O Jaši ne morem govoriti kot objektivni poročevalec. O njegovem življenju, njegovem delu, o njegovi veliki vlogi v slovenskem kulturnem in političnem razvoju skozi desetletja bi bilo nujno spregovoriti obširneje, z distanco zgodovinarja in podprto s številnimi dokumenti, a sam ne morem privzeti take drže. Njegova individualna usoda, ‘večja kot življenje’, kot pravi angleška fraza, je bila tesno povezana z usodo te dežele skozi štiri prelomna desetletja, bil je sredi vrtinca teh prelomov, a tu lahko govorim le z nekega povsem omejenega osebnega vidika in le o enem kratkem izjemno intenzivnem obdobju.
Zdi se mi, da bi bilo moje življenje precej drugačno, če ne bi daljnega septembra 1964, 60 let bo tega, v zadnjem osnovnošolskem razredu spoznal Jaše Zlobca. Najino prijateljevanje je trajalo skoraj pol stoletja, osnovni šoli so sledila nora gimnazijska leta in potem študentska, zlasti z najinim tesnim sodelovanjem v študentskem gibanju, pri Tribuni, in potem kasnejša sodelovanja pri Problemih, Cankarjevi založbi, v časih slovenske pomladi, v LDS, z obiski v Bruslju, ko je bil veleposlanik, in nazadnje skozi njegovo tragično usihanje do bridkega konca. Vsega je za debelo knjigo, v tem času tolikih desetletij se je osebno prijateljstvo samodejno notranje prepletalo z dramatičnimi političnimi premenami, z literaturo, s premenami v slovenski kulturi, s surrealističnimi prigodami, odvijalo se je v dolgih pogovorih, kjer je bilo na tnalu vse. Z njim je bilo osebno vedno tudi politično in vse partikularno je segalo v univerzalnost.
Iz gimnazijskih let samo ena prigoda, ki sicer nima zveze z Jaševo poslejšnjo vlogo v študentskih uporih in v kasnejšem političnem delovanju, a vendar kaže na duha, ki nas je takrat preveval. V tretjem razredu gimnazije, nekje leta 1967, je naša razredničarka prof. Srebotova pri angleščini nekaj mesecev posvetila Shakespearju. Na pamet smo se učili Hamletov monolog, sonete, brali Macbetha, Riharda III itd. Na koncu Riharda III obupani kralj, ki mu preti, da bo izgubil vse, v upanju na pobeg zavpije: »Konja, konja, kraljestvo dam za konja!« Sloviti verz je postal predmet vicev in persiflaž, Jaša pa je prišel na genialno idejo, kako bi se stvar dalo prevesti v časopisni oglas: »Zamenjam kraljestvo za konja. Ponudbe pod Rihard III«. Takoj smo bili vsi za to, da idejo udejanjimo. Oglasni urad Dela se je takrat nahajal v pritličju Šubičeve gimnazije in tja smo se podali po pouku (v časih, ko so bile cele strani časopisov na drobno potiskane z vsakršnimi malimi oglasi). Tam smo vestno izpolnili obrazec z navedeno vsebino in ga predali uslužbenki. Ta nas je debelo pogledala, zmajevala z glavo in vprašala, kaj da to pomeni. Pripravljen smo imeli odgovor, da v Sloveniji obstaja skupina ljudi, ki ve, za kaj pri tem gre, in bo ta oglas znala razumeti, ko ga bo prebrala. Odgovor ni zadoščal, zmedena uslužbenka je dala oglas v branje drugim, ki so vse zmajevale z glavo, in tako so nas nazadnje poklicali v majhno sobico k šefu. Šefu smo ponovili našo razlago s skupino ljudi, ki bo stvar razumela, ta pa nas je nahrulil, da Delo pač ni oglasna deska za privatne majhne skupine, ampak javno glasilo. Na kar smo odgovorili, Jaša je bil najglasnejši, da ta skupina ni tako majhna, kar velika je in se nenehno širi. Šefa je tedaj zaskrbelo, da gre nemara za kakšno zarotniško rovarjenje in sumljivo tajno politično organiziranje, ki se odvija preko šifer. Zdi se mi, da je razmišljal o tem, da bi poklical policijo, pa ga je ob pogledu na najstnike, ki so komaj zadrževali smeh, vendarle prešinilo, da bi se utegnil pošteno osmešiti. Vsekakor pa je odločno zavrnil objavo. Nismo se dali in smo se odpravili na Dnevnik, v takrat še bolj nedavno zgrajeno rumeno stavbo imenovano Kanarček. Tam smo spet izpolnili formular, »Zamenjam kraljestvo za konja. Ponudbe pod Rihard III«. Debelušna starejša tajnica za pisalnim strojem nas je za dolg trenutek pogledala iznad očal in rekla: »To bo 500 din.« Hitro smo plačali in tako je bil oglas objavljen. Ne vem, če ga je kdo opazil (razen nas, ki smo ga izrezanega skrbno hranili kot trofejo), vsekakor se ni javil noben interesent. – Saj vem, ta zgodba nima zveze z ničimer, ali pa vendarle z vsem. Nemara bolj kot kaj drugega na hitro izpričuje Jaševega duha, ki se je znal v trenutku odlepiti od vsakdanjih pričakovanj in utečenih poti, jih sprevrniti in proizvesti gesto presežka in ki je znal s svojo iskrivostjo in nalezljivo energijo hitro potegniti za sabo druge. Takih zgodbic je na desetine.
Z Jašo sva potem skupaj študirala francoščino. Naša generacija se je vpisala na FF jeseni 1969 in čas je bil prepreden z vstajniškim duhom maja ‘68, s študentskimi gibanji po svetu, s protesti proti vietnamski vojni, z avantgardnimi gibanji v umetnosti (pri nas OHO, Šalamun, Pupilija Ferkeverk …), z rockom (Woodstock), s političnim radikalizmom vseh baž, od trockizma in maoizma do anarhizma in hipijevstva, z navdihujočimi intelektualnimi podvigi frankfurtske šole, nove levice in predvsem francoskega strukturalizma. Čas je bil prevraten, vse je vrelo, videti je bilo, da je revolucija nekako v zraku, in že prvo leto študija je bilo leto stopnjujoče se politizacije. Seveda smo kot bruci vestno hodili na predavanja, z Jašo sva spet preživljala cele dneve skupaj v predavalnicah, kot da bi se samodejno nadaljevala gimnazijska leta, vendar je tudi vse študijske zadeve začel vse bolj prevevati duh časa, ki je segel tja do še tako oddaljenih in pustih študijskih obveznosti. Kmalu po začetku študija je bila decembra 1969 ustanovljena Zveza skupnosti študentov Slovenije, ki je v naslednjih letih nudila organizacijski okvir za porajajoče se gibanje. A v prvem letniku se z Jašo še nisva kaj dosti angažirala kot akterja, bolj smo v različnih družbah premlevali, kaj pomeni umetnostna in politična prevratnost, eno z drugim. Maja 1970 sva se udeležila protesta proti ameriški agresiji na Kambodžo v Študentskem naselju (o tem priča Stojkova fotografija, tam sva skupaj še z Juretom Detelo, zraven napisa Yankee go home). V tistem prvem valu se je nastajajoče gibanje politiziralo skozi proteste proti ekscesom v mednarodni politiki, ta politizacija je bila še v skladu s stališči uradne politike, ki se ji je taka podpora najbrž zdela dobrodošla, a vzdušje je bilo takšno, da je hitro preraslo kritično držo do zunanjih sovragov, ampak se je politična ost čedalje bolj obračala navznoter, v našo lastno konfliktno situacijo, v krizno stanje jugoslovanskega socializma in v premislek našega statusa študentov.
