Po opravljeni vojaški obveznosti in nekaj letih službe (predsednik občinske organizacije mladine v Novem mestu) sem se odločil za študij in se jeseni 1967 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani.
Za družbena dogajanja ob koncu šestdesetih let so v tistem času bili značilni študentski nemiri in demonstracije v tujini, ki so imele vpliv tudi na dogajanja pri nas,
V Jugoslaviji so se nemiri študentov pričeli v Beogradu spomladi 1968,ter se razširili tudi na druga univerzitetna središča v državi.
Podobno kot v Beogradu, so povod za začetek teh bili tudi v Ljubljani banalni. To so bile podražitve prehrane v naselju ter birokratsko vodenje študentskega naselja in študentskega servisa.
Nemiri v Beogradu so v tistem času začeli dobivati grozljive dimenzije in se sprevračati v krvave spopade med policijo in študenti. V strahu, kako utegnejo potekati in se končati napovedano zborovanje v Ljubljani, so me organizatorji zborovanja obiskali (stanoval sem v dislociranem bloku študentskega naselja v Gerbičevi) in me začeli nagovarjati, da prevzamem delavno predsedstvo na zborovanju. Menili so, da imam edini med njimi nekaj izkušenj za vodenje podobnih zborovanj.
Ker za napovedano zborovanje organizatorji niso imeli koncepta, sem predlagal, da ga prestavimo za nekaj dni in da v tem času oblikujemo vsebinske poudarke zborovanja in da definiramo cilje, ki ji hočemo doseči. Ko so ta predlog sprejeli, sem na vodenje pristal in se pridružil pripravam
Zborovanje po prvotnem dogovoru na zborih študentov je bilo predvideno na dan pomembne tekme nogometne reprezentance Jugoslavije. Z izgovorom, da utegne tekma vplivati na udeležbo študentov, smo datum za nekaj dni prestavili in po blokih študentskega naselja začeli definirati naše zahteve in cilje zborovanja
Na zborovanju 6. junija 1968,so ob množični udeležbi študentov, poleg razrešitve razmer, ki so bile povod za sklic, izbruhnila tudi številna aktualna vprašanja tedanjega časa. Odločno so bila izpostavljena vprašanja demokratizacije in to ne le študentskih zadev in problemov, temveč tudi v družbi. Odločno je bila postavljena zahteva po ustreznem spreminjanju družbenih razmer.
Kot sem bil tedaj informiran, je od poteka in zaključkov zborovanja v Ljubljani bil v veliki meri odvisen potek in razvoj dogodkov v Jugoslaviji. Večja skupina najodgovornejših v državi je namreč v času zborovanja v Ljubljani, na posebnem sestanku na Brionih, ocenjevala razmere in iskala izhod iz nastale situacije. Nekateri udeleženci so v stilu vojaških pučev, ki so bili v tistem času v modi ( predvsem v Afriki ), ponujali hitre in učinkovite rešitve. Nekateri pa so prihajali do spoznanj, da samo izstop iz Moskovskih povezav, kar smo dosegli z informbirojem, ni dovolj in, da je potrebno začeti spreminjati družbene odnose.
Prepričan sem, da so študentski nemiri v Jugoslaviji in zborovanje v Ljubljani in vse tisto, kar je temu sledilo (Aškerčeva in ostalo) dali začetni impulz in določen prispevek družbenim spremembam, ko so pripeljale do ustave 74, ki je na specifičen način trasirala nove družbene odnose.
Za tak razvoj dogodkov v Ljubljani imajo zasluge organizatorji zborovanja, ki poteka niso prepustili stihiji, kar je v tistem času bilo realno. Razmere namreč, večjih sprememb, po moji sodbi, niso dopuščale.
Določene zasluge ima tudi tedanja vlada, pod vodstvom Staneta Kavčiča, ki je prisluhnila problemom študentov in jih reševala. Bila pa je tudi sama, v Jugoslovanskih razmerah, reformno orientirana.
Temu je potrebno dodati ravnanje in obnašanje tedanje ljudske milice, ki se je do študentov, kljub nekaterim incidentom obnašala korektno.
