OD NEREDA PRI ŠTIPENDIRANJU DO DRUŽBENEGA DOGOVORA O ŠTIPENDIRANJU
Generacija študentov in študentk, ki je začela študirati v študijskem letu 1970/71, je pravzaprav imela srečo, saj je bila jeseni leta 1967 ustanovljena Izobraževalna skupnost SR Slovenije (pravili smo ji RISK). Pri njej je bil leta 1969 ustanovljen sklad za štipendije in posojila. Konec leta 1970 je bi sklenjen družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju, ki je urejal sistem štipendiranja in kreditiranja v Sloveniji. Vse to je prispevalo k izboljšanju štipendijske politike, ki so jo pred tem pestile številne slabosti in nepravilnosti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je namreč število študentov v Sloveniji izjemno hitro povečevalo (študirati so začele »baby boom« generacije), zato je postajal problem štipendiranja vse bolj pereč. Ker je primanjkovalo sredstev za štipendije, jih niso mogli dobiti vsi, ki so jih nujno potrebovali. Zato so študenti vse bolj odločno zahtevali, da se štipendiranje sistemsko uredi.
Po podatkih izobraževalne skupnosti (Gradivo o družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju, Ljubljana, 1972) segajo začetki dogovarjanja o štipendijski politiki v konec leta 1966. Takrat so se začele pospešene priprave za sprejem republiškega zakona o štipendiranju in kreditiranju dijakov in študentov. Vodstvo študentov na ljubljanski univerzi je že takrat poudarjalo, da bi moralo štipendiranje in kreditiranje predstavljati inštrument kadrovske politike ter da morajo štipendije in posojila predstavljati nagrado za študij, hkrati pa obdržati socialno funkcijo in zagotoviti vsem mladim materialne pogoje za študij in s tem enake startne možnosti. Ker so v prvem letu po gospodarski reformi leta 1965 podjetja zelo zmanjšala število štipendij in posojil, je bilo že takrat predvideno oblikovanje republiškega sklada, ki bi skrbel za čim bolj poenoteno politiko na področju štipendiranja in kreditiranja, vendar do njegove ustanovitve zlasti zaradi ekonomskih in še nekaterih drugih razlogov ni prišlo. Zato je bil leta 1967 sprejet le zakon o štipendiranju in posojilih za izobraževanje, ki je uredil štipendijsko politiko, kot osnovni socialni korektiv pa je uvedel posojila z odpisi, medtem ko na »kadrovsko politiko na trgu dela«, o kateri so že v časih socialističnega samoupravljanja potekale intenzivne razprave, ni imel večjega vpliva.
Zakon ni prinesel želenih rezultatov, zato so se razprave o štipendijski politiki nadaljevale, še zlasti intenzivno po burnem protestnem zboru študentov v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968, na katerem se je začela rojevati Skupnost študentov. Po tem je prvič prišlo do javnega dogovarjanja o sistemskem in načelnem reševanju materialne preskrbe študentov in učencev.
Naslednje leto, leta 1969, so študentke in študenti zahtevali, naj se štipendiranje in kreditiranje študentov uredi sistemsko. 14. januarja 1970 je SŠ v Študentskem naselju v Ljubljani pripravila zbor študentov, na katerem so udeleženci zahtevali izboljšanje materialnega položaja študentov ter dali pripombe na osnutek sprememb in dopolnitev zakona o štipendijah in posojilih. Predlagali so tudi ustanovitev republiškega štipendijskega centra pri izobraževalni skupnosti in sklenitev družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju.
Študentje so se strinjali s prehodom na ekonomske cene za bivanje in hrano v študentskem naselju, saj so bili dotedanjih obilnih subvencij študentskim domovom deležni vsi študenti - stanovalci, ne glede na socialni status. Na ta način so se socialne razlike med njimi samo še povečevale. Vendar pa so ob prehodu na ekonomske cene v študentskih domovih študenti zahtevali ureditev štipendiranja in kreditiranja. Tako so 1. oktobra 1970 študentski domovi prešli na ekonomske cene, dva meseca kasneje pa je bil podpisan družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju v Sloveniji, ki ga je poleg Univerze v Ljubljani in MVZ ter drugih podpisnikov podpisala tudi Skupnost študentov Slovenije. S tem so študentje pokazali pripravljenost, da se odzovejo in uporabijo do takrat še neznan (inovativen) način reševanja družbenih problemov s pomočjo družbenega dogovarjanja in sporazumevanja. Družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranje je bil med prvimi družbenimi dogovori sklenjenimi v tedanjem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. V letih, ki so sledila, so v tedanjem sistemu celo vrsto odnosov v družbi namesto z zakoni uredili z družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi. Do sklenitve družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju so socialno ekonomski položaj študentov urejali z zakoni, na oblikovanje in sprejem katerih so imeli študenti minimalen vpliv, če sploh kakšnega. Na oblikovanje in sprejem družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranja pa so imeli študentje večji vpliv, saj so bili eden od njegovih vsaj v načelu enakopravnih podpisnikov, vendar pa za občine in podjetja ter druge deležnike ni bil tako zavezujoč kot zakon. Zato so morali biti ves čas na preži in s političnimi aktivnostmi opozarjati na njegove kršitve.
Katedra (letnik 11. št. 6, 19. januar 1971) je objavila osnovne napotke za uresničevanje družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju v občinah, da bi po podpisu dogovora na republiški ravni skupščine občin pospešile sklepanje dogovorov (imenovali so jih samoupravni sporazumi o štipendiranju in kreditiranju ) na svojih območjih tako, da bi se vanje vključilo čim več delovnih organizacij (skrajni rok za sklenitev dogovorov na občinski ravni je bil 31. december 1970). Katedra je delovne organizacije pozvala, naj pri tem izhajajo iz ugotovitev, da je izobrazbena struktura v Sloveniji najslabša v tedanji SFRJ; da Slovenija nima dolgoročne kadrovske politike; da razen za kadre na področju izobraževanja ne razpolaga s točnim pregledom potreb; da je izkoristek mladih talentov minimalen, saj jih le 1,2 odstotka doseže visoko izobrazbo; da je regionalna in socialna struktura študentov na visokošolskih zavodih zaradi socialne selekcije v osnovnih šolah zaskrbljujoča; da je število diplomantov enako kot v letu 1948; da je velik osip pogojen z nizkimi aspiracijami staršev in okolja ter da študij traja v povprečju sedem let. Katedra je opozorila, da bi glede na to morali začeti s štipendijsko politiko spodbujati mlade že v višjih razredih osnovne šole. Katedra je menila, da bi morali samoupravni organi, ki v delovnih organizacijah odločajo o štipendijah, spoznati, da je štipendiranje potrebno in koristno za družbo in da morajo štipendije mladim zagotavljati normalen študij in delo, ker ne morejo napredovati samo ob socialnih podporah. »Mar ni vlaganje v kadre najbolj rentabilna naložba, ki ne odpira perspektive le intelektualcem, temveč vsem delovnim ljudem, torej naši socialistični skupnosti,« je zapisal avtor v Katedri in dodal, da morajo štipendije za študente izven visokošolskih centrov znašati 640 dinarjev mesečno in za učence srednjih šol 550 dinarjev. Štipendije tistih, ki študirajo v kraju stalnega bivališča, pa so lahko za 100 do 150 dinarjev nižje.