Naslednje študijsko leto (1970/71, naj pustim ob strani najine dogodivščine v Parizu poleti 1970, skupaj z nekaj drugimi sošolci) so se začeli dogodki kopičiti in prehitevati. Literarni maratoni, protesti ob beograjskem političnem procesu proti Vladi Mijanoviću, teach-ini, kot se je takrat reklo, Akcijski odbor, ki je čedalje pogosteje zasedal (in ki sicer ni imel stalnega članstva, vsakdo je lahko sodeloval), svobodne tribune, velike demonstracije decembra 1970 glede položaja slovenske manjšine v Avstriji, diskusije o reformi Univerze, velike demonstracije na Aškerčevi 14. aprila 1971 – tu se moram ustaviti. Jaša je bil vseskozi navzoč v teh strmo naraščajočih dogodkih, v tem čedalje močnejšem vrtincu, vedno v prvih vrstah in sčasoma kot pogumni govorec. A najbrž je bilo zborovanje na Aškerčevi, pred FF, ki se je začelo kot protest proti prometnemu režimu, proti neznosnemu hrupu in onesnaževanju pod fakultetnimi okni, vendarle prelomno. Cesta je bila zasedena, množica je bila večja kot kdajkoli prej, in jasno je bilo, da je zasedba Aškerčeve le povod, malo naključni moment, ki je s svojimi neposrednimi zahtevami reprezentiral neko veliko večjo celoto, zgostitev veliko večjega nezadovoljstva, nakopičene volje po spremembi, revolucionarne pripravljenosti. Zdi se mi, da je bil to Jašev veliki trenutek, ki ga je vzpostavil kot leaderja, neformalnega seveda, človeka z neizmerno karizmo in energijo, ki je zmožen napetemu trenutku dati pravo besedo. Ko je vzdušje naraščalo in je postalo jasno, da se ne moremo zadovoljiti z Aškerčevo, je Jaša vzel besedo, govoril množici in znal v slovitem govoru (ovekovečenem na eni najslavnejših fotografij iz tistih časov) povezati omejenost neposrednega povoda z vizijo širšega političnega gibanja. Ne vem, če obstoji posnetek tega govora, a tu je Jašev lastni zapis, ki nekako povzema idejo – izšel je v Tribuni z zgovornim naslovom »Zakaj bomo še šli na cesto«:
Demonstracije, ki smo jih imeli v sredo, so nas naučile mnogočesa. Ta družba ni zmožna uspešno in dokončno reševati problemov. Primer s cesto in hrupom nam mora služiti pri nadaljnjih akcijah. Ne smemo molčati ob problemih, ki padajo na nas vsak dan v večjem številu. Pokazati moramo tej družbi (tj. tistim, ki to družbo vodijo), da nam ni vseeno, kaj z nami počenjajo. Prekiniti moramo edinstveno prakso, da gredo vse spremembe mimo nas, ne da bi nanje reagirali. (Zbornik, str. 144) 1
Zdi se mi, da je tudi v tem povzetku navzoča osnovna ideja, ki jo je bil zmožen artikulirati Jaša kot noben drug: povezati partikularnost povoda z velikimi cilji, ki sicer še ostajajo abstraktni in nedorečeni, vendar dajejo dovolj opore, da lahko usmerjajo voljo in kažejo naprej – ‘še bomo šli na cesto’. Povezati singularno z univerzalnim; imeti občutek za trenutek in njegove potrebe; znati nagovoriti množico – to so bile Jaševe izjemne zmožnosti, ki jih v tisti konstelaciji ni premogel nihče drug. Tiste demonstracije so se potem dejansko neposredno nadaljevale s pohodom po tedanji Titovi, kjer nas je ustavil policijski kordon, in potem vse do skupščine, kjer so lahko študentje prebrali svoje zahteve. Tu so nastale nekatere najbolj slovite podobe ljubljanske študentske pomladi. In kot je napovedal Jaša, je bil ta trenutek ne sicer začetek, vendar prelom v gibanju, ki se je tu ovedlo svojih moči in je moralo najti svoje nadaljevanje.
Vrtinec je dobil svoj nadaljnji pospešek s protestom ob obisku francoskega premiera Chaban-Delmasa (25. 4.), s čedalje večjo aktivnostjo Akcijskega odbora in dosegel svoj vrhunec z zasedbo FF, ki je trajala od 26. maja do 2. junija 1971. Maj ‘68 v Parizu, maj ‘71 v Ljubljani, to je bilo naše geslo. Vroči pomladi je sledila jesen, ko sva se z Jašo znašla v uredništvu Tribune, on kot odgovorni, jaz kot glavni urednik tedaj najbolj vroče študentske publikacije, ki je skušala ohranjati revolucionarnega duha pri življenju, brali pa so jo tudi drugod po Jugoslaviji kot znanilko kritičnega upornega duha.
A namen tega zapisa ni refleksija tedanjih dogodkov (pol stoletja kasneje se mi zdi še vedno kar neverjetno, da so se sploh zgodili), temveč je njegov fokus nekaj razmislekov o Jaši, ki je stal tako zelo v centru tega vrtinca in mu dajal najbolj oprijemljiv individualni obraz, tako da skorajda ni mogoče ločiti enega od drugega. Vsako gibanje dobi svoj obraz, in Jaša je bil najbolj očitni obraz tega gibanja. Možnost navezave vsakega posebnega problema na perspektivo univerzalnosti je bila prva njegova izjemna poteza.
Druga poteza zadeva njegov intimni odnos do politične organizacije, najprej do Partije, v katero se je vpisal že na koncu gimnazije, tedaj na presenečenje sošolcev in sošolk, ki kljub vsem gorečim simpatijam do maja ‘68 (ki nas je zadel pri 17 letih) nismo v Partiji videli nosilca tega duha, ampak institucijo, ki vse prej predstavlja zapreko temu vrenju. A Jaša je bil intimno prepričan, da se mora ta duh utelesiti v organizaciji, da je okostenela Partija potrebna prenove in da je to nekaj, pri čemer bi morali zavzeto sodelovati prav mi. Tako je v manifestu »Zakaj smo tu in za kaj nam gre« maja 1971 zapisal:
Naše ideje so socialistične, cilj naših akcij in »izpadov« je boj proti (navideznemu, zlaganemu) »komunizmu«: za komunizem! Namen našega delovanja je uresničevanje manifestov in načel partije. Naša zahteva je rdeča zastava, v njej sta srp in kladivo: naša partija je ZKJ! (Zbornik, str. 158).2
Citat uteleša antagonizem tistega trenutka: na eni strani »naša partija je ZKJ«, terjamo le uresničevanje njenih načel; na drugi strani »proti ‘komunizmu’ za komunizem«, pri čemer prav ta Partija nastopa kot utelešenje navideznega, zlaganega narekovajskega »komunizma«, odstopila je od svojih načel, zato je lahko le predmet najostrejše kritike. Eno z drugim.
Dovolj nam je neizpolnjenih obljub! Dosedanja praksa reševanja problemov se je izkazala za jalovo: kriza sledi krizi […]. Treba je dokončno prekiniti s tem in takšnim načinom socializacije družbe in kapitala ter nastopiti proti takšnim metodam reševanja perečih problemov! […] Naj se izkaže, komu gre v resnici za komunizem, za njegove ideje in njihovo realizacijo. (Zbornik, str. 159)
Ideje so torej prave, a ta in taka realizacija v tej Partiji in tem socializmu je zatajila in skrepenela, na nas je, da se vrnemo k izvornemu revolucionarnemu vzgibu in z njim nadaljujemo.
