SŠ MVZ V LETU 1974 IN SPECIFIČNI POGOJI V KATERIH JE DELOVALA
*
Po maturi na I. Gimnaziji v Mariboru sem se vpisal na višjo pravno šolo v Mariboru. Že kot bruc sem se vključil v delo Skupnosti študentov (SŠ) na šoli. Največ energije smo posvetili temu, da bi na naši šoli uvedli študij prava tudi na drugi stopnji. Kljub temu, da smo o tem s pristojnimi veliko razpravljali in se pogajali, nam to v našem času (še) ni uspelo. Tako sem sam drugo stopnjo prava ob delo doštudiral na Pravni fakulteti v Ljubljani.
SŠ Mariborskih visokošolskih zavodov (MVZ) so v mojem času predstavljali predstavniki SŠ iz Visoke ekonomsko komercialne šole, Višje tehniške šole s strojnim, elektro, tekstilnim, gradbenim in kemijskim oddelkom, Višje pravne šole, Pedagoške akademije in Višje šole za organizacijo dela Kranj., medtem ko so Višjo stomatološko šolo leta 1970 že ukinili. Sam sem večkrat predstavljal SŠ Višje pravne šole na sestankih SŠ MVZ. Januarja leta 1974 so me na stalni skupščini SŠ MVZ izvolili za predsednika IO SŠ MVZ, to dolžnost pa sem opravljal do jeseni 1974, ko sta se na kongresu v Moravcih Zveza Skupnosti študentov Slovenije in Zveza mladine Slovenije združili v enotno družbenopolitično organizacijo mladih ZSMS.
Specifični pogoji v katerih je delovala SŠ MVZ
Pred mano je bil predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik, ki je to funkcijo opravljal le tri mesece. Nasploh je bilo za SŠ MVZ značilno, da se je velika večina njenih aktivistov in funkcionarjev (vsi smo bili volonterji) hitro menjavala, saj je študij na višjih šolah skupaj z absolventskim stažem trajal samo dve leti in pol. Študenti se kot bruci v SŠ v glavnem še niso posebej močno angažirali, v času absolventskega staža pa so se že intenzivni pripravljali na izpite in diplomo, zato za delo v SŠ niso imeli veliko časa. Tako je bila večina aktivistov SŠ zares aktivna kakšno leto dni ali pa še to ne. Dalj časa je bila v vsaki generaciji bolj aktivnih le peščica študentov, ki so se nato menjavali na položajih v Katedri in IO SŠ MVZ ter Študentskem servisu, saj je izkušenih aktivistov SŠ vedno primanjkovalo. Razmere so se v tem pogledu nekoliko izboljšale po tem, ko so prve višje šole uvedle drugostopenjski študij.
Poleg tega na MVZ nismo imeli študentov družboslovja, ki bi jih vprašanja družbenega razvoja bolj zanimala tudi po strokovni plati. Zato je imela Katedra v svojem konceptu več let zapisano, da smo študentje v Mariboru »sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno.«
Ko je SŠ nastala, višje šole v Mariboru še niso obstajale deset let. Na njih je študiralo bistveno manj študentov kot v Ljubljani, med študirajočimi pa je bilo veliko študentov ob delu ali iz dela. V delovnih kolektivih, ki so jih na študij napotili, so že čakali, da se vrnejo. Takšni študenti za delo v študentski organizaciji niso imeli niti časa niti posebnega interesa. Poleg tega je v tistem obdobju na MVZ študiralo več izrednih kot rednih študentov.
Po drugi strani pa je bila v Mariboru, ki je bil največje delavsko središče v Sloveniji, toleranca oblasti do različnih javnih študentskih protestov in demonstracij minimalna. Vedno je obstajal nekakšen strah, da bi študenti utegnili spodbuditi delavce, da gredo za svoje zahteve tudi oni na ceste. Slabih petnajst let kasneje, leta 1988, je mariborsko delavstvo več ali manj spontano prišlo na ulice terjati svoje pravice. V nekaj urah je več deset tisoč delavcev zasedlo Trg svobode in središče mesta ter za teden dni praktično paraliziralo vse dejavnosti v njem od gospodarstva in prometa do politike. Očitno strah oblasti pred delavskimi nemiri ni bil iz trte zvit.