V navedenih razmerah in ob trmastem vztrajanju organizatorjev, je utopistična ideja o prvi in edini študentski radijski postaji v Evropi postala uresničljiva in ta je 9. maja 1969 v kletnih prostorih osmega bloka, začela delovati.
Kot se spominjam, sem bil takrat imenovan v svet radia pod vodstvom Francija Pivca vendar programa nisem spremljal redno. Ko pa sem za sostanovalca na Gerbičevi dobil Jožeta Šlandra, direktorja in organizatorja radia, me je ta začel nagovarjati, da prevzamem položaj odgovornega urednika.
Ko sem uredništvo sprejel sem kmalu ugotovil, da sodelujoči, z mano na čelu, sicer nismo imeli izkušenj in ustreznih znanj, da pa smo imeli veliko skupno željo ustvarjati dinamičen in aktualen program, ki bo privlačnejši od tedaj aktualnih programov, takratnih radijskih postaj, vkalupljenih v okvire pisanih in nepisanih pravil. Drugačnost smo iskali v spogledovanju z nekaterimi tujimi postajami ( Luksemburg ) predvsem pa v paleti idej, ki so jih prinašali sodelujoči študenti.
Na področju informiranja smo se trudili celovito poročati o življenju in delu na fakultetah in zato razviti nekakšno mrežo dopisnikov. Priznati moram, da nam to nikoli ni uspelo, zato smo bili prisiljeni improvizirati. Spomnim se, v tistem času, kuštravega in dolgolasega mladeniča, Igorja Vidmarja, ki je bil zadolžen za tekoče informacije (urednik dnevno informativne redakcije), V pomanjkanju tekočih dnevnih novic je te začel nadomeščati s komentarji o dogajanju na fakultetah in v družbi na sploh in te komentatorske sposobnosti kasneje razvil v drugih medijih do spoštljivega nivoja (STUDIO CITY in drugje)
Odmevne dogodke med študenti in v družbi smo bili prisiljeni pokrivati, vsaj v začetkih delovanja, iz studia, saj nismo razpolagali z ustrezno snemalno tehniko. In šele kasneje nam je te slabosti s starimi kasetofoni vsaj deloma rešiti.
Željo po širitvi programa, nam je zaradi skromne tehnične opremljenosti, bilo skoraj nemogoče uresničevati, saj smo zahtevnejše kulturne in glasbene oddaje, na edini snemalni mizi v studiu snemali običajno pozno v noč in večkrat do jutra. Pozitivna posledica slabe tehnične opremljenosti pa je, v nekem smislu, bila vtem, da smo, zaradi pomanjkanja ustrezne tehnike, na nek način, bili prisiljeni biti radio živega, odprtega in direktnega dialoga s poslušalci, kar je v tistem času bila posebnost, ki je sčasoma postala naša stalna metoda oblikovanja programa.
Ena od prednosti RŠ je bila izjemna in takrat posebna glasbena struktura našega programa, ki so jo zagotavljali izjemni glasbeni sodelavci Kislih, Bulič, Sušnik in mnogi zunanji sodelavci. Pestrosti glasbenega programa pa so v veliki meri prispevali tudi poslušalci radia, ki so nas zalagali z novostmi glasbene ponudbe. Izven naših meja. Spomnim se, v tistem času znane francoske popevke »Je t’aime«, ki se v naših medijih zaradi nekaterih moralnih pomislekov tedanje družbe ni predvajala. Naš radio jo je predvajal, po željah poslušalcev, tudi večkrat dnevno in kasneje celo v različnih izvedbah.
Po zaslugi glasbenih sodelavcev in nekaterih kulturnikov smo oblikovali nekatere oddaje, ki so bile v tistem času radijske posebnosti. Spomnim se neke novoletne oddaje, ki je bila skupen izdelek večjega števila sodelavcev različnih strok, ki je bila zanimiv, poseben, predvsem pa v tistem času drugačen izdelek, ki bi bil mogoče zanimiv tudi danes.
Velik in stalen problem RŠ so bila finančna sredstva radia, ki niso omogočala nabave ustrezne radijske tehnike niti rednih honorarjev, ki smo jih, v sicer skromnem znesku, sodelavci občasno dobivali. Za finančna sredstva sta takrat, v težkih, bolje rečeno nemogočih razmerah, skrbela glavni urednik Jože Šlander in direktor trženja Roman Pipan in njuna zasluga ter zasluga sodelavcev po ustvarjanju drugačnega radia je, da je ta preživel.