A če je videti, da iz Jaševe vključitve v Partijo in njegovega delovanja v njej sledi, da si je vzel za svoje Dutschkejevo slovito geslo o dolgem pohodu skozi institucije, s katerim da jih bomo predrugačili od znotraj (geslo se je malo ironično zgledovalo pri Maovem dolgem pohodu v času kitajske državljanske vojne), pa lahko v tekstu iz prav istega časa »Kakšni sta naša logika in taktika« tako rekoč v isti sapi preberemo tole:
Največ bi v tem trenutku gotovo dosegli, če bi se vključili v delo političnih struktur ter na njihovem nivoju zastopali naša stališča. Vendar pa na to logiko nočemo in ne smemo pristati. V tistem trenutku, ko bi postali del tega kolesja, bi lahko takoj pozabili na vse, za kar smo se doslej borili. (Zbornik, str. 160)
Podobno tudi kasneje, oktobra 1971:
V grobem gre za dilemo, ali je delo v institucijah res najvažnejše in najuspešnejše. […]. Če pregledamo rezultate »trnove poti skozi institucije«, so zelo pičli. […] Z vsem tem seveda nočem reči, da moramo ignorirati partijo, SZDL itd. Samo izbiti si moramo iz glave iluzijo, da bomo spremenili družbo po mozaični metodi. Malo izboljšanja tu, malo izboljšanja tam. (Zbornik, str. 225)
Vključiti se v institucije, v Partijo itd., a ne pristati na njihovo logiko delovanja, ne se prilagoditi njihovi inerciji – nemogoča naloga? Če ne po postopni in mozaični poti, kako potem? Vključitev v Partijo in delovanje znotraj nje so Jaši tedaj očitali mnogi bolj »desno« ali nepolitično naravnani disidenti (taka je bila najbrž večina ‘kulturnikov’), a nihče med njimi bi ne mogel napisati česa takega:
Identifikacija politične države in partije pomeni negacijo partije kot komunistične partije, saj je onemogočena vsaka radikalna akcija. […] Naša partija je v povojnih letih pristala na nivoju navadne meščanske stranke. Njena glavna, tj. idejna moč je izginila, ostala je samo formalna moč (oblast & policija & sodstvo). […] Nezmožnosti in nesmiselnosti takega dela ne bo rešil niti kult osebnosti, s katerim se že 25 let prikriva dejansko stanje. (Zbornik, str. 184-5)
Od Partije je ostalo zgolj to, da je le še stranka oblasti, identificirana z represivnim aparatom, postala je meščanska stranka statusa quo, vse to pa se prikriva s kultom osebnosti, z jasnim namigom na Tita – časi so bili taki, da je bilo mogoče takšno radikalno kritiko objaviti in da je predstavljala svojevrstno platformo študentskega gibanja, strnjeno v geslo »za komunizem proti ‘komunizmu’«. Ne le, da si Jaša ni pomišljal kritizirati Tita, in to še s posebej močno obeleženo frazo ‘kult osebnosti’ (kar je bilo tedaj izjemno nevarno), ni se bal postaviti pod vprašaj niti ruske revolucije, ki je bila v tistih časih nespodbitna legitimacijska baza vsega socializma, niti Leninove vloge, ki je veljala za nedotakljivo: »Če poznamo dogodke neposredno po [ruski] revoluciji, torej dogodke Kronštata in dogodke v Ukrajini, potem tudi dobro vemo, da se stalinizem ni razvil šele s Stalinom, ampak da je imel svoje korenine že v oktobrski revoluciji. Oktobrske revolucije ne moremo razlagati z evforijo […]« (Zbornik, str. 356)
Jaševa kritika je bila vselej osebno prizadeta in krvava, kolikor je govoril od znotraj, iz svojega intimnega političnega prepričanja, ne s stališča zunanjega disidenta. Notranje disidentstvo, ki izhaja iz pripadnosti, ne iz odpadništva, je veliko težje in zanj je treba plačati večjo osebno ceno. Kot komunist je bil lahko le slab komunist, kot pravi v tekstu »Zakaj sem slab komunist«:
Vse se ohranja, vse je večno. Ta partija ima že več desetletij enako strukturo in enako logiko. Sama sebi je postavila marmornat spomenik, ki je zabetoniran in nepremakljiv. In kdor misli drugače, za tega ni demokracije. Kdor misli drugače, je slab komunist.3
Ta kritika skrepenelosti, etablirane organizacije, v katero se sprevrže prevratni naboj, ni zadevala le Partije kot nosilca oblasti, zadevala je tudi nevarnost, da bo tudi nas, študentsko gibanje, zadela ista usoda, še več, da nas je po malem že doletela, čeprav smo imeli za sabo le kakšno leto strmega vzpona. Tribuna je s svojim uredništvom jeseni 1971, po burni pomladi in zasedbi FF, postala uspešni rezultat in reprezentant gibanja, a njen uspeh – njena osupljivo široka branost, njen status referenčne točke, do katere so se morali vsi opredeljevati – je bil za Jašo moment njene krize.
Vse to je kriza Tribune. Sistem, proti kateremu smo povsem razumsko zavzeli nasprotno stališče, nam omogoča prijetno eksistenco. Nihče nas ne preganja. Kot uredniki smo si celo dobili nekakšno avreolo herojstva. Brucke si nas spoštljivo ogledujejo, politiki razpravljajo o nas, zavedamo se svoje pomembnosti. Ni nam hudega. Postali smo del tega sistema, etablirana opozicija. Nismo fizično ogroženi, svoje duhovne ogroženosti pa se niti prav ne zavedamo. (Zbornik, str. 246)
Komaj smo torej dobili neko pozicijo in z razvpitim študentskim glasilom nekaj moči, je Jaša takoj videl v tem past etablirane opozicije, ki si s svojim revolucionarstvom kuje avreolo in uživa v svoji pomembnosti. (»Klasično revolucionarstvo, verbalna onanija,« pravi v nadaljevanju.) »Nihče nas ne preganja« – trditve ni mogoče razumeti drugače kot ironično, konec koncev so Tribuno v tistem letu, ko sva bila z Jašo na njenem čelu, doletele štiri zaplembe, kar naprej smo morali na sodišče, kar naprej smo bili klicani na policijske in politične zagovore, izpostavljeni smo bili vsakršnemu šikaniranju, a vse to je zanj kljub vsemu še vedno predstavljalo udobno pozicijo dvorne opozicije, ki ji ne preti prava nevarnost. Nevarnost je videl od znotraj, v našem lastnem konformizmu znotraj samega uporništva, v etablirani drži etabliranega upornika. Popuščamo samim sebi, ne le zunanjim pritiskom političnega establišmenta in represivnih aparatov – politika, če je kaj vredna, je javna in intimna hkrati. To je tisti Jašev tekst, ki se konča z njegovim slovitim geslom: »Moje življenje je moja revolucija. Predvsem moraš govoriti sebi.« (Zbornik, str. 247) Če je bila prva Jaševa odlikovana lastnost njegova zmožnost, da je partikularnost določenega problema in položaja znal povezati z univerzalnimi zahtevami, potem je bila druga poteza v tem, da je univerzalnost radikalnih zahtev vselej znal napotiti na individualnost intimnih odločitev in lastne eksistence.
Ta notranja intimna potreba po politični organizaciji, avtentični in pravi politični organizaciji, je dobila svoj izraz v sicer kratkotrajni epizodi Gibanja 13. november, popularno imenovanega Študentska partija. V programskem tekstu, objavljenem v Tribuni oktobra 1971, je Jaša utemeljeval potrebo po novi organizacijski formi, ki se bo razlikovala tako od Partije (»praktično poistovetene z oblastjo«) kot od Skupnosti študentov kot strukture, ki se je vpisovala med priznane »družbeno-politične organizacije«, in od Akcijskih odborov, katerih organizacijska forma je bila fluidna, z nestalnim članstvom (vsakdo je lahko sodeloval) in brez trdne platforme, usmerjena na heterogene ad hoc probleme. Za novo organizacijo je Jaša spisal program v sedmih točkah, ki je segal od zahtev po reformi univerze, po politizaciji študentov do vztrajanja pri radikalnem marksizmu, ki se mu je Partija odrekla, in naposled do »vrniti zavest proletariatu in se z njim povezati v razrednem boju« (Zbornik, str. 264). 13. novembra 1971 je bilo tako zares ustanovljeno Gibanje 13. november, ki se je predstavilo kot »odprta interesna skupina pri IO SŠ LVZ [Izvršnem odboru Skupnosti študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov], skupina študentov in neštudentov, članov in nečlanov ZKJ. Delovanje gibanja je javno (odprti sestanki, zbori, tiskanje publikacij in letakov). Pripadnost gibanju formalno ni omejena.« (Zbornik, str. 271-2) Med enajstimi podpisniki (nobene podpisnice?) najdem tudi sebe.
