnosti o problematiki KUD Študent
Katedra (letnik XIV, št.11, 19.7.1974) je objavila tudi Odprto pismo javnosti v zvezi problematiko KUD Študent, ki so ga podpisali IO SŠ MVZ, Katedra in KUD Študent.
Katedra o organiziranosti študentov
V isti številki je Katedra pred kongresom ZSMJ objavila prispevek Tomaža Kšele o takrat perečem vprašanju organiziranosti študentov v Jugoslaviji.
Udarni članek »Obtožujem« zaradi neodgovorne štipendijske politike
V Katedri (letnik XIV, št.12) je Jože Zagožen v udarnem članku »Obtožujem« obtožil izobraževalno skupnost in večino skupščin občin, da so njihovega neodgovornega odnosa do štipendiranja morali mnogi študentje iz šibkejših socialnih slojev opustiti študij.
KATEDRA 1974/75
Na začetku šolskega leta 1974/75 je bil v. d. glavnega urednika Drago Pišek, v. d. odgovornega urednika Mik Rebrnik. V uredništvu so bile še Mario Vetrih, Milan Kerkez, Janko Siranko, Mitja Žitnik, Boris Čerpes, Silvije Popovič in Ferdo Rakuša. Generacija urednikov in sodelavcev, ki je Katedri dajala pečat več let, se je poslovila (Dušan Zbašnik, Davorin Kračun, Jože Zagožen).
Kongres je končan, živela ZSMS
Mik Rebrnik je po ustanovnem kongresu ZSMS v Moravcih v Katedri (letnik XV, št. 1, 21. oktober 1974) napisal uvodnik »Kongres je končan, živela ZSMS«, v katerem je med drugim zapisal: »Imamo torej novo, enotno organizacijo mladih ZSMS, ki združuje mlade delavce, kmete in mladino na šolah vseh stopenj, in od katere dosti pričakujemo. Pričakujemo, da bo uresničila tisto, česar prejšnja organizacija ni bila sposobna. Delavska, kmečka in šolska mladina je izgubila zaupanje v prejšnji organizaciji, tako v Zvezo mladine Slovenije kot v Skupnost študentov Slovenije. Z novo organizacijo se zaupanje še ni povrnilo, povrnilo se ni niti s sprejetjem kongresnih dokumentov. Zaupanja v organizacijo ne bomo povrnili z besedami, ki tako zlahka postanejo fraze, pač pa s takojšnjim in konkretnim delom.«
KATEDRA 1967/68
V nemirnem letu 1968 je bil predsednik študentske organizacije v Mariboru Branko Petan
Študentsko organizacijo na MVZ je v nemirnem študentskem letu 1968, ko se je v Sloveniji rojevala Skupnost študentov, vodil Branko Petan. Kot lahko preberemo v Katedri (letnik VIII, št.4-5, december 1967) so bili na redni letni konferenci Zveze študentov mariborskih višjih šol 15. decembra 1967 v odbor ZŠ poleg Petana izvoljeni še Vili Glas, Drago Jager, Leon Jazbec, Janja Lovše, Mirko Kaluža, Julij Kavšek, Gabi Majcen, Marko Medved, Zlatka Novak, Ana Pavše, Jože Poglajen, Janez Pogorevc, Marjana Poljanec, Miran Potnik, Slavica Šumatič, Franc Žiberna. Za sekretarja odbora ZŠ MVZ so izvolili Marka Medveda.
Novoizvoljeni predsednik je v intervjuju dejal, da bo »treba napraviti marsikaj na področju samoupravljanja« in odpraviti forumski način delovanja, »žal pa nekih novih oblik si ne moremo izmisliti«. Ravno v njegovem mandatu so si nato »izmislili« novo obliko organiziranosti študentov – SŠ.
Pod Petanovim vodstvom je študentska organizacija poskrbela, da je Katedra postala štirinajstdnevnik.
Pronicljiva napoved pesnika Vladimirja Gajška za leto 1968 – leto revolucij
Iz arhivskih izvodov Katedre je razvidno, da je bil v študijskem letu 1967/68 glavni in odgovorni urednik Katedre Darko Pašek, leto pred tem pa Slavko Pukl. Poleg Paška so novoletno številko na prehodu v leto 1968 uredili Olga Čerič (kasneje Jančar) (notranja politika), Drago Jančar (kultura in obrazi), Braco Zavrnik (srednješolska stran) in Ervin Hartman (humor), grafično opremo pa sta prispevala Ivan Premzl in Ervin Kralj. Stalni sodelavci so bili Vladimir Gajšek, Marija Švajncer ml., Miroslav Slana, Anti Gorjup in še nekateri. Za Katedro so pisali tudi tedanji srednješolci, zlasti gimnazijci, nekateri pod psevdonimom. Med avtorji se je na straneh Katedre v tem šolskem letu najbolj opazno pojavljal Jančar, ki je pisal tako o kulturi kot o politiki in številnih drugih študentskih in širše družbenih temah.
Kakšno je bilo v tistem času razpoloženje med študenti, je razvidno iz obsežnega članka Draga Jančarja »Buržoaziranje socializma« (Katedra letnik VIII, št.4-5, december 1967), s katerim se je avtor navezal na članek z enakim naslovom Rastka Močnika v Tribuni. Vprašal se je, kako preseči buržoaziranje socializma. Vladimir Gajšek pa je v daljnovidnem uvodniku »Leto revolucij« ob vojni v Vietnamu opozoril, da kapital in militarizem pehata svet v skrajno bedo. Napovedal je, da »bomo v letu 1968 nastopili študentje skupno z vsemi ponižanimi in razžaljenimi, ki se borijo za svoje pravice«.
Literarni večer mariborskih mlajših literatov, sodelavcev Katedre
Katedra (letnik VIII, št.6) je poročala, da so januarja 1968 v Kazinski dvorani v Mariboru pripravili literarni večer, na katerem so sodelovali Tone Partljič, Tone Kuntner, Franček Rudolf, Vladimir Gajšek, Miroslav Slana, Drago Jančar in Andrej Brvar, vsi sodelavci Katedre. Omenjeni so skupaj z Marijo Švajncer ml., ki je bila takrat še gimnazijka, v naslednjih letih dajali ton literarnemu ustvarjanju med mariborskimi študenti.
V rubriki Obrazi so v tem obdobju objavljali tudi Matjaž Hanžek, Vojin Kovač – Chubby, Juri Kure in še nekateri.
»V študijskem letu 1967/68 je Zveza borcev v Mariboru, ki je bila družbenopolitična organizacija, kritizirala nekaj Brvarjevih pesmi (Katedra, letnik VIII, št.6. ,februar 1968), češ da predstavljajo »globoko žalitev čustev, naporov, še bolj pa etičnih opredelitev« borcev NOV. »Ne moremo dopuščati, da bi kdorkoli ironiziral v sarkastični obliki naše napore v borbi in povojni izgradnji,« so zapisali. To je bil za tiste časa kar velik »politični« pritisk na študenta - avtorja in signal, da so realne razmere takšne, da lahko v Mariboru o umetniških in literarnih vprašanjih razsoja politika, ne literarna kritika. V »primeru Brvar«, ki je v Mariboru močno odmeval, sta avtorja javno vzela v bran partizan in spomeničar Lado Grad Kijev in Katedra.
Katedra je v okviru svojih možnosti spremljala tudi študentsko gibanje v Evropi. Februarja 1968 (letnik VIII, št.6.) je njen sodelavec iz Berlina A. Schreiner poročal o nemirih na nemških univerzah, ki so tako naleteli na odmev tudi med študenti in dijaki v Mariboru. Marca (letnik VIII, št.7) je poročala o študentskih nemirih na madridski univerzi in v Čilu.
Predsednik CK ZMS Milan Kučan o »novi klimi, osvobojeni neostalinističnih atributov«
V Katedri (letnik VIII, št. 9-10) je Jančar objavil pogovor s predsednikom CK Zveze mladine Slovenije Milanom Kučanom z naslovom »Odpraviti totalitarnost politike«, v katerem Kučan govori o notranji demokratizaciji Zveze mladine, ki jo je mogoče uresničevati, če se bodo »v njej kritično soočale pobude«. Kučan je govoril tudi o »boju mnenj« v organizaciji in »sočasnem odpravljanju totalitarnosti politike« na osnovi programa Zveze mladine. Skratka, tako kot ZŠ je tudi ZM v času liberalizma po gospodarski reformi, ki je po Kučanu »bistveno okrepila materialno bazo samoupravljanja« in v družbenopolitičnem življenju ustvarila »popolnoma novo klimo, osvobojeno neostalinističnih atributov«, iskala nove oblike delovanja.