Naša generacija je že bila deležna prvih rezultatov bolj urejene štipendijske politike. Sama sem po maturi na Pedagoški gimnaziji v Mariboru s štipendijo izobraževalne skupnosti, ki sem jo prejela še pred sklenitvijo družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju, jeseni leta 1970 začela študirati na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani. Ob vpisu sem bila sprejeta tudi v študentski dom, ki ga je imela fakulteta, kar je bil v tistih časih »velik privilegij«, saj v Študentskem naselju ni bilo dovolj prostora za vse študente, ki so prišli študirati v Ljubljano.
V tistem času so bile štipendije, ki jih je podeljevala izobraževalna skupnost, namenjene dijakom in študentom z najmanj prav dobrim uspehom in jih po končanem študiju ni bilo treba vračati. Štipendije so bile sestavljene iz osnovnega dela (višina tega je bila odvisna od višine dohodka na družinskega člana) in stimulativnega dodatka glede na letnik študija in študijski uspeh. Študentje, ki niso dosegli najmanj prav dobrega uspeha, so lahko zaprosili za posojilo. Tudi višina posojila je bila odvisna do višine dohodka na družinskega člana, vendar posojila niso imela stimulativnega dela. Ob podpisu pogodbe za posojilo, je bil študent seznanjen, da je vračilo posojila odvisno od njegovega študijskega uspeha. Ob odličnem uspehu so mu posojilo v celoti odpisali, za prav dober uspeh so mu odpisali 80 odstotkov posojila, za dober uspeh 50 odstotkov in za zadosten uspeh 20 odstotkov. Če študija ni končal, je moral vrniti posojilo v celoti. Če je dosegel prav dober ali odličen uspeh, je v naslednjem študijskem letu namesto posojila prejemal štipendijo. Do štipendije in posojila so bili upravičeni samo študenti iz družin, v katerih skupni dohodki na člana niso presegli določenega cenzusa, ki so ga vsako leto na novo določili.
Poleg tega so štipendije podeljevala tudi podjetja, zavodi in občine glede na svoje kadrovske potrebe, vendar je bilo do njih mnogo težje priti, saj so jih po neki nenapisani logiki dodeljevali zlasti otrokom svojih zaposlenih, včasih pa tudi po logiki »zvez in poznanstev«. To so bile tako imenovane kadrovske štipendije, ki so jih podjetja dodeljevala glede na svoje kadrovske potrebe, ne glede na socialni status študenta oziroma njegove družine. Med študenti je bilo precej kritik, češ da nekatera podjetja štipendije dodeljujejo otrokom svojih vodilnih delavcev ne glede na študijski uspeh, čeprav jih glede na materialni položaj družine ne bi potrebovali. O enem takšnem primeru se je leta 1970 razpisal Jože Konc v Tribuni (Tribuna, letnik XIX, št. 6). To so bili časi, ko smo bili mladi zelo občutljivi na socialne razlike v družbi, ker so se zelo hitro povečevale. V tistem času, leta 1969, je pri Založbi Obzorja izšla knjiga »Siti in lačni Slovenci«, ki je naletela na odmev tudi med mladimi.
Rezultati štipendijske politike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili daleč od želenih oziroma od tistih, za katere so se oblasti javno zavzemale, kar je povzročalo med mladimi nezadovoljstvo. Veliko nadarjenih mladih ljudi iz delavskih in kmečkih družin se zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in neustrezne štipendijske politike ni odločilo za študij, četudi bi radi študirali. Po podatkih izobraževalne skupnosti iz tistega časa (Gradivo o družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju, Ljubljana 1972) je bilo na začetku sedemdesetih let v Sloveniji le 18 odstotkov študentov iz delavskih družin, čeprav je bilo teh družin največ. 52 odstotkov študentov je bilo iz uslužbenskih družin, 7 odstotkov iz kmečkih, 15 odstotkov iz upokojenskih in 8 odstotkov iz drugih družin. Struktura študentov glede na izobrazbo staršev je bila še v večjem razkoraku z načelom, da je treba vsem mladim zagotoviti enake startne možnosti v življenju ne glede na socialno poreklo. Med vsemi študenti jih je 32,5 odstotka imelo visoko in višje izobražene starše, 58 odstotkov jih je izhajalo iz družin srednjega sloja (karkoli je to že takrat pomenilo) in samo 9,5 odstotka študentov je izhajalo iz družin nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev in kmetov, čeprav je bil ta sloj v družbi najštevilčnejši.
Zaradi nezadovoljstva z obstoječo štipendijsko politiko in zaradi anomalij, ki so se pri štipendiranju pojavljale, si je takrat veliko študentk in študentov v SŠ prizadevalo za izboljšanje sistema štipendiranja in kreditiranja. Tudi sama sem se vključila v prizadevanja za izboljšanje sistema štipendiranja in kasneje tudi zaposlovanja diplomantov v Klubu mariborskih študentov v Ljubljani, v katerem smo o tem veliko razpravljali sami in na sestankih s predstavniki občine Maribor in tamkajšnjih družbenopolitičnih organizacij. V tistih časih do anomalij ni prihajalo samo pri dodeljevanju kadrovskih štipendij, temveč tudi pri zaposlovanju diplomantov po končanem študiju. Marsikdaj so slabi študenti po zaslugi vplivnih staršev »po sistemu zvez in poznanstev« dobili odgovorne in dobro plačene službe v podjetjih in zavodih v družbeni lasti, medtem ko je marsikateri odličen diplomant ostal brez ustreznega dela in je bil prisiljen sprejeti kakršnokoli službo. V nekaterih podjetjih, kjer so bili vodilni in vodstveni kadri slabo izobraženi, so se celo bali zaposliti sposobne diplomante, da jih v pogojih samoupravljanja sčasoma ne bi izpodrinili in njihovih odgovornih in boljše plačanih položajev. Člani in članice kluba smo aktivno sodelovali tudi v dejavnosti Združenja študentskih pokrajinskih klubov in v SŠ LVZ na vseh področjih, še zlasti pa v prizadevanjih za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študirajočih. Sama nisem bila vključena v kreiranje štipendijske politike v okviru SŠ, sem jo pa aktivno spremljala in podpirala, saj sem bila podobno kot številni kolegi in kolegice od njenih rezultatov ekonomsko odvisna. Med njenimi najbolj vidnimi kreatorji je bil v tistem obdobju študent ekonomije in predsednik komisije za socialno - ekonomska vprašanja pri IO SŠ LVZ Jože Žlender, ki je o štipendijski politiki in prizadevanjih SŠ za njeno izboljšanje tudi veliko govoril po Radiu Študent ter pisal v Tribuni in Študentskem dnevniku.
Socialno-ekonomska komisija IO SŠ LVZ je že leta 1969 med študentkami in študenti izvedla anketo o življenjskih stroških študentov. Njene rezultate so upoštevali pri sprejemanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju v Sloveniji. Določen je bil tudi prvi življenjski minimum za študentke in študente. Pri njegovem izračunu so izhajali iz podatkov omenjene ankete ter se dogovorili za vsakoletno revalorizacijo štipendij.
Leta 1969 so življenjski stroški študentov, ki so študirali izven kraja stalnega bivališča, znašali 550 dinarjev. Te stroške so upoštevali pri sprejemanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju leta 1970 ter jih revalorizirali na 640 dinarjev za študente s stalnim prebivališčem izven kraja študija.
Podatke o uresničevanju družbenega dogovora so spremljali na izobraževalni skupnosti. Zbirali so jih s pomočjo občin, ki so bile pooblaščene za izvedbo dogovora in od podjetij, vendar pa poročil niso dobivali redno in od vseh. Tako so bili podatki le deloma zanesljivi, vendarle so odražali splošno sliko razmer. Podjetja, ki so imela urejeno kadrovsko politiko, so družbeni dogovor v glavnem upoštevala, v podjetjih s slabo kadrovsko politiko, pa so se družbenemu dogovoru težje prilagodili. Najbolj pogoste slabosti oziroma kršitve družbenega dogovora so se nanašale na nediferencirane zneske štipendij glede na letnik študija in na ekonomski oziroma materialni položaj družine ter na ne usklajevanje štipendij.