Kot predsednik IO SŠ MVZ sem minimalno toleranco oblasti do študentskih demonstracij okusil tudi na svoji koži. Ko sem ob neki priložnosti v krogu kolegov dejal, da bomo morali za dosego nekega našega cilja pač organizirati demonstracije, so me naslednji dan povabili na sedež državne varnosti v Mariboru, kjer so me, kot smo temu takrat rekli, »peglali«, ali se sploh zavedam, kaj bi lahko študentje z demonstracijami povzročili.
Okoliščine v Mariboru so bile v tistem obdobju takšne, da je eden od mojih predhodnikov na položaju IO SŠ MVZ Jože Zagožen večkrat rekel in celo zapisal, da je bilo študentsko gibanje v Mariboru samo odmev tistega v Ljubljani in Beogradu. Rekel je nekako takole: če so imeli v Parizu študentko »gibanje«, je bilo v Beogradu »banje«, v Ljubljani »nje«, v Mariboru pa samo še »eee«.
Res je, da študentsko gibanje v Mariboru ni bilo tako množično, pluralno in vsebinsko bogato kot v večjih univerzitetnih centrih, vendar pa je kljub temu bilo vsega spoštovanja vredno in je veliko prispevalo k izboljšanju študijskih pogojev, k razvoju visokega šolstva in univerze v Mariboru, k izboljšanju družbenoekonomskega in socialnega položaja študentov ter nasploh k demokratizaciji družbenega in političnega življenja v Mariboru in Sloveniji.
V ospredju družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju
Na seji stalne skupščine SŠ MVZ januarja 1974, na kateri sem bil izvoljen za predsednika IO, je bila osrednja točka dnevnega reda razprava o novem družbenem dogovoru o kreditiranju in štipendiranju. Stališča mariborskih študentov so bila identična s stališči ljubljanskih kolegov in zelo splošna: družbeni dogovor, ki je predvideval dve vrsti štipendij — osnovno in kadrovsko — smo ocenili za nesprejemljiv, ker bi socialno diferenciacijo med študenti, proti kateri smo se borili, samo še pospešil. Hkrati bi družbeni dogovor v tedaj predlagani obliki pospešil odhajanje kadrov iz nerazvitih področij v gospodarsko močnejša središča.
Študentje smo se zavzemali, da bi se kadrovska politika uveljavljala s stimulacijami in nagradami, ki bi jih študentje prejemali poleg štipendij, ki bi bile za vse študente enake ne glede na študijsko usmeritev. Zahtevali smo, da pri oblikovanju novih predlogov sodelujejo tudi študentje, saj so njihova eksistenca in študijski rezultati odvisni od sistema štipendiranja, ki naj bi ga družbeni dogovor uveljavil.
Za boljši ekonomski in socialni položaj študentov
Zavzemanje za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študentov ter prizadevanja za razvoj visokega šolstva in ustanovitev univerze v Mariboru so bila rdeča nit našega delovanja tudi v naslednji mesecih vse do konca študijskega leta. Prizadevali smo si za izgradnjo študentskih domov in protestirali proti kršenju pravic naših narodnostnih manjšin v Avstriji in Italiji. Ukvarjali smo se s problematiko študentskega gibanja in študentske organizacije ter njene avtonomije, reagirali pa smo tudi na aktualne politične dogodke doma in v tujini. Marsikaj od tega, kar smo počeli, je zabeležila tudi Katedra.
Samoupravljavci v visokem šolstvu so bili vsi študenti
Veliko pozornosti smo v SŠ MVZ posvečali tudi samoupravljanju študentov, saj smo si prizadevali, da bi s pomočjo odločitev samoupravnih organov na šolah prišli do uvedbe drugostopenjskega študija in do ustanovitve Univerze v Mariboru.