8.konferenca ZŠJ v Skopju: nihče ne ve, ali je SŠ sindikalna ali politična organizacija
Katedra (letnik VIII, št 9-10, maj-junij 1968) je objavila tudi obsežno nepodpisano poročilo z 8. konference ZŠJ 11. maja v Skopju pod naslovom »Skopsko sonce nas ni ogrelo«. Med drugim v njem piše: »V Skopju nič novega, še vedno nihče ne ve, ali je ZŠ sindikalna ali politična organizacija. Govorniki so hodili s frazami okrog vrele kaše. Kak smisel ima sprejeti statut, ki ga večina odborov, tudi če bi hotela, ne bi mogla uporabljati. Počasi se je treba sprijazniti z dejstvom, da so razmere različne in da mora vsaka enota izbrati svoj način dela, če hoče kaj doseči.«
Junija 1968 je Katedra kritizirala pasivnost študentov v Mariboru
V številki Katedre (letnik VIII, št. 9-10) junija 1968, ko se je v Ljubljani na velikem protestnem zborovanju študentov v Študentskem naselju 6. junija »rodila« Skupnost študentov, je Katedra na prvi strani objavila uvodnik Draga Jančarja »Naša revolucija«, v kateri je bil zelo kritičen do pasivnosti študentov v Mariboru. »Skojevske mladine ni več. To je razumljivo. Nerazumljivo pa je, da tudi nas ni več, da ni več slovenskih študentov, da je revolucija ostala samo še brezbrižna in sita čreda, ki se obrača po zvokih plenumskih, konferenčnih in komitejevskih popevk. Za socializem in samoupravljanje se borimo po svoje. Borimo se tako, da se proti ničemur in za nič ne borimo. Takšni smo. In takšna je naša revolucija. Usmiljenja vredna,« je zapisal Jančar.
Katedra o napovedanih in odpovedanih demonstracijah 4. junija 1968 v Mariboru
Študenti junija 1968 niso bili revolucionarno razpoloženi samo v Ljubljani, temveč so se očitno »prebudili« tudi v Mariboru. V majski in junijski številki je Katedra (letnik VIII, št. 9-10) z velikimi črkami objavila vest, namenjeno slovenski javnosti in republiškemu izvršnemu svetu (danes bi rekli vladi), da so se študentje Višje stomatološke šole v Mariboru in predstavniki študentov na vseh višjih mariborskih zavodih zbrani 4. junija 1968 na množičnem sestanku, odrekli za 5. junij napovedanim demonstracijam zaradi predvidene ukinitve višje stomatološke šole, ker so menili, »da je v danem trenutku situacija takšna, da lahko povzroči ostrejše posledice«. Kljub temu pa se »svoji moči in zahtevam« niso odrekli, temveč so na vlado naslovili štiri zahteve. Zapretili so, da bodo demonstrirali, če jih ne bo uresničila.
V rubriki Periskop tik ob tem sporočilu pa je Katedra objavila drobno vest, da je bilo 5. junija na mariborskih ulicah mogoče »opaziti večje število miličnikov, opremljenih z radijskimi oddajniki« kljub temu, da so bile napovedane in odpovedane »mirne demonstracije.«
Katedra med organizatorji protestnega shoda proti zasedbi Češkoslovaške
Dobra dva meseca kasneje, pa so mariborski študenti šli na cesto. 22. avgusta 1968 se je na shodu pred novim študentskim domom zbralo več kot tisoč študentov, mladih in drugih Mariborčanov, ki so »solidarno podprli napore češhoslovaškega ljudstva v borbi proti okupatorju«. Na shodu so govorili urednik Katedre Drago Jančar, Adi Žunec iz Tama, Josef H. iz Prage, danski študent Jeans Damagard in predsednik idejnopolitične komisije pri ZŠ MVZ Janez Švajncer, ki je ostro obsodil početje ZSSS in njenih zaveznic. (Katedra, letnik IX, št.1)
KATEDRA 1968/69
Katedra v študijsko leto 1968/69 z novim uredništvom
Prvo jesensko številko Katedre leta 1968 je uredil novi uredniški odbor, ki ga je imenoval odbor ZŠ MVZ na čelu s Petanom. Glavni in odgovorni urednik je postal Drago Jančar, v uredništvu pa so bili še Olga Čerič, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Janez Gujt (srednješolci) in Bogo Čerin (fotografija). Jančar je v koncept med drugim zapisal: »Naš angažma je razsežen v veliko razsežnosti. Prva izmed njih je ta, da smo angažirani. To je naš prvinski angažma. Gotovo je, da pa gre tudi za čisto konkretne dimenzije. Na primer načelo pluralizma. Na primer načelo slovenstva. Na primer načelo samoupravnega projekta. Na primer načelo socialne enakosti. Na primer načelo prisotnosti v slovenskem kulturnem prostoru. Na primer načelo načela (ali načel).« Na koncu je Jančar povabil k sodelovanju vse, ki želijo sodelovati. V tem šolskem letu so na straneh Katedre objavljali poleg urednikov še Dušan Hedl, Tone Partljič, Vladimir Gajšek, Marija Švajncer ml. Miroslav Slana in srednješolci - zlasti Dušan Zbašnik, Tomaž Kšela in še nekateri. Nekateri srednješolci so uporabljali tudi psevdonime.
V prvi jesenski številki Katedre 1968 je študentsko organizacijo na MVZ predstavil njen predsednik Branko Petan. Takrat se je uradno še imenovala Zveza študentov Jugoslavije na MVZ, po Petanovih navedbah pa je imela dve interesni študentski organizaciji: Katedro in Kulturno umetniško društvo Študent.
Katedra je močno pozdravila rojstvo SŠ
Novo uredništvo Katedre je močno pozdravilo rojstvo Skupnosti študentov in načela, na katerih je bila zasnovana, zlasti njeno pluralnost. O tem pričata uvodnika Olge Čerič »Za načelo pluralizma« in Braca Zavrnika »Postavimo se okostenelosti po robu« v prvi oziroma drugi številki 9. letnika. Petanovo vodstvo študentske organizacije na MVZ je na svoji zadnji seji konec leta 1968 v skladu s statutom imenovalo še uredniški kolegij Katedre in poleg petih članov uredništva, sekretarja uredništva in tehničnega urednika s tajnim glasovanjem vanj izvolilo še Toneta Končnika, Mileno Šerugo, Francija Hedla, Tomaža Kšelo in Jožeta Henigmana (Katedra, letnik IX, št.9). Za sekretarja uredništva so imenovali Franca Filipiča ml..
Plenum ZŠ MVZ o konceptu nove Skupnosti študentov
17. oktobra 1968 je 5. plenum SŠ MVZ razpravljal o konceptu nove Skupnosti študentov. O živahni razpravi na plenumu je za Katedro (letnik IX, št.3) poročala Olga Čerič. Me d drugim je v poročilo zapisala:« Iz koncepta je razvidno, da je sestavljavce vodila težnja po izključitvi ZŠ od nekaterih družbeno političnih institucij (npr. ZM, ZK, SZDL). Tudi po mnenju nekaterih članov plenuma bi se študentje radi otresli varuštva vseh institucij, ki tako ali drugače avtoritativno nastopajo znotraj ZŠ. Idealna bi bila takšna skupnost slovenskih študentov, kjer bi se študenti (komunisti in nekomunisti) borili z argumenti (ne z avtoriteto) Uveljavijo naj se samo tisti, ki so sposobni zagovarjati in izpolnjevati svoja argumentirana načela.«
Liderji porajajočega se študentskega gibanja
Poleg vodstva študentske organizacije in uredništva Katedre so bili v tistem času dejavniki v porajajočem se študentskem gibanju tudi še posebej aktivni posamezniki med študenti in dijaki, ki so samoiniciativno delovali med študenti in mladimi ter bili njihovi neformalni vodje (danes bi jih rekli »liderji« ali »vplivneži«). Še posebej so v tem pogledu izstopali na političnem in kulturnopolitičnem področju Janez Švajncer ml., Vladimir Gajšek, Drago Jančar in še nekateri, na športnem področju Mičo Smaka, Andrej Bergoč, Alenka Pipan in še nekateri vrhunski športniki, na glasbenem področju Alenka Pintarič in člani več »garažnih« ansamblov itd.. Svoje liderje so imeli tudi dijaki na nekaterih srednjih šolah.