Od leta 1969 do leta 1972 je SŠ zaradi visoke inflacije nenehno opozarjala na potrebo po zvišanju življenjskega minimuma za študente. Tudi zato so ga v tem obdobju trikrat revalorizirali. V skladu s tem so po družbenem dogovoru trikrat uskladili tudi višino štipendij – za 14, 20 in 18 odstotkov. Dejansko so življenjski in vsi drugi stroški študentk in študentov rastli hitreje od štipendij, zato je SŠ tako rekoč ves čas opozarjala, da so štipendije prenizke.
Jeseni 1972 so študentke in študenti začeli vse glasneje zahtevati, da se minimalni življenjski stroški za študentke in študente na novo ocenijo. Na pobudo oziroma zahtevo SŠ LVZ in MVZ so se v izobraževalni skupnosti dogovorili, da bodo ponovno izvedli anketo o življenjskih stroških študentov v obeh visokošolskih centrih. Anketo so izvedli novembra 1972, stroške zanjo in za obdelavo podatkov pa je pokrila izobraževalna skupnost. Pri obdelavi podatkov so sodelovali tudi člani socialno-ekonomske komisije IO SŠ LVZ. Podatki so bili objavljeni januarja 1973 (Nekateri rezultati ankete o višini življenjskih stroškov študentov, Izobraževalna skupnost SRS, Ljubljana, januar 1973). Za študijsko leto 1972/73 so bili minimalni življenjski stroški ocenjeni na 900 dinarjev, anketa pa je pokazala, da so dejansko znašali 1200 dinarjev. SŠ je zato predlagala ponoven dvig štipendij (v šolskem letu 1972/73 so jih enkrat že dvignili) in v razmislek ponudila predlog, da bi zaradi visoke inflacije štipendije revalorizirali dvakrat v šolskem letu.
Podpisniki družbenega dogovora so odločitev odlagali, maja 1973 pa so predlog SŠ za ponovno revalorizacijo štipendij zavrnili, češ da »moramo breme stabilizacije nositi vsi«. Njihovo odločitev je podprl tudi IO RK SZDL, kar je študentke in študente revoltiralo, zato je IO SŠ LVZ 20. junija 1973 v Študentskem naselju organiziral zbor študentov o problematiki štipendiranja in stanovanjski problematiki. Pred zborom je Študentski dnevnik (letnik I., št. 48/b, 19.6.1973) objavil intervju s predsednikom komisije za socialno-ekonomska vprašanja pri IO SŠ LVZ Jožetom Žlendrom, ki je med vsemi študenti o štipendijski politiki takrat največ javno govoril in pisal. V njem je pojasnil, da je SŠ poskušala rešiti problem na vse načine, na koncu pa ji je ostal samo protestni zbor študentov kot zadnja možnost demokratičnega reševanja problemov. Povedal je, da se SŠ bori za to, da se štipendiranje in kreditiranje zares uredi, ker je urejeno samo na papirju, »v praksi pa škripa na vseh ravneh«. Poudaril je, da se SŠ bori za tiste študente, ki so najslabše situirani in jim je štipendija oziroma kredit glavni vir dohodkov. Povedal je, da je v Sloveniji tedaj prejemalo štipendijo okoli 8 tisoč študentov, točne številke pa da nihče ni vedel. Štipendije bi po njegovih besedah morale imeti dva dela: prvi del po potrebah in drugi del po delu. Biti pa bi morale tako visoke, da bi lahko brez težav študiral vsak posameznik, ne glede na socialno poreklo. Po njegovih besedah je bil spomladi 1973 največji problem, da je bil življenjski minimum za študente določen »pod kritično mejo«, zato je zahteval naj se dvigne na 1200 dinarjev. Na vprašanje, ali naj študentje odstopijo od družbenega dogovora je odgovoril: »Nasprotno. V osnovi je zelo dober, treba ga je samo dopolniti in spoštovati.(…) Tokrat študentje nismo revolucionarni, ker hočemo uresničiti tisto, za kar smo se že pred leti dogovorili.«
Na zboru študentov, ki je bil zelo buren, se je zbralo več kot tisoč študentov. Zahtevali so priznanje minimalnih življenjskih stroškov študentov v višini 1200 dinarjev; uskladitev »minimalnih osebnih dohodkov« nekvalificiranih delavcev s porastom življenjskih stroškov (dejansko so študentje že takrat v času »socialističnega samoupravljanja in oblasti delavskega razreda« zahtevali uvedbo minimalne plače, kakršno poznamo danes); dosledno spoštovanje družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju; dopolnitve tega dogovora; odpravo nepravilnosti (zaradi slabih evidenc so nekateri prejemali več štipendij hkrati); sprejem ustreznega zakona o štipendiranju; ureditev štipendiranja za študente iz drugih republik; izdelavo kadrovskih planov v podjetjih; gradnjo študentskih in dijaških domov; gradnjo objektov za obštudijske dejavnosti ter vložitev sredstev za praznovanje 400-letnice kmečkih uporov v štipendijske sklade, »ker bo inteligenca iz vrst kmečkih otrok najlepši spomenik kmečkim uporom«.
Po tem zboru je že naslednji mesec (julija 1973) vendarle prišlo do revalorizacije štipendij, podpisniki pa so začeli pripravljati tudi popolnoma nov družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju študentov in dijakov, o katerem je stekla med študenti javna razprava. SŠ je konec decembra ponovno pripravila zbor študentov v študentskem naselju, na katerem se je zbralo okoli 800 študentov. Na njem so postavili več zahtev. Najprej so protestirali, ker predstavniki študentov niso bili povabljeni k sodelovanju pri pripravi osnutka družbenega dogovora. Nato so se zavzeli za oblikovanje solidarnostnih skladov za štipendije v občinah. Poudarili so, da pravica študentov do štipendije izhaja iz njihovega dela na univerzi. Zavrnili so težnje po kadrovskih štipendijah ne glede na socialni položaj družine. Zavzeli so se za kadrovski del štipendij, ki naj bo poleg osnovne štipendije stimulacija za vse študente enako. Zavzeli so se za določitev kriterijev za pridobitev štipendije (socialni položaj družine in število otrok; kmečki in delavski otroci naj imajo prednost – pri njih se naj prispevek staršev ne upošteva). Zahtevali so, naj podjetja dodeljujejo štipendije po kriterijih iz družbenega dogovora. Zavzeli so se za sankcije za kršitelje družbenega dogovora. Menili so, da delovne organizacije ne smejo omejevati študentov, ki želijo nadaljevati študij na višji stopnji. Prav tako so menili, da naj ima možnost pridobiti posojilo po kriterijih, ki jih določa dogovor, vsak študent. Menili so, da starši ne morejo odgovarjati za neizpolnjene obveznosti svojih otrok, temveč naj študentje odgovarjajo sami. Prav tako so menili, da študent v nobenem primeru ne more vrniti štipendije takoj in v celoti. Zahtevali so tudi, da predstavnike študentov vključijo v vse organe ustanovljene na podlagi družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju. IO SŠLVZ so zavezali, naj s problematiko seznani Univerzitetni svet. Osnutek družbenega dogovora je objavila Tribuna (Tribuna, letnik XXIII, št.3), tako da so lahko nanj dali pripombe tudi študentke in študenti, ki na zboru niso sodelovali.