V pogovoru z urednikom študentske rubrike Katedre Mariom Vetrihom sem jeseni 1974 za bruce tako pojasnil naloge študentov v samoupravljanju : »Vsi študentje posameznega visokošolskega zavoda predstavljajo skupščino kot najvišji organ samoupravljanja študentov na šoli. Izvršilni organ skupščine je IO, ki koordinira delo svetov letnikov. IO je po navadi razdeljen na komisije po enakih merilih kot centralni IO SŠ MVZ. Študentje aktivno sodelujejo tudi v ostalih samoupravnih organih na visokošolskem zavodu. Povezanost med posameznimi izvršnimi odbori ni najboljša. Če bi iskali vzroke, moramo v prvi vrsti omeniti nezainteresiranost študentov za delovanje v družbeno političnih organizacijah. Nezainteresiranost študentov za delo v skupnosti študentov je že dolgoleten problem , ki smo ga skušali rešiti, a nam še sedaj ni povsem uspelo. Upamo, da se bo stanje izboljšalo, ko se bodo študentje začeli bolj zavedati tudi svojih dolžnosti, od katerih je prva sicer študij, naslednja pa bolj| ali manj aktivno sodelovanje oziroma povezanost s skupnostjo študentov in njenimi organi. S tem se bo nedvomno lahko izboljšalo tudi delo IO SS MVZ, katerega dejavnost je pač odvisna od zainteresiranosti širše študentske populacije.«
Veliko tekočih nalog
Poleg tega so predstavniki SŠ delovali tudi v organih šol in na ravni MVZ, SŠ MVZ pa je sodelovala tudi z družbenopolitičnimi organizacijami na ravni mesta in republike. SŠ je bila leta 1974 že uveljavljena samoupravna, sindikalna in družbenopolitična organizacija študentov (vse v enem), ki je imela v takratnem sistemu povsem določene naloge in obveznosti. Zato je imel IO SŠ MVZ že rednega dela čez glavo. Poleg tega pa so nam veliko časa vzele priprave na kongres ZSMS, ki so bile leta 1974 že v polnem teku. Sam sem bil član republiškega odbora za pripravo kongresa, člani IO pa so sodelovali pri pripravi dokumentov za kongres, pač glede na področje, na katerem so delovali. Člani IO so namreč vodili sedem komisij, ki so delovale v njegovem okviru. Šlo je za komisijo za materialna vrašanja, za stike, za idejno-teoretična vprašanja, za šport in rekreacijo študentov, za kulturo in za študijska vprašanja.
Sodelovanje z IO SŠ LVZ v pripravah na kongres vseh mladih
V pripravah za kongres smo sodelovali z IO SŠ LVZ (za njegovega predsednika je bil januarja 1974 izvoljen Boris Muževič, s katerim sva dobro sodelovala). Povezani smo bili v Zvezo Skupnosti študentov Slovenije. O njenem delu pišemo v posebnem članku. Ljubljanski in mariborski študenti smo skupaj nastopili kot ZSŠS takrat, kadar smo želeli dati kakšnemu našemu stališču ali zahtevi posebno težo, pa tudi kadar smo morali v pripravah na združitveni kongres vseh mladih študenti nastopiti enotno.
Najpomembnejše študentske specializirane organizacije
V okviru SŠ MVZ so delovale tudi študentske specializirane organizacije. Najvplivnejše so bile Katedra, KUD Študent in Študentski servis. O Kateri smo po tem, ko se kljub vabilom in prošnjam uredniškega odbora zbornika njene predstavitve ni lotil nobeden od njenih nekdanjih urednikov (več je žal že pokojnih), pripravili poseben zapis, v katerem smo nekaj o njej in o SŠ MVZ v obdobju 1968 - 1974 povzeli kar iz informacij, ki so bile objavljene v njej in v Tribuni.
Nekaj podatkov o delovanju SŠ MVZ 1968-1974
Kljub temu naj na kratko izpostavim nekaj najbolj pomembnih podatkov oziroma mejnikov v delovanju SŠ MVZ v obdobju 1968-1974:
Leto 1968
Na VII. redni letni konferenci ZŠ na MVZ decembra 1967 je bil za predsednika takratne Zveze študentov na MVZ izvoljen Branko Petan, študent VTŠ.
