Pojasnilo k članku O Katedri 1968-1974 iz Katedre in Tribune
Zadnji del leta 1968 in prvi del leta 1969 je bila Katedra moj dom. Naneslo je tako, da sem se v času študija na Višji pravni šoli v Mariboru nekega dne z očetom, ki je bil novinar, pisatelj, uveljavljeni zgodovinar narodnoosvobodilne borbe ter pokončen človek, ki sem ga neizmerno cenil in spoštoval, sporekel v zvezi z načelnimi, ne osebnimi stvarmi. Po neusmiljeni izmenjavi mnenj in argumentov zanje je poskušal svoj prav uveljaviti z znanim argumentom avtoritete – »dokler boš jedel moj kruh, boš ravnal tako, kot rečem jaz«. Na to sem odgovoril, da raje, kot da spremenim svoje mnenje, pač ne bom več jedel njegovega kruha ter v hlačah in majici, ki sem ju imel na sebi, odkorakal od doma. Nekaj dni sem spal in jedel pri prijateljih, ki so moje ravnanje sprejeli z odobravanjem in občudovanjem, nato pa so mi našli zatočišče v prostorih Katedre v kleti študentskega stolpiča ob mestnem parku, kjer je bil v skladiščnih prostorih star kavč. Tako so postali prostori Katedre v času, ko je bil glavni in odgovorni urednik Drago Jančar, več mesecev moj dom. Ker sem bil na razpolago 24 ur na dan, so me imenovali tudi za sekretarja uredništva. Čez cesto v kleti drugega študentskega stolpiča je bil sedež IO SŠ MVZ. Ko sem se vselil v prostore Katedre, je bil njegov predsednik Branko Petan, ob izselitvi pa Janez Švajncer. Tako sem se znašel v središču študentskega dogajanja v Mariboru. Po diplomi septembra 1969 so me poslali k vojakom v Makedonijo. Ko sem prišel na dopust, sva se z očetom zbogala in zopet zaživela pod isto streho. K temu je prispeval komandant vojne oblasti, ki je podrejenim naložil, naj me pošljejo na nagradni dopust, vendar samo pod pogojem, če bom v Mariboru obiskal očeta. Za to ga je na prigovarjanje moje mame zaprosil moj oče, ki je slučajno ravno takrat prevajal enega od njegovih romanov v slovenščino.
Ko sem izvedel za pripravo zbornika o Skupnosti študentov, sem se odločil, da popišem, kaj se je v času rojevanja Skupnosti študentov v letih 1968 in 1969 dogajalo na Katedri in okoli nje, kjer sem preživljal dneve in noči. Za pomoč in sodelovanje sem zaprosil Tomaža Kšelo, ki je pisanja bolj vešč od mene, v tistih časih (1968/69) pred 55 leti pa je bil kot dijak I. gimnazije v Mariboru sodelavec in član redakcijskega kolegija Katedre. Povedal mi je, da si nama ni treba »razbijati glave« in brskati po spominu, ker o Katedri v tistem času veliko piše v številkah Katedre in Tribune iz tistega časa. Zato sva začela samo zbirati, kar je bilo že objavljeno v Katedri in Tribuni. Pri tem se nama je pridružil mlajši kolega Ivo Usar, ki je bil zadnji predsednik SŠ MVZ, saj kot član uredniškega odbora Zbornika o SŠ dotlej kljub številnim poskusom ni uspel najti avtorja za prispevek o Katedri. Usar je dodal še nekaj podatkov in zapisov iz Katedre o SŠ in Katedri v naslednjih letih in tako je nastal članek »O Katedri 1968-1974 iz Katedre in Tribune«. Vseh pomembnih prispevkov in njihovih avtorjev iz Katedre v obravnavanem obdobju v tem prispevku ni bilo mogoče omeniti, še manj vseh pomembnih dogodkov, ki jih je organizirala SŠ MVZ in o katerih je Katedra poročala. Pričujoči članek je tako samo »nepopoln skelet«, ki kliče po dopolnitvah. Še zlasti bodo dragocene dopolnitve nekdanjih urednikov in sodelavcev, ki so Katedro ustvarjali. Žal so nas mnogi že zapustili za vedno (Olga Čerič - Jančar, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Nikola Šoštarič, Bogo Čerin, Igor Plohl, Slavko Gerič, Jože Zagožen in še nekateri).
Katedra v tistih časih ni bila samo študentski list, pomemben za študentsko gibanje, temveč je vplivala tudi na oblikovanje družbene zavesti med mladimi in nasploh v Mariboru, poleg tega pa je s svojo prilogo Obrazi ponujala možnost objavljanja mladim literatom, slikarjem, karikaturistom in drugim umetniškim ustvarjalcem. Zato je bila hkrati tudi vsega spoštovanja vredna literarna revija, v kateri so začeli objavljati mnogi danes uveljavljeni avtorji.