V tistih letih smo študentje veliko govorili tudi o nujnosti hitrejše izgradnje študentskih domov. V Ljubljani je v študijskem letu 1972/73 študiralo okoli 15 tisoč študentov, od tega je bilo okoli 40 odstotkov Ljubljančanov in vozačev iz njene okolice. Okoli 3 tisoč jih je bilo nastanjenih v študentskih domovih, kje so plačevali polno ekonomsko ceno. Okoli 4 tisoč si jih je moralo najti sobo pri zasebnikih, kjer so bili, kot je zapisal Žlender, »vir eksploatacije lastnikov stanovanj ali celo ‘lastnikov’ družbenih stanovanj.« (Študentski dnevnik, letnik I., št. 48/b, 19. 6. 1973). Po njegovih navedbah se je v Ljubljani lahko nastanila v študentskih domovih samo ena petina študentk in študentov, v Beogradu in nekaterih drugih univerzitetnih centrih v Jugoslaviji pa ena tretjina. Zato so študentje zahtevali takojšnjo izgradnjo 1600 postelj v študentskih domovih. Leta 1973 je komisija za socialno-ekonomska vprašanja pri IO SŠLVZ na čelu z Jožetom Žlendrom izvedla tudi anketo o prehrani študentov v študentskih domovih. Njeni rezultati so bili objavljeni junija 1973 (Anketa o prehrani študentov v študentskih domovih, Ljubljana, junij 1973). Anketa je pokazala, da je bilo prehranjevanje študentov »zaskrbljujoče«. Študentje so imeli takrat zelo neredno prehrano. Le 17,1 odstotka študentk in 42,5 odstotka študentov je redno obedovalo, 38,8 odstotka pa »nekatere dni« sploh niso obedovali. Veliko jih ni zajtrkovalo. Anketa je pokazala tudi, da so bili študentje in študentke zelo nezadovoljni s prehrano v Študentskem naselju. Anketirani so dali celo vrsto pripomb na prehrano v Študentskem naselju, SŠ pa je odgovorne pozvala, naj njihove pripombe upoštevajo. Zanimivo je, da je velika večina anketiranih študentk in študentov odgovorilo, da bi zapustili študentski dom, če bi uvedli obvezno prehrano, četudi bi pri pripravi hrane upoštevali vse njihove predloge. Očino si mnogi študentje, ki so bivali v študentskem naselju, stroška redne prehrane preprosto niso mogli privoščiti, kar na svojevrsten način kaže na socialni in ekonomski položaj dela študentske populacije v tistem času.
Leta 1974 je bil podpisan nov Družbeni dogovor o nalogah pri oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v SR Sloveniji, o katerem je tekla široka razprava tudi v SŠ. Dogovor je upošteval načela, ki so se izoblikovala v razpravah: načelo upoštevanja družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov; načelo izenačevanja materialnih možnosti za šolanje; načelo izbire po sposobnostih; načelo vključevanja štipendiranja v razvojne načrte podjetij; načelo učinkovitosti vlaganja sredstev v štipendiranje; načelo solidarnosti; načelo usklajevanja višine štipendij z življenjskimi stroški; načelo povezovanja mladih v šolah s podjetji; načelo nagrajevanja po delu oziroma učnem uspehu; načelo izenačevanje šolajočih z drugimi delovnimi ljudmi; načelo socialne varnosti in še nekatera načela.
Novi družbeni dogovor je določil enotne kriterije štipendiranja v Sloveniji in zagotovil tudi sredstva za štipendije v višini 0,5 odstotka od osebnih dohodkov, ki so se nato združevala na občinskih ravneh v štipendijskih skladih. Po dogovoru sta obstajali dve vrsti štipendij: štipendije iz združenih sredstev in štipendije, ki so jih podeljevala posamezna podjetja (takrat se jim je reklo »organizacije združenega dela«) in samoupravne interesne skupnosti (Tribuna, letnik XXIII, št. 25, Valerija Škerbec, Družbeno dogovarjanje o štipendiranju in kreditiranju v Sloveniji). Za štipendije iz združenih sredstev je veljal kriterij materialnega položaja študentove družine, pri štipendijah podjetij pa je bil edino merilo študijski uspeh kandidata, študent pa se je moral po diplomi zaposliti v podjetju vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Tako je družbeni dogovor vsaj do neke mere reševal tudi problem zaposlovanja diplomantov.
Pri podpisovanju novega družbenega dogovora ni šlo vse tako, kot so načrtovali, temveč so se pojavile številne težave, saj so ga v občinah morali sprejeti vsi trije zbori skupščin občin. Na osnovi dogovora, pa so morali v občinah sprejeti samoupravne sporazume o štipendiranju in kreditiranju študentov. Da so začeli veljati, sta jih morali sprejeti in podpisati dve tretjini »delovnih ljudi« oziroma podjetij. Sprejemanje družbenega dogovora in samoupravnih sporazumov po občinah je bil za tedanji čas, ko še ni bilo računalnikov in digitaliziranih dokumentov, tudi velik administrativno-tehnični zalogaj, saj je bilo treba vsa gradiva za delegate občinskih skupščin in podjetij razmnožiti in jim jih dostaviti po pošti. Novi družbeni dogovor naj bi začeli izvajati 1. julija 1974, vendar so premostitveno obdobje podaljšali do konca leta 1974 (Tribuna, letnik XXIV, št. 12-13, Reševanje študentske socialno-ekonomske problematike - intervju z Jožetom Žlahtičem). Tudi takrat še ni bilo vse na red za izvajanje novega družbenega dogovora, ki so ga začeli uporabljati šele z naslednjim študijskim letom 1975/76. Za »vmesni« čas so bili razpisani premostitveni krediti in štipendije.
Kljub temu, da si je SŠ ves čas svojega obstoja prizadevala za ureditev sistema štipendiranja in kreditiranja tako, da bi lahko študiral vsakdo ne glede na svoje socialno preklo in gmoten položaj, je moralo v šestih letih njenega obstoja veliko študentk in študentov, ki so imeli štipendijo ali posojilo, poleg tega še delati preko študentskega servisa, da so se »prebili« skozi mesec in študijsko leto. Študentsko delo, ki ga je država omogočila in oprostila vseh dajatev, je bilo v tistem času v vzponu. Brez njega marsikdo ne bi imel dovolj sredstev za študij. Študentkam in študentom, ki so delali preko študentskega servisa (preko sveta servisa ga je upravljala SŠ), je servis odtegnil del plačila za svoje storitve in za sofinanciranje SŠ ter študentskih specializiranih organizacij, kar jim je zagotavljalo določeno avtonomijo pri delovanju.
Kakorkoli že, z aktivnim sodelovanjem študentk in študentov se je v Sloveniji v času obstoja in delovanja SŠ rodil štipendijski sistem, ki je kljub vsem slabostim in težavam mladim ljudem olajšal dostop do študija ne glede na socialno poreklo, gospodarstvu pa je zagotavljal izobražene kadre. Kolikor toliko vzdržen sistem štipendiranja, ki ga v sistemu socialističnega samoupravljanja ni bilo mogoče vzpostaviti z zakoni, so ob aktivni udeležbi študentk in študentov ter podjetij in zavodov v okviru izobraževalne skupnosti uspeli vzpostaviti z družbenim dogovorom ter z nenehno krepitvijo zavesti o nujnosti njegovega spoštovanja. Družbeni dogovor je sicer poznal tudi sankcije – tako za podjetja (od 10.000 do 50.000 dinarjev) kot za odgovorne posameznike (do 5.000 dinarjev), vendar so bile v praksi za kršitelje predvsem moralno-politične. Kljub temu je večina podpisnikov družbeni dogovor spoštovala, število tistih, ki so ga spoštovali, pa se je iz leta v leto povečevalo.