Prva kritika Katedre
V peti številki Katedre pozno jeseni 1968 (Katedra, letnik IX, št.5, 25.11.1968) je med študenti priljubljeni predavatelj Pedagoške akademije Zvonko Cajnko v prispevku »Vprašanja, pripombe« navedel nekaj kritičnih pripomb na račun Katedre. To je bilo pomenljivo, saj je bil Cajnko zelo politično aktiven v ZK na višješolskih zavodih. Mnogi so v njegovih dobrohotnih kritičnih pripombah videli opozorila ZK na MVZ. S kritičnimi pripombami se je oglasilo tudi nekaj drugih bralcev. Drago Jančar je nanje odgovoril in med drugim zapisal: »Moram pa reči, da me SITUACIJA (poudaril D. J.), ki vlada v tem sistemu, ne zadovoljuje. Kdor se namreč s stanjem sprijazni in pristaja na vse obstoječe, nima v politiki in procesu nenehnega presnavljanja družbe kaj iskati. Vloge apologetov naj igrajo policisti in vojaki, ne pa tisti, ki se udejstvujemo v družbenem življenju na način pristajanja na logiko dialektike in razvoja.«
Za predsednika prvega IO SŠ MVZ so izvolili Janeza Švajncerja
Po poročanju Katedre (letnik IX, št. 9, 25.1.1969) je bila 11. januarja 1969 konferenca Zveze študentov mariborskih višjih šol, ki je sprejela predlog o reorganizaciji in vključitvi v »slovensko skupnost študentov takoj, ko bodo razčiščeni še organizacijsko-tehnični problemi, ki še ovirajo konstituiranje Zveze študentov Slovenije«. Za predsednika IO Skupnosti študentov MVZ so izvolili Janeza Švajncerja (vsi mandati v študentski organizaciji so bili enoletni).
V isti številki (letnik IX, št.9) je bil objavljen pogovor s predsednikom IO SŠ MVZ, v katerem je Švajncer povedal, da so koncept SŠ obravnavale in sprejele vse skupščine študentov na MVZ. Strinjal se je, da je v »konceptu še nekaj nepojasnjenih misli«, hkrati pa je izrazil mnenje, da študentje težijo za tem, da bi se v največji meri vključili v »naš samoupravni sistem«. »Trenutno se trudimo, da bi na bližnjih volitvah dobili čim več študentov v občinsko, republiško in kakšnega tudi v zvezno skupščino.« (Na volitvah je bil nato Švajncer izvoljen za poslanca v prosvetno kulturni zbor republiške skupščine – volitve v ta zbor niso bile neposredne na splošnih volitvah, temveč posredne, podobno kot so danes volitve v državni svet. Volilne postopke na posrednih volitvah je vodila takratna SZDL.) Na vprašanje o izstopu SŠ iz ZŠJ je Švajncer odgovoril: »Najprej se je treba vprašati sploh o potrebnosti ZŠJ. Ne vem, zakaj bi zaradi tradicije ali formalnosti vztrajali v neki organizaciji, ki je praktično skoraj ni. Če bo ZŠJ še dalje obstajala, je lahko to le kot neke vrste oblika povezave med posameznimi visokošolskimi centri. Beograjski koordinacijski organ bi moral popolnoma izgubiti forumsko zveličavnost, tako da bi politiko ZŠJ res krojili študentje.« Strinjal se je s tezo, da bi morali študentje kot zadnje sredstvo pri uveljavitvi svojih zahtev izbrati ulične demonstracije, ni pa podprl demonstracij zaradi demonstracij. Na vprašanje, ali bo demokratizacija v študentskih vrstah vplivala na demokratizacijo v ZK in družbi nasploh je odgovoril, da za demokratizacijo ne težijo samo študenti. »Mi smo le mogoče včasih najbolj glasen del vsega našega življenja družbe. Samoljubnost je lepa stvar. Trenutno pa naše avantgardnosti in vsenaprednosti ne bi ravno najbolj poudarjal. Pričakujemo, da bo naš koncept zaživel. Na papirju poudarjena načela še niso vse,« je dejal.
16 številk Katedre v študijskem letu 1968/69
V študijskem letu 1968/69 je izšlo 16 številk Katedre (letnik IX) in posebna številka, namenjena brucem. Pred počitnicami leta 1969 je skupščina SŠ MVZ razrešila uredniški odbor in objavila razpis za člane novega. Na razpis so se prijavili Drago Jančar, Braco Zavrnik in Franci Hedl. Po cestni aferi pa je avgusta 1969 IO SŠ MVZ staremu uredništvu zaupal pripravo posebne številke Katedre. Po tem, ko je doživela »politično obsodbo« vodstva Zveze komunistov na MVZ in najvplivnejših predstavnikov političnega življenja v Mariboru, so od kandidature odstopili.
Posebna številka Katedre ob cestni aferi avgusta 1969 je »odnesla« uredništvo
Posebna številka Katedre ob cestni aferi je izšla avgusta 1969 (Katedra, Posebna izdaja, Maribor, 9. avgust 1969). V uvodniku »Kje smo študentje?« je Janez Švajncer med drugim zapisal: »Letos je za poživitev počitniškega avgusta poskrbel zvezni izvršni svet (danes bi rekli zvezna vlada – op. avt.) s svojo odločitvijo, da ne bo predlagal mednarodni banki posojila za novo cesto v Sloveniji. To odločitev je zvezni izvršni svet sprejel ne glede na vse razloge strokovne narave, ki govore v prid novi cesti. Zvezna vlada se ni ozirala tudi na to, kar so po dolgih razpravah po vsej Sloveniji sprejela telesa, ki vodijo slovensko politiko – izvršni svet in republiška skupščina.«
Švajncer je nato zapisal: »Povsem jasno je, da je vsa slovenska javnost enotno nastopila proti sklepu zveznega izvršnega sveta. Nedvomno pa živimo v obdobju, ki je pomembno ne samo za mariborske, ki se oglašamo s to Katedro, temveč za vse slovenske študente. Med slovenskimi študenti je v zadnjem času postajalo vedno živahnejše zanimanje za slovensko narodno bitnost. Ta smer našega delovanja je pred javnost stopala v raznih oblikah: z razpravami o obstoju Slovencev na slovenski zemlji v zamejstvu, z obravnavanjem slovenskega gospodarskega in kulturnega življenja in ne nazadnje z obravnavanjem o snovanju svoje lastne slovenske Študentske skupnosti, ki ni samo korak naprej v narodni opredelitvi slovenskih študentov, temveč je bistvo v njeni vsebini. Tako je naše, študentsko stališče ob sklepu zveznega izvršnega sveta samo odziv kot na vsako drugo dejanje v naši družbi, ki po našem mnenju ni v skladu s samoupravnostjo republik in krepitvijo bratstva in enotnosti v okviru naše zveze. Študentje povsem podpiramo slovenski izvršni svet, ko zahteva spremembo sklepa zveznega izvršnega sveta. Naš slovenski odziv na omenjeni sklep ni nikakršno rušenje zveze ali tovarištva med narodi v Jugoslaviji. Sami se svojih odločnih stališč ne smemo ustrašiti in se spraševati, ali naš odločni nastop ne koristi ‘črni reakciji’. ‘Bratstvo in enotnost’ med narodi, prav tako pa tudi narodna zavest enega samega naroda se pokaže v preizkušnjah. Ta zadnji sklep zveznega izvršnega sveta pa ni samo preizkušnja za Slovenijo, temveč za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Žal, da nam počitniško mrtvilo ne dopušča, da bi se srečali z mnenji svojih študentskih sotovarišev v drugih republikah. 13. avgusta se bo zvezni izvršni svet znova sešel. Kako bodo odločili? Sam pričakujem najboljše. Kajti glas vse Slovenije pa le mora tudi imeti svojo veljavo. Nastop vse naše samoupravne slovenske skupnosti ni nikakršno izsiljevanje ali pritisk na zvezno vlado. Kot vsi Slovenci tudi študenti ne pričakujemo, da si bomo priborili kaj tujega, ampak dobili, kar je naše.«