4.6.je je študentska organizacija na MVZ poslala slovenski javnosti in tedanji vladi javno pismo, v katerem se odrekajo napovedanim demonstracijam zaradi napovedane ukinitve Višje stomatološke šole, vztrajajo pa pri svojih zahtevah.
17.10. je plenum odbora ZŠ MVZ pretresel koncept nove organiziranosti študentov.
Leto 1969
11.1. je letna konferenca ZŠ MVZ, na kateri se je Zveza študentov preoblikovala v Skupnost študentov, za prvega predsednika IO SŠ LVZ pa so izvolili Janeza Švajncerja, študenta PF.
Avgusta je izšla posebna številka Katedre ob cestni aferi, ki je dvignila veliko prahu – vodstvo ZK na univerzi je politično obsodilo »ožje uredništvo« Katedre, ki je jeseni kolektivno odstopilo.
22. avgusta so pripravili protestni zbor pred študentskim domom v podporo okupirani Češkoslovaški.
Na volitvah je bil v prosvetno kulturni zbor tedanje republiške skupščine izvoljen »študentski poslanec« Janez Švajncer.
Leto 1970
Januarja je skupščina SŠ MVZ za predsednika izvolila Toneta Janšo, študenta VEKŠ
Decembra 1970 je SŠ MVZ organizirala proteste proti kratenju pravic slovenskima narodnostnima manjšinama v Avstriji in Italiji
Leto 1971
9.1. je skupščina SŠ MVZ za predsednika IO SŠ MVZ izvolila Vilija Šaleta.
Junija 1971 so Zadrugo študentov in dijakov preoblikovali v Študentski servis. Zaradi nepravilnosti, ki jih je v zadrugi odkrila tedanja SDK, so se v preiskovanje poslovanja zadruge vključili organi odkrivanja kaznivih dejanj. Primer je povzročil revolt v med študenti in v vodstvu SŠ, ni pa dobil sodnega epiloga.
Leto 1972
24.2. je skupščina SŠ MVZ za predsednika izvolila Emilijana Kožarja, študenta VEKŠ.
8.4. je bila zaplenjena Katedra z naslovnic United pigs (ameriška zastava je bila izrezana v obliki prašiča).
21.10 je SŠ MVZ organizirala velike demonstracije v podporo Koroškim Slovencem s sloganon: »Koroški Slovenci – Mi smo z vami«.
Leto 1973
Januarja je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika izvoljen Jože Zagožen, študent VEKŠ.
Februarja je bila 3.seja konference ZSŠS v Mariboru
Novembra 1973 je postal predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik, študent VTŠ
Leto 1974
Januarja je bil na poslednji 13. skupščini SŠ MVZ za predsednika izvoljen Ivo Usar, študent VPŠ
Julija je SŠ MVZ poslala odprto pismo javnosti v zvezi s problematiko KUD Študent.
*
Oktobra je bil v Moravcih kongres ZSMS. Po njem so na MVZ oblikovali visokošolsko konferenco (VK) ZSMS, v Ljubljani pa univerzitetno konferenco (UK) ZSMS. Medtem ko so bili člani SŠ vsi vpisani študentje, je bilo v Mariboru spočetka članov ZSMS med študenti bolj malo Interes za družbenopolitično delovanje, ki med študenti že v času SŠ ni bil posebno velik, se je še zmanjšal. Kljub temu pa je VK ZSMS delovala še naprej na osnovi izkušenj in po podobnih vzorcih kot prej SŠ, tako da se po kongresu ni veliko spremenilo, o čemer piše tudi Drago Pišek. »Čeprav takrat Skupnost študentov ni več obstajala, pa sta način dela in izbira tem, s katerimi se je vodstvo študentske organizacije ukvarjalo, ostala enaka,« je zapisal. Tresla se je gora, v življenju in delovanju študentov pa se je spremenilo bolj malo. Kongres ZSMS je potekal dve leti po 3. konferenci ZKJ o mladih in po najhujših političnih diferenciacijah in političnih čistkah v državi. Politična klima se je do takrat že precej ohladila.