Poskus samostojnega organiziranja, alternativne partije, seveda ni naletel ravno na odobravanje, takoj so se vsuli očitki o frakcionaštvu, razbijaštvu in demagogiji, politične obsodbe in razglabljanja o protiustavnosti takšne organizacije (pravno mnenje o tem je napisal nihče drug kot Matevž Krivic, Zbornik, str. 275-6). To gibanje (13. november) je bilo kratkega veka in zdi se mi, da je razpadlo bolj samo od sebe kot zaradi zunanjih političnih pritiskov – morda nazadnje bolj iz nemožnosti, nezmožnosti, da bi živeli pod notranjo pezo nenehne politizacije in radikalizacije »prave« politične forme. Gibanje 13. november je bilo vsekakor Jašev otrok, izraz njegove volje po iskanju politične organiziranosti, ki bi lahko bila po meri revolucionarne volje, ki se na mara ukleščiti v etablirani oklep, pa vendar terja organizacijo. Gibanje je na svojevrsten način utelesilo zagatnost in nazadnje protislovnost Jaševe pozicije.
Jaševa drža nenehne radikalizacije je leto in pol povzročala stalne težave predvsem Partiji, pa tudi strukturam Skupnosti študentov. Ta drža jim ni pustila, da bi v miru opravljale svoj posel, Jaša je bil brez prestanka na tapeti, šel da je predaleč, vedno in nujno predaleč. In ni se moglo končati drugače, kot da je bil naposled izključen iz Partije, uredništvo Tribune je dobilo opomine, razgnali so nas in nam prepovedali nadaljnje skupno publicistično delo – konec koncev pa je bil vnazaj gledano pravi čudež, da je to uredništvo v tistih časih zdržalo celo leto, kljub štirim zaplembam, kritiki Tita, Partije in kljub vsem ekscesom. Po letu in pol ali dveh je študentsko gibanje doživelo svoj zaton, po eni strani zaradi zunanjih pritiskov in ukrepov, ki so se vpisovali v politični konec liberalnega vala v Jugoslaviji (katerega druga plat je bil vzpon nacionalizmov, a to je druga zgodba) in so naznanjali čas, ki je postal znan kot »svinčena leta«. Po drugi strani pa se je tudi nas kot revolucionarjev po vsem navdušenju in evforiji polotila utrujenost, ki je izhajala iz tega, da se je določena drža izpela, prišla do svoje meje in na ta način ni mogla več naprej. Seveda lahko krivimo svinčena leta in vrnitev trde roke, a pri tem ne moremo utajiti lastnega deleža odgovornosti. Kakor nas branje takratnih dokumentov, in posebej premislek Jaševe centralne vloge v tej konstelaciji, lahko navdaja z entuziazmom (pomešanim z nejevero, da je bilo to sploh mogoče, da se je zares zgodilo), tako se po drugi strani ne moremo izogniti vsej naivnosti, nedorečenosti, abstraktnosti tedanjih zahtev, ciljev in načinov delovanja. Ni bila krivda le v zunanjih okoliščinah, četudi so se te v sedemdesetih letih pokazale kot zelo drastične, tudi naša lastna drža je bila premalo. To je tisto, na kar je Jaša sicer nenehno opozarjal s svojo nemogočo zahtevo po stalni radikalizaciji – a težava je bila tudi v sami tej zahtevi po nenehni purifikaciji, ki jo že takoj izda sleherna pozitivnost in ki se lahko napaja le iz permanentnega čiščenja, nobena čistost ni dovolj čista in zato terja stalno notranjo čistko, vsak kompromis je izdaja. To je bila zagata, slepa ulica, tolikih radikalnih levih gibanj, in Jaša je poosebljal in utelešal to zagato v tistih čudežnih časih, ko je bilo videti, da je možno vse. A historična resnica tistih časov ni v starčevski modrosti pol stoletja kasneje, da so se morali naivni ideali pač razbliniti in da je moral abstraktni radikalizem doživeti svoj pričakovani poraz. Historična resnica je prej v tem, da je bilo v tistem, kar je v tedanjem gibanju ostalo nerealizirano in je nasedlo na čereh trde realnosti, da je bilo v tistem več resnice kot v sivini poslejšnje in zdajšnje realnosti. Zgodovina pač ni le zgodovina realno zgodenega, temveč tudi zgodovina nerealiziranih potencialnosti, ki čakajo na svoje nadaljevanje, in tu je Jaša naš zgodovinski opomin.
Najine poti so se takrat za nekaj časa razšle. V tistem poletju 1972, potem ko so razhajkali Tribuno in se je študentsko gibanje utrujeno porazgubilo, sem se s svojim dekletom podal na avtoštop po Evropi in ko se je po naključju ponudila prilika, sem celo leto ostal v Angliji in potem še eno leto na Švedskem. Od blizu sem izkusil delovanje zahodnih levičarskih gibanj, od hipijskih komun do precej drugačnega (pa vendar na moč podobnega) političnega radikalizma, o izkušnji svojih tovarišev iz študentskega gibanja pa sem vedel le malo in od daleč. Ko sem se vrnil, sva imela z Jašo več dolgih pogovorov in njegovi očitki so šli v tem smislu: »Odšel si, pobegnil si, takrat ko je bilo najhuje, ko smo morali mi doživljati vso težo poraza in politične normalizacije, novih svinčenih časov, ko na vsem lepem ni bil več mogoč niti delček tiste svobode, ki smo jo imeli prej. Lahko tebi. Mi pa smo ostali tu in izkusili vso sivino depresije, ki je nastopila po kratkem času silovitega navdušenja in angažmaja.« Uporabljal je nemara druge besede, a smisel je bil ta. Seveda se Jaša tudi tedaj ni dal malodušju, tudi v najhujših časih ne, ko mu je za vratom visela Udba in so mu odvzeli potni list, in ko se je moral boriti za preživetje svoje mlade družine.
Tukaj ni prostor, da bi govoril o najinem poslejšnjem prijateljevanju, o drugačnih poklicnih poteh, ki pa so se vendarle sekale in prepletale, o novih barikadah v času slovenske pomladi, o novih in precej drugačnih izkušnjah z oblastjo, zdaj od znotraj (Jaša je bil poslanec LDS in potem ambasador), ko so se v povsem drugačnih formah in na drugih nivojih postavljale iste dileme – zdaj ne več kot čistost notranje revolucije, ki ne sprejema nobenega kompromisa, temveč kot umetnost, kako skozi množico kompromisov ohraniti svoje cilje in lastno integriteto. In Jaša svojega kraljestva duhovne in politične svobode nikoli ni zamenjal za konja hitrih rešitev in pobegov. Svojemu neizmernemu in stalno pričujočemu pogumu je ostal zvest do zadnjega diha.
1 Zbornik Študentsko gibanje 1968-72, ur. Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, Ljubljana: KRT-ZSMS, 1982. V nadaljevanju citirano kot Zbornik.
2 Ta tekst je sicer sopodpisal Andrej Medved (kar neverjetno, glede na poslešnjo zgodovino), a gotovo ne grešim preveč, če avtorstvo (vsaj tega dela) pripisujem Jaši.