Jančar pa je zapisal: »Važno je, da v tem trenutku opozorimo, da reakcija slovenskih ljudi ni bila divjaška, paranoično razbijaška in razkrojevalna. Državljani socialistične republike Slovenije so reagirali odprto in dovzetno. Stvariteljsko in odgovorno. Posluževali so se vseh demokratičnih poti in samoupravnih kanalov, skozi katere je mogoče speljati svojo akcijo in dokazati svojo odločnost in zavzetost. To je hkratna zrelost in volja do razčiščevanja odnosov pri nas. In gotovo je bila reakcija in je bil ta odnos takšen zavoljo tega, ker se Slovenci dovolj dobro zavedamo zgodovinske nujnosti in pogojenosti, ki nas je pripeljala v zvezo z bratskimi narodi. To je dejstvo, ki se ga nenehno zavedamo in ravno zavoljo tega vnaprej izključuje vsak šovinizem ili nacionalizem emigrantske sorte. V trenutku, ko pa prihajajo pod vprašaj življenjski interesi slovenskega naroda, ko lahko ugotavljamo, da smo imeli, imamo in bomo imeli Slovenci vselej posluh za tegobe nerazvitih področij, kar smo v teh petindvajsetih letih nenehno dokazovali, da smo na druge jugoslovanske narode z resnično ljubeznijo navezani, vsaj toliko kot narodi na jugu na nas; v trenutku, ko ugotavljamo, da pa na drugi strani ta zveza, ki smo ji toliko žrtvovali, nima posluha za naše najosnovnejše potrebe, moramo funkcioniranje tako urejene federacije postaviti pod vprašaj. Vpraševati se je treba v vseh razsežnostih, na vseh področjih, pa naj bodo ta vprašanja še tako kočljiva in boleča. Krog našega vpraševanja in akcije naj se sklene šele tedaj, ko v nas ne bo več dvoma, ne nezaupljivosti, ne sumničenja, ne egoizma…To pa je tudi pogoj za zdravo in pristno življenje slovenske republike in jugoslovanske federacije, ki bi se lahko brez škode za trdnost in enotnost kdaj pozneje imenovala konfederacija z vsemi obeležji takšne skupnosti. In čas, ki prihaja, bo od vseh nas terjal veliko zrelosti, poguma, svobodnega duha in sproščenosti. Dejavno in ustvarjalno moramo biti udeleženi vsi. To je neizprosna nujnost. In odgovornost.«
Posebna številka Katedre je povzročila nemalo razburjenja v političnih krogih v Sloveniji in Jugoslaviji, čemur je botrovalo tudi merjenje moči med tedanjimi političnimi strujami (frakcijami) v slovenski in jugoslovanski politiki, za katere študentje nismo vedeli. To številko Katedre so v negativni luči omenjali celo na seji Izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ na Brionih, nekaj kritičnih besed o njej pa je menda izrekel tudi Edvard Kardelj.
O političnem pogromu zoper uredništvo Katedre po posebni številki je pisala Tribuna
V prvi jesenski številki Tribune leta 1969 (Tribuna, letnik XIX, št. 1, 22. 11. 1969) je bilo objavljeno sporočilo uredniškega odbora Katedre o odstopu. V njem je pisalo, da je »uredniški odbor Katedre na svoji seji 9. 9. 1969 razpravljal o položaju, v kakršnem se je znašel po obsodbah lista, ki so prišle iz najvišjih forumov Zveze komunistov in po zadnji seji aktiva komunistov mariborskih visokošolskih zavodov, ki so mu prisostvovali tudi člani sveta Združenja mariborskih visokošolskih zavodov, člani stalne skupščine študentske skupnosti MVZ, člani komiteja ZK MVZ, direktorji posameznih visokošolskih zavodov, sekretarji organizacij ZK, predstavniki medobčinskega sveta ZK Maribor, mestnega komiteja ZK Maribor, občinske konference ZMS Maribor, občinske konference SZDL Maribor in nekateri drugi znani družbeno politični delavci«. V sporočilu je uredništvo Katedre najprej povzelo očitke, ki so bili na račun Katedre izrečeni na zgoraj omenjenem sestanku: »Udeleženci seje aktiva komunistov mariborskih visokošolskih zavodov so menili, da se v Katedri zbira le ozek krog pišočih študentov, ki ga predstavlja uredniški odbor v ožjem sestavu. Trdijo, da njihovih stališč in idej ni mogoče sprejeti in oceniti kot pozitiven napor k nadaljnjemu samoupravnemu socialističnemu razvoju. Katedra, po mnenju aktiva, ni bila kos aktualni problematiki študentov, zabredla je v posplošeno kritiko socialističnih načel, samoupravljanja, sistema naše demokracije, mednacionalnih odnosov, ekonomskega sistema, obstoječih političnih struktur itd. Številni sicer avtentični podatki so bili v listu tendenciozno komentirani tako, da so vzbujali vtis nacionalne nestrpnosti, gospodarske neenakopravnosti in dozdevnega zaostajanja Slovenije v njenem razvoju. Koncept slovenstva, kakršen veje iz Katedre, je koncept ekonomskega, kulturnega in političnega izolacionizma za katerega se zavzemajo včasih tudi nekateri ideologi izven naših meja. Na seji so avtoritativno govorili tudi o tem, da se je načelo pluralizma v Katedri izrodilo v načelo idejne zmede, načelo slovenstva v nacionalistično koncepcijo, kar baje dokazuje že samo paktiranje s Kocbekom in Pahorjem ter navajanje njunih citatov, načelo demokracije v načelo političnih špekulacij, o načelu samoupravnega projekta, ki ga je Katedra proklamirala, pa ni bilo ničesar zapisanega. Navsezadnje je Katedra tudi socializem ob agresiji na češkoslovaško prikazala kot hitlerjanstvo. Na podlagi takšnih in podobnih očitkov ter ocen, je politični aktiv sprejel stališča, v katerih je med drugim ugotovil, da se čuti poleg ostalih družbenih dejavnikov odgovornega, ker se z družbenimi sredstvi finansira tak časopis. Mnenja so tudi, da dosedanji uredniški odbor s svojo destruktivno politično usmerjenostjo ni upravičil zaupanja, ki mu je bilo ob imenovanju poverjeno. To velja še zlasti za njenega glavnega in odgovornega urednika (Draga Jančarja – op. avt.). Uredniški odbor je na svoji seji razpravljal razen o teh, tudi o drugih obsodbah, tistih iz najvišjih organov ZK, ki menijo, da Katedra širi idejno in politično dezorientacijo ter družbeni analfabetizem, o tistih mnenjih, da je Katedra premalo »študentsko« in »srednješolsko« angažirana in o očitkih, da uredniški odbor ne vodi dobre finančne politike, zlasti zavoljo tega, ker ne piše zgolj tako, kakor je v interesu tistih družbenih dejavnikov, ki list financirajo.
V nadaljevanju sporočila se je uredniški odbor Katedre opredelil do očitkov na račun Katedre: »Uredniški odbor je mnenja, da vseh teh očitkov in ocen ne more sprejeti, ker pomenijo totalno diskvalifikacijo. Postavljen je torej v takšen položaj, od koder ni več mogoče voditi enakopravnega in konstruktivnega dialoga. Poudariti mora, da ti očitki niso odsev mnenja širokega kroga bralcev in večine študentov. Uredniki menijo, da študentsko glasilo ne more biti zgolj »sindikalistično«, niti ne more biti apologet vseh odločitev, ukrepov in mišljenj oblastnih in političnih struktur. Vse zgoraj omenjene ocene pa a piori odrekajo možnost avtonomnega in suverenega izražanja in opredeljevanja do vseh bistvenih družbenopolitičnih, ekonomskih, kulturnih, itd. problemov naše stvarnosti v okviru zakonitih možnosti. Uredniški odbor je prepričan, da je naša družba že ustvarila ozračje, v katerem je možen strpen in demokratičen razgovor, ki ga pa vse zgoraj navedene ocene izključujejo. Uredniški odbor je mnenja, da pod pritiskom takšnih ocen in groženj svobodno in suvereno ustvarjanje ni mogoče, zato je sklenil, da kolektivno odstopi. V Mariboru, dne 19. 9. 1969«.
Sporočilo uredniškega odbora so podpisali uredniki Drago Jančar, Braco Zavrnik, Franci Hedl, Ivo Rudolf in tehnični urednik Marjan Žmavc, ki so pripravili izredno številko.