*
Po maturi na I. Gimnaziji v Mariboru sem se vpisal na višjo pravno šolo v Mariboru. Že kot bruc sem se vključil v delo Skupnosti študentov (SŠ) na šoli. Največ energije smo posvetili temu, da bi na naši šoli uvedli študij prava tudi na drugi stopnji. Kljub temu, da smo o tem s pristojnimi veliko razpravljali in se pogajali, nam to v našem času (še) ni uspelo. Tako sem sam drugo stopnjo prava ob delo doštudiral na Pravni fakulteti v Ljubljani.
SŠ Mariborskih visokošolskih zavodov (MVZ) so v mojem času predstavljali predstavniki SŠ iz Visoke ekonomsko komercialne šole, Višje tehniške šole s strojnim, elektro, tekstilnim, gradbenim in kemijskim oddelkom, Višje pravne šole, Pedagoške akademije in Višje šole za organizacijo dela Kranj., medtem ko so Višjo stomatološko šolo leta 1970 že ukinili. Sam sem večkrat predstavljal SŠ Višje pravne šole na sestankih SŠ MVZ. Januarja leta 1974 so me na stalni skupščini SŠ MVZ izvolili za predsednika IO SŠ MVZ, to dolžnost pa sem opravljal do jeseni 1974, ko sta se na kongresu v Moravcih Zveza Skupnosti študentov Slovenije in Zveza mladine Slovenije združili v enotno družbenopolitično organizacijo mladih ZSMS.
Specifični pogoji v katerih je delovala SŠ MVZ
Pred mano je bil predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik, ki je to funkcijo opravljal le tri mesece. Nasploh je bilo za SŠ MVZ značilno, da se je velika večina njenih aktivistov in funkcionarjev (vsi smo bili volonterji) hitro menjavala, saj je študij na višjih šolah skupaj z absolventskim stažem trajal samo dve leti in pol. Študenti se kot bruci v SŠ v glavnem še niso posebej močno angažirali, v času absolventskega staža pa so se že intenzivni pripravljali na izpite in diplomo, zato za delo v SŠ niso imeli veliko časa. Tako je bila večina aktivistov SŠ zares aktivna kakšno leto dni ali pa še to ne. Dalj časa je bila v vsaki generaciji bolj aktivnih le peščica študentov, ki so se nato menjavali na položajih v Katedri in IO SŠ MVZ ter Študentskem servisu, saj je izkušenih aktivistov SŠ vedno primanjkovalo. Razmere so se v tem pogledu nekoliko izboljšale po tem, ko so prve višje šole uvedle drugostopenjski študij.
Poleg tega na MVZ nismo imeli študentov družboslovja, ki bi jih vprašanja družbenega razvoja bolj zanimala tudi po strokovni plati. Zato je imela Katedra v svojem konceptu več let zapisano, da smo študentje v Mariboru »sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno.«
Ko je SŠ nastala, višje šole v Mariboru še niso obstajale deset let. Na njih je študiralo bistveno manj študentov kot v Ljubljani, med študirajočimi pa je bilo veliko študentov ob delu ali iz dela. V delovnih kolektivih, ki so jih na študij napotili, so že čakali, da se vrnejo. Takšni študenti za delo v študentski organizaciji niso imeli niti časa niti posebnega interesa. Poleg tega je v tistem obdobju na MVZ študiralo več izrednih kot rednih študentov.
Po drugi strani pa je bila v Mariboru, ki je bil največje delavsko središče v Sloveniji, toleranca oblasti do različnih javnih študentskih protestov in demonstracij minimalna. Vedno je obstajal nekakšen strah, da bi študenti utegnili spodbuditi delavce, da gredo za svoje zahteve tudi oni na ceste. Slabih petnajst let kasneje, leta 1988, je mariborsko delavstvo več ali manj spontano prišlo na ulice terjati svoje pravice. V nekaj urah je več deset tisoč delavcev zasedlo Trg svobode in središče mesta ter za teden dni praktično paraliziralo vse dejavnosti v njem od gospodarstva in prometa do politike. Očitno strah oblasti pred delavskimi nemiri ni bil iz trte zvit.