3 Jaša Zlobec, Moje življenje je moja revolucija, Ljubljana: Cankarjeva založba 2018, str. 365.
O Jaši ne morem govoriti kot objektivni poročevalec. O njegovem življenju, njegovem delu, o njegovi veliki vlogi v slovenskem kulturnem in političnem razvoju skozi desetletja bi bilo nujno spregovoriti obširneje, z distanco zgodovinarja in podprto s številnimi dokumenti, a sam ne morem privzeti take drže. Njegova individualna usoda, ‘večja kot življenje’, kot pravi angleška fraza, je bila tesno povezana z usodo te dežele skozi štiri prelomna desetletja, bil je sredi vrtinca teh prelomov, a tu lahko govorim le z nekega povsem omejenega osebnega vidika in le o enem kratkem izjemno intenzivnem obdobju.
Zdi se mi, da bi bilo moje življenje precej drugačno, če ne bi daljnega septembra 1964, 60 let bo tega, v zadnjem osnovnošolskem razredu spoznal Jaše Zlobca. Najino prijateljevanje je trajalo skoraj pol stoletja, osnovni šoli so sledila nora gimnazijska leta in potem študentska, zlasti z najinim tesnim sodelovanjem v študentskem gibanju, pri Tribuni, in potem kasnejša sodelovanja pri Problemih, Cankarjevi založbi, v časih slovenske pomladi, v LDS, z obiski v Bruslju, ko je bil veleposlanik, in nazadnje skozi njegovo tragično usihanje do bridkega konca. Vsega je za debelo knjigo, v tem času tolikih desetletij se je osebno prijateljstvo samodejno notranje prepletalo z dramatičnimi političnimi premenami, z literaturo, s premenami v slovenski kulturi, s surrealističnimi prigodami, odvijalo se je v dolgih pogovorih, kjer je bilo na tnalu vse. Z njim je bilo osebno vedno tudi politično in vse partikularno je segalo v univerzalnost.
Iz gimnazijskih let samo ena prigoda, ki sicer nima zveze z Jaševo poslejšnjo vlogo v študentskih uporih in v kasnejšem političnem delovanju, a vendar kaže na duha, ki nas je takrat preveval. V tretjem razredu gimnazije, nekje leta 1967, je naša razredničarka prof. Srebotova pri angleščini nekaj mesecev posvetila Shakespearju. Na pamet smo se učili Hamletov monolog, sonete, brali Macbetha, Riharda III itd. Na koncu Riharda III obupani kralj, ki mu preti, da bo izgubil vse, v upanju na pobeg zavpije: »Konja, konja, kraljestvo dam za konja!« Sloviti verz je postal predmet vicev in persiflaž, Jaša pa je prišel na genialno idejo, kako bi se stvar dalo prevesti v časopisni oglas: »Zamenjam kraljestvo za konja. Ponudbe pod Rihard III«. Takoj smo bili vsi za to, da idejo udejanjimo. Oglasni urad Dela se je takrat nahajal v pritličju Šubičeve gimnazije in tja smo se podali po pouku (v časih, ko so bile cele strani časopisov na drobno potiskane z vsakršnimi malimi oglasi). Tam smo vestno izpolnili obrazec z navedeno vsebino in ga predali uslužbenki. Ta nas je debelo pogledala, zmajevala z glavo in vprašala, kaj da to pomeni. Pripravljen smo imeli odgovor, da v Sloveniji obstaja skupina ljudi, ki ve, za kaj pri tem gre, in bo ta oglas znala razumeti, ko ga bo prebrala. Odgovor ni zadoščal, zmedena uslužbenka je dala oglas v branje drugim, ki so vse zmajevale z glavo, in tako so nas nazadnje poklicali v majhno sobico k šefu. Šefu smo ponovili našo razlago s skupino ljudi, ki bo stvar razumela, ta pa nas je nahrulil, da Delo pač ni oglasna deska za privatne majhne skupine, ampak javno glasilo. Na kar smo odgovorili, Jaša je bil najglasnejši, da ta skupina ni tako majhna, kar velika je in se nenehno širi. Šefa je tedaj zaskrbelo, da gre nemara za kakšno zarotniško rovarjenje in sumljivo tajno politično organiziranje, ki se odvija preko šifer. Zdi se mi, da je razmišljal o tem, da bi poklical policijo, pa ga je ob pogledu na najstnike, ki so komaj zadrževali smeh, vendarle prešinilo, da bi se utegnil pošteno osmešiti. Vsekakor pa je odločno zavrnil objavo. Nismo se dali in smo se odpravili na Dnevnik, v takrat še bolj nedavno zgrajeno rumeno stavbo imenovano Kanarček. Tam smo spet izpolnili formular, »Zamenjam kraljestvo za konja. Ponudbe pod Rihard III«. Debelušna starejša tajnica za pisalnim strojem nas je za dolg trenutek pogledala iznad očal in rekla: »To bo 500 din.« Hitro smo plačali in tako je bil oglas objavljen. Ne vem, če ga je kdo opazil (razen nas, ki smo ga izrezanega skrbno hranili kot trofejo), vsekakor se ni javil noben interesent. – Saj vem, ta zgodba nima zveze z ničimer, ali pa vendarle z vsem. Nemara bolj kot kaj drugega na hitro izpričuje Jaševega duha, ki se je znal v trenutku odlepiti od vsakdanjih pričakovanj in utečenih poti, jih sprevrniti in proizvesti gesto presežka in ki je znal s svojo iskrivostjo in nalezljivo energijo hitro potegniti za sabo druge. Takih zgodbic je na desetine.
Z Jašo sva potem skupaj študirala francoščino. Naša generacija se je vpisala na FF jeseni 1969 in čas je bil prepreden z vstajniškim duhom maja ‘68, s študentskimi gibanji po svetu, s protesti proti vietnamski vojni, z avantgardnimi gibanji v umetnosti (pri nas OHO, Šalamun, Pupilija Ferkeverk …), z rockom (Woodstock), s političnim radikalizmom vseh baž, od trockizma in maoizma do anarhizma in hipijevstva, z navdihujočimi intelektualnimi podvigi frankfurtske šole, nove levice in predvsem francoskega strukturalizma. Čas je bil prevraten, vse je vrelo, videti je bilo, da je revolucija nekako v zraku, in že prvo leto študija je bilo leto stopnjujoče se politizacije. Seveda smo kot bruci vestno hodili na predavanja, z Jašo sva spet preživljala cele dneve skupaj v predavalnicah, kot da bi se samodejno nadaljevala gimnazijska leta, vendar je tudi vse študijske zadeve začel vse bolj prevevati duh časa, ki je segel tja do še tako oddaljenih in pustih študijskih obveznosti. Kmalu po začetku študija je bila decembra 1969 ustanovljena Zveza skupnosti študentov Slovenije, ki je v naslednjih letih nudila organizacijski okvir za porajajoče se gibanje. A v prvem letniku se z Jašo še nisva kaj dosti angažirala kot akterja, bolj smo v različnih družbah premlevali, kaj pomeni umetnostna in politična prevratnost, eno z drugim. Maja 1970 sva se udeležila protesta proti ameriški agresiji na Kambodžo v Študentskem naselju (o tem priča Stojkova fotografija, tam sva skupaj še z Juretom Detelo, zraven napisa Yankee go home). V tistem prvem valu se je nastajajoče gibanje politiziralo skozi proteste proti ekscesom v mednarodni politiki, ta politizacija je bila še v skladu s stališči uradne politike, ki se ji je taka podpora najbrž zdela dobrodošla, a vzdušje je bilo takšno, da je hitro preraslo kritično držo do zunanjih sovragov, ampak se je politična ost čedalje bolj obračala navznoter, v našo lastno konfliktno situacijo, v krizno stanje jugoslovanskega socializma in v premislek našega statusa študentov.