Katedro je vzela v bran Tribuna
Pod sporočilom uredništva Katedre je Tribuna objavila obsežen članek Saše Šrota »Dileme študentskega tiska«. Šrot je bil član uredniškega odbora Tribune, poleg njega pa so bili v uredniškem odboru še Milan Dekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Medved (odgovorni urednik), Jaro Novak, Marko Pogačnik (likovni urednik), Marko Slodnjak, Slavko Splihal, Tone Stojko (urednik fotografije), Marko Švabič in Dušan Tršar (tehnični urednik), lektor pa je bil Peter Kuhar.
Šrot je bralcem najprej pojasnil, da je Tribuna v celoti objavila sporočilo, ki ji ga je posredovalo uredništvo mariborskega študentskega lista. Stališča razširjenega aktiva ZK na MVZ (Tribuni so poslali tudi zapisnik) pa ni objavilo posebej, ker že sporočilo uredniškega odbora Katedre vsebuje povzetek njegovih stališč. »Kljub ustni obljubi predsednika IO SŠ MVZ, da nam bo tudi IO posredoval svoja stališča o nastali situaciji, pa le-teh nismo dobili,« je pojasnil Šrot in omenil, da sta pred Tribuno sporočilo uredništva Katedre objavila že tednika »Mladina« iz Ljubljane in beograjski »Student«. »Tako se želja in prizadevanja nekaterih, da sporočilo ne bi bilo objavljeno, ker da zadeva ‘ne zasluži tako široke publicitete’, ni izpolnila,« je zapisal.
Šrot je navedel tudi razloge za objavo: metode in način reševanja problematike, nastale v zvezi s Katedro, so bile po presoji uredništva Tribune – milo rečeno- močno vprašljive; menili so, da problematika, ki se je pojavila ob »aferi Katedra« ni nič kaj posebno novega in neznanega v praksi študentskega tiska, opozorila pa je na številna nerazčiščena vprašanja, ki presegajo ozke lokalne okvire; Tribuna ne more biti ravnodušna do razmer, pogojev dela in usode poleg Tribune edinega študentskega lista v Sloveniji.
Šrot je nato povzel kritike vodstva ZK na MVZ na račun Katedre (v šolskem letu 1968/69 naj bi na Katedri vladala »idejna zmeda«, pojavljale naj bi se »antisamoupravne«, »psevdorevolucionarne« težnje, šlo naj bi za »negiranje naše zgodovine«, za ceneno »senzacionalnost«, »antisistemskost«, »žaljenje in blatenje ZK«, »politično špekulacijo«, »umetno ustvarjanje generacijskega konflikta«, pozivanje na »antidržavno dejavnost«, direktno in očitno koketiranje s Pahorjem, Kocbekom in celo Žebotom(!), »podtikanje svoje reakcinarne zavesti kot naše zavesti«). Šrot se, kot je navedel, ni mogel otresti občutka, da se za napadom na Katedro skriva »popravljanje hude politične napake« vodstva ZK na MVZ, ki je bilo pred izidom seznanjeno z vsebino izredne številke Katedre ob cestni aferi, po tem, ko so o njej razpravljali na seji Izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ na Brionih in ko je o njej dal svojo sodbo Edvard Kardelj, pa so jo poskušali popraviti na koži »najprimernejšega«. Šrot se je vprašal, kako so poverili izdajo posebne številke Katedre ob cestni aferi od skupščine študentov že razrešenemu uredniškemu odboru Katedre, če res drži vse, kar so o njem po izidu te številke povedali. Šrot je pod vtisom tega primera postavil pod vprašaj tudi metode dela vodstva ZK na MVZ, uporabljeno terminologijo in etiketiranje Jančarja (češ da je bil leto pred tem organizator študentskih nemirov na Višji stomatološki šoli v Mariboru) v luči izjav predsednika Tita o študentskem gibanju.
Tribuna je po dogodkih na Katedri odprla vprašanje avtonomije študentskega
tiska
V nadaljevanju se je Šrot ob tem primeru lotil obravnave sistemskih vprašanj avtonomije študentskega tiska ter odnosov med izdajateljem in študentskim listom, pa naj bo izdajatelj SŠ ali univerza. Predstavil je tudi svoje poglede na to, kakšen bi moral biti odnos med ZK na univerzi in študentskim listom (ZK svojega vpliva ne bi smela uveljavljati kot institucija, temveč z neposrednim delovnim angažiranjem študentov komunistov in vseh drugih angažiranih napredno mislečih ljudi). Pod člankom je uredništvo Tribune objavilo pripombo, da s Šrotovim zapisom ne namerava začenjati polemike in šteje »zadevo za končano«. Poleg Šrotovega članka pa je objavilo prispevek dr. Vojana Rusa »Več ali manj demokracije«. V njem je med drugim zapisal: »Poleg ozkih struktur se res lahko najdejo nepoučeni posamezniki, ki bi, obupani zaradi težav, sklepali: le močna roka lahko napravi red, demokracija je vedno nared. Tak nevaren sklep bi imel lahko — če naj teoretsko predpostavimo, da bi ga kdo skušal uresničiti — tragične posledice.«
Jančar o pogromu proti uredništvu Katedre dvajset let pozneje – leta 1989
Katedra o pogromu zoper njeno »ožje uredništvo« po njegovem odstopu ni poročala nikoli. Šele dvajset let kasneje je objavila pogovor tedanjega odgovornega urednika Katedre Saše Dravinca z Dragom Jančarjem. (Katedra, letnik XXX, št.1, oktober 1989). Poleg Dravinca so bili takrat v uredništvu še Danilo Vezjak (glavni urednik), Jasmina Vidmar, Peter Tomaž Dobrila, Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks in Miro Lenič, predsednica časopisnega sveta pa je bila Dragica Korade.
Jančar je v intervjuju »novo« generacijo Katedre označil za Feniksa, ki nadaljuje prekinjeno kontinuiteto.
Jančar je v intervjuju med drugim dejal, da je pri Katedri deloval tri leta, »ki so po svoje zaznamovala« njegovo življenje, »recimo tako, intelektualni in človeški razvoj«. »Zdi se mi, da je bilo zame prav to obdobje pri Katedri ključnega pomena, ker je bil to čas študentskih gibanj in na drugi strani tudi čas splošne liberalizacije. In kdor se pri dvajsetih formira na tak način, se kasneje ne more več bistveno spremeniti,« je dejal Jančar. V nadaljevanju je dejal, da je »naša generacija rasla v obdobju sorazmernega liberalizma in je na različne načine prenesla ideje iz tistega časa tudi »na začetek osemdesetih, se pravi skozi sibirska sedemdeseta leta«.
Dravinec je Jančaju zastavil vprašanje: Takrat ste bili krivi, ker ste izrekli podporo Kavčiču in njegovi razvojni opciji.
Jančar je odgovoril: »Naše ideje v tistem času niso bile povsem jasno artikulirane. Šlo je za konglomerat zamisli v razponu od levičarstva preko funkcionalizma do nacionalizma. Zavzemali smo se za normalno neideološko funkcioniranje družbe. Z današnjega vidika je marsikaj, kar smo takrat počeli, nedolžno. Prelomnega značaja pa je verjetno bilo, da so naše ideje prihajale iz Maribora, kjer se je Univerza na nek način že ustalila. Z nami pa je dobila najverjetneje tisto, kar je za Univerzo najpomembnejše, samostojni študentski intelektualni angažma. Reagirali smo na stalinizem, ki je bil še vedno živ. Pri tem nismo imeli jasne ideje, kako naj se družba razvija. Bolj so nas zanimali konkretni dogodki. Vključeni smo bili v dogodke leta 1968 na romantično levičarski način. Zanimivo je, da smo se hitro razšli z idejami beograjskih študentov, ki so bile egalitaristične in so na nek čuden način po svoje povzročile tudi sedemdeseta leta. Sami smo se zavzemali za neko funkcionalistično varianto, ki pa se je morala zaradi stanja v družbi izkazati za protikomunistično, protidružbeno, protisistemsko…Popolnoma logično je bilo, da je sledil konec, kakršen je pač sledil. Se pravi, naše uredništvo je moralo odstopiti ob izdaji številke ob cestni aferi,« je dejal Jančar
Na vprašanje, kateri so bili mehanizmi, s katerimi so se jih pred dvajsetimi leti znebili, je Jančar odgovoril: »V kulturno in politično življenje Maribora in Slovenije nismo vstopili kot nasprotniki režima, ampak kot mladi, ambiciozni ljudje, ki iščejo uveljavitev z idejami, ki so bile bodisi originalne bodisi kompilacija različnih zamisli od drugod. Vse te ideje so nas ob stiku s konkretno prakso zmeraj trdega Maribora začele opredeljevati kot opozicioniste. Motili smo Univerzitetno partijo (….), motili smo raznorazne ljudi v mariborski politiki, ki so začeli razvijati vse mogoče teze o naših povezavah z emigranti. Odkrili smo Pahorja, ki je bil oefar, in to je bil dokaz, da smo povezani z emigracijo in tako naprej. Ob vsem tem smo bili zelo presenečeni, prav tako pa nas je to tudi formiralo, da smo sproti iskali odgovore na te konkretne situacije. Pritiski so bili podobni kot v minulih letih, torej, da se Katedra ne ukvarja dovolj s študentskimi problemi in s problemi Univerze, ampak se spušča na popolnoma politično področje, kar pa naj ne bi bila njena stvar…do skupinskega pranja možganov in ostalih poskusov. Nima smisla vsega opisovati, saj je praksa znana.«
»Skratka, klasični miselni model varuhov dobrega…,« je pripomnil Dravinec.
