Evropa se je med leti 1945, 1989 in 2015 bistveno spremenila, saj so bili v ospredju različni izzivi.
Po zmagi nad nacionalsocializmom je sprva prišlo do pomiritve in približevanja ob zapadni meji. V ospredju je bila demokratizacija in zagotovitev miru. Po padcu berlinskega zidu pa so imeli na Vzhodu in Jugovzhodu drugo zgodovinsko priložnost. In leta 2015 je migrantska kriza vrgla Evropo skoraj iz tira.
Toda na Zapadu se je najprej uveljavila Churchillova teza, da je treba potegniti debelo črto pod nasiljem druge svetovne vojne in ubrati pot pozabljenja. To pozabljenje je sicer ojačilo evropsko skupnost, a je šlo na račun žrtev holokausta. Šele leta 2000 je evropska zveza s takoimenovano stockholmsko izjavo določila, da je holokavst za članice EU obvezen spomin.
Da se je politika pozabljenja spremenila, je delo antiautoritarnega študentskega gibanja v zapadni Evropi: to gibanje je imelo vizijo za bodočnost, navdušejočo gibanje, osvoboditev iz apatije in okamenelosti in obnovitev kritičnega duha. V dobroimetje študentskega gibanja ’68 spada vsekakor tudi, da je obdelalo nacistično preteklost.
Zlom molka in odločna konfrontacija z generacijo starih nacistov z lastno preteklostjo polne krivde je bila zasluga tega študentskega gibanja. Toda ukvarjanje s holokavstom in usodo Judov je prišlo kasneje. V mislih so imeli najprej svetovno revolucijo.
Antiavtoritarno študentsko gibanje se je zasidralo tudi v Avstriji, sicer ne tako množično in temeljito kot v Nemčiji ali Franciji, a vendar. V Avstriji se je po letu 1945 poleg pozabljenja uveljavila tudi teza, da je država bila prva žrtev nacističnega režima in torej ni bilo potrebe samokritičnega spominjanja. Trajalo je do konca 80-ih let 20. stoletja, ko je avstrijski kancler Vranitzky leta 1991 v znamenitem govoru v avstrijskem parlamentu poudaril, da so bili Avstrijci tako žrtve kot tudi storilci. Od tedaj naprej poteka v državi temeljita razprava o nacistični preteklosti in politiki spominjanja.
To je imelo pomembne posledice tudi za slovensko manjšino na Koroškem. Če je bila manjšina po letu 1945 popolnoma izolirana, prestrašena in izpostavljena strukturnemu nasilju in asimilaciji, se je ta slika začela spreminjati. Pod vplivom antiavtoritarnega študentskega gibanja v Evropi se je tudi med slovensko študirajočo mladino na Koroškem začel razvijati duh upornosti. Pri nas je bil v ospredju neizpolnjeni člen 7 avstrijske državne pogodbe. Zato smo na začetku 70-ih let z napisnimi akcijami, ko smo krajevnim tablam dodajali slovenska imena, opozarjali, da manjšinske pravice niso udejanjene. Med drugim sem bil tedaj pred sodiščem zaradi kaznjivega dejanja povzročitve materijalne škode. To je imelo velik medijski in političen odziv. Zvezni kancler Kreisky in deželni glavar Sima sta hotela ta problem rešiti, oa sta doživela svoj Waterloo. S takoimenovanim »Ortstafelsturmom« so nemškonacionalne sile podrle z zakonom določene dvojezične table. Država se je ustrašila in sistirala zakon o dvojezičnih tablah.
Tedaj je nastalo v Avstriji solidarnostno gibanje za pravice koroških Slovencev. V vseh zveznih deželah so nastajali komiteji, ki so informirali o koroških Slovcencih, o njihovih pravicah in o partizanskem odporu. V komitejih so sodelovali levičarji, liberalci, liberalni konzervativci, predstavniki cerkva itd.
S solidarnostnim gibanjem se je védenje o manjšinah, še posebej o koroških Slovencih v avstrijski družbi močno razširilo. V tem procesu se je postopoma razvila zavest, da je Avstrija večetnična država in ne del skupnega nemškega jezikovnega in kulturnega prostora.
To je zelo pomagalo pri razreševanju odprtih vprašanj. Leta 2000 je na mojo pobudo avstrijski parlament sprejel ustavno določilo, s katerim se Avstrija priznava k zgodovinsko zrasli jezikovni in kulturni raznolikosti, ki prihaja do izraza v avstrijskih narodnih skupinah. Avstrija se s tem ustavnim zakonom obvezuje, da bo spoštovala in podpirala to raznolikost.