Naslednje študijsko leto (1970/71, naj pustim ob strani najine dogodivščine v Parizu poleti 1970, skupaj z nekaj drugimi sošolci) so se začeli dogodki kopičiti in prehitevati. Literarni maratoni, protesti ob beograjskem političnem procesu proti Vladi Mijanoviću, teach-ini, kot se je takrat reklo, Akcijski odbor, ki je čedalje pogosteje zasedal (in ki sicer ni imel stalnega članstva, vsakdo je lahko sodeloval), svobodne tribune, velike demonstracije decembra 1970 glede položaja slovenske manjšine v Avstriji, diskusije o reformi Univerze, velike demonstracije na Aškerčevi 14. aprila 1971 – tu se moram ustaviti. Jaša je bil vseskozi navzoč v teh strmo naraščajočih dogodkih, v tem čedalje močnejšem vrtincu, vedno v prvih vrstah in sčasoma kot pogumni govorec. A najbrž je bilo zborovanje na Aškerčevi, pred FF, ki se je začelo kot protest proti prometnemu režimu, proti neznosnemu hrupu in onesnaževanju pod fakultetnimi okni, vendarle prelomno. Cesta je bila zasedena, množica je bila večja kot kdajkoli prej, in jasno je bilo, da je zasedba Aškerčeve le povod, malo naključni moment, ki je s svojimi neposrednimi zahtevami reprezentiral neko veliko večjo celoto, zgostitev veliko večjega nezadovoljstva, nakopičene volje po spremembi, revolucionarne pripravljenosti. Zdi se mi, da je bil to Jašev veliki trenutek, ki ga je vzpostavil kot leaderja, neformalnega seveda, človeka z neizmerno karizmo in energijo, ki je zmožen napetemu trenutku dati pravo besedo. Ko je vzdušje naraščalo in je postalo jasno, da se ne moremo zadovoljiti z Aškerčevo, je Jaša vzel besedo, govoril množici in znal v slovitem govoru (ovekovečenem na eni najslavnejših fotografij iz tistih časov) povezati omejenost neposrednega povoda z vizijo širšega političnega gibanja. Ne vem, če obstoji posnetek tega govora, a tu je Jašev lastni zapis, ki nekako povzema idejo – izšel je v Tribuni z zgovornim naslovom »Zakaj bomo še šli na cesto«:
Demonstracije, ki smo jih imeli v sredo, so nas naučile mnogočesa. Ta družba ni zmožna uspešno in dokončno reševati problemov. Primer s cesto in hrupom nam mora služiti pri nadaljnjih akcijah. Ne smemo molčati ob problemih, ki padajo na nas vsak dan v večjem številu. Pokazati moramo tej družbi (tj. tistim, ki to družbo vodijo), da nam ni vseeno, kaj z nami počenjajo. Prekiniti moramo edinstveno prakso, da gredo vse spremembe mimo nas, ne da bi nanje reagirali. (Zbornik, str. 144) 1
Zdi se mi, da je tudi v tem povzetku navzoča osnovna ideja, ki jo je bil zmožen artikulirati Jaša kot noben drug: povezati partikularnost povoda z velikimi cilji, ki sicer še ostajajo abstraktni in nedorečeni, vendar dajejo dovolj opore, da lahko usmerjajo voljo in kažejo naprej – ‘še bomo šli na cesto’. Povezati singularno z univerzalnim; imeti občutek za trenutek in njegove potrebe; znati nagovoriti množico – to so bile Jaševe izjemne zmožnosti, ki jih v tisti konstelaciji ni premogel nihče drug. Tiste demonstracije so se potem dejansko neposredno nadaljevale s pohodom po tedanji Titovi, kjer nas je ustavil policijski kordon, in potem vse do skupščine, kjer so lahko študentje prebrali svoje zahteve. Tu so nastale nekatere najbolj slovite podobe ljubljanske študentske pomladi. In kot je napovedal Jaša, je bil ta trenutek ne sicer začetek, vendar prelom v gibanju, ki se je tu ovedlo svojih moči in je moralo najti svoje nadaljevanje.
Vrtinec je dobil svoj nadaljnji pospešek s protestom ob obisku francoskega premiera Chaban-Delmasa (25. 4.), s čedalje večjo aktivnostjo Akcijskega odbora in dosegel svoj vrhunec z zasedbo FF, ki je trajala od 26. maja do 2. junija 1971. Maj ‘68 v Parizu, maj ‘71 v Ljubljani, to je bilo naše geslo. Vroči pomladi je sledila jesen, ko sva se z Jašo znašla v uredništvu Tribune, on kot odgovorni, jaz kot glavni urednik tedaj najbolj vroče študentske publikacije, ki je skušala ohranjati revolucionarnega duha pri življenju, brali pa so jo tudi drugod po Jugoslaviji kot znanilko kritičnega upornega duha.
A namen tega zapisa ni refleksija tedanjih dogodkov (pol stoletja kasneje se mi zdi še vedno kar neverjetno, da so se sploh zgodili), temveč je njegov fokus nekaj razmislekov o Jaši, ki je stal tako zelo v centru tega vrtinca in mu dajal najbolj oprijemljiv individualni obraz, tako da skorajda ni mogoče ločiti enega od drugega. Vsako gibanje dobi svoj obraz, in Jaša je bil najbolj očitni obraz tega gibanja. Možnost navezave vsakega posebnega problema na perspektivo univerzalnosti je bila prva njegova izjemna poteza.
Druga poteza zadeva njegov intimni odnos do politične organizacije, najprej do Partije, v katero se je vpisal že na koncu gimnazije, tedaj na presenečenje sošolcev in sošolk, ki kljub vsem gorečim simpatijam do maja ‘68 (ki nas je zadel pri 17 letih) nismo v Partiji videli nosilca tega duha, ampak institucijo, ki vse prej predstavlja zapreko temu vrenju. A Jaša je bil intimno prepričan, da se mora ta duh utelesiti v organizaciji, da je okostenela Partija potrebna prenove in da je to nekaj, pri čemer bi morali zavzeto sodelovati prav mi. Tako je v manifestu »Zakaj smo tu in za kaj nam gre« maja 1971 zapisal:
Naše ideje so socialistične, cilj naših akcij in »izpadov« je boj proti (navideznemu, zlaganemu) »komunizmu«: za komunizem! Namen našega delovanja je uresničevanje manifestov in načel partije. Naša zahteva je rdeča zastava, v njej sta srp in kladivo: naša partija je ZKJ! (Zbornik, str. 158).2
Citat uteleša antagonizem tistega trenutka: na eni strani »naša partija je ZKJ«, terjamo le uresničevanje njenih načel; na drugi strani »proti ‘komunizmu’ za komunizem«, pri čemer prav ta Partija nastopa kot utelešenje navideznega, zlaganega narekovajskega »komunizma«, odstopila je od svojih načel, zato je lahko le predmet najostrejše kritike. Eno z drugim.
Dovolj nam je neizpolnjenih obljub! Dosedanja praksa reševanja problemov se je izkazala za jalovo: kriza sledi krizi […]. Treba je dokončno prekiniti s tem in takšnim načinom socializacije družbe in kapitala ter nastopiti proti takšnim metodam reševanja perečih problemov! […] Naj se izkaže, komu gre v resnici za komunizem, za njegove ideje in njihovo realizacijo. (Zbornik, str. 159)
Ideje so torej prave, a ta in taka realizacija v tej Partiji in tem socializmu je zatajila in skrepenela, na nas je, da se vrnemo k izvornemu revolucionarnemu vzgibu in z njim nadaljujemo.