Pojasnilo k članku O Katedri 1968-1974 iz Katedre in Tribune
Zadnji del leta 1968 in prvi del leta 1969 je bila Katedra moj dom. Naneslo je tako, da sem se v času študija na Višji pravni šoli v Mariboru nekega dne z očetom, ki je bil novinar, pisatelj, uveljavljeni zgodovinar narodnoosvobodilne borbe ter pokončen človek, ki sem ga neizmerno cenil in spoštoval, sporekel v zvezi z načelnimi, ne osebnimi stvarmi. Po neusmiljeni izmenjavi mnenj in argumentov zanje je poskušal svoj prav uveljaviti z znanim argumentom avtoritete – »dokler boš jedel moj kruh, boš ravnal tako, kot rečem jaz«. Na to sem odgovoril, da raje, kot da spremenim svoje mnenje, pač ne bom več jedel njegovega kruha ter v hlačah in majici, ki sem ju imel na sebi, odkorakal od doma. Nekaj dni sem spal in jedel pri prijateljih, ki so moje ravnanje sprejeli z odobravanjem in občudovanjem, nato pa so mi našli zatočišče v prostorih Katedre v kleti študentskega stolpiča ob mestnem parku, kjer je bil v skladiščnih prostorih star kavč. Tako so postali prostori Katedre v času, ko je bil glavni in odgovorni urednik Drago Jančar, več mesecev moj dom. Ker sem bil na razpolago 24 ur na dan, so me imenovali tudi za sekretarja uredništva. Čez cesto v kleti drugega študentskega stolpiča je bil sedež IO SŠ MVZ. Ko sem se vselil v prostore Katedre, je bil njegov predsednik Branko Petan, ob izselitvi pa Janez Švajncer. Tako sem se znašel v središču študentskega dogajanja v Mariboru. Po diplomi septembra 1969 so me poslali k vojakom v Makedonijo. Ko sem prišel na dopust, sva se z očetom zbogala in zopet zaživela pod isto streho. K temu je prispeval komandant vojne oblasti, ki je podrejenim naložil, naj me pošljejo na nagradni dopust, vendar samo pod pogojem, če bom v Mariboru obiskal očeta. Za to ga je na prigovarjanje moje mame zaprosil moj oče, ki je slučajno ravno takrat prevajal enega od njegovih romanov v slovenščino.
Ko sem izvedel za pripravo zbornika o Skupnosti študentov, sem se odločil, da popišem, kaj se je v času rojevanja Skupnosti študentov v letih 1968 in 1969 dogajalo na Katedri in okoli nje, kjer sem preživljal dneve in noči. Za pomoč in sodelovanje sem zaprosil Tomaža Kšelo, ki je pisanja bolj vešč od mene, v tistih časih (1968/69) pred 55 leti pa je bil kot dijak I. gimnazije v Mariboru sodelavec in član redakcijskega kolegija Katedre. Povedal mi je, da si nama ni treba »razbijati glave« in brskati po spominu, ker o Katedri v tistem času veliko piše v številkah Katedre in Tribune iz tistega časa. Zato sva začela samo zbirati, kar je bilo že objavljeno v Katedri in Tribuni. Pri tem se nama je pridružil mlajši kolega Ivo Usar, ki je bil zadnji predsednik SŠ MVZ, saj kot član uredniškega odbora Zbornika o SŠ dotlej kljub številnim poskusom ni uspel najti avtorja za prispevek o Katedri. Usar je dodal še nekaj podatkov in zapisov iz Katedre o SŠ in Katedri v naslednjih letih in tako je nastal članek »O Katedri 1968-1974 iz Katedre in Tribune«. Vseh pomembnih prispevkov in njihovih avtorjev iz Katedre v obravnavanem obdobju v tem prispevku ni bilo mogoče omeniti, še manj vseh pomembnih dogodkov, ki jih je organizirala SŠ MVZ in o katerih je Katedra poročala. Pričujoči članek je tako samo »nepopoln skelet«, ki kliče po dopolnitvah. Še zlasti bodo dragocene dopolnitve nekdanjih urednikov in sodelavcev, ki so Katedro ustvarjali. Žal so nas mnogi že zapustili za vedno (Olga Čerič - Jančar, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Nikola Šoštarič, Bogo Čerin, Igor Plohl, Slavko Gerič, Jože Zagožen in še nekateri).
Katedra v tistih časih ni bila samo študentski list, pomemben za študentsko gibanje, temveč je vplivala tudi na oblikovanje družbene zavesti med mladimi in nasploh v Mariboru, poleg tega pa je s svojo prilogo Obrazi ponujala možnost objavljanja mladim literatom, slikarjem, karikaturistom in drugim umetniškim ustvarjalcem. Zato je bila hkrati tudi vsega spoštovanja vredna literarna revija, v kateri so začeli objavljati mnogi danes uveljavljeni avtorji.