Generacija študentov in študentk, ki je začela študirati v študijskem letu 1970/71, je pravzaprav imela srečo, saj je bila jeseni leta 1967 ustanovljena Izobraževalna skupnost SR Slovenije (pravili smo ji RISK). Pri njej je bil leta 1969 ustanovljen sklad za štipendije in posojila. Konec leta 1970 je bi sklenjen družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju, ki je urejal sistem štipendiranja in kreditiranja v Sloveniji. Vse to je prispevalo k izboljšanju štipendijske politike, ki so jo pred tem pestile številne slabosti in nepravilnosti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je namreč število študentov v Sloveniji izjemno hitro povečevalo (študirati so začele »baby boom« generacije), zato je postajal problem štipendiranja vse bolj pereč. Ker je primanjkovalo sredstev za štipendije, jih niso mogli dobiti vsi, ki so jih nujno potrebovali. Zato so študenti vse bolj odločno zahtevali, da se štipendiranje sistemsko uredi.
Po podatkih izobraževalne skupnosti (Gradivo o družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju, Ljubljana, 1972) segajo začetki dogovarjanja o štipendijski politiki v konec leta 1966. Takrat so se začele pospešene priprave za sprejem republiškega zakona o štipendiranju in kreditiranju dijakov in študentov. Vodstvo študentov na ljubljanski univerzi je že takrat poudarjalo, da bi moralo štipendiranje in kreditiranje predstavljati inštrument kadrovske politike ter da morajo štipendije in posojila predstavljati nagrado za študij, hkrati pa obdržati socialno funkcijo in zagotoviti vsem mladim materialne pogoje za študij in s tem enake startne možnosti. Ker so v prvem letu po gospodarski reformi leta 1965 podjetja zelo zmanjšala število štipendij in posojil, je bilo že takrat predvideno oblikovanje republiškega sklada, ki bi skrbel za čim bolj poenoteno politiko na področju štipendiranja in kreditiranja, vendar do njegove ustanovitve zlasti zaradi ekonomskih in še nekaterih drugih razlogov ni prišlo. Zato je bil leta 1967 sprejet le zakon o štipendiranju in posojilih za izobraževanje, ki je uredil štipendijsko politiko, kot osnovni socialni korektiv pa je uvedel posojila z odpisi, medtem ko na »kadrovsko politiko na trgu dela«, o kateri so že v časih socialističnega samoupravljanja potekale intenzivne razprave, ni imel večjega vpliva.
Zakon ni prinesel želenih rezultatov, zato so se razprave o štipendijski politiki nadaljevale, še zlasti intenzivno po burnem protestnem zboru študentov v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968, na katerem se je začela rojevati Skupnost študentov. Po tem je prvič prišlo do javnega dogovarjanja o sistemskem in načelnem reševanju materialne preskrbe študentov in učencev.
Naslednje leto, leta 1969, so študentke in študenti zahtevali, naj se štipendiranje in kreditiranje študentov uredi sistemsko. 14. januarja 1970 je SŠ v Študentskem naselju v Ljubljani pripravila zbor študentov, na katerem so udeleženci zahtevali izboljšanje materialnega položaja študentov ter dali pripombe na osnutek sprememb in dopolnitev zakona o štipendijah in posojilih. Predlagali so tudi ustanovitev republiškega štipendijskega centra pri izobraževalni skupnosti in sklenitev družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju.
Študentje so se strinjali s prehodom na ekonomske cene za bivanje in hrano v študentskem naselju, saj so bili dotedanjih obilnih subvencij študentskim domovom deležni vsi študenti - stanovalci, ne glede na socialni status. Na ta način so se socialne razlike med njimi samo še povečevale. Vendar pa so ob prehodu na ekonomske cene v študentskih domovih študenti zahtevali ureditev štipendiranja in kreditiranja. Tako so 1. oktobra 1970 študentski domovi prešli na ekonomske cene, dva meseca kasneje pa je bil podpisan družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju v Sloveniji, ki ga je poleg Univerze v Ljubljani in MVZ ter drugih podpisnikov podpisala tudi Skupnost študentov Slovenije. S tem so študentje pokazali pripravljenost, da se odzovejo in uporabijo do takrat še neznan (inovativen) način reševanja družbenih problemov s pomočjo družbenega dogovarjanja in sporazumevanja. Družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranje je bil med prvimi družbenimi dogovori sklenjenimi v tedanjem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. V letih, ki so sledila, so v tedanjem sistemu celo vrsto odnosov v družbi namesto z zakoni uredili z družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi. Do sklenitve družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju so socialno ekonomski položaj študentov urejali z zakoni, na oblikovanje in sprejem katerih so imeli študenti minimalen vpliv, če sploh kakšnega. Na oblikovanje in sprejem družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranja pa so imeli študentje večji vpliv, saj so bili eden od njegovih vsaj v načelu enakopravnih podpisnikov, vendar pa za občine in podjetja ter druge deležnike ni bil tako zavezujoč kot zakon. Zato so morali biti ves čas na preži in s političnimi aktivnostmi opozarjati na njegove kršitve.
Katedra (letnik 11. št. 6, 19. januar 1971) je objavila osnovne napotke za uresničevanje družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju v občinah, da bi po podpisu dogovora na republiški ravni skupščine občin pospešile sklepanje dogovorov (imenovali so jih samoupravni sporazumi o štipendiranju in kreditiranju ) na svojih območjih tako, da bi se vanje vključilo čim več delovnih organizacij (skrajni rok za sklenitev dogovorov na občinski ravni je bil 31. december 1970). Katedra je delovne organizacije pozvala, naj pri tem izhajajo iz ugotovitev, da je izobrazbena struktura v Sloveniji najslabša v tedanji SFRJ; da Slovenija nima dolgoročne kadrovske politike; da razen za kadre na področju izobraževanja ne razpolaga s točnim pregledom potreb; da je izkoristek mladih talentov minimalen, saj jih le 1,2 odstotka doseže visoko izobrazbo; da je regionalna in socialna struktura študentov na visokošolskih zavodih zaradi socialne selekcije v osnovnih šolah zaskrbljujoča; da je število diplomantov enako kot v letu 1948; da je velik osip pogojen z nizkimi aspiracijami staršev in okolja ter da študij traja v povprečju sedem let. Katedra je opozorila, da bi glede na to morali začeti s štipendijsko politiko spodbujati mlade že v višjih razredih osnovne šole. Katedra je menila, da bi morali samoupravni organi, ki v delovnih organizacijah odločajo o štipendijah, spoznati, da je štipendiranje potrebno in koristno za družbo in da morajo štipendije mladim zagotavljati normalen študij in delo, ker ne morejo napredovati samo ob socialnih podporah. »Mar ni vlaganje v kadre najbolj rentabilna naložba, ki ne odpira perspektive le intelektualcem, temveč vsem delovnim ljudem, torej naši socialistični skupnosti,« je zapisal avtor v Katedri in dodal, da morajo štipendije za študente izven visokošolskih centrov znašati 640 dinarjev mesečno in za učence srednjih šol 550 dinarjev. Štipendije tistih, ki študirajo v kraju stalnega bivališča, pa so lahko za 100 do 150 dinarjev nižje.
Naša generacija je že bila deležna prvih rezultatov bolj urejene štipendijske politike. Sama sem po maturi na Pedagoški gimnaziji v Mariboru s štipendijo izobraževalne skupnosti, ki sem jo prejela še pred sklenitvijo družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju, jeseni leta 1970 začela študirati na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani. Ob vpisu sem bila sprejeta tudi v študentski dom, ki ga je imela fakulteta, kar je bil v tistih časih »velik privilegij«, saj v Študentskem naselju ni bilo dovolj prostora za vse študente, ki so prišli študirati v Ljubljano.