A če je videti, da iz Jaševe vključitve v Partijo in njegovega delovanja v njej sledi, da si je vzel za svoje Dutschkejevo slovito geslo o dolgem pohodu skozi institucije, s katerim da jih bomo predrugačili od znotraj (geslo se je malo ironično zgledovalo pri Maovem dolgem pohodu v času kitajske državljanske vojne), pa lahko v tekstu iz prav istega časa »Kakšni sta naša logika in taktika« tako rekoč v isti sapi preberemo tole:
Največ bi v tem trenutku gotovo dosegli, če bi se vključili v delo političnih struktur ter na njihovem nivoju zastopali naša stališča. Vendar pa na to logiko nočemo in ne smemo pristati. V tistem trenutku, ko bi postali del tega kolesja, bi lahko takoj pozabili na vse, za kar smo se doslej borili. (Zbornik, str. 160)
Podobno tudi kasneje, oktobra 1971:
V grobem gre za dilemo, ali je delo v institucijah res najvažnejše in najuspešnejše. […]. Če pregledamo rezultate »trnove poti skozi institucije«, so zelo pičli. […] Z vsem tem seveda nočem reči, da moramo ignorirati partijo, SZDL itd. Samo izbiti si moramo iz glave iluzijo, da bomo spremenili družbo po mozaični metodi. Malo izboljšanja tu, malo izboljšanja tam. (Zbornik, str. 225)
Vključiti se v institucije, v Partijo itd., a ne pristati na njihovo logiko delovanja, ne se prilagoditi njihovi inerciji – nemogoča naloga? Če ne po postopni in mozaični poti, kako potem? Vključitev v Partijo in delovanje znotraj nje so Jaši tedaj očitali mnogi bolj »desno« ali nepolitično naravnani disidenti (taka je bila najbrž večina ‘kulturnikov’), a nihče med njimi bi ne mogel napisati česa takega:
Identifikacija politične države in partije pomeni negacijo partije kot komunistične partije, saj je onemogočena vsaka radikalna akcija. […] Naša partija je v povojnih letih pristala na nivoju navadne meščanske stranke. Njena glavna, tj. idejna moč je izginila, ostala je samo formalna moč (oblast & policija & sodstvo). […] Nezmožnosti in nesmiselnosti takega dela ne bo rešil niti kult osebnosti, s katerim se že 25 let prikriva dejansko stanje. (Zbornik, str. 184-5)
Od Partije je ostalo zgolj to, da je le še stranka oblasti, identificirana z represivnim aparatom, postala je meščanska stranka statusa quo, vse to pa se prikriva s kultom osebnosti, z jasnim namigom na Tita – časi so bili taki, da je bilo mogoče takšno radikalno kritiko objaviti in da je predstavljala svojevrstno platformo študentskega gibanja, strnjeno v geslo »za komunizem proti ‘komunizmu’«. Ne le, da si Jaša ni pomišljal kritizirati Tita, in to še s posebej močno obeleženo frazo ‘kult osebnosti’ (kar je bilo tedaj izjemno nevarno), ni se bal postaviti pod vprašaj niti ruske revolucije, ki je bila v tistih časih nespodbitna legitimacijska baza vsega socializma, niti Leninove vloge, ki je veljala za nedotakljivo: »Če poznamo dogodke neposredno po [ruski] revoluciji, torej dogodke Kronštata in dogodke v Ukrajini, potem tudi dobro vemo, da se stalinizem ni razvil šele s Stalinom, ampak da je imel svoje korenine že v oktobrski revoluciji. Oktobrske revolucije ne moremo razlagati z evforijo […]« (Zbornik, str. 356)
Jaševa kritika je bila vselej osebno prizadeta in krvava, kolikor je govoril od znotraj, iz svojega intimnega političnega prepričanja, ne s stališča zunanjega disidenta. Notranje disidentstvo, ki izhaja iz pripadnosti, ne iz odpadništva, je veliko težje in zanj je treba plačati večjo osebno ceno. Kot komunist je bil lahko le slab komunist, kot pravi v tekstu »Zakaj sem slab komunist«:
Vse se ohranja, vse je večno. Ta partija ima že več desetletij enako strukturo in enako logiko. Sama sebi je postavila marmornat spomenik, ki je zabetoniran in nepremakljiv. In kdor misli drugače, za tega ni demokracije. Kdor misli drugače, je slab komunist.3
Ta kritika skrepenelosti, etablirane organizacije, v katero se sprevrže prevratni naboj, ni zadevala le Partije kot nosilca oblasti, zadevala je tudi nevarnost, da bo tudi nas, študentsko gibanje, zadela ista usoda, še več, da nas je po malem že doletela, čeprav smo imeli za sabo le kakšno leto strmega vzpona. Tribuna je s svojim uredništvom jeseni 1971, po burni pomladi in zasedbi FF, postala uspešni rezultat in reprezentant gibanja, a njen uspeh – njena osupljivo široka branost, njen status referenčne točke, do katere so se morali vsi opredeljevati – je bil za Jašo moment njene krize.
Vse to je kriza Tribune. Sistem, proti kateremu smo povsem razumsko zavzeli nasprotno stališče, nam omogoča prijetno eksistenco. Nihče nas ne preganja. Kot uredniki smo si celo dobili nekakšno avreolo herojstva. Brucke si nas spoštljivo ogledujejo, politiki razpravljajo o nas, zavedamo se svoje pomembnosti. Ni nam hudega. Postali smo del tega sistema, etablirana opozicija. Nismo fizično ogroženi, svoje duhovne ogroženosti pa se niti prav ne zavedamo. (Zbornik, str. 246)
Komaj smo torej dobili neko pozicijo in z razvpitim študentskim glasilom nekaj moči, je Jaša takoj videl v tem past etablirane opozicije, ki si s svojim revolucionarstvom kuje avreolo in uživa v svoji pomembnosti. (»Klasično revolucionarstvo, verbalna onanija,« pravi v nadaljevanju.) »Nihče nas ne preganja« – trditve ni mogoče razumeti drugače kot ironično, konec koncev so Tribuno v tistem letu, ko sva bila z Jašo na njenem čelu, doletele štiri zaplembe, kar naprej smo morali na sodišče, kar naprej smo bili klicani na policijske in politične zagovore, izpostavljeni smo bili vsakršnemu šikaniranju, a vse to je zanj kljub vsemu še vedno predstavljalo udobno pozicijo dvorne opozicije, ki ji ne preti prava nevarnost. Nevarnost je videl od znotraj, v našem lastnem konformizmu znotraj samega uporništva, v etablirani drži etabliranega upornika. Popuščamo samim sebi, ne le zunanjim pritiskom političnega establišmenta in represivnih aparatov – politika, če je kaj vredna, je javna in intimna hkrati. To je tisti Jašev tekst, ki se konča z njegovim slovitim geslom: »Moje življenje je moja revolucija. Predvsem moraš govoriti sebi.« (Zbornik, str. 247) Če je bila prva Jaševa odlikovana lastnost njegova zmožnost, da je partikularnost določenega problema in položaja znal povezati z univerzalnimi zahtevami, potem je bila druga poteza v tem, da je univerzalnost radikalnih zahtev vselej znal napotiti na individualnost intimnih odločitev in lastne eksistence.
Ta notranja intimna potreba po politični organizaciji, avtentični in pravi politični organizaciji, je dobila svoj izraz v sicer kratkotrajni epizodi Gibanja 13. november, popularno imenovanega Študentska partija. V programskem tekstu, objavljenem v Tribuni oktobra 1971, je Jaša utemeljeval potrebo po novi organizacijski formi, ki se bo razlikovala tako od Partije (»praktično poistovetene z oblastjo«) kot od Skupnosti študentov kot strukture, ki se je vpisovala med priznane »družbeno-politične organizacije«, in od Akcijskih odborov, katerih organizacijska forma je bila fluidna, z nestalnim članstvom (vsakdo je lahko sodeloval) in brez trdne platforme, usmerjena na heterogene ad hoc probleme. Za novo organizacijo je Jaša spisal program v sedmih točkah, ki je segal od zahtev po reformi univerze, po politizaciji študentov do vztrajanja pri radikalnem marksizmu, ki se mu je Partija odrekla, in naposled do »vrniti zavest proletariatu in se z njim povezati v razrednem boju« (Zbornik, str. 264). 13. novembra 1971 je bilo tako zares ustanovljeno Gibanje 13. november, ki se je predstavilo kot »odprta interesna skupina pri IO SŠ LVZ [Izvršnem odboru Skupnosti študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov], skupina študentov in neštudentov, članov in nečlanov ZKJ. Delovanje gibanja je javno (odprti sestanki, zbori, tiskanje publikacij in letakov). Pripadnost gibanju formalno ni omejena.« (Zbornik, str. 271-2) Med enajstimi podpisniki (nobene podpisnice?) najdem tudi sebe.