Jančar pa je nadaljeval: »Prinesli smo dinamiko, ki je tedanja družba, še posebej mariborska, ni bila sposobna prenesti. Naše ideje niso bile tako dobro formulirane kot so sedaj vaše (mislil je na tedanje uredništvo Katedre leta 1989– op. avt.), niti stalinizma nismo prepoznavali v vseh njegovih pojavnih oblikah. Predvsem nas je motila strahotno sklerotična, nedinamična situacija, v kateri smo živeli. Zreli smo bili, da bi nas dobra politika, ki zna manipulirati, vpeljala kot svojo lastno dinamiko. Ker tega ni bila sposobna, danes vidim, da je to zakonitost, je šla nad nas z represijo«.
KATEDRA 1969/70
O vprašanju narodnih jezikov v JLA
Jeseni 1969 je Katedro začel urejati uredniški odbor: Bogo Čerin, Marija Frankovič, Danica Ingolič – Godec, Darko Pašek (glavni in odgovorni urednik), Igor Plohl in Dušan Zbašnik, kasneje pa so se jim pridružili še Vladimir Gajšek, Marjan Žmavc, Barbara Vidic, Davorin Kračun, Jože Marinšek in Jurij Kure. Katedra je pisala o izgradnji študentskih domov, o pripravah zakona o visokem šolstvu, o nerazvitih območjih v Sloveniji, o čemer je SŠ MVZ novembra organizirala javno tribuno. Poročala je tudi o pogovoru o vlogi slovenskega naroda v okviru jugoslovanske vseljudske obrambne vojne, na katerem sta na vprašanja študentov odgovarjala Rado Pehaček in Franc Tavčar- Rok ter člana CK ZKS Albert Jakopič Kajtimir in Bojan Polak – komandant štaba narodne obrambe Slovenije. Kot je poročal Janez Švajncer, ki je bil takrat predsednik IO SŠ MVZ in glavni organizator pogovora, sta bili v ospredju vprašanji o narodnih jezikih (slovenščini, makedonščini) v JLA, kar je bilo takrat zelo kočljivo vprašanje, in o vplivu moralno politične vzgoje. Katedra je pisala tudi o podaljšanju študija na PA in o drugi temah.
Na začetku leta 1970 je glavni urednik Katedre postal Jože Marinšek, odgovorni pa Slavko Gerič. Na skupščini SŠ MVZ 15. januarja, na kateri sta bila izvoljena, je Gerič predstavil načela svojega mandata: študentsko gibanje, samoupravni demokratični socializem, slovenstvo, razvoj visokega šolstva v Mariboru, gospodarski in kulturni razvoj severovzhodne Slovenije, kulturna enotnost v Sloveniji in pluralizem. Dejal je, da Katedra izhaja iz načel akcije, ne pa filozofiranja in intelektualističnega razglabljanja, zato je drugačna od Tribune, vendar se obe ustvarjalno dopolnjujeta. Delegate najvišjega organa SŠ MVZ je razburilo tudi dejstvo, da je Katedra poslovno leto 1969 končala z nekaj več kot 32 tisoč dinarji izgube. Sprejeli so sklepe, kako za tiste čase visoko izgubo sanirati s pomočjo sredstev iz republiške in mestne blagajne.
Za predsednika IO SŠ MVZ je bil izvoljen Vili Šale
Na čelo IO SŠ MVZ so januarja 1970 izvolili Vilija Šaleta. V pogovoru po izvolitvi je za Katedro dejal, »naj bo kritična, naj bo polemična, vendar ima vse svoje meje«. Za načela SŠ pa je dejal: da so se za reorganizacijo odločili zato, da povečajo aktivnost študentov, torej se bodo ta načela tudi v bodoče odražala pozitivno. »Trdna stopnja organiziranosti je pogoj za uspešnost našega dela«.
V ospredju socialna diferenciacija, slovenski manjšini v Avstriji in Italiji, študentska problematika
Katedra je nadaljevala s pisanjem o aktualni študentski tematiki, veliko pozornosti pa je posvetila socialni diferenciaciji in oživljanju spomina na generala Maistra. Objavila je tudi protestno pismo mariborskih študentov proti raznarodovalni politiki slovenskih manjših v Italiji in Avstriji. Poročala je tudi o prvi regati študentskih osmercev visokošolskih zavodov Maribor, na kateri so sodelovali tudi osmerci študentov iz Ljubljane in Zagreba.
KATEDRA 1970/71
Na začetku študijskega leta 1970/71 je bil odgovorni urednik Katedre še naprej Slavko Gerič. Člani uredniškega odbora so bili Vladimir Gajšek, Tone Janša, Jože Marinšek, Žarko Golob, Igor Plohl, Dušan Zbašnik, Bori Zupančič, Mitja Žitnik in Marjan Žmavc.
Gerič je še bolj jasno formuliral svoj koncept (Katedra, 23.10.1970). Ponovil je načela iz začetka leta ter dodal, da so »sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno. To ni naša slabost. Nasprotno. Z obravnavo nekaterih konkretnih družbenih ekscesov in problemov smo se vključili v študentsko vrenje na Slovenskem in postali eden izmed njegovih prvinskih elementov.«
Katedra je pisala o kratkih stikih v upravljanju s študentskimi domovi, o samoupravljanju študentov, o problemih plačne politike, Jože Zagožen pa je odprl problem zemljiškega maksimuma, kar takrat ni bilo posebej zaželeno. Veliko pozornosti je Katedra posvečala tudi manjšinski problematiki in kršenju pravic Slovencem na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Objavila je tudi manifest zasedene FF v Ljubljani ter pisala o študentskem gibanju.
Predsednik IO SŠ MVZ je postal Tone Janša
Na začetku leta 1971 je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika IO izvoljen Tone Janša, za odgovornega urednika Katedre pa ponovno Slavko Gerič. Na skupščini se je, kakor je poročala Katedra (22.2.1971) razvnela ostra razprava o nepravilnostih v poslovanju Zadruge študentov in dijakov. V eni naslednjih številk je Katedra (22.4.1971) objavila obsežen članek »Nepravilnosti v zadrugi – postavimo se po robu nezakonitostim«. V njem govori o nepravilnostih v poslovanju zadruge, ki jih je ugotovila SDK ter o sklepih skupščine zadružnikov. V razčiščevanje nepravilnosti so se vključili tudi organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, vendar primer, ki je povzročil veliko hude krvi med študenti in v SŠ, na sodišču ni dobil epiloga (ali pa vsaj ne takšnega, da bi ga zaznala in o njem poročala Katedra).
Katedra končno na ofset tisku
Na koncu študijskega leta je uredništvo Katedre bralce obvestilo, da so končno tudi v Mariboru dobili možnost za ofset tisk, kar so bralci lahko na spremenjeni likovni podobi Katedre opazili že sami. Tako je Katedra »po svoji tehnični in likovni urejenosti stopila v korak z ostalimi študentskimi listi.
KATEDRA 1971/72
Za sodelovanje mariborskih in ljubljanskih študentov
V študijskem letu 1971/72 je bil glavni in odgovorni urednik Katedre Slavko Gerič, člani uredniškega odbora pa so bili Marija Frankovič, Vladimir Gajšek, Branko Gerlič, Žarko Golob. Miso Hochstatter, Davorin Kračun, Milan Lampe, Jure Mikuž, Leopold Petrovič, Darka Schmidt, Leon Senger, Branko Šalamun, Marjan Vraničar, Nevenka Vetrih, Jože Zagožen, Boki Zupančič.