Bilanca antiavtoritarnega študentskega gibanja med koroškimi Slovenci je dokaj pozitivna, pa čeprav so se posamezniki potem odločali za različne politične frakcije: za socialdemokrate, za komuniste, za maoiste in trockiste in morda še kaj.
Seveda pa je tedaj igrala pomembno vlogo Jugoslavija. Mediji so na široko poročali o situaciji na Koroškem, jugoslovanska diplomacija je imela v odnosih z Avstrijo svojo temo. To je imelo tudi notranjeslovenske razloge. Za Slovenijo je bil izgubljeni plebiscit leta 1920 in propadla ideja o združitvi vseh Slovencev leta 1945 velika travma, ki je dolga desetletja bila (in je ponekod še danes) v ospredju v notranji politiki Slovenije.
Morda še nekaj misli o Jugoslaviji. V letu 1975/76 sem študiral v Ljubljani. Bil sem presenečen nad svežim duhom študentskega gibanja, nad razpravljanjem in odprtostjo tedanje družbe. To študentsko gibanje je bilo podobno našemu v Avstriji. Še posebej me je fasciniral živeti antifašizem v nasprotju z okostenelimi in včerajšnjiškimi verbalnimi izbruhi v Avstriji.
Nadalje me je fasciniralo gibanje neuvrščenih držav pod vodstvom Tita, ki je imelo velik vpliv na miritev odnosov med velesilama ZDA in SZ. Sad te politike je bila konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je prav leta 1975 v Helsinkih sprejela pomembne zaključne dokumente.
Vsekakor sem potem moral marsikatero oceno o jugoslovanskem sistemu relativirati in spremeniti. Marsikaj pa je ostalo. Vsekakor ne obžalujem svojega sodelovanja v antiavtoritarnem študentskem gibanju, veliko sem se naučil, pa tudi zagrešil nekaj zablod. Tako npr. sem bil preveč nekritičen do komunističnih sistemov in režimov in še posebej do totalitarnih ideologij.
Zdaj pa mi gre tako kot pokojnemu kanclerju Kreiyskemu, ki je nekoč dejal: Zgodovina se maščuje nad mladimi revolucionarji tako, da morajo v zrelejših letih nositi odlikovanja in frak.
Evropa se je med leti 1945, 1989 in 2015 bistveno spremenila, saj so bili v ospredju različni izzivi.
Po zmagi nad nacionalsocializmom je sprva prišlo do pomiritve in približevanja ob zapadni meji. V ospredju je bila demokratizacija in zagotovitev miru. Po padcu berlinskega zidu pa so imeli na Vzhodu in Jugovzhodu drugo zgodovinsko priložnost. In leta 2015 je migrantska kriza vrgla Evropo skoraj iz tira.
Toda na Zapadu se je najprej uveljavila Churchillova teza, da je treba potegniti debelo črto pod nasiljem druge svetovne vojne in ubrati pot pozabljenja. To pozabljenje je sicer ojačilo evropsko skupnost, a je šlo na račun žrtev holokausta. Šele leta 2000 je evropska zveza s takoimenovano stockholmsko izjavo določila, da je holokavst za članice EU obvezen spomin.
Da se je politika pozabljenja spremenila, je delo antiautoritarnega študentskega gibanja v zapadni Evropi: to gibanje je imelo vizijo za bodočnost, navdušejočo gibanje, osvoboditev iz apatije in okamenelosti in obnovitev kritičnega duha. V dobroimetje študentskega gibanja ’68 spada vsekakor tudi, da je obdelalo nacistično preteklost.
Zlom molka in odločna konfrontacija z generacijo starih nacistov z lastno preteklostjo polne krivde je bila zasluga tega študentskega gibanja. Toda ukvarjanje s holokavstom in usodo Judov je prišlo kasneje. V mislih so imeli najprej svetovno revolucijo.
Antiavtoritarno študentsko gibanje se je zasidralo tudi v Avstriji, sicer ne tako množično in temeljito kot v Nemčiji ali Franciji, a vendar. V Avstriji se je po letu 1945 poleg pozabljenja uveljavila tudi teza, da je država bila prva žrtev nacističnega režima in torej ni bilo potrebe samokritičnega spominjanja. Trajalo je do konca 80-ih let 20. stoletja, ko je avstrijski kancler Vranitzky leta 1991 v znamenitem govoru v avstrijskem parlamentu poudaril, da so bili Avstrijci tako žrtve kot tudi storilci. Od tedaj naprej poteka v državi temeljita razprava o nacistični preteklosti in politiki spominjanja.