Poskus samostojnega organiziranja, alternativne partije, seveda ni naletel ravno na odobravanje, takoj so se vsuli očitki o frakcionaštvu, razbijaštvu in demagogiji, politične obsodbe in razglabljanja o protiustavnosti takšne organizacije (pravno mnenje o tem je napisal nihče drug kot Matevž Krivic, Zbornik, str. 275-6). To gibanje (13. november) je bilo kratkega veka in zdi se mi, da je razpadlo bolj samo od sebe kot zaradi zunanjih političnih pritiskov – morda nazadnje bolj iz nemožnosti, nezmožnosti, da bi živeli pod notranjo pezo nenehne politizacije in radikalizacije »prave« politične forme. Gibanje 13. november je bilo vsekakor Jašev otrok, izraz njegove volje po iskanju politične organiziranosti, ki bi lahko bila po meri revolucionarne volje, ki se na mara ukleščiti v etablirani oklep, pa vendar terja organizacijo. Gibanje je na svojevrsten način utelesilo zagatnost in nazadnje protislovnost Jaševe pozicije.
Jaševa drža nenehne radikalizacije je leto in pol povzročala stalne težave predvsem Partiji, pa tudi strukturam Skupnosti študentov. Ta drža jim ni pustila, da bi v miru opravljale svoj posel, Jaša je bil brez prestanka na tapeti, šel da je predaleč, vedno in nujno predaleč. In ni se moglo končati drugače, kot da je bil naposled izključen iz Partije, uredništvo Tribune je dobilo opomine, razgnali so nas in nam prepovedali nadaljnje skupno publicistično delo – konec koncev pa je bil vnazaj gledano pravi čudež, da je to uredništvo v tistih časih zdržalo celo leto, kljub štirim zaplembam, kritiki Tita, Partije in kljub vsem ekscesom. Po letu in pol ali dveh je študentsko gibanje doživelo svoj zaton, po eni strani zaradi zunanjih pritiskov in ukrepov, ki so se vpisovali v politični konec liberalnega vala v Jugoslaviji (katerega druga plat je bil vzpon nacionalizmov, a to je druga zgodba) in so naznanjali čas, ki je postal znan kot »svinčena leta«. Po drugi strani pa se je tudi nas kot revolucionarjev po vsem navdušenju in evforiji polotila utrujenost, ki je izhajala iz tega, da se je določena drža izpela, prišla do svoje meje in na ta način ni mogla več naprej. Seveda lahko krivimo svinčena leta in vrnitev trde roke, a pri tem ne moremo utajiti lastnega deleža odgovornosti. Kakor nas branje takratnih dokumentov, in posebej premislek Jaševe centralne vloge v tej konstelaciji, lahko navdaja z entuziazmom (pomešanim z nejevero, da je bilo to sploh mogoče, da se je zares zgodilo), tako se po drugi strani ne moremo izogniti vsej naivnosti, nedorečenosti, abstraktnosti tedanjih zahtev, ciljev in načinov delovanja. Ni bila krivda le v zunanjih okoliščinah, četudi so se te v sedemdesetih letih pokazale kot zelo drastične, tudi naša lastna drža je bila premalo. To je tisto, na kar je Jaša sicer nenehno opozarjal s svojo nemogočo zahtevo po stalni radikalizaciji – a težava je bila tudi v sami tej zahtevi po nenehni purifikaciji, ki jo že takoj izda sleherna pozitivnost in ki se lahko napaja le iz permanentnega čiščenja, nobena čistost ni dovolj čista in zato terja stalno notranjo čistko, vsak kompromis je izdaja. To je bila zagata, slepa ulica, tolikih radikalnih levih gibanj, in Jaša je poosebljal in utelešal to zagato v tistih čudežnih časih, ko je bilo videti, da je možno vse. A historična resnica tistih časov ni v starčevski modrosti pol stoletja kasneje, da so se morali naivni ideali pač razbliniti in da je moral abstraktni radikalizem doživeti svoj pričakovani poraz. Historična resnica je prej v tem, da je bilo v tistem, kar je v tedanjem gibanju ostalo nerealizirano in je nasedlo na čereh trde realnosti, da je bilo v tistem več resnice kot v sivini poslejšnje in zdajšnje realnosti. Zgodovina pač ni le zgodovina realno zgodenega, temveč tudi zgodovina nerealiziranih potencialnosti, ki čakajo na svoje nadaljevanje, in tu je Jaša naš zgodovinski opomin.
Najine poti so se takrat za nekaj časa razšle. V tistem poletju 1972, potem ko so razhajkali Tribuno in se je študentsko gibanje utrujeno porazgubilo, sem se s svojim dekletom podal na avtoštop po Evropi in ko se je po naključju ponudila prilika, sem celo leto ostal v Angliji in potem še eno leto na Švedskem. Od blizu sem izkusil delovanje zahodnih levičarskih gibanj, od hipijskih komun do precej drugačnega (pa vendar na moč podobnega) političnega radikalizma, o izkušnji svojih tovarišev iz študentskega gibanja pa sem vedel le malo in od daleč. Ko sem se vrnil, sva imela z Jašo več dolgih pogovorov in njegovi očitki so šli v tem smislu: »Odšel si, pobegnil si, takrat ko je bilo najhuje, ko smo morali mi doživljati vso težo poraza in politične normalizacije, novih svinčenih časov, ko na vsem lepem ni bil več mogoč niti delček tiste svobode, ki smo jo imeli prej. Lahko tebi. Mi pa smo ostali tu in izkusili vso sivino depresije, ki je nastopila po kratkem času silovitega navdušenja in angažmaja.« Uporabljal je nemara druge besede, a smisel je bil ta. Seveda se Jaša tudi tedaj ni dal malodušju, tudi v najhujših časih ne, ko mu je za vratom visela Udba in so mu odvzeli potni list, in ko se je moral boriti za preživetje svoje mlade družine.
Tukaj ni prostor, da bi govoril o najinem poslejšnjem prijateljevanju, o drugačnih poklicnih poteh, ki pa so se vendarle sekale in prepletale, o novih barikadah v času slovenske pomladi, o novih in precej drugačnih izkušnjah z oblastjo, zdaj od znotraj (Jaša je bil poslanec LDS in potem ambasador), ko so se v povsem drugačnih formah in na drugih nivojih postavljale iste dileme – zdaj ne več kot čistost notranje revolucije, ki ne sprejema nobenega kompromisa, temveč kot umetnost, kako skozi množico kompromisov ohraniti svoje cilje in lastno integriteto. In Jaša svojega kraljestva duhovne in politične svobode nikoli ni zamenjal za konja hitrih rešitev in pobegov. Svojemu neizmernemu in stalno pričujočemu pogumu je ostal zvest do zadnjega diha.
1 Zbornik Študentsko gibanje 1968-72, ur. Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, Ljubljana: KRT-ZSMS, 1982. V nadaljevanju citirano kot Zbornik.
2 Ta tekst je sicer sopodpisal Andrej Medved (kar neverjetno, glede na poslešnjo zgodovino), a gotovo ne grešim preveč, če avtorstvo (vsaj tega dela) pripisujem Jaši.
3 Jaša Zlobec, Moje življenje je moja revolucija, Ljubljana: Cankarjeva založba 2018, str. 365.