Predsednik IO SŠ MVZ Tone Janša je v intervjuju za Katedro (25. 10. 1971) dejal: »Razvoj mariborskih visokošolskih zavodov pomaga tudi k pridobivanju ugleda mariborske študentske organizacije. Ustvarjeni so zelo dobri pogoji za odpiranje navzven, za sodelovanje s SŠ LVZ in ZŠJ. Predvsem je pomembno naše sodelovanje z ljubljanskimi študenti, saj bo le z aktivnim deležem študentov iz Maribora lahko resnično zaživela tudi Skupnost študentov Slovenije.«
Katedra je veliko pisala o Skladu za izgradnjo Maistrovega spomenika, o študentskem gibanju, o razvoju in reformi visokošolskih zavodov v Mariboru, o štipendijski politiki itd.
Predsednik IO SŠ MVZ je postal Emilijan Kožar
24.februarja je skupščina SŠ MVZ izvolila za predsednika IO SŠ MVZ Emilijana Kožarja, člani IO pa so bili še Dušan Najdič (podpredsednik), Gorazd Šoster (podpredsednik),Ivan Oman (sekretar), Tone Cerjak (predsednik materialne komisije),Edvard Pukšič (predsednik kulturne komisije), Bruno Roce (predsednik športne komisije), Ferdo Valenčak (predsednik pododbora internacionalnega študentskega servisa), Mirko Kustec (predsednik komisije za stike), Srečko Čarni (študijska komisija), Mira Rihterič (študijska komisija); Zdenko Mali (predstavnik VŠOD Kranj), Tone Janša in Janko Vitežnik (informiranje)(Študentski poročevalec št.1).
Kožar je v pogovoru za Katedro dejal: »Izvršni odbor naj bi ne bil po svoji funkciji nekakšen birokratski element, ki bi študentsko gibanje utesnjeval ali celo zaviral. Poudaril bi rad, da naj bo njegova naloga le v tem, da vodi in usmerja, in to le okvirno, študentsko gibanje, vendar si mora prizadevati, da se nikdar na razhaja z lastno bazo in da ne pride z njo celo v konflikt. Gre za enotnost vodstva in množice.«
SŠ MVZ so takrat sestavljali predstavniki študentov iz PA, VAŠ, VEKŠ, VTŠ in VŠOD (Kranj).
Glavni urednik Katedre je postal Davorin Kračun, odgovorni pa Jože Zagožen. Zagožen je dejal, da koncepta Katedre ne bodo bistveno spremenili.
Predsednica CK ZKH Milka Planinc o izključitvah študentov-nacionalistov iz zagrebške univerze
Katedra je med drugim poročala o obisku CK ZKH Milke Planinc in njenem pogovoru z mariborskimi komunisti (Katedra, letnik XII, št11., 29.maj 1972). Po njenih besedah so hrvaški nacionalisti prevzeli parole ZK in manipulirali z nacionalnimi čustvi ljudi. Dejala je, da vseh študentov ni mogoče označiti za nacionaliste, ker to niso, dobro pa je, da so radikalni. Zato dogodki jeseni 1971 niso bili vprašanje vseh študentov, temveč neke grupacije, ki so jo nacionalisti med študenti formirali. O izključitvah pa je dejala: »Niso bili vsi, ki so izključeni ali zamenjani skrajni nacionalisti, čeprav je bilo mogoče med njimi tudi nekaj takih. Treba je bilo pač zamenjati tudi tiste, za katere nismo mogli biti trdno prepričani, da bodo sodelovali v Titovem kurzu«.
KATEDRA 1972/73
Preraščanje višjih šol v visoke in prizadevanja za ustanovitev mariborske univerze
Na začetku študijskega leta 1972/73 je Katedro urejala le malce spremenjena uredniška ekipa. Glavni urednik je ostal Davorin Kračun, odgovorni pa Jože Zagožen. Člani uredniškega odbora so bili še Milan Lampe, Bogdan Lipovšek, Janko Vitežnik, Jože Reinsberger, Marjan Vraničar, Tone Čeh (srednješolci); notranja rubrika: Mirč Pestiček – urednik, Slavko Gerič, Gorazd Šoster, Mirko Kustec; kultura: Edi Pukšič -urednik, Marija Frajnkovič, Adrian Grizold. Lektorica je bila Sonja Rajzer, tehnični urednik Marjan Žmavc.
Na straneh Katedre se je že močno poznalo, da so višje šole preraščale v visoke ali pa so si za to prizadevale. V ospredju so bile teme povezane s prizadevanji za ustanovitev Univerze v Mariboru. (Leta 1969 je Višja ekonomsko komercialna šola - VEKŠ, ki je bila ustanovljena leta 1959, postala prva in nekaj let edina visoka šola v Mariboru). V Katedro je poleg študentov druge stopnje VEKŠ-a Dušana Zbašnika, Davorina Kračuna, Jožeta Zagožna, Branka Gerliča in drugih, pisal tudi Franci Pivec (zlasti o razvoju visokega šolstva in prizadevanjih za ustanovitev univerze), ki je prišel iz Ljubljane in se zaposlil na MVZ. Katedri je še naprej ostal zvest pesnik, pisatelj in publicist Vladimir Gajšek. Katedra je poleg študentskega lista začela pridobivati vse bolj tudi obliko strokovne revije, literarni del imenovan Obrazi pa je tako in tako imela že od nekdaj. Skratka, Katedra je postajala vse bolj zahtevno branje.
Velike demonstracije v podporo zamejskim Slovencem na avstrijskem Koroškem
SŠ MVZ, ki je vseskozi podpirala zamejske Slovence v borbi za njihove narodnostne pravice, je oktobra 1972 organizirala velike demonstracije na Trgu Svobode v središču Maribora z naslovom »Koroški Slovenci, mi smo z vami!«. Kot piše Katedra (letnik XIII, št. 1, 21. oktober 1972), je študente razburilo, ker so nemški nacionalisti na avstrijskem Koroškem premazali na novo postavljene krajevne napise s slovenskimi imeni krajev. Na protestnem zborovanju, na katerem se je zbralo več kot tisoč študentov in drugih Mariborčanov, je govoril Jože Zagožen. Po končanem zborovanju so udeleženci krenili v povorki s transparenti po mestnem središču.
O konceptu bodoče univerze
Katedra (letnik XIII, št.3, 9.decembra 1972) je objavila dolg intervju z dr. Vladimirjem Bračičem, kasnejšim prvim rektorjem Univerze v Mariboru (takrat je bil sekretar ZK na MVZ), o konceptu bodoče univerze. »Realizirali bomo koncept široke demokratičnosti,« je dejal.
Odmev na 3. konferenco ZKJ o mladih
Katedra (letnik XIII, št.4,11.januarja 1973) je objavila pogovor z delegatom na 3. konferenci ZKJ o mladih Slavkom Geričem (takrat je bil pomočnik sekretarja ZK na MVZ) »Študentski list bo ostal študentski«. Na konferenci sprejeto resolucijo si je razlagal tako, da je med drugim dejal: »Gotovo ne pride v poštev ustvarjanje enotne organizacije kot neke posebne družbenopolitične organizacije. To smo na konferenci zelo jasno povedali, tudi sam temu v celoti nasprotujem.« Na vprašanje ali obstaja možnost, da se tudi študentje združujejo na ravni republike in zveze, je odgovoril: »To ni samo možnost, to smo dolžni realizirati. Študentje se bodo na osnovi svojih specifičnih interesov, ki jih seveda ne moremo negirati, organizirali (…) na ravni oddelkov, letnikov, fakultet in univerz. Od tod pa seveda mora rasti povezava do republik in federacije.« Janko Vitežnik je ta del pogovora strnil: »Se pravi, da v Mariboru ne prihaja do bistvenih sprememb«.
Predsednik IO SŠ LVZ je postal Jože Zagožen
Na začetku leta 1973 je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika IO izvoljen Jože Zagožen. Glavni in odgovorni urednik Katedre pa je postal Davorin Kračun. Katedra z novim predsednikom IO SŠ MVZ ni objavila intervjuja, saj so bila njegova stališča znana in publicirana, ker je bil dolgoletni urednik in sodelavec Katedre.