V tistem času so bile štipendije, ki jih je podeljevala izobraževalna skupnost, namenjene dijakom in študentom z najmanj prav dobrim uspehom in jih po končanem študiju ni bilo treba vračati. Štipendije so bile sestavljene iz osnovnega dela (višina tega je bila odvisna od višine dohodka na družinskega člana) in stimulativnega dodatka glede na letnik študija in študijski uspeh. Študentje, ki niso dosegli najmanj prav dobrega uspeha, so lahko zaprosili za posojilo. Tudi višina posojila je bila odvisna do višine dohodka na družinskega člana, vendar posojila niso imela stimulativnega dela. Ob podpisu pogodbe za posojilo, je bil študent seznanjen, da je vračilo posojila odvisno od njegovega študijskega uspeha. Ob odličnem uspehu so mu posojilo v celoti odpisali, za prav dober uspeh so mu odpisali 80 odstotkov posojila, za dober uspeh 50 odstotkov in za zadosten uspeh 20 odstotkov. Če študija ni končal, je moral vrniti posojilo v celoti. Če je dosegel prav dober ali odličen uspeh, je v naslednjem študijskem letu namesto posojila prejemal štipendijo. Do štipendije in posojila so bili upravičeni samo študenti iz družin, v katerih skupni dohodki na člana niso presegli določenega cenzusa, ki so ga vsako leto na novo določili.
Poleg tega so štipendije podeljevala tudi podjetja, zavodi in občine glede na svoje kadrovske potrebe, vendar je bilo do njih mnogo težje priti, saj so jih po neki nenapisani logiki dodeljevali zlasti otrokom svojih zaposlenih, včasih pa tudi po logiki »zvez in poznanstev«. To so bile tako imenovane kadrovske štipendije, ki so jih podjetja dodeljevala glede na svoje kadrovske potrebe, ne glede na socialni status študenta oziroma njegove družine. Med študenti je bilo precej kritik, češ da nekatera podjetja štipendije dodeljujejo otrokom svojih vodilnih delavcev ne glede na študijski uspeh, čeprav jih glede na materialni položaj družine ne bi potrebovali. O enem takšnem primeru se je leta 1970 razpisal Jože Konc v Tribuni (Tribuna, letnik XIX, št. 6). To so bili časi, ko smo bili mladi zelo občutljivi na socialne razlike v družbi, ker so se zelo hitro povečevale. V tistem času, leta 1969, je pri Založbi Obzorja izšla knjiga »Siti in lačni Slovenci«, ki je naletela na odmev tudi med mladimi.
Rezultati štipendijske politike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili daleč od želenih oziroma od tistih, za katere so se oblasti javno zavzemale, kar je povzročalo med mladimi nezadovoljstvo. Veliko nadarjenih mladih ljudi iz delavskih in kmečkih družin se zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in neustrezne štipendijske politike ni odločilo za študij, četudi bi radi študirali. Po podatkih izobraževalne skupnosti iz tistega časa (Gradivo o družbenem dogovoru o štipendiranju in kreditiranju, Ljubljana 1972) je bilo na začetku sedemdesetih let v Sloveniji le 18 odstotkov študentov iz delavskih družin, čeprav je bilo teh družin največ. 52 odstotkov študentov je bilo iz uslužbenskih družin, 7 odstotkov iz kmečkih, 15 odstotkov iz upokojenskih in 8 odstotkov iz drugih družin. Struktura študentov glede na izobrazbo staršev je bila še v večjem razkoraku z načelom, da je treba vsem mladim zagotoviti enake startne možnosti v življenju ne glede na socialno poreklo. Med vsemi študenti jih je 32,5 odstotka imelo visoko in višje izobražene starše, 58 odstotkov jih je izhajalo iz družin srednjega sloja (karkoli je to že takrat pomenilo) in samo 9,5 odstotka študentov je izhajalo iz družin nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev in kmetov, čeprav je bil ta sloj v družbi najštevilčnejši.
Zaradi nezadovoljstva z obstoječo štipendijsko politiko in zaradi anomalij, ki so se pri štipendiranju pojavljale, si je takrat veliko študentk in študentov v SŠ prizadevalo za izboljšanje sistema štipendiranja in kreditiranja. Tudi sama sem se vključila v prizadevanja za izboljšanje sistema štipendiranja in kasneje tudi zaposlovanja diplomantov v Klubu mariborskih študentov v Ljubljani, v katerem smo o tem veliko razpravljali sami in na sestankih s predstavniki občine Maribor in tamkajšnjih družbenopolitičnih organizacij. V tistih časih do anomalij ni prihajalo samo pri dodeljevanju kadrovskih štipendij, temveč tudi pri zaposlovanju diplomantov po končanem študiju. Marsikdaj so slabi študenti po zaslugi vplivnih staršev »po sistemu zvez in poznanstev« dobili odgovorne in dobro plačene službe v podjetjih in zavodih v družbeni lasti, medtem ko je marsikateri odličen diplomant ostal brez ustreznega dela in je bil prisiljen sprejeti kakršnokoli službo. V nekaterih podjetjih, kjer so bili vodilni in vodstveni kadri slabo izobraženi, so se celo bali zaposliti sposobne diplomante, da jih v pogojih samoupravljanja sčasoma ne bi izpodrinili in njihovih odgovornih in boljše plačanih položajev. Člani in članice kluba smo aktivno sodelovali tudi v dejavnosti Združenja študentskih pokrajinskih klubov in v SŠ LVZ na vseh področjih, še zlasti pa v prizadevanjih za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študirajočih. Sama nisem bila vključena v kreiranje štipendijske politike v okviru SŠ, sem jo pa aktivno spremljala in podpirala, saj sem bila podobno kot številni kolegi in kolegice od njenih rezultatov ekonomsko odvisna. Med njenimi najbolj vidnimi kreatorji je bil v tistem obdobju študent ekonomije in predsednik komisije za socialno - ekonomska vprašanja pri IO SŠ LVZ Jože Žlender, ki je o štipendijski politiki in prizadevanjih SŠ za njeno izboljšanje tudi veliko govoril po Radiu Študent ter pisal v Tribuni in Študentskem dnevniku.
Socialno-ekonomska komisija IO SŠ LVZ je že leta 1969 med študentkami in študenti izvedla anketo o življenjskih stroških študentov. Njene rezultate so upoštevali pri sprejemanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju v Sloveniji. Določen je bil tudi prvi življenjski minimum za študentke in študente. Pri njegovem izračunu so izhajali iz podatkov omenjene ankete ter se dogovorili za vsakoletno revalorizacijo štipendij.
Leta 1969 so življenjski stroški študentov, ki so študirali izven kraja stalnega bivališča, znašali 550 dinarjev. Te stroške so upoštevali pri sprejemanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju leta 1970 ter jih revalorizirali na 640 dinarjev za študente s stalnim prebivališčem izven kraja študija.
Podatke o uresničevanju družbenega dogovora so spremljali na izobraževalni skupnosti. Zbirali so jih s pomočjo občin, ki so bile pooblaščene za izvedbo dogovora in od podjetij, vendar pa poročil niso dobivali redno in od vseh. Tako so bili podatki le deloma zanesljivi, vendarle so odražali splošno sliko razmer. Podjetja, ki so imela urejeno kadrovsko politiko, so družbeni dogovor v glavnem upoštevala, v podjetjih s slabo kadrovsko politiko, pa so se družbenemu dogovoru težje prilagodili. Najbolj pogoste slabosti oziroma kršitve družbenega dogovora so se nanašale na nediferencirane zneske štipendij glede na letnik študija in na ekonomski oziroma materialni položaj družine ter na ne usklajevanje štipendij.