Program RŠ je v takšnih razmerah postajal iz dneva v dan popularnejši in to ne samo med študenti, temveč tudi na širšem območju Ljubljane, oziroma na področju njegove slišnosti. V času mojega urednikovanja smo za program prejemali številne pohvale in priznanja poslušalcev, kar je kazalo na to, da nam krog poslušalcev raste. Bili pa smo občasno izpostavljeni tudi kritikam, zaradi naše direktnosti in »nesramnosti«, ter ostrih kritik razmer v družbi vendar v glavnem iz krogov, ki nas zaradi naše skromne slišnosti sploh niso poslušali. Ne spomnim pa se večjih kritičnih pripomb iz krogov takratne uradne politike, kar kaže na to, da so tudi v teh krogih bili vplivni posamezniki, ki so čutili potrebo po družbenih reformah.
Prepričan sem, da je v mnogočem drugačen program RŠ, imel določen vpliv na kasnejši program nacionalne radijske hiše in njenega vala 202 ter na programe kasneje nastalih lokalnih in regionalnih postaj, kar dokazujejo kasnejše zaposlitve in angažiranja nekdanjih sodelavcev RŠ (Bulič, Kislih Sušnik Vidmar in mnogi drugi) na nacionalnem in ostalih nivojih mreže radijskih postaj.
Tudi moje angažiranje na RŠ v vlogi odgovornega urednika mi je dalo dragocene izkušnje pri postavljanju in kasnejšem organiziranju regionalne radijske postaje STUDIO D. Izkušnje so mi pomagale organizirati dinamično, odmevno in uspešno radijsko postajo vse do obdobja privatizacije in kasnejšega načrtnega uničevanja novinarstva in informacij, kar je lokalne in regionalne radijske postaje popeljalo v lastništvo finančnih mogotcev in omenjene postaje preoblikovalo v glasbene avtomate.
Po opravljeni vojaški obveznosti in nekaj letih službe (predsednik občinske organizacije mladine v Novem mestu) sem se odločil za študij in se jeseni 1967 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani.
Za družbena dogajanja ob koncu šestdesetih let so v tistem času bili značilni študentski nemiri in demonstracije v tujini, ki so imele vpliv tudi na dogajanja pri nas,
V Jugoslaviji so se nemiri študentov pričeli v Beogradu spomladi 1968,ter se razširili tudi na druga univerzitetna središča v državi.
Podobno kot v Beogradu, so povod za začetek teh bili tudi v Ljubljani banalni. To so bile podražitve prehrane v naselju ter birokratsko vodenje študentskega naselja in študentskega servisa.
Nemiri v Beogradu so v tistem času začeli dobivati grozljive dimenzije in se sprevračati v krvave spopade med policijo in študenti. V strahu, kako utegnejo potekati in se končati napovedano zborovanje v Ljubljani, so me organizatorji zborovanja obiskali (stanoval sem v dislociranem bloku študentskega naselja v Gerbičevi) in me začeli nagovarjati, da prevzamem delavno predsedstvo na zborovanju. Menili so, da imam edini med njimi nekaj izkušenj za vodenje podobnih zborovanj.
Ker za napovedano zborovanje organizatorji niso imeli koncepta, sem predlagal, da ga prestavimo za nekaj dni in da v tem času oblikujemo vsebinske poudarke zborovanja in da definiramo cilje, ki ji hočemo doseči. Ko so ta predlog sprejeli, sem na vodenje pristal in se pridružil pripravam
Zborovanje po prvotnem dogovoru na zborih študentov je bilo predvideno na dan pomembne tekme nogometne reprezentance Jugoslavije. Z izgovorom, da utegne tekma vplivati na udeležbo študentov, smo datum za nekaj dni prestavili in po blokih študentskega naselja začeli definirati naše zahteve in cilje zborovanja
Na zborovanju 6. junija 1968,so ob množični udeležbi študentov, poleg razrešitve razmer, ki so bile povod za sklic, izbruhnila tudi številna aktualna vprašanja tedanjega časa. Odločno so bila izpostavljena vprašanja demokratizacije in to ne le študentskih zadev in problemov, temveč tudi v družbi. Odločno je bila postavljena zahteva po ustreznem spreminjanju družbenih razmer.