Na straneh Katedre se je že močno poznalo, da so višje šole preraščale v visoke.
Okrogla miza o samoupravnih odnosih v visokem šolstvu
Katedra je organizirala tudi čedalje bolj odmevne okrogle mize. Tako je v št. 8, letnik XIII, 24. aprila 1973 objavila zapis okrogle mize o samoupravnih odnosih v visokem šolstvu, na katerem so sodelovali profesorji in študentski aktivisti.
Smel diskusijski prispevek Jožeta Zagožna za ustanovitev Univerze v Mariboru
Katedra (letnik XIII, št.10, 5. junija 1973) objavila diskusijski prispevek Jožeta Zagožna na sestanku predsednika Skupščine SRS Sergeja Kraigherja s predstavniki mariborskega visokega šolstva 23. maja 197. Na njem je Zagožen brez dlake na jeziku (na)povedal, da se bo ZSŠS kljub Kraigherjevemu nasprotovanju in nasprotovanju predstavnikov vlade zavzela za ustanovitev Univerze v Mariboru in ne zgolj za krepitev MVZ.
Okrogla miza o »študentskem amandmaju«
V času javne razprave o novi ustavi je Katedra (letnik XIII, št. 11) organizirala okroglo mizo o »študentskem amandmaju« in objavila obsežen prispevek z nje.
KATEDRA 1973/74
Na začetku šolskega leta 1973/74 je bil glavni in odgovorni urednik Davorin Kračun, v uredništvu pa so bili še Nevenka Vetrih (sekretarka), Tone Cerjak, Milan Kerkez, Miroslav Rebrnik, Janko Siranko, Dušan Zbašnik, Drago Pišek, Edvard Pukšič, Boris Čerpes, Adrian Grizold, Igor Kramberger, Sonja Mihec, Ferdo Rakuša, Janez Rotman in Jasna Zbašnik. Marjan Hanl (tehnični urednik).
Katedra je objavljala vse bolj poglobljene in aktualne prispevke. O tem, da so študentje v Mariboru bolj sposobni za akcijo in manj za filozofiranje in poglobljeno razmišljanje, ni bilo več govora.
Okrogla miza o vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih
Katedra (letnik XIV, št.3, 16. novembra 1973) je Katedra pripravila okroglo mizo o vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih ter objavila zapis z nje.
Novembra 1973 je postal predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik
Novembru 1973 je funkcijo predsednika IO SŠ MVZ prevzel Boris Kastivni. Za Katedro je dejal: »Mesto predsednika sprejemam v času razprav o novem samoupravnem konstituiranju visokega šolstva, razprav o novi organiziranosti mladih in v času priprav na kongres mladih, ki bo v začetku prihodnjega leta.«
Seznam najpomembnejših člankov v letu 1973
Katedra (letnik XIV, št.6., 16. januarja 1974) je objavila seznam pomembnejših člankov, ki jih je objavila v letua 1973. Iz njega je razvidno, da je objavila celo vrsto tehtnih člankov, s katerimi je poskušala odgovoriti na dileme tedanjega časa, še zlasti na ekonomskem področju ter na področju razvoja visokega šolstva.
Januarja 1974 je bil za predsednika IO SŠ MVZ izvoljen Ivo Usar
V mesecu januarju je bil za novega predsednik IO SŠ MVZ izvoljen Ivo Usar, študent VPŠ. Za Katedro je izjavil (Katedra, letnik XVI , št.8., ): »V tem času bo ena naših osrednjih nalog aktivno sodelovanje v pripravi novega družbenega dogovora o štipendiranju. Zavzeti se bomo morali za enoten način in kriterij podeljevanja štipendij, kajti sedanji načrt družbenega dogovora socialne diferenciacije ne odpravi, temveč jo samo povečuje. Tukaj se namreč postavi vprašanje kdo in kako bo štipendiral bodoče študente iz nerazvitih območij. Sedanji načrt utemeljujejo s tem , da bo dana osnovna štipendija, ki jo bo dobil vsak študent, študentje iz gospodarsko močnejših središč bodo lahko dobili kadrovske štipendije od domačih podjetij ter zavodov, tako pa se socialni prepad med študenti še veča. Posojila bodo ukinjena, saj veljajo pogodbe samo še do 30. septembra 1974. Žalostno je to, da ne bomo študentje plačani (štipendirani) za svoje delo in rezultate tega dela (študij, udeležba v raziskovalni dejavnosti . ..), temveč zato, da bomo potencialni strokovnjaki za neko delovno organizacijo. Čakajo nas še druge naloge s področja študentskega standarda in drugih dejavnosti, študentov, na primer status študenta, resnična enakopravna vloga študentov v raziskovalno izobraževalnem procesu, ki naj dobi tudi svojo formalno pravno potrditev v statutih šol. Pozornost moramo posvetiti tudi predkongresni dejavnosti in pri sprejemanju novega zakona o visokem šolstvu.«
Usar je dejal tudi, da se bo začela javna razprava o osnutkih resolucij, statuta in drugih dokumentov za kongres mladih Slovenije, na katerem bo slovenska mladina reorganizirala svoje vrste in ustanovila Zvezo socialistične mladine Slovenije. To bo v bistvu združitev Zveze skupnosti študentov Slovenije in Zveze mladine Slovenije v enotno organizacijo mladih.
Glavni urednik Katedre postane Drago Pišek, odgovorni pa Mik Rebrnik
Februarja 1974 je postal v. d. glavnega urednika Katedre Mik Rebernik in v.d. odgovornega urednika Davorin Kračun.
Julija 1974 postane Drago Pišek v.d. glavnega urednika in Mik Rebernik v.d. odgovornega urednika Katedre.
Okrogla miza o osnutku zakona o visokem šolstvu
Katedra je leta 1974 ohranila koncept iz leta 1973. V št. 10., letnik XIV je organizirala okroglo mizo o osnutku zakona o visokem šolstvu in objavila obsežen zapis z nje.
Odprto pismo javnosti o problematiki KUD Študent
Katedra (letnik XIV, št.11, 19.7.1974) je objavila tudi Odprto pismo javnosti v zvezi problematiko KUD Študent, ki so ga podpisali IO SŠ MVZ, Katedra in KUD Študent.
Katedra o organiziranosti študentov
V isti številki je Katedra pred kongresom ZSMJ objavila prispevek Tomaža Kšele o takrat perečem vprašanju organiziranosti študentov v Jugoslaviji.
Udarni članek »Obtožujem« zaradi neodgovorne štipendijske politike
V Katedri (letnik XIV, št.12) je Jože Zagožen v udarnem članku »Obtožujem« obtožil izobraževalno skupnost in večino skupščin občin, da so njihovega neodgovornega odnosa do štipendiranja morali mnogi študentje iz šibkejših socialnih slojev opustiti študij.
KATEDRA 1974/75
Na začetku šolskega leta 1974/75 je bil v. d. glavnega urednika Drago Pišek, v. d. odgovornega urednika Mik Rebrnik. V uredništvu so bile še Mario Vetrih, Milan Kerkez, Janko Siranko, Mitja Žitnik, Boris Čerpes, Silvije Popovič in Ferdo Rakuša. Generacija urednikov in sodelavcev, ki je Katedri dajala pečat več let, se je poslovila (Dušan Zbašnik, Davorin Kračun, Jože Zagožen).
Kongres je končan, živela ZSMS
Mik Rebrnik je po ustanovnem kongresu ZSMS v Moravcih v Katedri (letnik XV, št. 1, 21. oktober 1974) napisal uvodnik »Kongres je končan, živela ZSMS«, v katerem je med drugim zapisal: »Imamo torej novo, enotno organizacijo mladih ZSMS, ki združuje mlade delavce, kmete in mladino na šolah vseh stopenj, in od katere dosti pričakujemo. Pričakujemo, da bo uresničila tisto, česar prejšnja organizacija ni bila sposobna. Delavska, kmečka in šolska mladina je izgubila zaupanje v prejšnji organizaciji, tako v Zvezo mladine Slovenije kot v Skupnost študentov Slovenije. Z novo organizacijo se zaupanje še ni povrnilo, povrnilo se ni niti s sprejetjem kongresnih dokumentov. Zaupanja v organizacijo ne bomo povrnili z besedami, ki tako zlahka postanejo fraze, pač pa s takojšnjim in konkretnim delom.«