Od leta 1969 do leta 1972 je SŠ zaradi visoke inflacije nenehno opozarjala na potrebo po zvišanju življenjskega minimuma za študente. Tudi zato so ga v tem obdobju trikrat revalorizirali. V skladu s tem so po družbenem dogovoru trikrat uskladili tudi višino štipendij – za 14, 20 in 18 odstotkov. Dejansko so življenjski in vsi drugi stroški študentk in študentov rastli hitreje od štipendij, zato je SŠ tako rekoč ves čas opozarjala, da so štipendije prenizke.
Jeseni 1972 so študentke in študenti začeli vse glasneje zahtevati, da se minimalni življenjski stroški za študentke in študente na novo ocenijo. Na pobudo oziroma zahtevo SŠ LVZ in MVZ so se v izobraževalni skupnosti dogovorili, da bodo ponovno izvedli anketo o življenjskih stroških študentov v obeh visokošolskih centrih. Anketo so izvedli novembra 1972, stroške zanjo in za obdelavo podatkov pa je pokrila izobraževalna skupnost. Pri obdelavi podatkov so sodelovali tudi člani socialno-ekonomske komisije IO SŠ LVZ. Podatki so bili objavljeni januarja 1973 (Nekateri rezultati ankete o višini življenjskih stroškov študentov, Izobraževalna skupnost SRS, Ljubljana, januar 1973). Za študijsko leto 1972/73 so bili minimalni življenjski stroški ocenjeni na 900 dinarjev, anketa pa je pokazala, da so dejansko znašali 1200 dinarjev. SŠ je zato predlagala ponoven dvig štipendij (v šolskem letu 1972/73 so jih enkrat že dvignili) in v razmislek ponudila predlog, da bi zaradi visoke inflacije štipendije revalorizirali dvakrat v šolskem letu.
Podpisniki družbenega dogovora so odločitev odlagali, maja 1973 pa so predlog SŠ za ponovno revalorizacijo štipendij zavrnili, češ da »moramo breme stabilizacije nositi vsi«. Njihovo odločitev je podprl tudi IO RK SZDL, kar je študentke in študente revoltiralo, zato je IO SŠ LVZ 20. junija 1973 v Študentskem naselju organiziral zbor študentov o problematiki štipendiranja in stanovanjski problematiki. Pred zborom je Študentski dnevnik (letnik I., št. 48/b, 19.6.1973) objavil intervju s predsednikom komisije za socialno-ekonomska vprašanja pri IO SŠ LVZ Jožetom Žlendrom, ki je med vsemi študenti o štipendijski politiki takrat največ javno govoril in pisal. V njem je pojasnil, da je SŠ poskušala rešiti problem na vse načine, na koncu pa ji je ostal samo protestni zbor študentov kot zadnja možnost demokratičnega reševanja problemov. Povedal je, da se SŠ bori za to, da se štipendiranje in kreditiranje zares uredi, ker je urejeno samo na papirju, »v praksi pa škripa na vseh ravneh«. Poudaril je, da se SŠ bori za tiste študente, ki so najslabše situirani in jim je štipendija oziroma kredit glavni vir dohodkov. Povedal je, da je v Sloveniji tedaj prejemalo štipendijo okoli 8 tisoč študentov, točne številke pa da nihče ni vedel. Štipendije bi po njegovih besedah morale imeti dva dela: prvi del po potrebah in drugi del po delu. Biti pa bi morale tako visoke, da bi lahko brez težav študiral vsak posameznik, ne glede na socialno poreklo. Po njegovih besedah je bil spomladi 1973 največji problem, da je bil življenjski minimum za študente določen »pod kritično mejo«, zato je zahteval naj se dvigne na 1200 dinarjev. Na vprašanje, ali naj študentje odstopijo od družbenega dogovora je odgovoril: »Nasprotno. V osnovi je zelo dober, treba ga je samo dopolniti in spoštovati.(…) Tokrat študentje nismo revolucionarni, ker hočemo uresničiti tisto, za kar smo se že pred leti dogovorili.«
Na zboru študentov, ki je bil zelo buren, se je zbralo več kot tisoč študentov. Zahtevali so priznanje minimalnih življenjskih stroškov študentov v višini 1200 dinarjev; uskladitev »minimalnih osebnih dohodkov« nekvalificiranih delavcev s porastom življenjskih stroškov (dejansko so študentje že takrat v času »socialističnega samoupravljanja in oblasti delavskega razreda« zahtevali uvedbo minimalne plače, kakršno poznamo danes); dosledno spoštovanje družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju; dopolnitve tega dogovora; odpravo nepravilnosti (zaradi slabih evidenc so nekateri prejemali več štipendij hkrati); sprejem ustreznega zakona o štipendiranju; ureditev štipendiranja za študente iz drugih republik; izdelavo kadrovskih planov v podjetjih; gradnjo študentskih in dijaških domov; gradnjo objektov za obštudijske dejavnosti ter vložitev sredstev za praznovanje 400-letnice kmečkih uporov v štipendijske sklade, »ker bo inteligenca iz vrst kmečkih otrok najlepši spomenik kmečkim uporom«.
Po tem zboru je že naslednji mesec (julija 1973) vendarle prišlo do revalorizacije štipendij, podpisniki pa so začeli pripravljati tudi popolnoma nov družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju študentov in dijakov, o katerem je stekla med študenti javna razprava. SŠ je konec decembra ponovno pripravila zbor študentov v študentskem naselju, na katerem se je zbralo okoli 800 študentov. Na njem so postavili več zahtev. Najprej so protestirali, ker predstavniki študentov niso bili povabljeni k sodelovanju pri pripravi osnutka družbenega dogovora. Nato so se zavzeli za oblikovanje solidarnostnih skladov za štipendije v občinah. Poudarili so, da pravica študentov do štipendije izhaja iz njihovega dela na univerzi. Zavrnili so težnje po kadrovskih štipendijah ne glede na socialni položaj družine. Zavzeli so se za kadrovski del štipendij, ki naj bo poleg osnovne štipendije stimulacija za vse študente enako. Zavzeli so se za določitev kriterijev za pridobitev štipendije (socialni položaj družine in število otrok; kmečki in delavski otroci naj imajo prednost – pri njih se naj prispevek staršev ne upošteva). Zahtevali so, naj podjetja dodeljujejo štipendije po kriterijih iz družbenega dogovora. Zavzeli so se za sankcije za kršitelje družbenega dogovora. Menili so, da delovne organizacije ne smejo omejevati študentov, ki želijo nadaljevati študij na višji stopnji. Prav tako so menili, da naj ima možnost pridobiti posojilo po kriterijih, ki jih določa dogovor, vsak študent. Menili so, da starši ne morejo odgovarjati za neizpolnjene obveznosti svojih otrok, temveč naj študentje odgovarjajo sami. Prav tako so menili, da študent v nobenem primeru ne more vrniti štipendije takoj in v celoti. Zahtevali so tudi, da predstavnike študentov vključijo v vse organe ustanovljene na podlagi družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju. IO SŠLVZ so zavezali, naj s problematiko seznani Univerzitetni svet. Osnutek družbenega dogovora je objavila Tribuna (Tribuna, letnik XXIII, št.3), tako da so lahko nanj dali pripombe tudi študentke in študenti, ki na zboru niso sodelovali.