To je imelo pomembne posledice tudi za slovensko manjšino na Koroškem. Če je bila manjšina po letu 1945 popolnoma izolirana, prestrašena in izpostavljena strukturnemu nasilju in asimilaciji, se je ta slika začela spreminjati. Pod vplivom antiavtoritarnega študentskega gibanja v Evropi se je tudi med slovensko študirajočo mladino na Koroškem začel razvijati duh upornosti. Pri nas je bil v ospredju neizpolnjeni člen 7 avstrijske državne pogodbe. Zato smo na začetku 70-ih let z napisnimi akcijami, ko smo krajevnim tablam dodajali slovenska imena, opozarjali, da manjšinske pravice niso udejanjene. Med drugim sem bil tedaj pred sodiščem zaradi kaznjivega dejanja povzročitve materijalne škode. To je imelo velik medijski in političen odziv. Zvezni kancler Kreisky in deželni glavar Sima sta hotela ta problem rešiti, oa sta doživela svoj Waterloo. S takoimenovanim »Ortstafelsturmom« so nemškonacionalne sile podrle z zakonom določene dvojezične table. Država se je ustrašila in sistirala zakon o dvojezičnih tablah.
Tedaj je nastalo v Avstriji solidarnostno gibanje za pravice koroških Slovencev. V vseh zveznih deželah so nastajali komiteji, ki so informirali o koroških Slovcencih, o njihovih pravicah in o partizanskem odporu. V komitejih so sodelovali levičarji, liberalci, liberalni konzervativci, predstavniki cerkva itd.
S solidarnostnim gibanjem se je védenje o manjšinah, še posebej o koroških Slovencih v avstrijski družbi močno razširilo. V tem procesu se je postopoma razvila zavest, da je Avstrija večetnična država in ne del skupnega nemškega jezikovnega in kulturnega prostora.
To je zelo pomagalo pri razreševanju odprtih vprašanj. Leta 2000 je na mojo pobudo avstrijski parlament sprejel ustavno določilo, s katerim se Avstrija priznava k zgodovinsko zrasli jezikovni in kulturni raznolikosti, ki prihaja do izraza v avstrijskih narodnih skupinah. Avstrija se s tem ustavnim zakonom obvezuje, da bo spoštovala in podpirala to raznolikost.
Bilanca antiavtoritarnega študentskega gibanja med koroškimi Slovenci je dokaj pozitivna, pa čeprav so se posamezniki potem odločali za različne politične frakcije: za socialdemokrate, za komuniste, za maoiste in trockiste in morda še kaj.
Seveda pa je tedaj igrala pomembno vlogo Jugoslavija. Mediji so na široko poročali o situaciji na Koroškem, jugoslovanska diplomacija je imela v odnosih z Avstrijo svojo temo. To je imelo tudi notranjeslovenske razloge. Za Slovenijo je bil izgubljeni plebiscit leta 1920 in propadla ideja o združitvi vseh Slovencev leta 1945 velika travma, ki je dolga desetletja bila (in je ponekod še danes) v ospredju v notranji politiki Slovenije.
Morda še nekaj misli o Jugoslaviji. V letu 1975/76 sem študiral v Ljubljani. Bil sem presenečen nad svežim duhom študentskega gibanja, nad razpravljanjem in odprtostjo tedanje družbe. To študentsko gibanje je bilo podobno našemu v Avstriji. Še posebej me je fasciniral živeti antifašizem v nasprotju z okostenelimi in včerajšnjiškimi verbalnimi izbruhi v Avstriji.
Nadalje me je fasciniralo gibanje neuvrščenih držav pod vodstvom Tita, ki je imelo velik vpliv na miritev odnosov med velesilama ZDA in SZ. Sad te politike je bila konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je prav leta 1975 v Helsinkih sprejela pomembne zaključne dokumente.
Vsekakor sem potem moral marsikatero oceno o jugoslovanskem sistemu relativirati in spremeniti. Marsikaj pa je ostalo. Vsekakor ne obžalujem svojega sodelovanja v antiavtoritarnem študentskem gibanju, veliko sem se naučil, pa tudi zagrešil nekaj zablod. Tako npr. sem bil preveč nekritičen do komunističnih sistemov in režimov in še posebej do totalitarnih ideologij.
Zdaj pa mi gre tako kot pokojnemu kanclerju Kreiyskemu, ki je nekoč dejal: Zgodovina se maščuje nad mladimi revolucionarji tako, da morajo v zrelejših letih nositi odlikovanja in frak.