Kot predsednik IO SŠ MVZ sem minimalno toleranco oblasti do študentskih demonstracij okusil tudi na svoji koži. Ko sem ob neki priložnosti v krogu kolegov dejal, da bomo morali za dosego nekega našega cilja pač organizirati demonstracije, so me naslednji dan povabili na sedež državne varnosti v Mariboru, kjer so me, kot smo temu takrat rekli, »peglali«, ali se sploh zavedam, kaj bi lahko študentje z demonstracijami povzročili.
Okoliščine v Mariboru so bile v tistem obdobju takšne, da je eden od mojih predhodnikov na položaju IO SŠ MVZ Jože Zagožen večkrat rekel in celo zapisal, da je bilo študentsko gibanje v Mariboru samo odmev tistega v Ljubljani in Beogradu. Rekel je nekako takole: če so imeli v Parizu študentko »gibanje«, je bilo v Beogradu »banje«, v Ljubljani »nje«, v Mariboru pa samo še »eee«.
Res je, da študentsko gibanje v Mariboru ni bilo tako množično, pluralno in vsebinsko bogato kot v večjih univerzitetnih centrih, vendar pa je kljub temu bilo vsega spoštovanja vredno in je veliko prispevalo k izboljšanju študijskih pogojev, k razvoju visokega šolstva in univerze v Mariboru, k izboljšanju družbenoekonomskega in socialnega položaja študentov ter nasploh k demokratizaciji družbenega in političnega življenja v Mariboru in Sloveniji.
V ospredju družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju
Na seji stalne skupščine SŠ MVZ januarja 1974, na kateri sem bil izvoljen za predsednika IO, je bila osrednja točka dnevnega reda razprava o novem družbenem dogovoru o kreditiranju in štipendiranju. Stališča mariborskih študentov so bila identična s stališči ljubljanskih kolegov in zelo splošna: družbeni dogovor, ki je predvideval dve vrsti štipendij — osnovno in kadrovsko — smo ocenili za nesprejemljiv, ker bi socialno diferenciacijo med študenti, proti kateri smo se borili, samo še pospešil. Hkrati bi družbeni dogovor v tedaj predlagani obliki pospešil odhajanje kadrov iz nerazvitih področij v gospodarsko močnejša središča.
Študentje smo se zavzemali, da bi se kadrovska politika uveljavljala s stimulacijami in nagradami, ki bi jih študentje prejemali poleg štipendij, ki bi bile za vse študente enake ne glede na študijsko usmeritev. Zahtevali smo, da pri oblikovanju novih predlogov sodelujejo tudi študentje, saj so njihova eksistenca in študijski rezultati odvisni od sistema štipendiranja, ki naj bi ga družbeni dogovor uveljavil.
Za boljši ekonomski in socialni položaj študentov
Zavzemanje za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študentov ter prizadevanja za razvoj visokega šolstva in ustanovitev univerze v Mariboru so bila rdeča nit našega delovanja tudi v naslednji mesecih vse do konca študijskega leta. Prizadevali smo si za izgradnjo študentskih domov in protestirali proti kršenju pravic naših narodnostnih manjšin v Avstriji in Italiji. Ukvarjali smo se s problematiko študentskega gibanja in študentske organizacije ter njene avtonomije, reagirali pa smo tudi na aktualne politične dogodke doma in v tujini. Marsikaj od tega, kar smo počeli, je zabeležila tudi Katedra.
Samoupravljavci v visokem šolstvu so bili vsi študenti
Veliko pozornosti smo v SŠ MVZ posvečali tudi samoupravljanju študentov, saj smo si prizadevali, da bi s pomočjo odločitev samoupravnih organov na šolah prišli do uvedbe drugostopenjskega študija in do ustanovitve Univerze v Mariboru.