V tistih letih smo študentje veliko govorili tudi o nujnosti hitrejše izgradnje študentskih domov. V Ljubljani je v študijskem letu 1972/73 študiralo okoli 15 tisoč študentov, od tega je bilo okoli 40 odstotkov Ljubljančanov in vozačev iz njene okolice. Okoli 3 tisoč jih je bilo nastanjenih v študentskih domovih, kje so plačevali polno ekonomsko ceno. Okoli 4 tisoč si jih je moralo najti sobo pri zasebnikih, kjer so bili, kot je zapisal Žlender, »vir eksploatacije lastnikov stanovanj ali celo ‘lastnikov’ družbenih stanovanj.« (Študentski dnevnik, letnik I., št. 48/b, 19. 6. 1973). Po njegovih navedbah se je v Ljubljani lahko nastanila v študentskih domovih samo ena petina študentk in študentov, v Beogradu in nekaterih drugih univerzitetnih centrih v Jugoslaviji pa ena tretjina. Zato so študentje zahtevali takojšnjo izgradnjo 1600 postelj v študentskih domovih. Leta 1973 je komisija za socialno-ekonomska vprašanja pri IO SŠLVZ na čelu z Jožetom Žlendrom izvedla tudi anketo o prehrani študentov v študentskih domovih. Njeni rezultati so bili objavljeni junija 1973 (Anketa o prehrani študentov v študentskih domovih, Ljubljana, junij 1973). Anketa je pokazala, da je bilo prehranjevanje študentov »zaskrbljujoče«. Študentje so imeli takrat zelo neredno prehrano. Le 17,1 odstotka študentk in 42,5 odstotka študentov je redno obedovalo, 38,8 odstotka pa »nekatere dni« sploh niso obedovali. Veliko jih ni zajtrkovalo. Anketa je pokazala tudi, da so bili študentje in študentke zelo nezadovoljni s prehrano v Študentskem naselju. Anketirani so dali celo vrsto pripomb na prehrano v Študentskem naselju, SŠ pa je odgovorne pozvala, naj njihove pripombe upoštevajo. Zanimivo je, da je velika večina anketiranih študentk in študentov odgovorilo, da bi zapustili študentski dom, če bi uvedli obvezno prehrano, četudi bi pri pripravi hrane upoštevali vse njihove predloge. Očino si mnogi študentje, ki so bivali v študentskem naselju, stroška redne prehrane preprosto niso mogli privoščiti, kar na svojevrsten način kaže na socialni in ekonomski položaj dela študentske populacije v tistem času.
Leta 1974 je bil podpisan nov Družbeni dogovor o nalogah pri oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v SR Sloveniji, o katerem je tekla široka razprava tudi v SŠ. Dogovor je upošteval načela, ki so se izoblikovala v razpravah: načelo upoštevanja družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov; načelo izenačevanja materialnih možnosti za šolanje; načelo izbire po sposobnostih; načelo vključevanja štipendiranja v razvojne načrte podjetij; načelo učinkovitosti vlaganja sredstev v štipendiranje; načelo solidarnosti; načelo usklajevanja višine štipendij z življenjskimi stroški; načelo povezovanja mladih v šolah s podjetji; načelo nagrajevanja po delu oziroma učnem uspehu; načelo izenačevanje šolajočih z drugimi delovnimi ljudmi; načelo socialne varnosti in še nekatera načela.
Novi družbeni dogovor je določil enotne kriterije štipendiranja v Sloveniji in zagotovil tudi sredstva za štipendije v višini 0,5 odstotka od osebnih dohodkov, ki so se nato združevala na občinskih ravneh v štipendijskih skladih. Po dogovoru sta obstajali dve vrsti štipendij: štipendije iz združenih sredstev in štipendije, ki so jih podeljevala posamezna podjetja (takrat se jim je reklo »organizacije združenega dela«) in samoupravne interesne skupnosti (Tribuna, letnik XXIII, št. 25, Valerija Škerbec, Družbeno dogovarjanje o štipendiranju in kreditiranju v Sloveniji). Za štipendije iz združenih sredstev je veljal kriterij materialnega položaja študentove družine, pri štipendijah podjetij pa je bil edino merilo študijski uspeh kandidata, študent pa se je moral po diplomi zaposliti v podjetju vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Tako je družbeni dogovor vsaj do neke mere reševal tudi problem zaposlovanja diplomantov.
Pri podpisovanju novega družbenega dogovora ni šlo vse tako, kot so načrtovali, temveč so se pojavile številne težave, saj so ga v občinah morali sprejeti vsi trije zbori skupščin občin. Na osnovi dogovora, pa so morali v občinah sprejeti samoupravne sporazume o štipendiranju in kreditiranju študentov. Da so začeli veljati, sta jih morali sprejeti in podpisati dve tretjini »delovnih ljudi« oziroma podjetij. Sprejemanje družbenega dogovora in samoupravnih sporazumov po občinah je bil za tedanji čas, ko še ni bilo računalnikov in digitaliziranih dokumentov, tudi velik administrativno-tehnični zalogaj, saj je bilo treba vsa gradiva za delegate občinskih skupščin in podjetij razmnožiti in jim jih dostaviti po pošti. Novi družbeni dogovor naj bi začeli izvajati 1. julija 1974, vendar so premostitveno obdobje podaljšali do konca leta 1974 (Tribuna, letnik XXIV, št. 12-13, Reševanje študentske socialno-ekonomske problematike - intervju z Jožetom Žlahtičem). Tudi takrat še ni bilo vse na red za izvajanje novega družbenega dogovora, ki so ga začeli uporabljati šele z naslednjim študijskim letom 1975/76. Za »vmesni« čas so bili razpisani premostitveni krediti in štipendije.
Kljub temu, da si je SŠ ves čas svojega obstoja prizadevala za ureditev sistema štipendiranja in kreditiranja tako, da bi lahko študiral vsakdo ne glede na svoje socialno preklo in gmoten položaj, je moralo v šestih letih njenega obstoja veliko študentk in študentov, ki so imeli štipendijo ali posojilo, poleg tega še delati preko študentskega servisa, da so se »prebili« skozi mesec in študijsko leto. Študentsko delo, ki ga je država omogočila in oprostila vseh dajatev, je bilo v tistem času v vzponu. Brez njega marsikdo ne bi imel dovolj sredstev za študij. Študentkam in študentom, ki so delali preko študentskega servisa (preko sveta servisa ga je upravljala SŠ), je servis odtegnil del plačila za svoje storitve in za sofinanciranje SŠ ter študentskih specializiranih organizacij, kar jim je zagotavljalo določeno avtonomijo pri delovanju.
Kakorkoli že, z aktivnim sodelovanjem študentk in študentov se je v Sloveniji v času obstoja in delovanja SŠ rodil štipendijski sistem, ki je kljub vsem slabostim in težavam mladim ljudem olajšal dostop do študija ne glede na socialno poreklo, gospodarstvu pa je zagotavljal izobražene kadre. Kolikor toliko vzdržen sistem štipendiranja, ki ga v sistemu socialističnega samoupravljanja ni bilo mogoče vzpostaviti z zakoni, so ob aktivni udeležbi študentk in študentov ter podjetij in zavodov v okviru izobraževalne skupnosti uspeli vzpostaviti z družbenim dogovorom ter z nenehno krepitvijo zavesti o nujnosti njegovega spoštovanja. Družbeni dogovor je sicer poznal tudi sankcije – tako za podjetja (od 10.000 do 50.000 dinarjev) kot za odgovorne posameznike (do 5.000 dinarjev), vendar so bile v praksi za kršitelje predvsem moralno-politične. Kljub temu je večina podpisnikov družbeni dogovor spoštovala, število tistih, ki so ga spoštovali, pa se je iz leta v leto povečevalo.