Kot sem bil tedaj informiran, je od poteka in zaključkov zborovanja v Ljubljani bil v veliki meri odvisen potek in razvoj dogodkov v Jugoslaviji. Večja skupina najodgovornejših v državi je namreč v času zborovanja v Ljubljani, na posebnem sestanku na Brionih, ocenjevala razmere in iskala izhod iz nastale situacije. Nekateri udeleženci so v stilu vojaških pučev, ki so bili v tistem času v modi ( predvsem v Afriki ), ponujali hitre in učinkovite rešitve. Nekateri pa so prihajali do spoznanj, da samo izstop iz Moskovskih povezav, kar smo dosegli z informbirojem, ni dovolj in, da je potrebno začeti spreminjati družbene odnose.
Prepričan sem, da so študentski nemiri v Jugoslaviji in zborovanje v Ljubljani in vse tisto, kar je temu sledilo (Aškerčeva in ostalo) dali začetni impulz in določen prispevek družbenim spremembam, ko so pripeljale do ustave 74, ki je na specifičen način trasirala nove družbene odnose.
Za tak razvoj dogodkov v Ljubljani imajo zasluge organizatorji zborovanja, ki poteka niso prepustili stihiji, kar je v tistem času bilo realno. Razmere namreč, večjih sprememb, po moji sodbi, niso dopuščale.
Določene zasluge ima tudi tedanja vlada, pod vodstvom Staneta Kavčiča, ki je prisluhnila problemom študentov in jih reševala. Bila pa je tudi sama, v Jugoslovanskih razmerah, reformno orientirana.
Temu je potrebno dodati ravnanje in obnašanje tedanje ljudske milice, ki se je do študentov, kljub nekaterim incidentom obnašala korektno.
V navedenih razmerah in ob trmastem vztrajanju organizatorjev, je utopistična ideja o prvi in edini študentski radijski postaji v Evropi postala uresničljiva in ta je 9. maja 1969 v kletnih prostorih osmega bloka, začela delovati.
Kot se spominjam, sem bil takrat imenovan v svet radia pod vodstvom Francija Pivca vendar programa nisem spremljal redno. Ko pa sem za sostanovalca na Gerbičevi dobil Jožeta Šlandra, direktorja in organizatorja radia, me je ta začel nagovarjati, da prevzamem položaj odgovornega urednika.
Ko sem uredništvo sprejel sem kmalu ugotovil, da sodelujoči, z mano na čelu, sicer nismo imeli izkušenj in ustreznih znanj, da pa smo imeli veliko skupno željo ustvarjati dinamičen in aktualen program, ki bo privlačnejši od tedaj aktualnih programov, takratnih radijskih postaj, vkalupljenih v okvire pisanih in nepisanih pravil. Drugačnost smo iskali v spogledovanju z nekaterimi tujimi postajami ( Luksemburg ) predvsem pa v paleti idej, ki so jih prinašali sodelujoči študenti.
Na področju informiranja smo se trudili celovito poročati o življenju in delu na fakultetah in zato razviti nekakšno mrežo dopisnikov. Priznati moram, da nam to nikoli ni uspelo, zato smo bili prisiljeni improvizirati. Spomnim se, v tistem času, kuštravega in dolgolasega mladeniča, Igorja Vidmarja, ki je bil zadolžen za tekoče informacije (urednik dnevno informativne redakcije), V pomanjkanju tekočih dnevnih novic je te začel nadomeščati s komentarji o dogajanju na fakultetah in v družbi na sploh in te komentatorske sposobnosti kasneje razvil v drugih medijih do spoštljivega nivoja (STUDIO CITY in drugje)
Odmevne dogodke med študenti in v družbi smo bili prisiljeni pokrivati, vsaj v začetkih delovanja, iz studia, saj nismo razpolagali z ustrezno snemalno tehniko. In šele kasneje nam je te slabosti s starimi kasetofoni vsaj deloma rešiti.