V pogovoru z urednikom študentske rubrike Katedre Mariom Vetrihom sem jeseni 1974 za bruce tako pojasnil naloge študentov v samoupravljanju : »Vsi študentje posameznega visokošolskega zavoda predstavljajo skupščino kot najvišji organ samoupravljanja študentov na šoli. Izvršilni organ skupščine je IO, ki koordinira delo svetov letnikov. IO je po navadi razdeljen na komisije po enakih merilih kot centralni IO SŠ MVZ. Študentje aktivno sodelujejo tudi v ostalih samoupravnih organih na visokošolskem zavodu. Povezanost med posameznimi izvršnimi odbori ni najboljša. Če bi iskali vzroke, moramo v prvi vrsti omeniti nezainteresiranost študentov za delovanje v družbeno političnih organizacijah. Nezainteresiranost študentov za delo v skupnosti študentov je že dolgoleten problem , ki smo ga skušali rešiti, a nam še sedaj ni povsem uspelo. Upamo, da se bo stanje izboljšalo, ko se bodo študentje začeli bolj zavedati tudi svojih dolžnosti, od katerih je prva sicer študij, naslednja pa bolj| ali manj aktivno sodelovanje oziroma povezanost s skupnostjo študentov in njenimi organi. S tem se bo nedvomno lahko izboljšalo tudi delo IO SS MVZ, katerega dejavnost je pač odvisna od zainteresiranosti širše študentske populacije.«
Veliko tekočih nalog
Poleg tega so predstavniki SŠ delovali tudi v organih šol in na ravni MVZ, SŠ MVZ pa je sodelovala tudi z družbenopolitičnimi organizacijami na ravni mesta in republike. SŠ je bila leta 1974 že uveljavljena samoupravna, sindikalna in družbenopolitična organizacija študentov (vse v enem), ki je imela v takratnem sistemu povsem določene naloge in obveznosti. Zato je imel IO SŠ MVZ že rednega dela čez glavo. Poleg tega pa so nam veliko časa vzele priprave na kongres ZSMS, ki so bile leta 1974 že v polnem teku. Sam sem bil član republiškega odbora za pripravo kongresa, člani IO pa so sodelovali pri pripravi dokumentov za kongres, pač glede na področje, na katerem so delovali. Člani IO so namreč vodili sedem komisij, ki so delovale v njegovem okviru. Šlo je za komisijo za materialna vrašanja, za stike, za idejno-teoretična vprašanja, za šport in rekreacijo študentov, za kulturo in za študijska vprašanja.
Sodelovanje z IO SŠ LVZ v pripravah na kongres vseh mladih
V pripravah za kongres smo sodelovali z IO SŠ LVZ (za njegovega predsednika je bil januarja 1974 izvoljen Boris Muževič, s katerim sva dobro sodelovala). Povezani smo bili v Zvezo Skupnosti študentov Slovenije. O njenem delu pišemo v posebnem članku. Ljubljanski in mariborski študenti smo skupaj nastopili kot ZSŠS takrat, kadar smo želeli dati kakšnemu našemu stališču ali zahtevi posebno težo, pa tudi kadar smo morali v pripravah na združitveni kongres vseh mladih študenti nastopiti enotno.
Najpomembnejše študentske specializirane organizacije
V okviru SŠ MVZ so delovale tudi študentske specializirane organizacije. Najvplivnejše so bile Katedra, KUD Študent in Študentski servis. O Kateri smo po tem, ko se kljub vabilom in prošnjam uredniškega odbora zbornika njene predstavitve ni lotil nobeden od njenih nekdanjih urednikov (več je žal že pokojnih), pripravili poseben zapis, v katerem smo nekaj o njej in o SŠ MVZ v obdobju 1968 - 1974 povzeli kar iz informacij, ki so bile objavljene v njej in v Tribuni.
Nekaj podatkov o delovanju SŠ MVZ 1968-1974
Kljub temu naj na kratko izpostavim nekaj najbolj pomembnih podatkov oziroma mejnikov v delovanju SŠ MVZ v obdobju 1968-1974:
Leto 1968
Na VII. redni letni konferenci ZŠ na MVZ decembra 1967 je bil za predsednika takratne Zveze študentov na MVZ izvoljen Branko Petan, študent VTŠ.
