Odsevi neba v toplih zrcalih solin so kot barve, pomešane na paleti. Očarani nad seboj oblaki z višin poljubljajo morje, da se pisano sveti.
Barvnih odtenkov blešči se nešteto v okvirjih nasipov, ki ujeli so morje; za oblaki še sonce, od krasote prevzeto, kar čaka, ne gre za obzorje,
da ne bi prekmalu se izgubila čarobnost poznopoletnega večera, ko je igra svetlobe posrebrila, pozlatila včasih tako siva in pusta solinska jezera.
Ta slika mi je ostala kot drag spomin na topli večer, ko sva se poljubila sredi neskončne lepote solin. Iz duše sem barve na platno prelila.
Tvoja topla dlan mi je postala zatočišče, kot varen pristan za ladjo, ki išče zaliv miren, sanjav ...
Tvoja topla dlan moči mi povrne, kot žarek prižgan, ko se zvezda utrne iz vesolja daljav …
Tvoja topla dlan me nežno poboža, kot da se v sončen dan razcvetela bi roža življenju v pozdrav …
Tvoja topla dlan razburka mi kri, kot da bi speči vulkan se spet prebudil v ogenj vihrav …
Rada imam tvoje dlani, saj te ljubim srčno. S teboj ostati želim in vse naj bo vedno tako, kot je prav …
Sosed med trte – kot vsako leto – klopotec postavil je spet. In ko vetrič zapiha, nadvse zavzeto njegov klipe-klope oglaša se v svet.
Na Gorci pa brat njegov večji stoji, mogočna, velika njegova so krila. Le ko močno zapiha, se oglasi, sapica le ga ne bi premaknila!
Tako klipe-klope višje, hitreje melodijo poznega poletja mali poje, klip-klop pa počasi, nižje in močneje spremlja veliki to pesem po svoje.
Včasih poje eden, včasih drugi sam, ista pesem, a tako različna … Ko pa veter je pravi tu in tam, je melodija obeh zares odlična!
Ob pesmi tej žlahtno grozdje zori in sonce sladi jagod sredice, vse dokler se vrisk ne oglasi in na trgatev gremo v gorice!