Željo po širitvi programa, nam je zaradi skromne tehnične opremljenosti, bilo skoraj nemogoče uresničevati, saj smo zahtevnejše kulturne in glasbene oddaje, na edini snemalni mizi v studiu snemali običajno pozno v noč in večkrat do jutra. Pozitivna posledica slabe tehnične opremljenosti pa je, v nekem smislu, bila vtem, da smo, zaradi pomanjkanja ustrezne tehnike, na nek način, bili prisiljeni biti radio živega, odprtega in direktnega dialoga s poslušalci, kar je v tistem času bila posebnost, ki je sčasoma postala naša stalna metoda oblikovanja programa.
Ena od prednosti RŠ je bila izjemna in takrat posebna glasbena struktura našega programa, ki so jo zagotavljali izjemni glasbeni sodelavci Kislih, Bulič, Sušnik in mnogi zunanji sodelavci. Pestrosti glasbenega programa pa so v veliki meri prispevali tudi poslušalci radia, ki so nas zalagali z novostmi glasbene ponudbe. Izven naših meja. Spomnim se, v tistem času znane francoske popevke »Je t’aime«, ki se v naših medijih zaradi nekaterih moralnih pomislekov tedanje družbe ni predvajala. Naš radio jo je predvajal, po željah poslušalcev, tudi večkrat dnevno in kasneje celo v različnih izvedbah.
Po zaslugi glasbenih sodelavcev in nekaterih kulturnikov smo oblikovali nekatere oddaje, ki so bile v tistem času radijske posebnosti. Spomnim se neke novoletne oddaje, ki je bila skupen izdelek večjega števila sodelavcev različnih strok, ki je bila zanimiv, poseben, predvsem pa v tistem času drugačen izdelek, ki bi bil mogoče zanimiv tudi danes.
Velik in stalen problem RŠ so bila finančna sredstva radia, ki niso omogočala nabave ustrezne radijske tehnike niti rednih honorarjev, ki smo jih, v sicer skromnem znesku, sodelavci občasno dobivali. Za finančna sredstva sta takrat, v težkih, bolje rečeno nemogočih razmerah, skrbela glavni urednik Jože Šlander in direktor trženja Roman Pipan in njuna zasluga ter zasluga sodelavcev po ustvarjanju drugačnega radia je, da je ta preživel.
Program RŠ je v takšnih razmerah postajal iz dneva v dan popularnejši in to ne samo med študenti, temveč tudi na širšem območju Ljubljane, oziroma na področju njegove slišnosti. V času mojega urednikovanja smo za program prejemali številne pohvale in priznanja poslušalcev, kar je kazalo na to, da nam krog poslušalcev raste. Bili pa smo občasno izpostavljeni tudi kritikam, zaradi naše direktnosti in »nesramnosti«, ter ostrih kritik razmer v družbi vendar v glavnem iz krogov, ki nas zaradi naše skromne slišnosti sploh niso poslušali. Ne spomnim pa se večjih kritičnih pripomb iz krogov takratne uradne politike, kar kaže na to, da so tudi v teh krogih bili vplivni posamezniki, ki so čutili potrebo po družbenih reformah.
Prepričan sem, da je v mnogočem drugačen program RŠ, imel določen vpliv na kasnejši program nacionalne radijske hiše in njenega vala 202 ter na programe kasneje nastalih lokalnih in regionalnih postaj, kar dokazujejo kasnejše zaposlitve in angažiranja nekdanjih sodelavcev RŠ (Bulič, Kislih Sušnik Vidmar in mnogi drugi) na nacionalnem in ostalih nivojih mreže radijskih postaj.
Tudi moje angažiranje na RŠ v vlogi odgovornega urednika mi je dalo dragocene izkušnje pri postavljanju in kasnejšem organiziranju regionalne radijske postaje STUDIO D. Izkušnje so mi pomagale organizirati dinamično, odmevno in uspešno radijsko postajo vse do obdobja privatizacije in kasnejšega načrtnega uničevanja novinarstva in informacij, kar je lokalne in regionalne radijske postaje popeljalo v lastništvo finančnih mogotcev in omenjene postaje preoblikovalo v glasbene avtomate.