4.6.je je študentska organizacija na MVZ poslala slovenski javnosti in tedanji vladi javno pismo, v katerem se odrekajo napovedanim demonstracijam zaradi napovedane ukinitve Višje stomatološke šole, vztrajajo pa pri svojih zahtevah.
17.10. je plenum odbora ZŠ MVZ pretresel koncept nove organiziranosti študentov.
Leto 1969
11.1. je letna konferenca ZŠ MVZ, na kateri se je Zveza študentov preoblikovala v Skupnost študentov, za prvega predsednika IO SŠ LVZ pa so izvolili Janeza Švajncerja, študenta PF.
Avgusta je izšla posebna številka Katedre ob cestni aferi, ki je dvignila veliko prahu – vodstvo ZK na univerzi je politično obsodilo »ožje uredništvo« Katedre, ki je jeseni kolektivno odstopilo.
22. avgusta so pripravili protestni zbor pred študentskim domom v podporo okupirani Češkoslovaški.
Na volitvah je bil v prosvetno kulturni zbor tedanje republiške skupščine izvoljen »študentski poslanec« Janez Švajncer.
Leto 1970
Januarja je skupščina SŠ MVZ za predsednika izvolila Toneta Janšo, študenta VEKŠ
Decembra 1970 je SŠ MVZ organizirala proteste proti kratenju pravic slovenskima narodnostnima manjšinama v Avstriji in Italiji
Leto 1971
9.1. je skupščina SŠ MVZ za predsednika IO SŠ MVZ izvolila Vilija Šaleta.
Junija 1971 so Zadrugo študentov in dijakov preoblikovali v Študentski servis. Zaradi nepravilnosti, ki jih je v zadrugi odkrila tedanja SDK, so se v preiskovanje poslovanja zadruge vključili organi odkrivanja kaznivih dejanj. Primer je povzročil revolt v med študenti in v vodstvu SŠ, ni pa dobil sodnega epiloga.
Leto 1972
24.2. je skupščina SŠ MVZ za predsednika izvolila Emilijana Kožarja, študenta VEKŠ.
8.4. je bila zaplenjena Katedra z naslovnic United pigs (ameriška zastava je bila izrezana v obliki prašiča).
21.10 je SŠ MVZ organizirala velike demonstracije v podporo Koroškim Slovencem s sloganon: »Koroški Slovenci – Mi smo z vami«.
Leto 1973
Januarja je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika izvoljen Jože Zagožen, študent VEKŠ.
Februarja je bila 3.seja konference ZSŠS v Mariboru
Novembra 1973 je postal predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik, študent VTŠ
Leto 1974
Januarja je bil na poslednji 13. skupščini SŠ MVZ za predsednika izvoljen Ivo Usar, študent VPŠ
Julija je SŠ MVZ poslala odprto pismo javnosti v zvezi s problematiko KUD Študent.
*
Oktobra je bil v Moravcih kongres ZSMS. Po njem so na MVZ oblikovali visokošolsko konferenco (VK) ZSMS, v Ljubljani pa univerzitetno konferenco (UK) ZSMS. Medtem ko so bili člani SŠ vsi vpisani študentje, je bilo v Mariboru spočetka članov ZSMS med študenti bolj malo Interes za družbenopolitično delovanje, ki med študenti že v času SŠ ni bil posebno velik, se je še zmanjšal. Kljub temu pa je VK ZSMS delovala še naprej na osnovi izkušenj in po podobnih vzorcih kot prej SŠ, tako da se po kongresu ni veliko spremenilo, o čemer piše tudi Drago Pišek. »Čeprav takrat Skupnost študentov ni več obstajala, pa sta način dela in izbira tem, s katerimi se je vodstvo študentske organizacije ukvarjalo, ostala enaka,« je zapisal. Tresla se je gora, v življenju in delovanju študentov pa se je spremenilo bolj malo. Kongres ZSMS je potekal dve leti po 3. konferenci ZKJ o mladih in po najhujših političnih diferenciacijah in političnih čistkah v državi. Politična klima se je do takrat že precej ohladila.
